Prevod

Daj, stopi mi zdaj ob stran, Erato, in mi povej, kako je Jazon od tod prinesel runo v Jolk po zaslugi Medejine ljubezni. Saj si tudi ti deležna Kipridine moči in s svojimi čari omamljaš še neukročena dekleta; zato nosiš tudi tako ljubko ime.

Tako so junaki, ne da bi jih kdo opazil, v gostem trstju čakali skriti v zasedi. Hera in Atena pa sta jih videli in se, proč od samega Zevsa in drugih nesmrtnih bogov, umaknili v sobo, kjer sta se posvetovali. Hera je prva nagovorila Ateno: »Zdaj ti prva, Zevsova hči, začni z nasvetom.

Kaj naj storimo? Boš mar zasnovala kako zvijačo, s katero bi si pridobili Ajetovo zlato runo in ga odnesli v Grčijo, ali pa bi ga s prijaznimi besedami pregovorili in prepričali? Strašno ošaben je namreč.

Vendar se ne spodobi opustiti nobenega poskusa.« Tako je rekla, Atena pa ji je nemudoma odgovorila: »Tudi sama v srcu premlevam prav to, Hera, o čemer me naravnost sprašuješ. A še nisem dognala zvijače, ki bi prinesla olajšanje junakom, čeprav sem pretehtala že mnogo načrtov.«

Tako je rekla, nato pa sta obe uprli pogled v tla pred nogami in vsaka zase premišljevali. Nenadoma je Hera domislila tole in prva spregovorila: »Pojdiva h Kipridi. Obe jo obiščiva in jo nagovoriva, naj svojemu sinu naroči, če se bo dal prepričati, naj s svojimi puščicami očara Ajetovo hčer, veščo mnogih čarovnih zelišč, in jo razvname za Jazona. Mislim, da bo ta z njeno pomočjo odnesel runo v Grčijo.«

Tako je rekla. Modri načrt je bil Ateni všeč in znova ji je odgovorila z blagimi besedami: »Hera, oče me je ustvaril nevedno o takih puščicah in ne poznam nobenega sredstva, ki bi vzbujalo ljubezensko hrepenenje.

Če pa se tebi ta zamisel zdi dobra, bom rada šla s teboj; ti pa jo nagovori, ko se srečamo.« Tako je rekla in obe sta vstali ter odšli v veliko palačo Kipride, ki ji jo je sezidal njen hromonogi mož, ko jo je prvič odpeljal od Zevsa za svojo ženo.

Stopili sta na dvorišče in obstali pod stebriščem pred sobo, kjer je boginja pripravljala Hefajstovo ležišče. On pa je že navsezgodaj odšel v kovačnico k nakovalom, v širno votlino plavajočega otoka, kjer je vse umetelne izdelke koval v ognjenem žaru; v izvornem besedilu je bila popravljena tipkarska napaka (πυρός`). Ona pa je sama sedela v hiši na zaobljenem prestolu nasproti vrat.

Lase je imela razpuščene čez obe beli rameni in jih urejala z zlatim glavnikom, namenjena, da dolge kodre splete v kite. Ko pa ju je zagledala pred seboj, je nehala, ju povabila noter in vstala s prestola, ju posedla na stola, potem pa tudi sama sedla in si z rokami spela še nepočesane lase.

Nasmehnila se je in ju nagovorila z laskavimi besedami: »Dragi moji, kakšna misel in kakšna potreba vaju prinašata sem po tako dolgem času? Zakaj prihajata? Doslej me nista prav pogosto obiskovali, saj sta najodličnejši med boginjami.«

Hera ji je odgovorila takole: »Zbadaš naju, nama pa srce pretresa nesreča. Ezonov sin je že zasidral ladjo v reki Fasis, z njim pa so tudi vsi drugi, ki so šli za runom.

Za vse nas je silno strah, saj je odločilna preizkušnja že blizu, najbolj pa za Ezonovega sina. Njega bom, tudi če odpluje v Had, da bi tam spodaj osvobodil Iksiona bronastih spon, rešila z vso močjo, kar je premorejo moji udje, da se ne bi Pelias smejal, ker je ušel pogubni usodi, on, ki mi je v svoji prevzetnosti odrekel čast daritev.

Pa tudi sicer mi je Jazon že od prej zelo pri srcu, vse odkar me je srečal ob vodah naraslega Anavra, kjer sem preizkušala pravičnost ljudi, ko se je vračal z lova. Sneg je pobelil vse gore in visoke vrhove, z njih pa so se s silnim hrumenjem valili hudourniki.

Usmilil se me je, ko sem privzela podobo starke, me dvignil na svoja ramena in me sam prenesel čez deročo vodo. Zato mi je nenehno drag. Pelias pa ne bo plačal za žalitev, če mu ti ne nakloniš vrnitve.«

Tako je govorila. Kiprida je ob njenih besedah ostrmela. Ko je videla, da se Hera obrača nanjo s prošnjo, jo je prevzelo spoštovanje, in nato jo je nagovorila z blagimi besedami: »Častita boginja, naj bo Kiprida zate najnizkotnejše bitje, če bi zdaj, ko me prosiš, prezrla tvojo željo po besedi ali dejanju, ki ga lahko opravijo te moje šibke roke. In za to naj ne bo nobenega povračila.«

Tako je rekla, Hera pa je preudarno odgovorila: »Ne prihajava, ker bi potrebovali tvojo moč ali tvoje roke. Le mirno naroči svojemu sinu, naj Ajetovo dekle očara z ljubeznijo do Ezonovega sina.

Če mu bo namreč naklonjena in mu bo pomagala z nasvetom, mislim, da bo zlahka dobil zlato runo in se vrnil v Jolk, saj je vešča zvijač.« Tako je rekla, Kiprida pa je nagovorila obe: »Hera in Atena, vaju bi gotovo prej poslušal kakor mene. Čeprav je brez sramu, se bo pred vama vendarle pokazalo v njegovih očeh vsaj malo spoštovanja; zame pa se ne meni in me nenehno kljubovalno zaničuje.

V svoji stiski sem mu že zagrozila, da mu bom pred vsemi zlomila zlovešče puščice skupaj z lokom. On pa mi je v jezi zagrozil, da bom pozneje krivila samo sebe, če svojih rok ne držim stran, dokler se še obvladuje.«

Tako je rekla. Boginji sta se nasmehnili in pogledali druga drugo. Ona pa je žalostno nadaljevala: »Moje bolečine so drugim v smeh. Nikar mi ne bi bilo treba tega pripovedovati vsem; dovolj je, da to vem sama.

A ker je zdaj to obema tako pri srcu, bom poskusila in ga omehčala; ne bo se upiral.« Tako je rekla. Hera jo je prijela za nežno roko, se rahlo nasmehnila in ji rekla: »Torej, Kiteréjka, opravi to nalogo, kakor praviš, takoj. Nikar se ne jezi in ne prepiraj s svojim sinom v ogorčenju; pozneje se bo spremenil.«

Tako je rekla in vstala s stola; Atena ji je sledila. Obe sta odšli nazaj. Kiprida pa se je tudi sama odpravila po globelih Olimpa, da bi ga našla.

Našla ga je nekoliko stran, v Zevsovem bujnem vrtu, ne samega, temveč z Ganimedom; v izvornem besedilu je bila popravljena napaka v naglasnem znamenju (μετα). Zevs je nekoč tega naselil v nebesih med nesmrtnimi, ker ga je prevzela njegova lepota. Oba sta se kakor vrstniška dečka zabavala z zlatimi igralnimi koščicami.

Razposajeni Eros je že držal polno pest leve roke pod prsmi, stoječ pokonci, in na licih mu je cvetela ljubka rdečica. Drugi pa je blizu čepel, tih in potrt. Imel je še dve koščici in ju je drugo za drugo zaman metal; jezil se je na zmagoslavno krohotajočega se soigralca.

Ko je kmalu izgubil še ti dve za vsemi prejšnjimi, je nemočen odšel praznih rok in sploh ni opazil prihajajoče Kipride. Ta je stopila pred sina, ga prijela za brado in mu takoj rekla: »Zakaj se tako smehljaš, ti nepopisni hudobnež? Si ga mar ogoljufal in nisi pošteno premagal neizkušenega dečka?

Daj, z veseljem mi opravi nalogo, ki ti jo bom naročila, pa ti podarim Zevsovo prelepo igračo, ki mu jo je izdelala njegova ljuba dojilja Adrasteja, ko se je še kot droben otrok igral v idejski votlini: lepo okroglo žogo. Boljšega darila ne bi mogel dobiti niti iz Hefajstovih rok.

Njeni kolobarji so zlati, okoli vsakega pa sta speljana dva krožna obroča. Stiki so skriti in čez vse se vije temnomodra spirala. Če jo vržeš z rokami, pušča kakor zvezda za seboj ognjeno sled po zraku.

To ti bom podarila; ti pa s puščico zadeni Ajetovo dekle in jo razvnemaj za Jazona. Nikar ne odlašaj, saj bi bila potem tvoja usluga manj vredna.«

Tako je rekla in deček je z veseljem slišal njene besede. Izpustil je vse igračke in se z obema rokama trdno oprijel boginjine obleke na obeh straneh.

Prosil jo je, naj mu žogo da takoj. Ona pa ga je nagovorila z nežnimi besedami, ga pobožala po licih, privila k sebi, poljubila in mu smehljaje odgovorila: »Pri tvoji ljubi glavici in pri svoji ti prisegam, da ti bom res dala darilo in te ne bom prevarala, če boš zadel Ajetovo hčer s puščico.«

Tako je rekla. On pa je pobral koščice, jih vse skrbno preštel in stresel v svetlo naročje svoje matere. Nato si je z zlatim pasom pripel tul, ki je slonel ob drevesnem deblu, in vzel ukrivljeni lok.

Odšel je skozi Zevsov vrt, poln vsakovrstnih sadov, potem pa stopil skozi eterična vrata Olimpa. Od tam vodi pot navzdol skozi nebo; dva tečaja podpirata vrhove strmih gora, najvišje točke zemlje, kjer vzhajajoče sonce pordeči s prvimi žarki.

Spodaj so se mu zdaj kazali rodovitna zemlja, človeška mesta in sveti rečni tokovi, zdaj spet gorski vrhovi in vseokrog morje, ko je potoval skozi širni zrak.

Junaki pa so daleč stran na klopeh svoje ladje, skriti v močvirju ob reki, zborovali. Sam Ezonov sin jih je nagovoril in poslušali so ga, mirno sedeč vsak na svojem mestu v vrsti: »Prijatelji, povedal vam bom, kaj se meni samemu zdi najbolje; vi pa morate odločiti, kako naj ravnamo.

Naša stiska je skupna in prav tako ima vsak enako pravico do besede. Kdor pa molči in zase skriva misel in nasvet, naj ve, da sam tej odpravi jemlje možnost vrnitve.

Drugi ostanite mirno na ladji z orožjem, jaz pa bom šel v Ajetovo palačo in vzel s seboj Friksove sinove ter še dva tovariša.

Najprej bom poskusil z besedami in ga vprašal, ali bi nam hotel iz prijateljstva dati zlato runo ali pa ne, ker zaupa svoji moči in prezira naše poslanstvo.

Tako bomo najprej od njega samega spoznali njegovo hudobijo in potem premislili, ali naj se spopademo z njim v boju ali pa nam bo kaka druga zvijača pomagala, da se izognemo spopadu.

Nikar mu ne odvzemimo njegovega imetja s silo, preden ne poskusimo z besedami. Najprej je bolje stopiti predenj in ga omehčati s pogovorom.

Pogosto beseda zlahka doseže, kar bi moška moč komaj zmogla, in v pravi stiski omehča srce. Saj je nekoč sprejel tudi plemenitega Friksa, ki je bežal pred mačehino zvijačo in očetovo žrtvijo.

Kajti vsak človek, tudi najbrezsramnejši, spoštuje in upošteva postavo Zevsa, varuha gostov.« Tako je rekel in mladi možje so Ezonovemu sinu soglasno pritrdili; nikogar ni bilo, ki bi predlagal kaj drugega.

Tedaj je pozval Friksove sinove, Telamona in Avgija, naj mu sledijo; sam pa je vzel Hermesovo žezlo. Takoj so zapustili ladjo, prešli trstje in vodo ter stopili na kopno, na vzpetino sredi ravnine.

Menda se imenuje Kirkina ravnina. Tam rastejo številni topoli in vrbe v vrstah, z njihovih najvišjih vej pa na vrveh visijo privezana trupla. Kolhijcem je namreč še dandanes svetoskrunstvo sežigati umrle moške; tudi ni dovoljeno položiti jih v zemljo in nad njimi nasuti groba, temveč jih zavijejo v nestrojene volovske kože in obesijo na drevesa daleč od mesta. A zemlja je dobila enak delež kakor zrak, saj vanjo pokopavajo ženske. Takšna je namreč njihova postava.

Ko so šli dalje, je Hera v skrbi zanje razgrnila gosto meglo po mestu, da jih ne bi opazila nešteta množica Kolhijcev, ko so šli proti Ajetu. Brž ko pa so z ravnine prispeli v mesto in k Ajetovi palači, je Hera spet razpršila oblak.

Obstali so pred vhodom in strmeli v kraljevo dvorišče, v širna vrata in stebre, ki so se ob zidovih vrstili drug za drugim. Nad hišo je bil kamnit venec, oprt na bronaste triglife.

Nato so mirno prestopili prag. Blizu njega so se z zelenimi listi obrasle trte bujno vzpenjale v višino. Pod njimi so tekli štirje neusahljivi studenci, ki jih je izdolbel Hefajst. Iz enega je brizgalo mleko, iz drugega vino, tretji je tekel z dišečim oljem, četrti pa je izlival vodo: ta je bila ob zahajanju Plejad topla, ob njihovem vzhajanju pa je, nasprotno, iz votle skale privrela hladna kakor led.

Takšna čudežna dela je v palači Ajeta iz Kitaje zasnoval spretni Hefajst. Izdelal mu je tudi bike z bronastimi nogami in bronastimi gobci, iz katerih so izdihovali strašen ognjeni žar; poleg njih je skoval še plug iz enega kosa trdnega adamanta, da bi se oddolžil Heliju, ki ga je sprejel na svoj voz, ko je bil izčrpan od boja na Flegri.

Tam je bilo urejeno tudi notranje dvorišče. Okoli njega so bila številna trdno narejena dvokrilna vrata in sobe na vseh straneh; ob obeh straneh je stalo umetelno izdelano stebrišče.

Poševno na obeh straneh sta se dvigali višji palači. V eni, ki je bila še posebej mogočna, je prebival vladar Ajet s svojo ženo, v drugi pa je živel Ajetov sin Apsirt.

Rodila mu ga je kavkaška nimfa Asterodeja, še preden je za zakonito ženo vzel Idijo, najmlajšo hčer Tetije in Okeana. Kolhijci so ga klicali z vzdevkom Faeton, ker je zasenčil vse druge mladeniče.

Druge sobe so zasedale služabnice in obe Ajetovi hčeri, Halkiopa in Medeja. Prav Medejo so srečali, ko je iz svoje sobe šla v sestrino — Hera jo je namreč zadržala doma; prej se ni pogosto mudila v palači, temveč je ves dan skrbela za Hekatino svetišče, saj je bila boginjina svečenica. Ko jih je zagledala od blizu, je vzkliknila. Njen predirni glas je zaslišala Halkiopa; služabnice so odvrgle pred noge predivo in vretena ter vse skupaj stekle ven. Ko je med prišleki zagledala svoje sinove, je od veselja visoko dvignila roke; tudi oni so radostno pozdravljali mater in jo ljubeče objemali, ko so jo zagledali. Ona pa je skozi jok rekla: »Torej vam le ni bilo usojeno, da bi me brezskrbno zapustili in tavali daleč stran! Usoda vas je obrnila nazaj.

Nesrečnica jaz! Kakšno hrepenenje po Grčiji vas je prevzelo zavoljo nesrečne pogube in po naročilu vašega očeta Friksa! Ob smrti nam je naložil bridke skrbi na srce. Zakaj bi šli v mesto Orhomen, kjer koli že je ta Orhomen, zaradi Atamantovega imetja in pustili svojo žalostno mater daleč za seboj?«

Tako je govorila. Čisto nazadnje je prišel ven še Ajet, za njim pa je prišla tudi njegova žena Idija, ko je zaslišala Halkiopo. Vse dvorišče je bilo takoj polno vrveža. Nekateri služabniki so se v gruči ukvarjali z velikim bikom, drugi so z bronastimi sekirami sekali suha drva, tretji so na ognju greli vodo za kopel. Nihče ni opuščal svojega dela v službi kralju.

Medtem je Eros neviden priletel skozi sivi zrak, razburjen kakor obad, ki napada mlade telice in ga pastirji imenujejo goveji brencelj.

Hitro je pod podbojem v preddverju napel lok in iz tula vzel še neizstreljeno puščico, ki prinaša mnogo bridkosti. Nato je z urnimi koraki neopazno prestopil prag in ostro pogledoval naokrog. Čisto ob Ezonovem sinu se je sključil, naslonil zarezo puščice na sredo tetive, z obema rokama raztegnil lok in ustrelil v Medejo. Njeno dušo je prevzela nema osuplost.

Sam je iz visoke palače spet planil ven, glasno se krohotaje; puščica pa je v dekletu gorela globoko pod srcem kakor plamen. Neprestano je metala svetle poglede proti Ezonovemu sinu, in modra razsodnost ji je v silni stiski izpuhtevala iz prsi; nobene druge misli ni več imela, njeno dušo pa je preplavljala sladka bolečina.

Kakor si revna delavka, ki se preživlja s predenjem volne, okoli žarečega polena nasuje dračje, da bi si ponoči pod domačo streho pripravila luč, in se zbudi tik ob ognju, ta pa iz majhnega polena vzplamti neizmerno in požre vse dračje, tako je skrivaj pod njenim srcem gorel pogubni Eros. Njena nežna lica so zdaj bledela, zdaj spet zardevala v nemiru njene duše.