Prevod

Ko so jim služabniki postregli s pripravljeno jedjo in so se sami osvežili v topli kopeli, so si z veseljem potešili srce z večerjo in pijačo.

Nato je Ajet povprašal sinove svoje hčere in jih ogovoril s temi prijaznimi besedami: »Sinovi moje hčere in Friksa, ki sem ga med vsemi tujci najbolj počastil v svoji palači, zakaj se vračate v Ajo? Vas je mar kakšna nesreča ustavila sredi poti, ko ste se skušali rešiti? Niste me poslušali, ko sem vas opozarjal na neizmerno dolžino potovanja.

Vedel sem zanjo, saj sem se nekoč peljal na vozu svojega očeta Helija, ko je mojo sestro Kirko odpeljal v zahodno deželo; prispeli smo na obalo tirenske celine, kjer še zdaj prebiva, silno daleč od kolhidske zemlje.

Toda kaj koristijo te besede? Povejte mi jasno, kakšna nadloga vas je doletela, in kdo so ti možje, ki vas spremljajo, ter kje ste se izkrcali iz izdolbene ladje.«

Na ta vprašanja mu je pred svojimi brati odgovoril Argos, ki ga je skrbelo za Ajzonidovo odpravo; kot najstarejši ga je prijazno ogovoril: »Ajet, našo ladjo so takoj razbili siloviti viharji. Nas, ki smo se oklepali desk, pa je val vrgel na obalo Enialijevega otoka v črni noči. Neki bog nas je rešil.

Kajti tudi Aresovih ptic, ki so nekoč gnezdile na samotnem otoku, nismo več našli. Ti možje so jih pregnali, ko so se prejšnjega dne izkrcali s svoje ladje. Da so ostali tam, je poskrbela Zevsova volja, ki se nas je usmilila, ali pa usoda; takoj so nam dali dovolj hrane in oblačil, ko so slišali slavno Friksovo ime in tvoje. Namenjeni so namreč v tvoje mesto.

Če želiš izvedeti, kaj jih žene sem, ti tega ne bom prikrival. Neki kralj, ki hoče tega moža za vedno pregnati iz domovine in ga oropati imetja, ker je po svoji moči prekašal vse Ajolove potomce, ga pošilja sem na brezupno pot. Trdi, da se Ajolov rod ne bo izognil srce parajočemu besu in jezi neizprosnega Zevsa, niti neznosnemu madežu krivde in povračilu za Friksa, dokler runo ne prispe v Grčijo.

Ladjo pa je zgradila Palada Atena; prav nič ni podobna ladjam, kakršne imajo kolhidski možje, in med katerimi smo mi dobili najslabšo. To sta namreč silovita voda in veter zlahka razklala, njihovo pa držijo čvrsti spoji, četudi bi nanjo pritisnili vsi viharji.

Enako hitro pluje, kadar jo žene veter, kakor tedaj, ko možje sami neutrudno z rokami poganjajo vesla. Nanjo je zbral najboljše junake iz vse Ahaje in prišel v tvoje mesto, potem ko je prepotoval številna mesta in širjave strašnega morja, da bi mu ti podaril runo.

Zgodilo se bo, kakor bo všeč tebi; ni namreč prišel, da bi ga vzel s silo. Za dar pa ti je pripravljen poplačati z vrednim povračilom: od mene je slišal, da so ti zelo sovražni Savromati, in podvrgel jih bo tvojemu žezlu.

Če želiš izvedeti tudi njihova imena in rod, ti lahko o vsakem posebej povem. Tega, zaradi katerega so se drugi zbrali iz vse Grčije, imenujejo Jazon, sin Ajzona, Kretejevega potomca.

Če je res iz Kretejevega rodu, je torej naš sorodnik po očetovi strani. Kretej in Atamant sta bila namreč oba Ajolova sinova, Friks pa je bil sin Ajolovega potomca Atamanta.

V tem možu, če si že slišal za kakšnega Helijevega sina, vidiš Avgiasa; oni pa je Telamon, potomec preslavnega Ajaka. Ajaka je zaplodil sam Zevs.

Prav tako so tudi vsi drugi tovariši, ki jih spremljajo, sinovi ali vnuki nesmrtnih bogov.« Tako je govoril Argos; kralj pa se je ob njegovih besedah razjezil, ko jih je slišal, in srce mu je silno vzvalovilo od besa.

Ogorčen je spregovoril; najbolj se je jezil na sinove Halkiope, saj je menil, da so tujci prišli zaradi njih. Izpod obrvi so mu divje zabliskale oči: »Ali se ne boste takoj pobrali izpred mojih oči, ničvredneži, in se s svojimi spletkami vrnili iz moje dežele, preden bo kdo zagledal to pogubno kožo in Friksa?

Skupaj ste prišli iz Grčije, ne po runo, temveč po moje žezlo in kraljevsko čast. Če ne bi prej sedli za mojo mizo, bi vam odrezal jezike in odsekal obe roki ter vas odposlal zgolj na nogah, da bi vas tudi v prihodnje minila želja po takih podvigih. Kakšne laži ste natvezli celo o blaženih bogovih!«

Tako je rekel v svojem besu. Ajakovemu sinu pa je srce iz globin silno kipelo in v sebi si je želel vrniti mu pogubno žalitev. Toda zadržal ga je Ajzonid, saj je sam prvi odgovoril z blagimi besedami: »Ajet, ne jezi se zaradi naše odprave. Nismo kar tako prišli v tvoje mesto in palačo, kakor nemara misliš, niti po lastni želji. Kdo bi se prostovoljno drznil prečkati tolikšno morje po tuje imetje? Sem sta me pognala božanstvo in neusmiljeni ukaz predrznega kralja.

Usliši nas, ki te prosimo, in jaz bom po vsej Grčiji raznesel tvojo čudovito slavo — v izvirnem besedilu je bil popravljen naglas v besedi θεσπεσιην. Že zdaj pa smo ti pripravljeni nemudoma povrniti uslugo z bojem, če želiš podvreči Savromate ali katero drugo ljudstvo svojemu žezlu.«

Tako ga je skušal omehčati z blagim glasom. Kraljevo srce pa je v prsih tehtalo med dvema namerama: ali naj se jih loti in jih na mestu pobije ali naj preizkusi njihovo moč. Po premisleku se mu je zdelo drugo bolje, zato mu je zvijačno odgovoril: »Tujec, čemu bi o vsaki stvari govoril tako na dolgo?

Če ste res božjega rodu ali če ste tudi sicer prišli po tuje imetje kot možje, ki niso nič slabši od mene, ti bom dovolil odnesti zlato runo, če boš hotel prestati preizkušnjo. Vrlih mož namreč ne zavidam, kakor po vaših besedah počne tisti, ki vlada v Grčiji.

Tvoj pogum in moč bo preizkusila naloga, ki jo sam opravim z lastnimi rokami, čeprav je smrtonosna. Na Aresovem polju se mi paseta dva bika z bronastimi nogami, ki iz gobcev bruhata ogenj. Vprežem ju in poženem čez trdo Aresovo ledino, veliko štiri orale; ko jo s plugom hitro preorjem do konca, v brazde ne posejem Demetrinega žita, temveč zobe strašne kače, ki zrastejo v oborožene može. Te potem pobijem s svojim kopjem, ko se od vseh strani zaganjajo vame.

Zjutraj vprežem bika, ob večernem času pa končam žetev. Če boš vse to opravil, boš še istega dne odnesel runo svojemu kralju. Prej ti ga ne dam in nikar tega ne pričakuj. Sramotno bi bilo, da bi se odličen mož uklonil slabšemu.«

Tako je rekel; Jazon pa je v tišini upiral oči v tla pred nogami in sedel brez besed, nemočen pred tolikšno nesrečo. Dolgo je premišljeval, kako naj ravna, vendar ni mogel z zaupanjem sprejeti naloge, saj se mu je zdela neznanska. Naposled je odgovoril s premišljenimi besedami: »Ajet, s svojo zahtevo me stiskaš v prehudo tesnobo.

Pa vendar bom prestal to nalogo, čeprav presega vsako mero, četudi mi je usojeno umreti. Saj ljudi ne more doleteti nič hujšega od zle nuje, ki me je po kraljevem ukazu prisilila priti tudi sem.«

Tako je govoril, ves obupan; kralj pa je njemu, ki ga je mučila stiska, odgovoril s strašnimi besedami: »Pojdi zdaj med svoje tovariše, ko si že pripravljen na trud. Če pa te bo strah natakniti bikoma jarem ali se boš umaknil pred pogubno žetvijo, bom sam poskrbel za vse, da bo tudi drugega moža strah priti nad močnejšega od sebe.«

Tako je govoril brez usmiljenja. Jazon je vstal s sedeža, ob njem Avgias in Telamon; sledil jim je samo Argos, saj je medtem svojim bratom pomignil, naj še ostanejo tam. Tako so odšli iz palače.

Med vsemi je Ajzonov sin božansko izstopal po lepoti in milini. Dekle ga je gledalo s strani, izza bleščečega zagrinjala, in srce ji je razjedala bolečina; njene misli so kakor sanje lebdele za stopinjami odhajajočega.

Možje so torej zaskrbljeni odšli iz palače. Halkiopa pa se je v strahu pred Ajetovo jezo s svojimi sinovi naglo umaknila v sobo.

Tudi Medeja je odšla za njimi; v srcu je premlevala vse, kar dajejo v razmislek bogovi ljubezni. Pred očmi ji je še zmeraj živo stalo vse: kakšen je bil, v kakšna oblačila je bil odet, kaj je rekel, kako je sedel na sedežu in kako je odšel skozi vrata. V svojem nemiru ni verjela, da bi obstajal še kak tak mož. V ušesih sta ji nenehno zvenela njegov glas in sladke besede, ki jih je izgovoril.

Bala se je zanj, da ga ne bi pokončali biki ali sam Ajet. Žalovala je za njim, kakor da bi bil zares že mrtev; po nežnih licih so ji tekle solze najglobljega sočutja in skrbi. Med tihim jokom je s tankim glasom spregovorila: »Zakaj mene nesrečnico muči ta bolečina? Naj umre, pa naj je najodličnejši med vsemi junaki ali manj vreden — naj gre v pogubo! Pa vendar, ko bi se le rešil nepoškodovan.

Da, naj se to zgodi, vzvišena boginja, Perzejeva hči: naj ubeži smrti in se vrne domov. Če pa mu je usojeno, da ga biki pokončajo, naj prej izve vsaj to, da se jaz njegove strašne nesreče ne veselim.«

Tako je dekle mučilo svojega duha s skrbmi. Ko pa so možje prišli iz naselja in mesta po poti, po kateri so prej prišli z ravnine, je Argos ogovoril Jazona s temi besedami: »Ajzonid, zaničeval boš nasvet, ki ti ga bom dal; vendar se v nesreči ne spodobi opustiti nobenega poskusa.

Že prej si me slišal govoriti o dekletu, ki po naukih Hekate, Perzejeve hčere, zna pripravljati čarovne pripravke. Če bi jo prepričali, mislim, da se ti ne bi bilo več treba bati, da boš podlegel v preizkušnji. Toda zelo se bojim, da mi mati tega ne bo hotela obljubiti.

Vseeno se bom vrnil in jo prosil, saj nad vsemi nami visi ista poguba.« Tako je dobronamerno govoril, Jazon pa mu je odgovoril: »Dragi moj, če je to tebi po volji, nimam nič proti.

Pojdi in s premišljenimi besedami prepričuj mater, prosi jo, naj ukrepa. Toda borno je naše upanje, ko smo svojo vrnitev zaupali ženskam.«

Tako je rekel in hitro so odšli proti močvirju. Tovariši so jih ob prihodu veselo pričakali z vprašanji, Ajzonid pa jim je potrt povedal: »Prijatelji, srce neusmiljenega Ajeta je odkrito jezno na nas. Če bi vam vse po vrsti pripovedoval, ne bi bilo konca ne meni ne vašim vprašanjem.

Rekel je, da se na Aresovem polju paseta dva bika z bronastimi nogami, ki iz gobcev bruhata ogenj. Z njima mi je ukazal preorati ledino, veliko štiri orale. Dal mi bo seme iz kačjih čeljusti, iz katerega zrastejo iz zemlje rojeni možje z bronastim orožjem; še istega dne jih moram pobiti. To sem mu — saj si nisem mogel domisliti nič boljšega — nepreklicno obljubil.«

Tako je rekel; vsem se je naloga zdela neizvedljiva. Dolgo so osupli in brez besed gledali drug drugega, potrti od nesreče in nemoči. Naposled je Pelej pogumno spregovoril med vsemi junaki: »Čas je, da premislimo, kaj bomo storili. Vendar ne pričakujem, da nam bo nasvet koristil toliko kot moč naših rok.

Če torej ti, junaški Ajzonid, nameravaš vpreči Ajetova bika in si pripravljen na ta trud, se brž pripravi, da izpolniš obljubo. Če pa v srcu ne zaupaš povsem svoji moči, se nikar sam ne sili in tudi ne pogleduj po drugih možeh, medtem ko sediš. Jaz se namreč ne bom umaknil, saj je smrt najhujše, kar nas lahko doleti.«

Tako je govoril Ajakov sin; Telamonu pa se je vnelo srce in brž je nestrpno skočil pokonci. Za njim je kot tretji vstal Idas, poln ponosa, nato še Tindarejeva sinova in z njima Ojnejev sin, ki se je pridružil krepkim možem, čeprav mu še ni poganjal niti prvi puh na licih. S tolikšno močjo mu je kipelo srce.

Drugi so jim prepustili besedo in molčali. Tedaj je Argos takole ogovoril može, ki so hrepeneli po preizkušnji: »Prijatelji, to naj bo res zadnja možnost. Mislim pa, da vam bo moja mati lahko priskrbela potrebno pomoč.

Zato se kljub svoji vnemi zadržite na ladji še malo, kakor doslej; navsezadnje je bolje počakati kakor si z nepremišljenostjo nakopati bridko smrt.

V Ajetovi palači je odraščalo dekle, ki ga je boginja Hekata bolj kot kogar koli naučila pripravljati čarovne pripravke iz vsega, kar rodi zemlja in tekoča voda. Z njimi kroti celo plamen neutrudnega ognja, v hipu ustavi glasno tekoče reke in zadrži poti zvezd in svete lune.

Ko smo prihajali sem po poti iz palače, smo pomislili, ali bi jo naša mati, ki je njena sestra, mogla prepričati, da nam pomaga pri preizkušnji.

Če je to po volji tudi vam, se bom še danes vrnil v Ajetovo palačo in poskusil. Morda mi bo bog naklonil uspeh.«

Tako je govoril in bogovi so jim v svoji naklonjenosti poslali znamenje. Plašna golobica, ki je bežala pred silovitim jastrebom, je od zgoraj preplašena priletela Ajzonidu v naročje, jastreb pa se je zrušil na krmni okras. Mopsos je brž pred vsemi izrekel tole prerokbo: »Prijatelji, to znamenje vam je bilo poslano po volji bogov. Ni ga mogoče bolje razložiti drugače kakor tako, da se morate obrniti na dekle in jo z besedami ter z vso mogočo preudarnostjo pridobiti. Menim, da nas ne bo zavrnila, če je Finej res napovedal, da je naša vrnitev odvisna od boginje Kipride. Njena mila ptica je ubežala smrti; kar mi srce po tem znamenju napoveduje, naj se tudi izpolni.

Zato, prijatelji, pokličite Kitero na pomoč in zdaj poslušajte Argosov nasvet.« Tako je rekel; mladeniči so pritrdili, saj so se spomnili Finejevih napotkov. Le Afarejev sin Idas je skočil pokonci in v silnem ogorčenju zavpil z močnim glasom: »Gorje! Smo mar prišli sem skupaj z ženskami, ki kličejo Kiprido, naj nam pomaga, namesto mogočne Enialijeve sile? Strmite v golobice in jastrebe ter se zato odrekate preizkušnjam?

Poberite se! Nikar se ne ukvarjajte z bojnimi dejanji, temveč s prošnjami zapeljujte slabotna dekleta.« Tako je govoril v svojem razburjenju. Mnogi tovariši so čisto potiho zamrmrali, a nihče mu ni ugovarjal.

Nato je jezen sedel. Jazon pa jih je takoj spodbudil k svoji nameri in spregovoril: »Argos naj se odpravi od ladje, saj je to vsem po volji. Mi pa bomo ladjo premaknili iz reke k bregu in jo privezali na očeh vsem. Ne spodobi se namreč, da bi se še dolgo skrivali in plašno izogibali boju.«

Tako je rekel in Argosa takoj poslal, naj se naglo vrne v mesto. Drugi pa so na ladji po Ajzonidovem ukazu dvignili sidra in z vesli pripluli malo proč od močvirja ter pristali ob suhem bregu.

Medtem je Ajet sklical zbor Kolhijcev zunaj svoje palače, tam, kjer so se zbirali tudi prej, in Minijcem snoval neznosne spletke in nadloge.

Grozil je, da bo, brž ko bika raztrgata moža, ki je obljubil opraviti težko preizkušnjo, posekal gozd na vrhu poraslega griča ter zažgal ladjo z vso posadko, da bodo tako poplačali svojo mučno predrznost, ker snujejo nasilna dejanja.

Niti Ajolovega potomca Friksa, čeprav je bil v veliki stiski, ne bi bil sprejel ob ognjišče svoje palače, pa čeprav je med vsemi tujci izstopal po blagosti — v izvirnem besedilu je bila popravljena tipkarska napaka μελιχίη — in spoštovanju bogov, če mu ne bi sam Zevs poslal z neba glasnika Hermesa, naj ga sprejme kot sorodnika. Razbojniki pa, ki prihajajo v njegovo deželo, ne bodo dolgo ostali nepoškodovani, saj jim je mar le za to, da stegujejo roke po tujem imetju, kujejo skrivne spletke in pastirjem z divjimi napadi pustošijo staje.

Zase pa je govoril, da mu bodo Friksovi sinovi primerno poplačali, ker so se vrnili v družbi hudodelskih mož, da bi ga brez vsakega obzira pregnali od njegove časti in žezla. Nekoč je namreč slišal strašno svarilo svojega očeta Helija: da se mora ogniti prekanjeni zvijači in naklepom lastnega rodu ter najrazličnejšim pogubnim prevaram. Zato jih je, ko so si zaželeli na pot, poslal v ahajsko deželo, na dolgo potovanje, kakor jim je naročil njihov oče. Svojih hčera se ni niti najmanj bal, da bi mu snovali kakšno zloveščo spletko, niti svojega sina Apsirta; ta nesreča je torej izvirala iz Halkiopinega rodu.

Tako je v jezi svojim ljudem razkrival nezaslišana dejanja in jim ostro ukazoval, naj stražijo ladjo in njeno posadko, da se nihče ne reši nesreče.

Medtem je Argos po vrnitvi v Ajetovo palačo z najrazličnejšimi prigovarjanji prepričeval svojo mater, naj prosi Medejo za pomoč. Tudi sama je že prej premišljevala o tem, a srce ji je zadrževal strah, da bo proti vsem upom zaman skušala omehčati dekle, ki se boji očetove pogubne jeze, ali pa bodo, če bo uslišala njene prošnje, njuna dejanja postala povsem očitna in javna.

Dekletu je globok spanec olajšal bolečine, ko je legla na posteljo. Toda brž so jo začele mučiti varljive, pogubne sanje, kakršne obiskujejo žalostne.

Zdelo se ji je, da se je tujec lotil preizkušnje, ne da bi si zares želel odnesti ovnovo kožo in ne da bi zaradi nje prišel v Ajetovo mesto, temveč zato, da bi jo odpeljal v svoj dom kot zakonito ženo. Zdelo se ji je, da se je z bikoma spoprijela sama in nalogo opravila brez najmanjšega napora. Toda njeni starši niso hoteli spoštovati obljube, ker niso dekletu naložili, naj vpreže bika, temveč njemu samemu. Zato je med očetom in tujci izbruhnil hud spor; oboji pa so ji prepustili odločitev, naj se zgodi tako, kakor bo sama presodila v svojem srcu.

Nenadoma je brez ozira na starše izbrala tujca. Njiju je preplavila neizmerna žalost in zavpila sta v jezi; ob njunem kriku pa jo je spanec izpustil.

Trepetaje je v strahu skočila pokonci in se ozirala na vse strani po stenah svoje sobe. Le stežka je zbrala duha, da se ji je v prsih umiril kakor prej, in s tesnobnim glasom rekla: »Nesrečnica jaz, kako so me prestrašile te mučne sanje!

Bojim se, da bo prihod teh junakov prinesel veliko zlo. Zaradi tujca mi srce silno valovi. Naj si v svoji deželi daleč proč snubi ahajsko dekle, meni pa naj bosta mar devištvo in dom mojih staršev.

Pa vendar bom odvrgla sram in ne bom več sama, brez svoje sestre, ugibala, ali me bo v skrbi za svoje sinove prosila, naj mu pomagam pri preizkušnji. To bi mi lahko ugasnilo bridko bolečino v srcu.«

Tako je rekla, vstala in odprla vrata sobe, bosonoga in samo v spodnjem oblačilu. Že se je hotela odpraviti k svoji sestri in je prestopila prag. Toda dolgo je obstala tam, v preddverju sobe, ker jo je zadrževal sram. Spet se je obrnila in stopila nazaj; nato je znova odšla iz sobe in se spet umaknila vanjo. Zaman so jo noge nosile sem in tja: kadar se je namenila naprej, jo je v notranjosti ustavil sram, kadar pa jo je zadržal sram, jo je spodbujalo drzno hrepenenje.

Trikrat je poskusila in trikrat se je zadržala; četrtič se je obrnila in z obrazom navzdol padla na posteljo. Kakor mlada žena v svoji sobi žaluje za možem v cvetu mladosti, ki so mu jo dali bratje in starši, pa se iz sramežljivosti in zadržanosti še ni povsem zbližala z vsemi služabnicami in žalostna sedi v odmaknjenem kotu; moža je pokončala usoda, preden sta se oba utegnila naužiti drug drugega, in čeprav v sebi gori od bolečine, čisto tiho joče ob pogledu na prazno zakonsko posteljo, da je ženske ne bi zbadale s posmehljivimi besedami — tako je tožila Medeja. Nenadoma jo je med jokom opazila ena od služabnic, ki je stopila k njej, tista, ki ji je stregla že od otroštva. Brž je sporočila Halkiopi; ta je sedela med sinovi in premišljevala, kako bi pridobila sestro.

Ko je slišala nepričakovane služabničine besede, ni omahovala, temveč je osupla pohitela iz svoje sobe naravnost v sobo, kjer je dekle ležalo žalostno in si praskalo obe lici. Ko ji je videla oči, zalite s solzami, jo je ogovorila: »Gorje, Medeja, zakaj točiš te solze?

Kaj te je doletelo? Kakšna strašna žalost ti je segla v srce? Ti je mar nenadna, od bogov poslana bolezen zajela telo? Ali pa si od očeta slišala kakšno pogubno grožnjo zoper mene in moje sinove? Ko bi mi le ne bilo treba gledati tega doma staršev in tega mesta, temveč bi živela na skrajnem koncu zemlje, kjer ne poznajo niti imena Kolhijcev!«

Tako je rekla; Medeji so zardela lica. Dolgo ji je dekliški sram preprečeval odgovor, čeprav si je želela govoriti. Besede so ji zdaj prihajale prav na konico jezika, zdaj spet odletavale nazaj v globino prsi.

Večkrat se ji je ljubka izpoved dvignila do ust, a dlje od glasu ni prišla. Naposled je zvijačno rekla takole, saj so jo drzni bogovi ljubezni silno gnali: »Halkiopa, srce mi trepeta zaradi tvojih sinov, da jih oče ne bi zdaj zdaj pokončal skupaj s tujimi možmi.

Pravkar sem med kratkim spancem videla takšne grozne sanje. Naj jih kateri bog pusti neizpolnjene, da te zaradi sinov ne zadene bridka žalost.«

Tako je rekla in preizkušala sestro, ali jo bo sama prva prosila, naj pomaga njenim otrokom. Halkiopino srce je ob tem, kar je slišala, preplavila neznosna tesnoba in strah. Odgovorila je s temi besedami: »Prav zaradi vsega tega sem tudi sama prišla k tebi in premišljevala, ali bi lahko skupaj našli in pripravili kakšno pomoč.

Toda prisezi mi pri Zemlji in Nebu, da boš vse, kar ti povem, ohranila v svojem srcu in mi pomagala pri dejanju. Prosim te pri blaženih bogovih, pri tebi sami in pri najinih starših: ne dopusti, da jih gledam, kako jih zla smrt strašno pokonča. Sicer bom umrla s svojimi dragimi otroki in se potem iz Hada vrnila k tebi kot strašna Erinija.«

Tako je rekla in takoj se ji je ulilo obilo solz. Z obema rokama je od spodaj objela njena kolena in ji položila glavo v naročje. Tedaj sta obe druga nad drugo bridko zajokali; njuno pretanjeno žalovanje je v bolečini odmevalo po sobah.

Medeja pa jo je prva v stiski ogovorila: »Uboga moja, kakšno zdravilo naj najdem zate, ko govoriš o strašnih prekletstvih in Erinijah? Ko bi bilo le v moji moči, da bi zagotovo obvarovala tvoje sinove!

Naj bo priča najmočnejša prisega Kolhijcev, pri kateri me sama pozivaš priseči: veliko Nebo in pod njim Zemlja, mati bogov — kolikor je v moji moči, ne boš ostala brez pomoči, če prosiš za kaj izvedljivega.«

Tako je rekla; Halkiopa pa ji je odgovorila: »Ali se ne bi zavoljo mojih sinov drznila tujcu, ki je tudi sam v stiski, domisliti kakšne zvijače ali načrta za preizkušnjo? Prav od njega je prišel Argos in me spodbudil, naj poskusim dobiti tvojo pomoč. Ko sem šla sem, sem ga pustila v svoji sobi.«

Tako je rekla; Medeji je v notranjosti srce vzletelo od veselja, obenem pa ji je lepo kožo oblila rdečica in meglica ji je zastrla oči, ko se je razveselila. Odgovorila je takole: »Halkiopa, storila bom tako, kakor je vam ljubo in v veselje. Naj mi zarja ne zasije več v oči in naj me ne vidiš več dolgo žive, če bi karkoli postavila nad tvoje življenje ali nad življenje tvojih sinov, ki so mi kakor bratje, dragi varuhi in vrstniki. Tudi sama pravim, da sem ti sestra in hči, saj si me kot dojenčico dojila pri svojih prsih enako kot njih, kakor sem vselej slišala od matere.

Toda pojdi in molče ohrani mojo uslugo v skrivnosti, da bom obljubo izpolnila, ne da bi starši izvedeli. Zjutraj bom v Hekatino svetišče prinesla pripravke, ki ukrotijo bika.«

Tako se je Halkiopa vrnila iz sobe in sinovom povedala za sestrino pomoč. Medejo pa sta spet zajela sram in strašen strah, ko je ostala sama, ker je skrivaj pred očetom snovala takšno pomoč tujemu možu.

Noč je tedaj razgrnila temo nad zemljo. Na morju so mornarji z ladij gledali Heliko in Orionove zvezde; popotnik in vratar sta si že želela spanca. Tudi mater, ki so ji umrli otroci, je objel globok sen. V mestu ni bilo več slišati pasjega laježa niti glasnega vrveža; tišina je objemala vse temnejšo noč.

Toda Medeje sladki spanec nikakor ni zajel. Hrepenenje po Ajzonidu ji je namreč prebujalo številne skrbi, saj se je bala silne moči bikov, zaradi katerih naj bi na Aresovi ledini umrl strašne smrti.

Srce ji je v prsih silovito razbijalo, kakor po hiši trepeta sončni odsev, ki se dviga z vode, pravkar nalite v kotel ali v kakšno vedro; sem in tja se z naglim vrtinčenjem zaganja in poskakuje. Tako je tudi dekletu v prsih drhtelo srce.

Iz oči so ji od sočutja tekle solze, v notranjosti pa jo je nenehno mučila bolečina, ki se je razlivala po telesu, po drobnih živcih vse do tilnika pod glavo, kamor najostreje prodre trpljenje, kadar neutrudni bogovi ljubezni v srce zasadijo svoje bolečine.

Zdaj si je govorila, da mu bo dala pripravke za ukrotitev bikov, zdaj spet, da mu jih ne bo in da bo tudi sama umrla; takoj nato pa, da ne bo ne umrla ne dala pripravkov, temveč bo mirno in brez ukrepanja prenašala svojo nesrečo.

Nato je sedla, premišljevala in spregovorila: »Gorje meni, nesrečnici! Kam naj se zdaj obrnem sredi teh tegob? Moje misli so povsem nemočne; nikjer ni obrambe pred bolečino, ki kar naprej neugasljivo žge. O, ko bi me le že prej pokončale Artemidine hitre puščice, preden sem ga zagledala, preden so v ahajsko deželo prispeli Halkiopini sinovi! Njih je kak bog ali Erinija od tam pripeljala sem, nam v bridkost, ki terja toliko solz.

Naj pogine pri preizkušnji, če mu je usojeno, da umre na zorani njivi! Kako bi mogla pred starši prikriti, da sem mu pripravila čarovna sredstva? Kakšen izgovor naj jim ponudim?

S kakšno zvijačo, s kakšnim skrivnim naklepom bi mu lahko pomagala? Naj ga srečam samega, brez tovarišev, in ga nagovorim? Nesrečnica! Saj ne verjamem, da bi se moja žalost polegla, četudi bi umrl; šele tedaj bi me zadela prava nesreča, ko bi mu bilo vzeto življenje. Proč s sramom, proč z dobrim imenom! On pa naj, rešen po moji volji, nepoškodovan odide, kamor si mu srce želi.

Jaz pa naj še istega dne, ko bo opravil preizkušnjo, umrem, bodisi tako, da si okoli vratu zadrgnem zanko, obešeno na stropni tram, bodisi tako, da zaužijem strup, ki ugonablja življenje. Toda tudi po smrti se bodo za menoj razlegale zasmehljive besede; vse mesto bo na daleč razglašalo mojo usodo. Kolhičanke me bodo vlačile po zobeh in me druga za drugo sramotno obsojale: umrla je, ker ji je bilo toliko do tujega moža, osramotila je svoj dom in svoje starše, ker je podlegla blaznosti. Kakšna sramota mi bo še prihranjena?

Gorje meni zaradi moje zaslepljenosti! Koliko bolje bi bilo še to noč v svoji spalnici zapustiti življenje, umreti nepričakovane smrti in se izogniti vsem hudim očitkom, preden storim ta sramotna, neizrekljiva dejanja!«

Tako je rekla in stopila do skrinjice, v kateri je hranila mnogo čarovnih sredstev, nekatera zdravilna, druga pogubna. Položila si jo je na kolena in zajokala. Nedrje si je močila z neustavljivimi solzami, ki so tekle v nenehnem curku, ko je bridko objokovala svojo usodo. Hotela je izbrati strup, ki ugonablja življenje, da bi ga zaužila.

Že je odvezovala vezi na skrinjici, nesrečnica, v želji, da ga vzame iz nje. A nenadoma ji je srce prešinil strašen strah pred mrzkim Hadom. Dolgo je ostala brez besed, pred očmi pa so ji vstajale vse sladke radosti življenja.

Spomnila se je vseh užitkov, ki so jih deležni živi, spomnila se je vesele družbe vrstnic, kakor se spodobi za mlado dekle; in pogled na sonce se ji je zazdel slajši kakor kdaj prej, ko je v mislih resnično pretehtala vse to.

Skrinjico je spet odložila s kolen, saj jo je Hera navdihnila, da se je premislila; nič več ni omahovala med različnimi sklepi. Želela si je, da bi čim prej zasijala jutranja zarja, da bi mu po dogovoru dala čarovna sredstva in se z njim srečala iz oči v oči.

Kar naprej je odmikala zapahe svojih vrat in prežala na svetlobo. Naposled jo je Jutranja zarja obsijala z dobrodošlim svitom in po mestu so se ljudje začeli prebujati k opravkom.