Prevod

Pripovedujejo tudi, da je vladar pravovernih Harun ar Rašid nekega dne v spremstvu Džafarja Barmakija šel mimo deklet, ki so zajemala vodo. Zavil je k njim, da bi se napil, tedaj pa se je ena izmed njih obrnila k njemu in zapela te verze:

Reci svoji prikazni, naj se ob uri spanja od moje postelje umakne, da si odpočijem in ugasne ogenj, ki mi v kosteh plamti. Od ljubezni hirajočega me tuje roke obračajo na ležišču bolezni. Z menoj je, kakor veš — a bo najina združitev trajala? Vladarja pravovernih sta očarali njena ljubkost in zgovornost. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prekinila je pripoved, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila šeststo šestinosemdeseta noč,

je rekla: Slišala sem, o srečni kralj, da sta vladarja pravovernih, ko je od dekleta slišal te verze, očarali njena ljubkost in zgovornost. Vprašal jo je: »O hči plemenitih ljudi, si te verze sama zložila ali jih povzemaš po kom drugem?« Odgovorila je: »Sama sem jih zložila.« Rekel je: »Če govoriš resnico, ohrani pomen in spremeni rimo.« Pa je zapela:

Reci svoji prikazni, naj se ob uri dremeža od moje postelje umakne, da si odpočijem in ugasne ogenj, ki mi v telesu plamti. Od ljubezni hirajočega me tuje roke obračajo na ležišču bridkosti. Z menoj je, kakor veš — a kakšna je cena združitve s teboj? Vprašal jo je: »Torej si prejšnje verze ukradla?« Odgovorila je: »Ne, tudi tisti so moji.« Rekel je: »Če so tudi ti tvoji, ohrani pomen in spremeni rimo.« Pa je zapela:

Reci svoji prikazni, naj se ob uri počitka od moje postelje umakne, da si odpočijem in ugasne ogenj, ki mi v srcu plamti. Od ljubezni hirajočega me tuje roke obračajo na ležišču nespečnosti. Z menoj je, kakor veš — a je do združitve s teboj odprta pot? Vprašal jo je: »Torej si prejšnje verze ukradla?« Odgovorila je: »Ne, tudi tisti so moji.« Rekel ji je: »Če so tvoji, ohrani pomen in spremeni rimo.« Pa je zapela:

Reci svoji prikazni, naj se ob uri sna od moje postelje umakne, da si odpočijem in ugasne ogenj, ki mi med rebri plamti. Od ljubezni hirajočega me tuje roke obračajo na ležišču solza. Z menoj je, kakor veš — a se bo najina združitev še kdaj ponovila? Vladar pravovernih jo je vprašal: »Iz katere hiše tega plemena si?« Odgovorila je: »Iz tiste, katere šotor stoji najbolj v središču in katere šotorski drog je najvišji.« Tako je vladar pravovernih spoznal, da je hči poglavarja plemena. Nato ga je vprašala: »In iz katerega rodu konjerejcev si ti?« Odgovoril je: »Iz tistega, katerega drevo je najvišje in katerega sad je najbolj zrel.« Poljubila je tla in rekla: »Naj te Bog podpira, o vladar pravovernih!« Zmolila je zanj in odšla z arabskimi dekleti. Kalif je tedaj rekel Džafarju: »Z njo se moram poročiti.« Džafar je odšel k njenemu očetu in mu rekel: »Vladar pravovernih želi tvojo hčer.« Ta je odgovoril: »Z veseljem in v čast si štejemo, da svoje dekle izročimo našemu gospodarju, vladarju pravovernih.« Nato jo je pripravil za poroko in jo pripeljal k njemu. Kalif se je z njo poročil in preživel poročno noč; postala je ena njegovih najljubših žena. Njenemu očetu je podaril toliko živine, da je lahko med Arabci živel dostojno in brez pomanjkanja. Čez čas se je njen oče preselil v usmiljenje vzvišenega Boga. Ko je kalif prejel novico o njegovi smrti, je potrt stopil k njej. Brž ko je opazila žalost na njegovem obrazu, je vstala, odšla v svojo sobo, slekla vsa razkošna oblačila, si nadela žalno obleko in začela objokovati očeta. Vprašali so jo: »Zakaj to počneš?« Odgovorila je: »Moj oče je umrl.« Odšli so h kalifu in mu povedali, on pa je vstal, prišel k njej in jo vprašal: »Kdo ti je sporočil to novico?« Odgovorila je: »Tvoj obraz, o vladar pravovernih.« Vprašal je: »Kako to?« Rekla je: »Odkar živim pri tebi, te še nikoli nisem videla takšnega kakor danes. Nikogar nimam, za kogar bi se bala, razen očeta, ker je bil že star. Naj bo tvoje življenje dolgo, o vladar pravovernih!« Oči so se mu napolnile s solzami in izrekel ji je sožalje ob očetovi smrti. Še nekaj časa je žalovala za očetom, nato pa se mu je pridružila. Naj bo Bog usmiljen z vsemi.