Prevod

Pripovedujejo tudi, da je bilo nekoč v času romanja, ko so verniki krožili okoli Kabe. Med množico, ki je napolnila prostor za obhod, se je neki človek oklepal pregrinjala Kabe in iz vsega srca govoril: »Prosim te, o Bog, naj se razjezi na svojega moža, da bom lahko občeval z njo!« Nekaj romarjev ga je slišalo, ga zgrabilo, dodobra preteplo in odvedlo k vodji romarske karavane. Rekli so mu: »O gospod, tega človeka smo zalotili, kako je na svetem kraju govoril to in to.« Vodja romarjev je ukazal, naj ga obesijo, toda mož mu je rekel: »O gospod, pri Božjem poslancu, mir in blagoslov z njim, poslušaj mojo zgodbo, potem pa stori z menoj, kar hočeš.« »Govori,« mu je velel. Mož je začel: »Vedi, o gospod, da sem uživalec hašiša in delam v klavnicah za ovce. Kri in umazanijo odvažam na smetišča. Nekega dne sem šel s svojim otovorjenim oslom po poti in videl, da ljudje bežijo. Eden izmed njih mi je rekel: ‘Zavij v to uličico, sicer te bodo ubili!’ Vprašal sem: ‘Zakaj ljudje bežijo?’ Neki služabnik mi je odgovoril: ‘To je gospa iz harema enega od velikašev.’ Služabniki so pred njo odganjali ljudi s poti, jih vse po vrsti tepli in se niso ozirali na nikogar. Z oslom sem zavil v stransko ulico …« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je umolknila s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila 283. noč

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je mož nadaljeval: ‘Z oslom sem zavil v stransko ulico in obstal, da bi počakal, dokler se gneča ne razide. Zagledal sem služabnike s palicami v rokah in ob njih kakih trideset žensk. Med njimi je bila ena, vitka kakor vejica benovega drevesa, popolne lepote, ljubkosti in miline, vse druge pa so ji stregle. Ko je prišla do vhoda v ulico, kjer sem stal, se je ozrla na desno in levo, nato poklicala evnuha. Pristopil je k njej in nekaj mu je zašepetala na uho. Evnuh je prišel k meni in me zgrabil, ljudje pa so se razbežali. Drugi evnuh je odpeljal mojega osla, prvi pa me je zvezal z vrvjo in me vlekel za seboj. Nisem vedel, kaj se dogaja. Ljudje za nami so kričali: »To ni prav pred Bogom! Ta človek je reven uživalec hašiša. Zakaj ga vežete z vrvmi?« Evnuhom so govorili: »Usmilite se ga, pa se vas bo usmilil vzvišeni Bog! Izpustite ga!« Sam pri sebi sem si rekel: »Evnuhi so me prijeli gotovo zato, ker je njihova gospodarica zavohala smrad umazanije in se ji je zagabil. Morda je noseča ali pa ji je postalo slabo. Ni moči ne sile razen pri Bogu, Vzvišenem, Vsemogočnem!« Hodil sem za njimi, dokler niso prišli do vrat velike hiše. Vstopili so, jaz pa za njimi, in me vodili vse globlje vanjo, dokler nisem prišel v veliko dvorano, katere lepote ne znam opisati. Bila je razkošno opremljena. Ženske so stopile vanjo, jaz pa sem ostal privezan ob evnuhu. Mislil sem si: »Gotovo me bodo v tej hiši mučili do smrti in nihče ne bo izvedel, da sem umrl.« Nato so me iz dvorane odpeljali v prijetno kopalnico. Medtem ko sem bil tam, so vstopile tri sužnje, sedle okoli mene in mi rekle: »Sleci svoje cunje!« Slekel sem razcapana oblačila in ena mi je začela drgniti noge, druga mi je umivala glavo, tretja pa me je masirala. Ko so končale, so predme položile sveženj oblačil in rekle: »Obleci to.« Odvrnil sem: »Pri Bogu, ne vem, kako se to obleče!« Pristopile so, me oblekle in se pri tem hihitale. Nato so prinesle stekleničke, polne rožne vode, ter me poškropile. Z njimi sem odšel v drugo dvorano; pri Bogu, zaradi vsega okrasja in opreme ne znam opisati njene lepote. Ko sem vstopil, sem zagledal žensko, ki je sedela na ležišču iz bambusa.’« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je umolknila s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila 284. noč

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je mož nadaljeval: ‘Ko sem vstopil v dvorano, sem zagledal žensko, ki je sedela na ležišču iz bambusa z nogami iz slonovine. Pred njo je stalo več suženj. Ko me je zagledala, je vstala in me poklicala. Pristopil sem k njej in velelala mi je, naj sedem, zato sem sedel obnjo. Sužnjam je naročila, naj prinesejo jedi. Postregle so mi z imenitnimi jedmi vseh vrst, kakršnih v življenju nisem videl in katerih imen nisem poznal. Najedel sem se do sitega. Ko so odnesle sklede in smo si umili roke, je naročila sadje, ki so ga takoj postavile prednjo. Velela mi je, naj jem, in jedel sem. Ko sva končala, je nekaterim sužnjam naročila, naj prinesejo vrče s pijačo. Prinesle so pijače različnih barv, nato pa v kadilnicah prižgale najrazličnejša dišavila. Sužnja, lepa kakor luna, je vstala in nama ob zvokih strun nalivala pijačo, dokler se nisva z gospo, ki je sedela ob meni, opila. Ves čas sem bil prepričan, da sanjam. Nato je nekaterim sužnjam pomignila, naj nama pripravijo ležišče. Postlale so tam, kjer jim je ukazala, ona pa je vstala, me prijela za roko in me odpeljala tja. Legla je in z njo sem spal do jutra. Vsakič, ko sem jo stisnil k prsim, sem vdihnil vonj mošusa in dišav. Prepričan sem bil, da sem v raju ali pa da sanjam. Zjutraj me je vprašala, kje živim, in povedal sem ji. Naročila je, naj me pospremijo ven, ter mi dala robec, vezen z zlatom in srebrom, v katerem je bilo nekaj zavezano. Rekla mi je: »S tem pojdi v kopališče.« Razveselil sem se in si mislil: »Če je v njem pet bakrenjakov, imam danes plačano kosilo.« Odšel sem od nje, kakor bi odhajal iz raja, in se vrnil v skladišče, kjer sem prebival. Odprl sem robec in v njem našel petdeset mitkalov zlata. Zakopal sem jih, nato za dva bakrenjaka kupil kruh in nekaj za zraven, se najedel ter sedel pred vrata in premišljeval o tem, kar me je doletelo.

Tako sem sedel do časa popoldanske molitve, ko je prišla neka sužnja in mi rekla: »Moja gospodarica te kliče.« Odšel sem z njo do hišnih vrat in izprosila mi je dovoljenje za vstop. Stopil sem noter in pred gospo poljubil tla. Velela mi je, naj sedem, ter naročila, naj prinesejo jedi in pijačo kakor prej. Nato sem spal z njo, prav kakor prvo noč. Zjutraj mi je izročila drugi robec, v katerem je bilo petdeset mitkalov zlata. Vzel sem jih, odšel, se vrnil v skladišče in jih zakopal. Tako je trajalo osem dni: vsak dan sem prihajal k njej ob popoldanski molitvi in odhajal zgodaj zjutraj. Osmo noč, ko sem spal pri njej, je nenadoma pritekla sužnja in mi rekla: »Vstani in pojdi gor v to sobo!« Šel sem v zgornjo sobo, ki je gledala na ulico. Sedel sem tam, ko sem zaslišal silen hrup in topot konj v uličici. V sobi je bilo okence, skozi katero se je videlo na vhod. Pogledal sem skoznje in zagledal mladega jezdeca, lepega kakor vzhajajoča polna luna. Pred njim so v njegovem spremstvu hodili mameluki in vojaki. Prišel je do vrat, razjahal in vstopil v dvorano. Zagledal jo je sedeti na ležišču in pred njo poljubil tla. Nato je pristopil in ji poljubil roko, vendar ni spregovorila z njim. Ni je nehal ponižno prositi, dokler je ni pomiril, in tisto noč je spal pri njej.’« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je umolknila s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila 285. noč

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je mož, ko se je mladenka spravila z njim, tisto noč spal pri njej. Ko se je zjutraj zdanilo, so ponj prišli vojaki, zajahal je konja in odšel skozi vrata. Ona pa je prišla gor k meni in vprašala: ‘Si videl tega človeka?’ Odvrnil sem: ‘Da.’ Rekla je: ‘To je moj mož. Povedala ti bom, kaj se je zgodilo med nama. Nekega dne sva skupaj sedela na vrtu znotraj hiše. Vstal je, odšel in dolgo ga ni bilo nazaj. Ker se mi je zdelo, da se predolgo mudi, sem si rekla: »Morda je na stranišču.« Vstala sem in šla do stranišča, a ga tam ni bilo. Nato sem stopila v kuhinjo, zagledala sužnjo in jo vprašala po njem. Pokazala mi ga je, kako leži z eno izmed kuhinjskih suženj. Tedaj sem se slovesno zaklela, da bom prešuštvovala z najbolj umazanim in gnusnim človekom. Na dan, ko te je evnuh prijel, sem že štiri dni iskala po mestu nekoga takega, vendar nisem našla nikogar bolj umazanega in gnusnega od tebe. Zato sem te dala pripeljati. Zgodilo se je, kar nama je namenil Bog, in zdaj sem izpolnila svojo prisego.’ Nato je rekla: ‘Če bo moj mož spet občeval s tisto sužnjo in spal z njo, te bom znova sprejela kakor doslej.’ Ko sem slišal te besede in mi je s puščicami svojih pogledov ranila srce, so mi tekle solze, dokler mi niso razjedle oči, in zrecitiral sem pesnikove verze:

Daj, da ti levico desetkrat poljubim, in vedi, zakaj jo bolj kot desnico ljubim: levica je tista, ki zadnja je bila ob tvoji zadnjici, ko drek je umila. Nato je ukazala, naj me odpeljejo od nje. Od nje sem dobil štiristo mitkalov zlata in zdaj živim od tega. Sem pa sem prišel prosit Boga — slavljenega in vzvišenega —, naj se njen mož še enkrat vrne k sužnji, da bi se morda tudi jaz vrnil k življenju, kakršno sem užival prej.« Ko je vodja romarjev slišal njegovo zgodbo, ga je izpustil in navzočim rekel: »Pri Bogu, molite zanj, saj mu ni kaj zameriti.«