Prevod

Štorklje pripovedujejo svojim mladičem veliko pravljic, vse iz močvirij in barij; navadno so prilagojene njihovi starosti in dojemljivosti. Najmanjši mladiči so zadovoljni že, če jim rečejo: »Migomig, gomazljaj, pljuskopljusk!« To se jim zdi imenitno, starejši pa hočejo globlji pomen ali vsaj kaj o družini. Izmed dveh najstarejših in najdaljših pravljic, ki sta se ohranili med štorkljami, eno poznamo vsi: tisto o Mojzesu, ki ga je mati položila v Nilove vode, kjer ga je našla kraljeva hči; deležen je bil dobre vzgoje in postal velik mož, za katerega pozneje nihče ni vedel, kje je pokopan. Ta je splošno znana!

Druge pravljice še ne poznamo, morda zato, ker se dogaja skoraj doma. Tisoč let je prehajala od ene štorkljine matere do druge in vsaka jo je pripovedovala bolje; mi pa jo bomo zdaj povedali najbolje od vseh.

Prvi štorkljin par, ki je prinesel to zgodbo in jo tudi sam doživel, je poleti prebival na vikingovi brunarici pri Vildmosnu v Vendsysslu; to je v okrožju Hjørring, daleč na severu proti Skagnu na Jutlandiji, če naj govorimo učeno. Še danes je tam neizmerno veliko barje, o katerem lahko beremo v opisu okrožja. Nekoč je bilo tu morsko dno, a se je dvignilo, piše v njem; barje se razteza milje daleč na vse strani, obdano z mokrotnimi travniki in zibajočimi se močvirji, s šotnim mahom, barjanskimi robidami in borno drevnino. Skoraj zmeraj lebdi nad njim megla in še pred sedemdesetimi leti so tu živeli volkovi. Res si zasluži ime »Vildmosen«, divje barje, in lahko si mislimo, kako divje je bilo tu pred tisoč leti, koliko močvirij in jezer! V posameznostih pa je bilo že takrat videti marsikaj, kar vidimo še danes: trstje je bilo enako visoko, imelo je enake dolge liste in vijoličasto rjave perjanice, kakršne ima še zdaj; breza je stala z belim lubjem in nežnimi, povešenimi listi kakor danes. Kar pa se tiče živih bitij, ki so prihajala sem: muha je nosila svojo tenčično obleko enakega kroja kakor zdaj, štorkljina livreja je bila bela s črno in z rdečimi nogavicami. Ljudje pa so se takrat oblačili drugače kot dandanes; toda vsakomur, naj je bil suženj ali lovec ali kdor koli drug, ki je stopil na zibajočo se barjansko rušo, se je pred tisoč leti zgodilo isto, kar se še danes dogaja tistim, ki zaidejo sem: čofnil je vanjo in se pogreznil k Blatnemu kralju, kakor so imenovali vladarja velikega barjanskega kraljestva v globini. Lahko bi mu rekli tudi Kralj zibajočega se močvirja, a nam je ljubše ime Blatni kralj; in tako so ga imenovale tudi štorklje. O njegovem vladanju vemo zelo malo, a morda je tako še najbolje.

Blizu barja, tik ob Lümfjordu, je stala vikingova brunarica s kamnito kletjo, stolpom in tremi nadstropji; čisto na vrhu strehe si je štorklja spletla gnezdo. Štorkljina mati je sedela na jajcih in bila prepričana, da se bodo vsa lepo izvalila.

Nekega večera se je štorkljin oče precej dolgo zadržal zunaj in ko se je vrnil domov, je bil ves razmršen in razburjen. »Nekaj strašnega ti moram povedati!« je rekel štorkljini materi.

»Nikar!« je rekla. »Ne pozabi, da sedim na jajcih; lahko bi mi škodilo, potem pa bi vplivalo še na jajca!« »To moraš izvedeti!« je rekel. »Prišla je sem, hči našega gostitelja v Egiptu! Drznila si je pripotovati tako daleč na sever! In zdaj je ni več!«

»Ona, ki je iz vilinskega rodu! Povej vendar! Saj veš, da zdaj, ko valim, ne prenesem čakanja!« »Vidiš, mati! Verjela je temu, kar je rekel zdravnik in kar si mi ti povedala; verjela je, da lahko cvet z našega barja pomaga njenemu bolnemu očetu, in je v pernatem ogrinjalu priletela z drugima princesama v pernatih ogrinjalih, ki morata vsako leto sem na sever, da se okopata in pomladita! Prišla je in zdaj je ni več!«

»Kako na dolgo pripoveduješ!« je rekla štorkljina mati. »Jajca se lahko prehladijo! Ne prenesem te napetosti!« »Opazoval sem!« je rekel štorkljin oče. »Nocoj sem hodil po trstju, kjer me barjanska ruša še nosi, ko so prileteli trije labodi. Nekaj v njihovem zamahu s krili mi je reklo: pazi, to niso pravi labodi, le labodja ogrinjala nosijo! To začutiš, mati! Tako kot jaz tudi ti veš, kaj je pravo!«

»Seveda!« je rekla. »Ampak pripoveduj o princesi! Dovolj imam poslušanja o labodjih ogrinjalih!« »Saj veš, da je sredi barja nekaj podobnega jezeru,« je rekel štorkljin oče. »Ko se dvigneš iz gnezda, lahko vidiš delček njega. Tam ob trstju in zeleni barjanski ruši je ležal velik jelšev štor. Nanj so se usedli trije labodi, zamahnili s krili in se ozrli naokrog. Eden je odvrgel labodje ogrinjalo in v njem sem prepoznal našo princeso iz Egipta; sedela je tam, ogrnjena samo v svoje dolge črne lase. Slišal sem, kako je prosila drugi dve, naj dobro pazita na njeno labodje ogrinjalo, ko se bo potopila pod vodo in utrgala cvet, ki ga je, kakor je mislila, zagledala. Pokimali sta in vzleteli ter privzdignili prazno pernato obleko. Le kaj nameravata z njo, sem pomislil, in gotovo ju je tudi ona vprašala isto. Odgovor je dobila kar pred očmi: odleteli sta kvišku z njenim pernatim ogrinjalom. ‘Kar potopi se!’ sta zavpili. ‘Nikoli več ne boš letela v labodjem ogrinjalu, nikoli več ne boš videla egiptovske dežele! Kar ostani v Vildmosnu!’ Potem sta njeno pernato ogrinjalo raztrgali na sto kosov, da je perje letelo na vse strani kakor v snežnem metežu! In hudobni princesi sta odleteli!«

»To je grozno!« je rekla štorkljina mati. »Ne prenesem tega poslušanja! Pa mi povej, kaj se je zgodilo potem!« »Princesa je tarnala in jokala! Solze so ji kapljale na jelšev štor in ta se je premaknil, kajti bil je sam Blatni kralj, tisti, ki živi v barju. Videl sem, kako se je štor obrnil in ni bil več štor; iz njega so štrlele dolge blatne veje, podobne rokam. Ubogo dekle se je prestrašilo in skočilo na zibajočo se barjansko rušo, toda tam niti mene ne bi nosila, kaj šele njo. Takoj se je pogreznila, z njo pa tudi jelšev štor; on jo je vlekel navzdol. Na površje so prišli veliki črni mehurji in potem ni bilo več nobene sledi. Zdaj je pokopana v Vildmosnu in nikoli ne bo prinesla cveta v egiptovsko deželo. Ti tega ne bi mogla gledati, mati!«

»Takih stvari mi v tem času sploh ne bi smel pripovedovati! Še jajcem lahko škoduje! Princesa se bo že znašla! Gotovo bo dobila pomoč! Če bi bila to jaz ali ti, kdo od naših, potem bi bilo res konec!«

»Vseeno bom vsak dan pogledal!« je rekel štorkljin oče in to je tudi počel. Minilo je veliko časa. Nekega dne pa je zagledal, kako je globoko z dna pognalo zeleno steblo; ko je doseglo vodno gladino, je iz njega zrasel list, ki je postajal vse širši in širši. Tik ob njem se je pojavil popek in ko je štorklja nekega jutra letela mimo, se je v močnih sončnih žarkih odprl; sredi cveta je ležal prelep otrok, majhna deklica, kakor da bi pravkar prišla iz kopeli. Tako zelo je bila podobna princesi iz Egipta, da je štorklja sprva mislila, da je to ona, ki se je pomanjšala; ko pa je premislila, se ji je zdelo verjetneje, da je to otrok princese in Blatnega kralja; zato je ležala v lokvanju.

»Tu vendar ne more ostati,« je pomislila štorklja. »V mojem gnezdu nas je že tako veliko! Toda nečesa sem se domislila! Vikingova žena nima otrok in si je že večkrat zaželela otročička. Saj mi pripisujejo, da prinašam otroke; zdaj bom za spremembo to zares storila! Z otrokom bom odletela k vikingovi ženi; kako bo vesela!«

In štorklja je vzela deklico, odletela k brunarici, s kljunom predrla okensko opno iz mehurja in položila otroka vikingovi ženi na prsi; potem je odletela k štorkljini materi in ji vse povedala. Mladiči so poslušali; bili so že dovolj veliki za to.

»Vidiš, princesa ni umrla! Sem gor je poslala deklico in zdaj je zanjo poskrbljeno!« »Saj sem to rekla že na začetku!« je odgovorila štorkljina mati. »Zdaj pa malo pomisli še na svoje! Kmalu bo čas za potovanje; tu in tam me že ščegeta pod perutmi! Kukavica in slavček sta že odšla, prepelice pa slišim govoriti, da bomo kmalu imeli dober veter v hrbet! Naši mladiči se bodo na vajah gotovo dobro odrezali, če jih le prav poznam!«

O, kako se je vikingova žena razveselila, ko se je zjutraj zbudila in našla na svojih prsih majhnega, prelepega otroka! Poljubljala ga je in božala, on pa je strašno kričal in opletal z rokami in nogami; prav nič zadovoljen ni bil videti. Nazadnje je med jokom zaspal in ko je tako ležal, je bil nekaj najlepšega, kar je bilo mogoče videti. Vikingova žena je bila tako vesela, tako lahkega srca in polna moči; zazdelo se ji je, da se bo zdaj gotovo tudi njen mož z vsemi svojimi možmi vrnil prav tako nepričakovano kakor deklica. Zato je njo in vse v hiši prevzela naglica, da bi bilo vse pripravljeno. Obesili so dolge pisane stenske preproge, v katere so ona in dekleta sama vtkala podobe svojih malikov, imenovanih Odin, Thor in Freia; sužnji so morali očistiti stare ščite, s katerimi so okrasili dvorano, na klopi so položili blazine, na ognjišče sredi dvorane pa suha drva, da bi lahko takoj zakurili. Vikingova žena je tudi sama poprijela za delo, zato je bila zvečer pošteno utrujena in je trdno zaspala.

Ko se je proti jutru zbudila, se je silno prestrašila, kajti otroka ni bilo nikjer. Skočila je pokonci, prižgala borovo trsko in pogledala naokrog. Tam, kjer je v postelji stegovala noge, ni ležal otročiček, ampak velika, ostudna krastača. Tako se ji je gnusila, da je pograbila težak drog in hotela žabo ubiti, a ta jo je pogledala s tako nenavadnimi, žalostnimi očmi, da ni mogla udariti. Še enkrat se je ozrla naokrog; žaba je tanko, milo zakvakala, da se je zdrznila in skočila od postelje k okenski loputi ter jo sunkoma odprla. Prav tedaj je vzšlo sonce in vrglo žarke naravnost na veliko krastačo v postelji. V hipu se je zdelo, kot da se je široki gobec pošasti skrčil v majhna rdeča usteca, njene okončine pa so se iztegnile v najlepšo podobo. Pred njo je ležal njen prelepi otročiček in ne več ostudna žaba.

»Kaj vendar je to!« je rekla. »Ali sem imela hude sanje? Saj tu leži moj ljubki vilinski otročiček!« Poljubljala ga je in stiskala k srcu, on pa je praskal in grizel okoli sebe kakor divja mačica.

Ne tisti dan ne naslednjega se viking ni vrnil, čeprav je bil že na poti; veter mu je pihal nasproti, štorklje pa nosil proti jugu. Veter v hrbet za enega je nasprotni veter za drugega.

V nekaj dneh in nočeh je vikingovi ženi postalo jasno, kako je z njenim otročičkom: nad njim je ležal strašen urok. Podnevi je bil lep kakor svetli vilinec, a imel je hudobno, divjo naravo; ponoči pa je bil ostudna krastača, tiha in jokava, z žalostnimi očmi. V njem sta se menjavali dve naravi, tako navzven kakor navznoter. To je bilo zato, ker je imela deklica, ki jo je prinesla štorklja, podnevi zunanjost svoje prave matere, a očetovo nrav; ponoči pa se je sorodstvo z njim razkrilo v podobi njenega telesa *, medtem ko sta v njej sijala materina duša in srce. Kdo bi mogel razvezati to moč, priklicano s čarovništvom sejd? Vikingovo ženo sta zaradi tega navdajala strah in žalost, vendar je bila s srcem navezana na ubogo bitje. O njegovem stanju si ni upala povedati možu, ko se bo kmalu vrnil domov, saj bi ta ubogega otroka gotovo po tedanji šegi položil ob cesto in pustil, naj ga vzame, kdor hoče. Dobrosrčna vikingova žena tega ni mogla dopustiti; mož bo otroka videl samo pri dnevni svetlobi.

Nekega jutra so nad streho zašumele štorkljine peruti; ponoči si je tam po velikih letalnih vajah odpočilo več kot sto štorkljinih parov, zdaj pa so vzleteli, da bi odpotovali na jug.

»Vsi pripravljeni!« je bilo slišati. »Žene in otroci zraven!« »Tako lahki smo!« so govorili štorkljini mladiči. »Vse do nog nas ščegeta in gomazi, kakor da bi bili polni živih žab! Kako lepo je odpotovati v tuje dežele!«

»Držite se jate!« sta rekla oče in mati. »In ne ropotajte toliko s kljuni, to utruja prsi!« In so odleteli. V istem trenutku je čez resavo zadonel lur; viking se je izkrcal z vsemi svojimi možmi. Vračali so se z bogatim plenom z galske obale, kjer so ljudje, tako kakor v Bretlandu, v strahu peli:

»Reši nas divjih Normanov!« O, kako živahno in veselo je postalo v vikingovem gradu pri Vildmosnu! V dvorano so prinesli kad medice, zakurili ogenj in zaklali konje; pripraviti so hoteli pravo pojedino. Žrtveni svečenik je sužnje poškropil s toplo konjsko krvjo in jih tako posvetil; ogenj je prasketal, dim se je vlekel pod stropom, saje so kapljale s trama, a tega so bili vajeni. Povabili so goste in jim dali lepa darila; spletke in hinavščina so bile pozabljene. Pili so in si metali oglodane kosti v obraz, kar je bilo znamenje dobre volje. Skald — to je bil nekakšen godec, a tudi bojevnik, ki je bil z njimi in je vedel, o čem poje — jim je zapel pesem, v kateri so slišali o vseh svojih vojnih podvigih in nenavadnih prigodah. Po vsaki kitici se je ponovil isti pripev: »Premoženje mine, sorodniki umro, tudi človek sam umre, a slavno ime nikoli ne umre!« In vsi so udarjali po ščitih ter z nožem ali kostjo tolkli po mizi, da je daleč odmevalo.

Vikingova žena je sedela na prečni klopi v odprti gostijski dvorani; nosila je svileno obleko, zlate zapestnice in velike jantarne jagode. Odetá je bila v svoje najlepše okrasje in tudi skald jo je omenil v pesmi: opeval je zlati zaklad, ki ga je prinesla svojemu bogatemu možu. Ta je bil zares vesel prelepega otroka; videl ga je le podnevi, v vsej njegovi lepoti. Njegova divjost mu je bila všeč; dejal je, da bo deklica lahko postala silna ščitonoša, ki bo premagala svojega bojevnika! Niti trenila ne bo z očmi, ko ji bo vešča roka za šalo z ostrim mečem odsekala obrvi.

Kad medice so izpraznili in pripeljali novo; da, pošteno so pili, to so bili ljudje, ki so prenesli veliko pijače. Takrat je veljal pregovor: »Živina ve, kdaj se mora vrniti s paše, nespameten mož pa nikoli ne pozna mere svojega želodca.« Da, to so vedeli, toda eno je vedeti, drugo pa storiti! Vedeli so tudi, da »še ljub gost postane nadležen, če predolgo sedi v tuji hiši«, pa so vendar ostajali; meso in medica sta dobra reč! Veselo je bilo; ponoči pa so sužnji spali v toplem pepelu, pomakali prste v mastne saje in jih oblizovali. To so bili imenitni časi!

Še enkrat tistega leta se je viking odpravil na pohod, čeprav so se že dvigovali poznojesenski viharji. Z možmi je odplul na obalo Bretlanda, saj je bilo to, kot je rekel, »samo čez vodo«. Njegova žena je ostala doma z deklico in res je bilo, da je rejnica kmalu skoraj bolj vzljubila ubogo krastačo z blagimi očmi in globokimi vzdihi kakor lepotico, ki je praskala in grizla okoli sebe.

Mrzla, vlažna jesenska megla, »brezusta«, ki objeda listje, je ležala nad gozdom in resavo; »ptice brez perja«, kakor pravijo snegu, so letale tesno druga ob drugi. Zima je prihajala; vrabci so si prilastili štorkljino gnezdo in po svoje modrovali o odsotnih gospodarjih. Ti, štorkljin par z vsemi mladiči — kje neki so bili zdaj?

-------- Štorklje so bile zdaj v egiptovski deželi, kjer je sonce grelo kakor pri nas na lep poletni dan; tamarinde in akacije so vsepovsod cvetele, Mohamedov polmesec se je bleščal z gladkih kupol svetišč. Na vitkih stolpih je sedel marsikateri štorkljin par in počival po dolgi poti; velike jate so imele gnezdo ob gnezdu na mogočnih stebrih in podrtih lokih svetišč ter na pozabljenih krajih. Datljeva palma je visoko dvigala svojo krošnjo, kakor da bi hotela biti senčnik. Belosive piramide so se kot obrisi senc risale na jasnem nebu proti puščavi, kjer je noj kazal, kako dobro zna uporabljati svoje noge, lev pa je sedel z velikimi, modrimi očmi in gledal marmornato sfingo, napol zakopano v pesku. Nilove vode so se umaknile in vsa rečna struga je mrgolela od žab; za štorkljino družino je bil to najlepši prizor v vsej deželi. Mladiči so mislili, da gre za slepilo, tako neprimerljivo se jim je vse zdelo.

»Tako je tu in tako je vedno v naši topli deželi!« je rekla štorkljina mati in malčke je zaščegetalo v trebuhu. »Bomo videli še kaj?« so vprašali. »Bomo šli še veliko, veliko dlje v notranjost dežele?«

»Nič posebnega ni več videti!« je rekla štorkljina mati. »Onkraj rodovitnega pasu je samo divji gozd, kjer se drevesa vraščajo drugo v drugo in jih prepletajo bodičaste ovijalke; samo slon si lahko s svojimi okornimi nogami utre pot skoznje. Kače so za nas prevelike, kuščarji pa preveč živahni. Če hočete proti puščavi, boste v najboljšem primeru dobili pesek v oči, v najslabšem pa vas bo ujel peščeni vrtinec. Ne, tu je najbolje! Tu so žabe in kobilice! Tu ostanem in vi z menoj!«

In ostali so. Stara dva sta sedela v gnezdu na vitkem minaretu, počivala, pa vendar pridno gladila perje in s kljunom drgnila svoje rdeče nogavice; potem sta iztegnila vratova, se dostojanstveno pozdravila in dvignila glavi z visokim čelom in nežnim, gladkim perjem, njune rjave oči pa so tako modro sijale. Mlade samičke so dostojanstveno hodile med sočnim trstjem, pogledovale za drugimi mladimi štorkljami, sklepale poznanstva in na vsak tretji korak pogoltnile žabo ali pa hodile naokrog z majhno kačo, ki jim je bingljala iz kljuna; mislile so, da jim to lepo pristaja, pa še teknilo jim je. Mladi samci so se prepirali, drug drugega tepli s perutmi, udarjali s kljuni in se celo kljuvali do krvi. Potem se je zaročil eden pa drugi, mladi samci in mlade samičke, saj so živeli prav za to; spletli so gnezda in se spet sprli, kajti v vročih deželah so vsi tako vročekrvni. Vendar je bilo zabavno, starima dvema pa še posebno v veselje: svojim mladičem vse pristaja! Vsak dan je sijalo sonce, vsak dan je bilo hrane na pretek, misliti je bilo treba samo na uživanje. — Toda v bogati palači egiptovskega gostitelja, kakor so mu pravili, veselja ni bilo.

Bogati, mogočni gospod je ležal na počivalniku, otrpel v vseh udih, iztegnjen kakor mumija sredi velike dvorane s pisano poslikanimi stenami; zdelo se je, kakor da leži v tulipanu. Sorodniki in služabniki so stali okoli njega; mrtev ni bil, a tudi da živi, ni bilo mogoče prav reči. Rešilnega barjanskega cveta iz severnih dežel, ki bi ga moral poiskati in utrgati tisti, ki ga je najbolj ljubil, ne bo nikoli nihče prinesel. Njegova mlada, lepa hči, ki je v labodjem ogrinjalu poletela čez morja in dežele daleč na sever, se ne bo nikoli vrnila. »Mrtva je in ni je več!« sta sporočili labodji dekleti, ko sta se vrnili. O tem sta si izmislili celo zgodbo in jo pripovedovali:

»Vse tri smo letele visoko po zraku, ko nas je zagledal lovec in izstrelil puščico. Zadela je našo mlado prijateljico in ta je počasi, pojoč svoje slovo, kakor umirajoč labod potonila sredi gozdnega jezera. Tam ob bregu, pod dišečo povešavo brezo, sva jo pokopali! A maščevali sva se: pod perut lastovke, ki je gnezdila pod lovčevo trstično streho, sva privezali ogenj. Streha se je vnela, hišo je zajel plamen in lovec je zgorel v njej; svetloba je segla čez jezero vse do sklonjene povešave breze, pod katero je naša prijateljica zdaj prah v zemlji. Nikoli več ne bo prišla v egiptovsko deželo!«

Potem sta obe jokali. Ko je štorkljin oče to slišal, je tako zaklepetal s kljunom, da je kar odmevalo. »Laži in izmišljotine!« je rekel. »Najraje bi jima zaril kljun naravnost v prsi!«

»In si ga odlomil!« je rekla štorkljina mati. »Potem bi bil pa res lep! Najprej misli nase in potem na svojo družino, vse drugo te nič ne briga!«

»Vseeno bom jutri sedel na rob odprte kupole, ko se bodo zbrali vsi učenjaki in modreci, da bi se pogovorili o bolniku; morda bodo le prišli malo bliže resnici!«

In učenjaki in modreci so se zbrali ter govorili veliko, na dolgo in široko, štorklja pa iz vsega ni mogla ničesar razbrati. Tudi za bolnika ali za njegovo hčer v Vildmosnu ni bilo od tega nobene koristi; vendar jim lahko kljub temu malo prisluhnemo, saj moramo poslušati toliko reči.

Zdaj pa bo najbolje, da slišimo in izvemo tudi, kaj se je zgodilo prej; tako bomo zgodbo bolje razumeli, vsaj toliko kakor štorkljin oče.

»Ljubezen poraja življenje! Najvišja ljubezen poraja najvišje življenje! Samo po ljubezni je mogoče rešiti njegovo življenje!« so rekli in učenjaki so zagotavljali, da je to nadvse modra in dobra misel.

»Lepa misel!« je takoj rekel štorkljin oče. »Ne razumem je prav dobro!« je rekla štorkljina mati. »In to ni moja krivda, ampak krivda misli; sicer pa je vseeno, imam še druge skrbi!«

Učenjaki so nato govorili o ljubezni med tem in onim, o razlikah med njimi, o ljubezni, ki jo občutijo zaljubljenci, in tisti med starši in otroki, med svetlobo in rastlinami, o tem, kako sončni žarek poljubi blato in zato iz njega požene kal. Vse so razlagali tako obširno in učeno, da štorkljin oče ni mogel več slediti, kaj šele vsega ponoviti. Čisto zamišljen je postal, priprl oči in potem ves dan stal na eni nogi; učenost je bila zanj tako težko breme.

Nekaj pa je štorkljin oče vendarle razumel. Tako preproste ljudi kakor najimenitnejše je slišal govoriti iz dna srca, da je velika nesreča za tisoče ljudi in za vso deželo, ker ta mož leži bolan in ne more ozdraveti; veselje in blagoslov bi bilo, če bi spet dobil zdravje. »Toda kje raste cvet, ki ga bo ozdravil?« To so spraševali vsi, iskali odgovor v učenih spisih, v utripajočih zvezdah, v vremenu in vetru, po vseh ovinkih, ki jih je bilo mogoče najti. Nazadnje so učenjaki in modreci, kakor smo že povedali, ugotovili: »Ljubezen poraja življenje, življenje za očeta.« S tem so povedali več, kot so sami razumeli; ponavljali so in zapisali kakor recept: »Ljubezen poraja življenje.« Kako pa naj bi po tem receptu vse skupaj pripravili, pri tem so obstali. Nazadnje so se strinjali, da mora pomoč priti po princesi, ki je tega očeta ljubila z vso dušo in vsem srcem. Domislili so se tudi, kako bi bilo to mogoče izpeljati; od tega je bilo zdaj že več kot leto in dan. Ponoči, ko bi novi mesec, ki je vzšel, spet zašel, naj bi se odpravila k marmornati sfingi ob puščavi, odmetala pesek pred vrati v njenem podstavku in tam stopila v dolgi hodnik, ki je vodil v osrčje ene velikih piramid. V njej je eden mogočnih kraljev davnine, obdan s sijajem in razkošjem, ležal v mumijskem ovoju. Tam naj bi sklonila glavo k mrtvemu in tedaj bi se ji razodelo, kje lahko najde življenje in rešitev za svojega očeta.

Vse to je storila in v sanjah izvedela, da mora iz globokega barja v danski deželi — kraj ji je bil povsem natančno označen — prinesti lotosov cvet, ki se bo v vodni globini dotaknil njenih prsi; tedaj bo oče rešen.

Zato je v labodjem ogrinjalu odletela iz egiptovske dežele v Vildmosen. Vidiš, vse to sta vedela štorkljin oče in štorkljina mati, zdaj pa tudi mi vemo jasneje kakor prej. Vemo, da jo je Blatni kralj potegnil k sebi v globino, vemo, da jo doma imajo za mrtvo in izgubljeno; samo najmodrejši med njimi je še govoril kakor štorkljina mati: »Že nekako se bo znašla!« In na to so čakali, ker niso vedeli nič boljšega.

»Mislim, da bom hudobnima princesama izmaknil labodji ogrinjali!« je rekel štorkljin oče. »Tako vsaj ne bosta mogli priti v Vildmosen delat škode; ogrinjali pa bom shranil tam zgoraj, dokler ju ne bo kdo potreboval!«

»Kje tam zgoraj ju boš shranil?« je vprašala štorkljina mati. »V našem gnezdu pri Vildmosnu!« je rekel. »Jaz in naši najmlajši mladiči jih lahko skupaj prenesemo; če pa nam bosta preveč v breme, je ob poti dovolj krajev, kjer ju lahko skrijemo do naslednje selitve. Eno labodje ogrinjalo bi ji menda zadostovalo, a dve sta boljši; v severni deželi je dobro imeti veliko potovalnih oblačil!«

»Za to ne boš dobil zahvale!« je rekla mati štorklja. »Toda ti si pač gospodar! Jaz nimam besede, razen kadar sedim na jajcih!« -------- V vikinškem gradišču ob Vildmosenu, kamor so se štorklje vračale spomladi, je deklica dobila ime; rekli so ji Helga, a to ime je bilo mnogo prenežno za značaj, ki se je skrival v tem prelepem telesu. Iz meseca v mesec se je jasneje kazal, in z leti, medtem ko so štorklje vedno znova opravljale isto pot, jeseni proti Nilu in spomladi proti Vildmosenu, je iz otročička zraslo veliko dekle. Še preden so se prav zavedeli, je bila že najlepša mladenka v svojem šestnajstem letu; lepa na zunaj, a trda in grenka v srcu, bolj divja kakor večina ljudi v tistih surovih, mračnih časih.

V veselje ji je bilo, da je z belimi rokami škropila vročo kri zaklanega žrtvenega konja; v divjem besu je pregriznila vrat črnemu petelinu, ki bi ga moral zaklati žrtveni svečenik, in svojemu krušnemu očetu je povsem resno rekla:

»Če bi prišel tvoj sovražnik, ovil vrvi okrog koncev strešnih tramov in dvignil streho nad tvojo sobo, medtem ko bi spal, te ne bi zbudila, pa četudi bi te lahko! Ne bi ga slišala, tako mi še vedno šumi kri v ušesu, po katerem si me pred leti klofnil, ti! Še se spominjam!«

Toda viking tem besedam ni verjel; kakor vsi drugi je bil očaran nad njeno lepoto. Prav tako ni vedel, kako se pri mali Helgi spreminjata duša in zunanja podoba. Brez sedla je sedela na konju, kakor bi bila prirasla nanj, ko je divjal v polnem diru, in ni skočila z njega niti tedaj, ko se je grizel z drugimi podivjanimi konji. Pogosto se je kar oblečena vrgla s strmega brega v močni tok fjorda in plavala vikingu naproti, ko je njegov čoln plul proti obali. Od svojih lepih, dolgih las si je odrezala najdaljši pramen in iz njega spletla tetivo za svoj lok:

»Kar sam narediš, je dobro narejeno!« je rekla. Vikingova žena je bila, kakor je bilo v tistih časih v navadi, močne volje in trdnega značaja, a v primerjavi s hčerjo je bila kakor nežna, preplašena ženska; saj je tudi vedela, da nad tem strašnim otrokom leži čarovnija.

Kakor nalašč, iz samega hudobnega veselja, se je Helga vse prepogosto domislila, da je takrat, ko je mati stala na zunanjem hodniku ali stopila na dvorišče, sedla na rob vodnjaka, zamahnila z rokami in nogami, nato pa se pustila pasti v ozko, globoko odprtino. Tam se je po svoji žabji naravi potopila in spet priplavala na površje, zatem splezala ven kakor mačka in prišla v veliko dvorano, vsa premočena, tako da je voda, ki je tekla z nje, obračala zelene liste, raztresene po tleh.

Vendar je malo Helgo nekaj le krotilo: večerni mrak. Ob njem je postala tiha in kakor zamišljena, pustila se je poklicati in voditi. Tedaj jo je neko notranje občutje vleklo k materi, in ko je sonce zašlo ter je sledila preobrazba zunanjosti in notranjosti, je sedela tam tiha, žalostna, skrčena v podobo krastače. Njeno telo je bilo sicer mnogo večje od te živali, a prav zato še grozljivejše; videti je bila kakor ubog pritlikavec z žabjo glavo in plavalno kožico med prsti. V očeh, s katerimi je gledala, je bilo nekaj tako žalostnega; glasu ni imela, le votlo kvakanje, podobno hlipanju otroka v sanjah. Tedaj jo je vikingova žena lahko vzela v naročje; pozabila je na ostudno podobo, gledala le v žalostne oči in več kot enkrat rekla:

»Skoraj bi si želela, da bi bila zmeraj moj nemi žabji otrok; mnogo strašnejša si na pogled, kadar se tvoja lepota pokaže navzven!« In pisala je rune proti urokom in bolezni ter jih metala čez nesrečnico, toda izboljšanja ni bilo.

»Človek kar ne bi verjel, da je bila nekoč tako majhna, da je ležala v lokvanju!« je rekel oče štorklja. »Zdaj je že odrasla, njena egipčanska mati pa tudi ni več mlada; nje odtlej nismo več videli! Ni si rešila življenja, kakor sta mislila ti in tisti učenjak. Leto za letom sem preletaval Vildmosen po dolgem in počez, pa ni nikoli dala znamenja od sebe! In še nekaj ti povem: v vseh teh letih, ko sem priletel sem nekaj dni pred teboj, da bi popravil gnezdo in uredil to in ono, sem po cele noči, kakor sova ali netopir, neumorno letal nad odprto vodo, pa vse zaman! Prav tako zaman smo sem prinesli tisti dve labodji preobleki, ki smo ju jaz in mladiči vlekli iz dežele ob Nilu. Ni bilo lahko, v treh etapah smo ju prenesli. Zdaj že dolga leta ležita na dnu gnezda, in če kdaj pride do požara, če ta brunarica zgori, bosta šli tudi onidve po zlu!«

»Pa najino dobro gnezdo tudi!« je rekla mati štorklja. »Nanj misliš manj kakor na tisto perje in svojo močvirsko kraljično! Kar pojdi dol k njej in ostani v blatu! Slab oče si svojim otrokom, to sem ti govorila že takrat, ko sem prvič sedela na jajcih. Samo da nam ali našim mladičem tista nora vikinška smrklja ne požene puščice v perut! Saj ne ve, kaj dela. Mi smo vendar tukaj doma nekoliko dlje kakor ona, na to bi morala pomisliti; nikoli ne pozabimo svojih dolžnosti, vsako leto plačamo dajatev, pero, jajce in mladiča, kakor se spodobi. Misliš, da se mi ljubi hoditi dol, kadar je ona zunaj, kakor nekoč in kakor počnem v Egiptu, kjer sem z ljudmi že skoraj prijateljica in, ne da bi pozabila na dostojnost, pogledujem v kadi in lonce? Ne, tu zgoraj sedim in se jezim nanjo — smrkljo! — pa nate se tudi jezim! Pustiti bi jo moral v lokvanju, pa je ne bi bilo več!«

»Mnogo boljša si, kakor bi sodil po tvojih besedah!« je rekel oče štorklja. »Bolje te poznam, kakor poznaš samo sebe!« Nato je poskočil, dvakrat težko zamahnil s perutmi, iztegnil noge nazaj in vzletel; jadral je naprej, ne da bi premaknil peruti, in ko je bil že precej daleč, je krepko zamahnil. Sonce mu je sijalo na belo perje, vrat in glavo je stegnil naprej! Kako je hitel, kako lahkotno je letel!

»Še zmeraj je najlepši med vsemi!« je rekla mati štorklja. »Ampak tega mu ne bom povedala.« -------- Tisto jesen se je viking zgodaj vrnil domov s plenom in ujetniki. Med njimi je bil mlad krščanski duhovnik, eden tistih mož, ki so preganjali malike severnih dežel. Zadnje čase so v veliki dvorani in ženskih sobanah pogosto govorili o novi veri, ki se je širila po vseh južnih deželah in je po svetem Ansgariusu segla celo do Hedebyja ob Slienu. Tudi mala Helga je slišala za vero v belega Kristusa, ki se je iz ljubezni do ljudi daroval, da bi jih rešil; toda njej je šlo to, kakor pravimo, skozi eno uho noter in skozi drugo ven. Zdelo se je, da besedo ljubezen občuti le takrat, ko se v bedni žabji podobi stisne v zaprti sobici. Vikingova žena pa je poslušala in bila nenavadno ganjena ob pripovedih in sagah, ki so krožile o Sinu edinega pravega Boga.

Možje, ki so se vrnili s pohoda, so pripovedovali o veličastnih svetiščih iz dragocenega klesanega kamna, postavljenih njemu, čigar zapoved je bila ljubezen. Domov so prinesli dve težki zlati posodi, umetelno okrašeni in v celoti iz čistega zlata; iz vsake je vel poseben začimbni vonj. To sta bili kadilnici, s katerima so krščanski duhovniki mahali pred oltarjem, kjer ni nikoli tekla kri, temveč sta se vino in posvečeni kruh spreminjala v kri njega, ki se je daroval za še nerojene rodove.

Mladega krščanskega duhovnika so zaprli v globoko, s kamnom obzidano klet brunarice, roke in noge so mu zvezali z ličjem. Bil je lep, »kakor Baldur na pogled!« je rekla vikingova žena in njegova nesreča jo je ganila, mlada Helga pa si je želela, da bi mu skozi kite za koleni potegnili vrv in ga privezali za repe divjih volov.

»Potem bi spustila pse; hej! Pa bi šlo čez močvirja in barja, proti resavi! Kako zabavno bi bilo to gledati, še zabavneje pa jahati za njim!«

Toda viking ni hotel, da bi umrl takšne smrti. Kot zatajevalca in preganjalca vzvišenih bogov naj bi ga naslednjega dne žrtvovali na krvavem kamnu v gaju; prvič naj bi tam darovali človeško žrtev.

Mlada Helga je prosila, da bi smela z njegovo krvjo poškropiti podobe bogov in ljudstvo. Brusila je svoj bleščeči nož, in ko ji je eden velikih, popadljivih psov, ki jih je bilo na domačiji na pretek, stekel čez noge, mu je zasadila nož v bok. »Samo preizkušam ga!« je rekla. Vikingova žena je žalostno gledala divje, hudobno dekle, in ko je prišla noč ter sta se hčerina lepa zunanjost in duša spremenili, ji je iz svojega žalostnega srca spregovorila tople besede bridkosti.

Grda krastača s telesom trola je stala pred njo, uprla vanjo rjave, žalostne oči, poslušala in zdelo se je, da razume s človeškim umom.

»Nikoli, niti pred svojim možem, nisem izrekla, kako dvojno trpim zaradi tebe!« je rekla vikingova žena. »V mojem srcu je več sočutja do tebe, kakor sem si sama mislila! Velika je materina ljubezen! Toda v tvoji duši ni bilo nikoli ljubezni! Tvoje srce je kakor mrzla kepa blata! Od kod neki si prišla v mojo hišo!«

Tedaj je uboga postava nenavadno vzdrhtela, kakor da bi se te besede dotaknile nevidne vezi med telesom in dušo; v očeh so se ji nabrale velike solze.

»Nekoč bo prišla tvoja težka ura!« je rekla vikingova žena. »Strašna bo tudi zame! Bolje bi bilo, ko bi te kot otroka pustili ob cesti in bi te nočni mraz zazibal v smrt!« In vikingova žena je zajokala s slanimi solzami ter jezna in žalostna odšla za ohlapno kožuhovinasto zaveso, ki je visela čez tram in delila sobo.

Skrčena krastača je sama sedela v kotu. Vse je bilo tiho, le v kratkih presledkih se je iz njene notranjosti izvil napol zadušen vzdih; bilo je, kakor da se v skritem kotičku srca v bolečinah rojeva življenje. Stopila je korak naprej, prisluhnila, naredila še korak in z okornima rokama zgrabila težki drog, s katerim so bila zapahnjena vrata. Počasi ga je odmaknila, tiho izvlekla zatič, vtaknjen nad kljuko, in vzela prižgano svetilko, ki je stala v sprednji sobi. Kakor da bi ji močna volja dajala moč: iz zapahnjenih talnih vrat je izvlekla železni zatič in se prikradla k ujetniku. Spal je. Dotaknila se ga je z mrzlo, vlažno roko, in ko se je zbudil ter zagledal ostudno postavo, ga je spreletel srh, kakor da bi uzrl zlo prikazen. Potegnila je nož, prerezala njegove vezi in mu pomignila, naj ji sledi.

Izgovoril je sveta imena, se pokrižal, in ker je postava ostala nespremenjena, je izrekel besede Svetega pisma: »Blagor njemu, ki skrbi za ubogega; Gospod ga bo rešil na dan nesreče! Kdo si? Od kod ta živalska zunanjost, pa vendar toliko usmiljenih del!«

Žabja postava mu je pomignila in ga za zastirajočimi zavesami odvedla po samotnem hodniku do hleva. Pokazala je na konja; zavihtel se je nanj, a tudi ona je sedla spredaj in se prijela za njegovo grivo. Ujetnik jo je razumel in v hitrem kasu sta po poti, ki je sam ne bi nikoli našel, odjahala na odprto resavo.

Pozabil je na njeno ostudno podobo; čutil je, da po tej pošasti delujeta Gospodova milost in usmiljenje. Molil je pobožne molitve in pel svete pesmi. Tedaj je vzdrhtela; je nanjo delovala moč molitve in petja ali pa jo je spreletel srh ob prihajajočem jutru? Kaj neki je občutila? Dvignila se je visoko, hotela ustaviti konja in skočiti z njega; toda krščanski duhovnik jo je z vso močjo držal in glasno pel psalm, kakor da bi ta mogel razvezati urok, ki jo je držal v ostudni žabji podobi. Konj je še bolj divje planil naprej, nebo je pordečelo, prvi sončni žarek je prodrl skozi oblak in s čistim izlivom svetlobe je prišla preobrazba. Bila je mlada lepotica z demonsko, hudobno dušo. V rokah je držal prelepo mlado žensko in se tega prestrašil; skočil je s konja in ga ustavil, misleč, da je naletel na novo pogubno čarovnijo. Toda v istem hipu je bila na tleh tudi mlada Helga; kratka otroška obleka ji je segala komaj do kolen. Izza pasu je potegnila ostri nož in planila na presenečenega moža.

»Samo da te dobim!« je zavpila. »Samo da te dobim, pa ti zasadim nož v telo! Saj si bled kakor seno! Suženj! Golobradec!« Silila je vanj; spoprijela sta se v silovitem boju, toda kakor da bi nevidna sila dajala krščanskemu možu moč. Trdno jo je držal in star hrast v bližini mu je priskočil na pomoč, saj je s svojimi napol iz zemlje izruvanimi koreninami kakor uklenil njene noge, ki so zdrsnile podnje. Nedaleč stran je žuborel studenec; s svežo izvirsko vodo jo je poškropil po prsih in obrazu, ukazal nečistemu duhu, naj jo zapusti, in jo blagoslovil po krščanski navadi. Toda krstna voda nima moči tam, kjer tudi od znotraj ne privre studenec vere.

Pa vendar je bil tudi pri tem močnejši; v njegovem dejanju je bilo več kakor le moška moč proti hudobni sili, ki se mu je upirala. Kakor da jo je prevzelo: povesila je roke in z začudenimi očmi ter bledečimi lici gledala moža, ki se ji je zdel mogočen čarovnik, vešč urokov in skrivnih umetnosti. Temne rune je bral, skrivna znamenja risal po zraku! Če bi pred njenimi očmi zamahnil z bleščečo sekiro ali ostrim nožem, ne bi niti trenila, toda ko ji je na čelo in prsi zarisal znamenje križa, je trznila; zdaj je sedela kakor ukročena ptica, z glavo sklonjeno na prsi.

Tedaj ji je blago spregovoril o dejanju ljubezni, ki ga je to noč storila zanj, ko je prišla v ostudni žabji preobleki, mu razvezala vezi in ga odpeljala na svetlo, v življenje. Tudi ona je zvezana, je rekel, zvezana s tesnejšimi vezmi kakor on, toda tudi ona bo, in to po njem, prišla na svetlo, v življenje. V Hedeby, k svetemu Ansgariusu, jo bo odpeljal; tam, v krščanskem mestu, bo urok odpravljen. A pred seboj na konju je ni upal peljati, četudi bi tam sedela prostovoljno.

»Za menoj moraš sedeti na konju, ne pred menoj! Tvoja začarana lepota ima moč, ki prihaja od zla, in bojim se je — vendar je v Kristusu zmaga moja!«

Pokleknil je in molil tako pobožno, tako goreče! Kakor da bi se tiha gozdna narava s tem posvetila v sveto cerkev. Ptice so začele peti, kakor bi tudi one pripadale novemu občestvu, divja kodrasta meta je dišala, kakor bi hotela nadomestiti ambro in kadilo. Glasno je oznanjal besede Svetega pisma: »Obiskala nas je luč z višave, da razsvetli vse, ki sedijo v temi in smrtni senci, in naravna naše noge na pot miru!«

In govoril je o hrepenenju vsega stvarstva. Medtem ko je govoril, je konj, ki ju je nosil v divjem diru, stal mirno in trgal dolge robidove poganjke, tako da so zrele, sočne jagode padale mali Helgi na roko in se ji same ponujale v okrepčilo.

Potrpežljivo se je pustila dvigniti na konjev hrbet in sedela tam kakor mesečnica, ki ni budna, pa vendar tudi ne hodi. Krščanski mož je z ličjem zvezal dve veji, da sta tvorili križ, in ga držal visoko v roki. Nato sta odjahala skozi gozd, ki je postajal vse gostejši, pot vse bolj udrta, ponekod pa poti sploh ni bilo. Črni trn je stal kakor zapora, morala sta ga obiti; izvir se ni spreminjal v tekoč potok, temveč v stoječe močvirje, morala sta ga obiti. Sveži gozdni zrak jima je dajal moči in ju krepčal, nič manj moči pa ni bilo v blagih besedah, ki so zvenele v veri in krščanski ljubezni, v goreči želji, da bi začarano dekle privedel na svetlo, v življenje.

Dežna kaplja, pravijo, izdolbe trdi kamen; morski valovi sčasoma zaoblijo odlomljene, oglate skale. Rosa milosti, ki je zasijala mali Helgi, je dolbla trdoto in zaobljala ostrino. Resda tega še ni bilo opaziti, še sama ni vedela; kaj pa ve kalček v zemlji, ko ga krepčita vlaga in topel sončni žarek, da v sebi skriva rast in cvet.

Kakor se materina pesem otroku neopazno vtisne v dušo in ta za njo čeblja posamezne besede, ne da bi jih razumel, pozneje pa se mu v mislih povežejo in sčasoma postanejo jasnejše, tako je tudi tukaj delovala beseda, ki ima moč ustvarjati.

Odjahala sta iz gozda, čez resavo in spet skozi brezpotne gozdove, proti večeru pa sta naletela na razbojnike. »Kje si ukradel to lepo deklico!« so zavpili, ustavili konja in oba jezdeca potegnili na tla, saj jih je bilo mnogo. Duhovnik ni imel drugega orožja kot nož, ki ga je vzel mali Helgi, in z njim je zabadal okrog sebe. Eden razbojnikov je zamahnil s sekiro, toda mladi krščanski mož je srečno odskočil, sicer bi ga zadela. Tako pa se je rezilo sekire globoko zarilo v konjev vrat, kri je planila iz rane in žival se je zgrudila na tla. Tedaj je mala Helga, kakor prebujena iz svoje dolge, globoke zamaknjenosti, planila h konju in se vrgla čez hropečo žival. Krščanski duhovnik je stopil prednjo, da bi jo varoval in branil, toda eden razbojnikov je s težkim železnim kladivom zamahnil po njegovem čelu, da se je razletelo in sta kri in možgani brizgnili na vse strani. Mrtev je padel na tla.

Razbojniki so malo Helgo zgrabili za belo roko, a prav v tistem hipu je sonce zašlo, poslednji sončni žarek je ugasnil in spremenila se je v ostudno krastačo. Belozelena usta so se raztegnila čez polovico obraza, roke so postale tanke in sluzaste, široka dlan s plavalno kožico se je razprla kakor pahljača. Razbojniki so jo prestrašeni izpustili. Stala je med njimi kakor ostudna pošast in po žabji naravi skočila više, kot je bila sama visoka, ter izginila v goščavi. Tedaj so razbojniki spoznali, da gre za Lokijevo zlobno ukano ali skrivno čarovnijo, in prestrašeni odhiteli proč.

-------- Polna luna je bila že na nebu in kmalu je razlila svoj sij in svetlobo. Iz grmovja je v ubogi žabji podobi prilezla mala Helga. Ustavila se je ob truplu krščanskega duhovnika in ob svojem ubitem konju ter ju gledala z očmi, za katere se je zdelo, da jokajo; iz žabje glave se je izvilo kvakanje, podobno otroku, ki plane v jok. Zdaj se je vrgla čez enega, zdaj čez drugega, zajemala vodo v dlan, ki je bila zaradi plavalne kožice večja in globlja, ter jo zlivala po njiju. Mrtva sta bila in mrtva bosta ostala! To je razumela. Kmalu bi lahko prišle divje živali in požrle njuni telesi; ne, to se ni smelo zgoditi! Zato je kopala v zemljo, kolikor globoko je mogla; hotela jima je izkopati grob, a za kopanje je imela le trdo drevesno vejo in svoji roki. Med prsti se je napenjala plavalna kožica, trgala se je in kri je tekla. Spoznala je, da dela ne bo mogla opraviti. Tedaj je zajela vodo, umila mrtvečev obraz in ga prekrila s svežimi zelenimi listi; prinesla je velike veje in jih položila čezenj, mednje nasula listja, nato pa vzela najtežje kamne, kar jih je mogla dvigniti, jih položila čez mrtvi telesi in odprtine zamašila z mahom. Zdaj se ji je zdelo, da je grobna gomila trdna in varna. Toda ob tem težkem delu je noč minila, sonce je vzšlo — in mala Helga je stala tam v vsej svoji lepoti, s krvavečimi rokami in prvič s solzami na zardelih dekliških licih.

Ob preobrazbi se je zdelo, kakor da se v njej bojujeta dve naravi. Drhtela je in se ozirala okrog sebe, kakor bi se prebudila iz strašljivih sanj, nato planila k vitki bukvi in se je oprijela, da bi imela vsaj kakšno oporo. Kmalu, v hipu, je kakor mačka splezala v drevesni vrh in se ga oklenila. Tam je sedela kakor preplašena veverica, sedela ves dolgi dan v globoki gozdni samoti, kjer je vse tiho in mrtvo, kakor pravijo! Mrtvo, da: dva metulja sta letala drug okrog drugega, v igri ali boju; v bližini je bilo nekaj mravljišč, v vsakem po več sto drobnih, marljivih bitij, ki so vrvela sem in tja; v zraku so plesali nešteti komarji, roj za rojem; mimo so hitele trume brenčečih muh, pikapolonic, kačjih pastirjev in drugih drobnih krilatih živali, deževnik je prilezel iz vlažnih tal, krti so dvigovali krtine — sicer pa je bilo povsod tiho, mrtvo, mrtvo, kakor to pravimo in razumemo. Male Helge ni opazil nihče razen šoj, ki so kriče obletavale drevesni vrh, kjer je sedela. Z drzno radovednostjo so skakale po vejah proti njej; en sam blisk njenih oči jih je spet pregnal. Toda one niso nič bolje razumele nje, pa tudi ona ne same sebe.

Ko se je približal večer in je sonce začelo zahajati, jo je preobrazba spet spodbudila h gibanju. Spustila se je po drevesu, in ko je ugasnil poslednji sončni žarek, je stala tam v skrčeni žabji podobi, z raztrganimi plavalnimi kožicami na rokah. Toda oči so ji zdaj žarele z lepoto, kakršne prej, ko je bila lepotica, skoraj niso poznale; izza žabje maske so sijale najnežnejše, najbolj pobožne dekliške oči, pričale so o globoki duši, o človeškem srcu. In te lepe oči so se razjokale, jokale so težke solze, ki so srcu prinašale olajšanje.

Ob postavljenem grobu je še ležal križ iz vej, zvezanih z ličjem, poslednje delo njega, ki je bil zdaj mrtev in ga ni bilo več. Mala Helga ga je vzela; misel je prišla sama od sebe: zasadila ga je med kamne nad njim in ubitim konjem. Ob bridkem spominu so ji privrele solze in v tem razpoloženju srca je enako znamenje vpraskala v zemljo okrog groba, da ga je lepo obdajalo. Ko je z obema rokama risala znamenje križa, je plavalna kožica odpadla kakor raztrgana rokavica. In ko se je umila v studencu ter začudeno gledala svoji nežni beli roki, je znova naredila znamenje križa v zraku, med seboj in mrtvim. Tedaj so ji zadrhtele ustnice, jezik se je premaknil in ime, ki ga je med ježo skozi gozd najpogosteje slišala peti in izgovarjati, je glasno prišlo iz njenih ust. Izrekla ga je: »Jezus Kristus!«

Tedaj je žabja preobleka odpadla in bila je mlada lepotica. Toda glava se ji je utrujeno sklonila, udje so potrebovali počitek — zaspala je. A spanec je bil kratek; opolnoči se je prebudila. Pred njo je stal mrtvi konj, ves sijoč in poln življenja; iz oči in ranjenega vratu mu je žarela svetloba. Tik ob njem se je prikazal ubiti krščanski duhovnik; »lepši kakor Baldur!« bi rekla vikingova žena, pa vendar je prihajal kakor v ognjenih plamenih.

V velikih, blagih očeh je bila resnoba, sodba pravičnosti, pogled, tako prodoren, da je kakor razsvetljeval najskrivnejše kotičke srca preizkušane deklice. Mala Helga je ob njem vzdrhtela in njen spomin se je prebudil z močjo kakor na sodni dan. Vse dobro, kar ji je bilo storjeno, vsaka ljubeča beseda, ki ji je bila izrečena, je kakor oživela. Razumela je, da jo je ljubezen držala pokonci v teh dneh preizkušnje, v katerih vre in se bojuje otrok duše in blata. Spoznala je, da je le sledila vzgibom svojih razpoloženj, sama pa ni storila ničesar zase; vse ji je bilo dano, vse je bilo kakor vodeno. Majhna, ponižna in osramočena se je sklonila pred njim, ki je moral znati brati vsako gubo njenega srca. In v tistem trenutku je občutila kakor blisk očiščujočega ognja, plamen Svetega Duha.

»Ti, hči blata!« je rekel krščanski duhovnik. »Iz blata, iz zemlje si prišla — iz zemlje boš spet vstala! Sončni žarek v tebi se, zavedajoč se svojega telesa, vrača k svojemu izvoru; ne žarek sončne oble, temveč žarek Boga! Nobena duša ne bo pogubljena, toda dolgo je zemeljsko potovanje, ki je polet življenja v večnost. Prihajam iz dežele mrtvih; tudi ti boš nekoč potovala skozi globoke doline v svetlo gorsko deželo, kjer prebivata milost in popolnost. Ne peljem te v Hedeby h krščanskemu krstu. Najprej moraš prebiti vodni oklep nad globokim močvirskim dnom, izvleči živo korenino svojega življenja in svoje zibelke, opraviti svoje delo, preden sme priti posvetitev.«

Dvignil jo je na konja in ji podal zlato kadilnico, kakršno je že videla v vikinškem gradišču; iz nje je vel tako sladek in močan vonj. Odprta rana na čelu ubitega je sijala kakor bleščeč diadem. Z groba je vzel križ, ga dvignil visoko v zrak in že sta poletela skozi zrak, nad šumečim gozdom, nad gomilami, kjer so bili pokopani junaki, sedeči na svojih ubitih konjih. Mogočne postave so se dvignile, prijezdile ven in obstale na vrhu gomil; v mesečini se jim je okrog čela lesketal širok zlat obroč z zlato izboklino, plašč jim je plapolal v vetru. Zmaj, ki je čuval zaklade, je dvignil glavo in gledal za njima. Škratje so kukali iz gomil in oranih brazd, vrveli so z rdečimi, modrimi in zelenimi lučkami, v množici, podobni iskram v pepelu sežganega papirja.

Leteli so čez gozdove in resave, reke in močvirja proti Vildmosnu; nad njim so krožili v velikih krogih. Krščanski duhovnik je visoko dvignil križ, ki se je svetil kakor zlato, in z njegovih ust je zazvenel mašni spev; mala Helga je pela z njim, kakor otrok poje ob materini pesmi. Nihala je s kadilnico, iz katere se je širil oltarni vonj, tako močan, tako čudodelen, da sta ob njem zacvetela močvirski šaš in trstje; iz globokega dna so pognali vsi poganjki, vse, kar je imelo življenje, se je vzdignilo, in razprostrla se je preproga lokvanjev, kakor bi bila stkana iz cvetov. Na njej je ležala speča ženska, mlada in lepa; mali Helgi se je zdelo, da vidi samo sebe, svojo zrcalno podobo v mirni vodi. A videla je svojo mater, ženo kralja blata, princeso iz nilskih voda.

Mrtvi krščanski duhovnik je velel, naj spečo dvignejo na konja, a ta se je pod bremenom sesedel, kakor da bi bilo njegovo telo le mrtvaški prt, ki plapola v vetru. Toda znamenje križa je zračno prikazen okrepilo in vsi trije so odjezdili na trdna tla.

Tedaj je v vikingovem gradu zapel petelin in prikazni so se razblinile v meglo, ki jo je odnesel veter; mati in hči pa sta stali druga pred drugo. »Ali v globoki vodi vidim samo sebe?« je rekla mati. »Ali v bleščečem ščitu vidim samo sebe?« je vzkliknila hči. Približali sta se druga drugi, prsi k prsim, objem k objemu; najmočneje je bilo materino srce in mati je razumela.

»Moj otrok! Cvet mojega srca! Moj lotos iz globokih voda!« Objela je svojega otroka in zajokala; njene solze so bile mali Helgi nov krst življenja in ljubezni.

»Semkaj sem prišla v labodji preobleki in jo odvrgla,« je rekla mati. »Pogreznila sem se skozi zibajočo se gladino globoko v močvirsko blato, ki se je kakor zid zaprlo okoli mene; a kmalu sem začutila svež tok. Neka sila me je vlekla globlje, vse globlje; na vekah sem občutila težo spanca, zaspala sem in sanjala. Zdelo se mi je, da spet ležim v egiptovski piramidi, a pred menoj je še vedno stal zibajoči se jelšev štor, ki me je prestrašil na močvirski gladini. Opazovala sem razpoke v lubju; zasvetile so v barvah in se spremenile v hieroglife. Gledala sem mumijino krsto; razpočila se je in iz nje je stopil tisočletni vladar, mumijasta postava, črna kakor smola, črno bleščeča kakor gozdni polž ali mastno črno blato. Ali je bil kralj blata ali mumija iz piramide, nisem vedela. Ovijal je roke okoli mene in zdelo se mi je, da moram umreti. Življenje sem spet začutila šele, ko mi je postalo toplo na prsih in je tam drobna ptica zaprhutala s krili, začivkala in zapela. Z mojih prsi je vzletela visoko proti temnemu, težkemu stropu, a dolg zelen trak jo je še vedno vezal name. Slišala in razumela sem njene hrepeneče glasove: Svoboda! Sonce! K očetu! Tedaj sem pomislila na svojega očeta v sončni domovini, na svoje življenje, na svojo ljubezen! Odvezala sem trak in jo pustila odleteti — domov k očetu. Od tistega trenutka nisem več sanjala; spala sem zares težak in dolg sen, dokler me niso prav zdaj glasovi in dišave dvignili in osvobodili!«

Zeleni trak, ki je segal od materinega srca do ptičjega krila — kje je zdaj plapolal, kje je ležal odvržen? Samo štorklja ga je videla; trak je bil zeleno steblo, pentlja bleščeč cvet, zibelka otroka, ki je zdaj zrasel v lepotico in spet počival ob materinem srcu.

Medtem ko sta stali v objemu, je oče štorklja krožil okoli njiju, nato pa se pognal k svojemu gnezdu, prinesel pernati preobleki, ki sta bili tam shranjeni dolga leta, in vsaki vrgel eno. Preobleki sta ju obdali in dvignili sta se s tal kakor dva bela laboda.

»Zdaj pa se pogovorimo!« je rekel oče štorklja. »Zdaj razumemo jezik drug drugega, čeprav ima ena ptica drugače oblikovan kljun kakor druga! Bolj srečno se skoraj ne bi moglo iziti, da prihajata prav to noč; jutri bi že odšli, mama, jaz in mladiči! Proti jugu letimo! Da, kar poglejta me! Saj sem star prijatelj iz dežele ob Nilu, pa mama tudi; njej je to bolj pri srcu kakor na kljunu. Vedno je verjela, da se bo princesa že rešila; jaz in mladiči smo sem gor prinesli labodjo preobleko! O, kako sem vesel! In kakšna sreča, da sem še tukaj; ob svitu odletimo! Velika štorkljina druščina! Mi bomo leteli spredaj, vidve pa kar za nami, da ne zgrešita poti; jaz in mladiči bomo že pazili na vaju!«

»In lotosov cvet, ki naj bi ga prinesla!« je rekla egiptovska princesa. »V labodji preobleki leti ob meni! Cvet svojega srca nosim s seboj, tako se je vse razrešilo. Domov, domov!«

Toda Helga je rekla, da ne more zapustiti danske dežele, dokler ne vidi še enkrat svoje krušne matere, ljubeče vikingove žene. V mislih so ji oživeli vsi lepi spomini, vsaka ljubeča beseda, vsaka solza, ki jo je pretočila krušna mati, in v tem trenutku se ji je skoraj zdelo, da ima to mater najraje.

»Da, k vikingovi domačiji moramo!« je rekel oče štorklja. »Tam nas čakajo mama in mladiči! Kako bodo obračali oči in ropotali s kljuni! No, mama ne govori prav veliko! Kratka in jedrnata je, misli pa še bolj dobro! Takoj bom zaropotal, da bodo slišali, da prihajamo!«

In oče štorklja je zaropotal s kljunom ter z labodoma odletel k vikingovemu gradu. Tam so še vsi trdno spali; vikingova žena je našla mir šele pozno ponoči. Ležala je v skrbeh za malo Helgo, ki je s krščanskim duhovnikom izginila že pred tremi dnevi. Gotovo mu je pomagala pobegniti, saj je v hlevu manjkal njen konj; a kakšna moč je vse to povzročila? Vikingova žena je razmišljala o čudežih, za katere je slišala, da jih delajo beli Kristus in tisti, ki verujejo vanj in mu sledijo. Begajoče misli so v sanjah dobile podobo; zdelo se ji je, da še vedno budna in zamišljena sedi na postelji, zunaj pa se je zgrinjala tema. Prišel je vihar, slišala je bučanje morja z zahoda in vzhoda, iz Severnega morja in voda Kattegata; velikanska kača, ki je v morskih globinah oklepala zemljo, se je stresala v krčih. Bližala se je noč bogov, Ragnarok, kakor so pogani imenovali poslednjo uro, ko naj bi vse propadlo, tudi mogočni bogovi. Zatrobil je Gjallarhorn in bogovi so v jeklenih oklepih jezdili čez mavrico v poslednji boj; pred njimi so letele krilate ščitonoske, sprevod pa so sklenile postave mrtvih junakov. Ves zrak okoli njih se je svetil v bliskanju severnega sija, toda zmagovala je tema. Bila je strašna ura.

Tik ob prestrašeni vikingovi ženi je na tleh sedela mala Helga v ostudni žabji podobi; tudi ona je trepetala in se stiskala h krušni materi, ki jo je vzela v naročje in jo ljubeče držala ob sebi, naj je bila krastačja preobleka še tako grda. Zrak je odmeval od udarcev mečev in kijev, od žvižganja puščic, kakor bi čeznju divjala nevihta s točo. Prišla je ura, ko naj bi zemlja in nebo razpokala, zvezde popadale in vse zgorelo v Surturjevem ognju; a vedela je, da bosta prišla nova zemlja in novo nebo, da bo žito valovalo tam, kjer zdaj morje pljuska čez pusto peščeno dno, da bo zavladal bog, čigar imena ni mogoče izreči, in da se bo k njemu dvignil Baldur, blagi, ljubeči, osvobojen iz kraljestva mrtvih. Prihajal je — vikingova žena ga je videla, prepoznala je njegov obraz — bil je ujeti krščanski duhovnik. »Beli Kristus!« je glasno zaklicala in ob njegovem imenu poljubila čelo svojega grdega žabjega otroka. Tedaj je krastačja preobleka odpadla in mala Helga je stala pred njo v vsej svoji lepoti, mila kot še nikoli, z žarečimi očmi. Poljubljala je roke krušne matere, jo blagoslavljala za vso skrb in ljubezen, ki ji ju je naklanjala v dnevih stiske in preizkušenj; zahvaljevala se ji je za misli, ki jih je položila vanjo in prebudila v njej, zahvaljevala se ji je, ker je izrekla ime, ki ga je zdaj ponovila: beli Kristus! In mala Helga se je dvignila kakor mogočen labod; razprostrla je velika krila, ki so zašumela kakor jata ptic selivk, ko odleti.

Ob tem se je vikingova žena prebudila in zunaj je še vedno odmevalo isto silno plahutanje kril. Vedela je, da je prišel čas odhoda štorkelj; njih je slišala. Še enkrat jih je hotela videti, preden odidejo, in se posloviti od njih! Vstala je, stopila na zunanji hodnik in zagledala štorklje, tesno drugo ob drugi na slemenu stranske stavbe; okoli dvorišča in nad visokimi drevesi so jate krožile v velikih lokih. Prav pred njo, na robu vodnjaka, kjer je mala Helga tolikokrat sedela in jo strašila s svojo divjostjo, pa sta zdaj sedela dva laboda in jo gledala z bistrimi očmi. Spomnila se je svojih sanj, ki so jo še vedno povsem prevzemale, kakor bi bile resničnost; pomislila je na malo Helgo v labodji podobi, pomislila na krščanskega duhovnika in nenadoma začutila čudovito veselje v srcu.

Laboda sta zamahnila s krili in upognila vratova, kakor da bi jo tudi onadva hotela pozdraviti; vikingova žena pa je razprostrla roke proti njima, kakor da razume, ter se smehljala skozi solze, polna misli.

Tedaj so se vse štorklje s plahutanjem kril in ropotanjem kljunov dvignile na pot proti jugu. »Labodov ne bomo čakali!« je rekla mati štorklja. »Če hočeta z nami, naj prideta! Ne moremo ostati tukaj, dokler se ne odpravijo deževniki! Lepo pa je takole potovati z družino, ne kakor ščinkavci in togotniki, pri katerih samci letijo zase in samice zase; če povem po pravici, se to ne spodobi! In kako neki ta laboda zamahujeta s krili?«

»Vsak leti po svoje!« je rekel oče štorklja. »Labodi poševno, žerjavi v trikotniku in deževniki v kačasti vrsti!« »Ne omenjaj kač, ko letimo tu zgoraj!« je rekla mati štorklja. »Mladičem samo vzbujaš skomine, ki jih ne morejo potešiti!«

-------- »Ali so tam spodaj visoke gore, o katerih sem slišala?« je vprašala Helga v labodji preobleki. »To so nevihtni oblaki, ki plujejo pod nami!« je rekla mati. »Kaj pa so tisti beli oblaki, ki se dvigajo tako visoko?« je vprašala Helga.

»To so gore, pokrite z večnim snegom!« je rekla mati; leteli sta čez Alpe proti modremu Sredozemskemu morju. -------- »Afriška dežela! Egiptovska obala!« je v labodji podobi zavriskala hči Nila, ko je visoko iz zraka zagledala svojo domovino kakor belorumeno, valovito progo.

Tudi ptice so jo zagledale in pospešile let. »Voham nilsko blato in mokre žabe!« je rekla mati štorklja. »Kar ščemi me! Da, zdaj boste okusili prave dobrote in videli marabuje, ibise in žerjave! Vsi sodijo v našo družino, a še zdaleč niso tako lepi kakor mi; imenitne se delajo, zlasti ibis. Egipčani so ga čisto razvadili, saj ga spreminjajo v mumijo in ga polnijo z dišavnicami. Jaz bi bila raje napolnjena z živimi žabami, pa tudi vi bi bili, in tudi boste! Bolje imeti kaj v trebuhu, dokler si živ, kakor biti za okras, ko si mrtev! Tako jaz mislim in moje mnenje je vedno pravo!«

»Štorklje so prišle!« so govorili v bogati hiši ob Nilu, kjer je v odprti dvorani na mehkih * blazinah, prekritih z leopardjimi kožami, ležal kraljevi gospod, ne živ ne mrtev, in upal na lotosov cvet iz globokega močvirja na severu. Okoli njega so stali sorodniki in služabniki.

V dvorano sta priletela dva veličastna bela laboda, ki sta prišla s štorkljami; odvrgla sta bleščeči pernati preobleki in pred njimi sta stali dve lepi ženski, podobni druga drugi kakor dve kaplji rose. Sklonili sta se nad bledega, usahlega starca, odgrnili dolge lase nazaj, in ko se je mala Helga nagnila nad deda, so mu lica zardela, oči zasijale in v otrple ude se je vrnilo življenje. Starec je vstal zdrav in pomlajen; hči in vnukinja sta ga držali v objemu kakor v veselem jutranjem pozdravu po dolgih, težkih sanjah.

-------- Veselje je zavladalo po vsej domačiji in tudi v štorkljinem gnezdu, tam sicer predvsem zaradi dobre hrane, neštetih žab, ki jih je povsod kar mrgolelo. Medtem ko so učenjaki v naglici bežno zapisovali zgodbo o obeh princesah in o cvetu zdravja, ki je pomenil velik dogodek in blagoslov za hišo in deželo, sta jo štorkljina starša po svoje pripovedovala svoji družini; vendar šele, ko so bili vsi siti, saj bi imeli sicer druge opravke, namesto da bi poslušali zgodbe.

»Zdaj bo pa iz tebe nekaj!« je zašepetala mati štorklja. »Drugače skoraj ne more biti!« »Oh, kaj naj bi bilo iz mene!« je rekel oče štorklja. »In kaj sem sploh naredil? Nič!«

»Naredil si več kakor vsi drugi! Brez tebe in mladičev princesi nikoli ne bi spet videli Egipta in ozdravili starca. Nekaj boš postal! Gotovo boš dobil doktorski naziv, naši mladiči pa se bodo odslej že rodili z njim, in njihovi mladiči tudi, še daleč v prihodnost! Saj si že zdaj videti kakor egiptovski doktor — vsaj v mojih očeh!«

Učenjaki in modreci so razlagali temeljno misel, kakor so jo imenovali, ki je prevevala ves dogodek: »Ljubezen poraja življenje!« Pojasnjevali so jo na različne načine: »Topli sončni žarek je bila egiptovska princesa; spustila se je h kralju blata in iz njunega srečanja je vzklil cvet —«

»Besed ne znam prav ponoviti!« je rekel oče štorklja, ki je poslušal s strehe in naj bi zdaj o tem pripovedoval v gnezdu. »Tako zapleteno so govorili, tako učeno, da so takoj dobili časti in darila; celo dvorni kuhar je dobil veliko odlikovanje — najbrž za juho!«

»In kaj si dobil ti?« je vprašala mati štorklja. »Saj ne bi smeli pozabiti najpomembnejšega, in to si ti! Učenjaki so pri vsej stvari samo ropotali s kljuni! A tvoje plačilo že še pride!«

Pozno ponoči, ko je spokojnost spanca legla nad * bogato in srečno hišo, je nekdo še bedel; to ni bil oče štorklja, čeprav je v gnezdu stal na eni nogi in spal kakor stražar. Ne, mala Helga je bedela, se nagibala čez balkon in zrla v jasno nebo z velikimi, svetlimi zvezdami, večjimi in čistejšega sijaja, kakor jih je videla na severu, pa vendar istimi. Mislila je na vikingovo ženo ob Vildmosnu, na mile oči krušne matere, na solze, ki jih je pretočila nad ubogim žabjim otrokom, zdaj obdanim s sijajem in zvezdnato krasoto ob nilskih vodah v čudovitem pomladnem zraku. Mislila je na ljubezen v srcu poganske žene, na ljubezen, ki jo je izkazovala usmiljenja vrednemu bitju, ki je bilo v človeški podobi hudobna žival, v živalski pa gnusno na pogled in na otip. Gledala je svetle zvezde in se spominjala sijaja na pokojnikovem čelu, ko so leteli čez gozd in močvirje; v spominu so ji zazveneli glasovi, besede, ki jih je slišala, ko sta jezdila in je sedela kakor začarana, besede o velikem izviru ljubezni, o najvišji ljubezni, ki objema vse rodove.

Da, kaj vse ji je bilo dano, kaj vse je pridobila in dosegla! Mala Helga je ponoči in podnevi v mislih objemala vso svojo srečo in jo občudovala kakor otrok, ki se v naglici obrne od darovalca k darovom, k vsem lepim darilom. Kakor da bi se izgubljala v vse večji blaženosti, ki bi lahko prišla, ki bo prišla; saj so jo čudeži nosili k vedno večjemu veselju in sreči. Nekega dne se je v tem povsem izgubila, tako zelo, da ni več mislila na darovalca. Tako smelo se je pognala drznost njene mladosti! Oči so ji ob tem zasijale, a v naslednjem trenutku jo je iz zamaknjenosti zdramil močan hrup spodaj na dvorišču. Tam je zagledala dva mogočna noja, ki sta naglo tekala v tesnih krogih; še nikoli ni videla te živali, tako velike ptice, tako nerodne in težke. Krila so bila videti, kakor da bi bila pristrižena, sama ptica pa, kakor da bi ji storili silo. Vprašala je, kaj se ji je zgodilo, in prvič slišala pripovedko, ki jo Egipčani pripovedujejo o noju.

Nekoč je bil njegov rod lep, njegova krila velika in močna. Nekega večera so mu mogočne gozdne ptice rekle: »Brat! Ali jutri, če Bog da, odletimo k reki pit?« Noj pa je odgovoril: »Jaz tako hočem!« Ko se je zdanilo, so odletele, najprej visoko proti soncu, Božjemu očesu, vse višje in višje, noj pa daleč pred vsemi drugimi. Ponosno je letel proti svetlobi; zaupal je svoji moči, ne darovalcu; ni rekel: »Če Bog da!« Tedaj je angel kazni odgrnil tančico z žarečega sonca in v tistem hipu so ptiču zgorela krila; nesrečen je padel na zemljo. Ne on ne njegov rod se nikoli več ne moreta dvigniti; v strahu beži in divja v krogih po tesnem prostoru. Nam ljudem pa je to opomin, naj pri vsaki misli in vsakem dejanju rečemo: »Če Bog da!«

Helga je zamišljeno sklonila glavo, gledala begajočega noja, videla njegov strah in njegovo neumno veselje ob pogledu na lastno veliko senco na belem, s soncem obsijanem zidu. In v njenem srcu in mislih je resnoba pognala globoke korenine. Tako bogato življenje, ki jo je vodilo v srečo, ji je bilo dano, pridobila ga je — kaj se bo zgodilo, kaj bo še prišlo? Najboljše: »Če Bog da!«

-------- Zgodaj spomladi, ko so se štorklje spet odpravljale proti severu, je mala Helga vzela svojo zlato zapestnico, vanjo vrezala svoje ime, pomahala očetu štorklji, mu nadela zlati obroč okoli vratu in ga prosila, naj ga odnese vikingovi ženi. Tako bo vedela, da njena krušna hči živi, da je srečna in da se je spominja.

»To je pa težko nositi!« je pomislil štorklja, ko je dobil obroč okoli vratu. »A zlata in časti ne gre metati na cesto! Tam zgoraj bodo že spoznali, da štorklja prinaša srečo!«

»Ti nosiš zlato, jaz pa nesem jajca!« je rekla mati štorklja. »A ti to storiš samo enkrat, jaz pa vsako leto! Hvaležnosti pa ne dobi nobeden od naju! To je žaljivo!«

»Ostane nama zavest, mama!« je rekel oče štorklja. »Te si ne moreš obesiti okoli vratu!« je rekla mati štorklja. »Ne prinese ti ne ugodnega vetra ne obroka!«

In odleteli so. Tudi mali slavec, ki je pel v tamarindinem grmu, se bo kmalu odpravil proti severu; tam ob Vildmosnu ga je mala Helga pogosto poslušala. Tudi njemu je hotela zaupati sporočilo. Odkar je letela v labodji preobleki, je znala ptičji jezik; odtlej se je v njem pogosto pogovarjala s štorkljami in lastovkami, tudi slavec jo bo razumel. Prosila ga je, naj odleti v bukov gozd na jutlandskem polotoku, kjer je bil iz kamenja in vej narejen grob; prosila ga je, naj naroči vsem drobnim pticam tam, da ga varujejo in pojejo pesem za pesmijo.

In slavec je odletel — in čas je odletel! -------- Jeseni je orel stal na piramidi in gledal veličasten sprevod z bogato otovorjenimi kamelami ter razkošno oblečenimi oboroženimi možmi na prhajočih arabskih konjih, bleščeče belih kakor srebro, z rdečimi, drhtečimi nosnicami in z dolgimi, gostimi grivami, ki so visele čez njihove vitke noge. Bogati gostje, kraljevi princ iz arabske dežele, lep, kakor se za princa spodobi, so prihajali v ponosno hišo, kjer je štorkljino gnezdo zdaj samevalo; njegovi prebivalci so bili namreč v severni deželi, a kmalu se bodo vrnili. In prišli so prav tistega dne, ko je bilo tam največ veselja in radosti. Praznovali so poroko in mala Helga je bila nevesta, oblečena v svilo in dragulje; ženin je bil mladi princ iz arabske dežele. Sedela sta na čelu mize med materjo in dedom.

Toda ona ni gledala ženinovih rjavih, možatih lic, na katerih se je kodrala črna brada; ni gledala njegovih ognjevitih temnih oči, uprtih vanjo. Zrla je ven, navzgor proti utripajoči, lesketajoči se zvezdi, ki je sijala z neba.

Tedaj je zunaj v zraku zašumelo od močnega plahutanja kril; štorklje so se vrnile. Stari štorkljin par je bil od poti še tako utrujen in potreben počitka, pa je vendar takoj priletel na ograjo verande; vedela sta, kakšno slavje se obhaja. Že na meji dežele sta slišala, da ju je mala Helga dala naslikati na zid, saj sta sodila v njeno zgodbo.

»Zelo lepo se je spomnila na naju!« je rekel oče štorklja. »To je zelo malo!« je rekla mati štorklja. »Manj že ne bi mogla storiti!« Ko ju je Helga zagledala, je vstala in stopila k njima na verando, da bi ju pobožala po hrbtu. Stari štorkljin par je priklonil vratova, najmlajši mladiči pa so to opazovali in se počutili počaščene.

Helga je pogledala proti svetli zvezdi, ki je sijala vse jasneje; med njo in zvezdo se je premikala postava, še čistejša od zraka in prav zato vidna. Priplavala je čisto blizu nje; bil je mrtvi krščanski duhovnik. Tudi on je prišel na njeno slavje, prišel iz nebeškega kraljestva. »Tamkajšnji sijaj in veličastvo presegata vse, kar pozna zemlja!« je rekel.

Mala Helga pa je tako milo, tako goreče, kakor še nikoli dotlej, prosila, da bi smela le za eno samo minuto pogledati tja, le za hip uzreti nebeško kraljestvo, Očeta.

Dvignil jo je v sijaj in veličastvo, v tok glasov in misli; ni svetilo in zvenelo le okoli nje, temveč tudi v njej. Besede tega ne morejo izraziti.

»Zdaj se morava vrniti, pogrešajo te!« je rekel. »Samo še en pogled!« je prosila. »Samo še eno kratko minuto!« »Na zemljo morava, vsi gostje odhajajo!«

»Samo še en pogled! Poslednji!« In mala Helga je spet stala na verandi — toda vse plamenice zunaj so ugasnile, v poročni dvorani ni bilo več luči, štorklje so izginile, nikjer ni bilo gostov ne ženina; vse je bilo kakor odpihnjeno v treh kratkih minutah.

Tedaj je Helgo obšel strah. Šla je skozi veliko prazno dvorano v naslednjo sobo, kjer so spali tuji vojaki; odprla je stranska vrata, ki so vodila v njeno sobo, a ko je mislila, da bo stopila vanjo, se je znašla zunaj na vrtu. Prej pa tu vendar ni bilo tako; nebo je rdečkasto žarelo, bližal se je svit.

Samo tri minute v nebesih, pa je minila cela zemeljska noč! Tedaj je zagledala štorklje, jih poklicala in spregovorila v njihovem jeziku. Oče štorklja je obrnil glavo, prisluhnil in se približal.

»Govoriš naš jezik!« je rekel. »Kaj želiš? Zakaj prihajaš sem, tuja ženska?« »Saj sem jaz! Helga sem! Ali me ne poznaš? Pred tremi minutami sva se pogovarjala tamle na verandi.«

»To je pomota!« je rekel štorklja. »Vse to se ti je sanjalo!« »Ne, ne!« je rekla in ga spomnila na vikingov grad in Vildmosen, na potovanje semkaj.

Tedaj je oče štorklja pomežiknil: »To je vendar stara zgodba, ki sem jo slišal iz časov svoje prapraprababice! Res je bila tu v Egiptu takšna princesa iz danske dežele, a pred mnogimi stoletji je izginila na svoj poročni večer in se nikoli več vrnila! To lahko sama prebereš na spomeniku tu na vrtu; na njem so izklesani labodi in štorklje, čisto na vrhu pa stojiš ti sama iz belega marmorja.«

Tako je bilo. Mala Helga je videla, razumela in padla na kolena. Sonce je zasijalo in kakor je nekoč ob njegovih žarkih odpadla žabja preobleka ter se razkrila lepa postava, tako se je zdaj ob krstu svetlobe dvignila podoba lepote, jasnejša in čistejša od zraka, svetlobni žarek — k Očetu.

Telo se je sesulo v prah; tam, kjer je stala, je ležal uvel lotosov cvet. -------- »To je pa nov konec zgodbe!« je rekel oče štorklja. »Tega res nisem pričakoval! A mi je bil kar všeč!«

»Kaj neki bodo o njem rekli mladiči?« je vprašala mati štorklja. »Da, to je res najpomembnejše!« je rekel oče štorklja.