Prevod

Nekoč so živeli trije bratje; ne vem prav dobro, kako je do tega prišlo, a vsak je dobil po eno željo, tako da si je lahko zaželel, kar koli je hotel. Prva dva nista dolgo premišljevala: zaželela sta si, da bi vsakokrat, ko sežeta s pestjo v žep, zmeraj zagrabila denar. »Kdor ima denarja, kolikor ga hoče, si že utre pot po svetu,« sta rekla. Najmlajši pa si je znal zaželeti kaj boljšega: zaželel si je, da bi se vse ženske zaljubile vanj, brž ko bi ga zagledale; in to je bilo, kakor boš slišal, boljše od denarja in imetja. Ko so si tako izrekli želje, sta hotela starejša dva v svet, Askeladden pa ju je prosil, ali sme z njima; vendar mu nikakor nista hotela dovoliti. »Kamor koli prideva, naju bodo sprejeli kakor grofa ali princa,« sta rekla. »Ti pa, sestradani revež, ki ničesar nimaš in ničesar ne dobiš, kako si moreš misliti, da bi se kdo zmenil zate?« »Pa bi vendarle lahko smel iti z vama,« je rekel Askeladden;

»morda bi tudi zame padel kak grižljaj pečenke, če bi spremljal tako imenitna gospoda.« Nazadnje sta mu le dovolila iti z njima, če jima bo služil; drugače nista hotela niti slišati zanj.

Ko so potovali kak dan ali nekaj takega, so prišli do gostilne. Brata, ki sta imela denar, sta se nastanila v njej in naročila pečenko in ribe, žganje in medico ter vse, kar je bilo dobrega; ubogi Askeladden pa je moral paziti na vse, kar je pripadalo imenitnima gospodoma. Ko je tako hodil sem ter tja in postopal po dvorišču, je gostilničarka pogledala skozi okno in zagledala služabnika obeh gospodov. Zdelo se ji je, da tako zalega fanta še nikoli ni videla na lastne oči; gledala ga je in gledala in dlje ko ga je gledala, lepši se ji je zdel. »Kaj za vse hudičeve kosti pa stojiš tam pri oknu, zijaš in buljiš?« jo je vprašal mož. »Mislim, da bi bilo bolje, ko bi pazila, da se pujsek speče, namesto da tam postopaš; saj menda vidiš, kakšne goste imamo danes.« »Kaj mi mar za tisto napihnjeno gospodo!« je rekla žena. »Če jim ni všeč, lahko gredo, od koder so prišli. Rajši pridi sem, da boš videl nekoga, ki hodi zunaj po dvorišču! Tako zalega človeka še nisem videla v življenju. Če se strinjaš, ga povabiva noter in mu malo postreževa; revež najbrž nima kaj prida pod palcem.« »Žena, ali si izgubila še tisto trohico pameti, ki si jo imela?« je rekel mož in se tako razsrdil, da so kar iskre švigale od njega. »Brž v kuhinjo in glej, da bo kaj na ognjišču, ne pa da tu stojiš in buljiš za tujimi fanti!« Ženi ni preostalo drugega, kakor da je šla v kuhinjo in se lotila jedi; fanta ni smela gledati in tudi postreči mu ni upala. Toda ravno ko je v kuhinji natikala pujska na raženj, si je izmislila opravek na dvorišču in dala Askeladdnu škarje, ki so bile take, da so, brž ko je z njimi zastrigel po zraku, ukrojile najlepša oblačila, kar jih je moglo videti človeško oko, iz svile in žameta in vsega najžlahtnejšega blaga;

»to dobiš, ker si tako zal,« je rekla žena. Ko sta se brata dodobra najedla vsega ocvrtega in pečenega, sta se hotela spet odpraviti, Askeladden pa je znova stal zadaj na vozu in jima služil. Spet so prepotovali lep kos poti in prišli do nove gostilne. Brata sta hotela vstopiti, Askeladdna, ki ni imel denarja, pa nista hotela vzeti s seboj; ostati je moral zunaj in paziti na vse njune reči. »Če te kdo vpraša, pri kom služiš, pa povej, da pri dveh tujih princih,« sta rekla. Toda zgodilo se je prav kakor prvič: ko je Askeladden stal zunaj na dvorišču in postopal, je prišla gostilničarka k oknu in ga zagledala, pa se je prav tako zaljubila vanj kakor prva gostilničarka. Stala je, ga gledala in gledala in se ga ni mogla nagledati. Tedaj je skozi sobo prihitel njen mož z nečim, kar sta naročila princa. »Ne stoj tam in ne zijaj kakor krava v skedenjska vrata, temveč vzemi tole in pojdi v kuhinjo k svojemu loncu z ribami, žena!« je rekel. »Saj menda vidiš, kakšne goste imamo danes.« »Kaj mi mar za tisto napihnjeno drhal!« je rekla žena. »Če jim ni všeč, kar dobijo, naj vzamejo tisto, kar so prinesli s seboj. Ampak pridi še ti sem, da boš videl! Tako zalega človeka, kakršen hodi zunaj po dvorišču, še nikoli nisem videla na svetu. Če se strinjaš, ga povabiva noter in mu malo postreževa; videti je, da bi mu prišlo prav, revežu. In kako iz srca zal je!« je rekla žena.

»Nikoli nisi imela dosti pameti, zdaj pa ti je, kakor vidim, ušlo še tisto malo, kar si je imela,« je rekel mož; razsrdil se je še bolj kakor prejšnji gostilničar in ženo nagnal v kuhinjo. »Brž v kuhinjo, pa ne stoj tukaj in ne bulji za fanti!« ji je rekel. Morala je torej nazaj k svojemu loncu z ribami; Askeladdnu si ni upala postreči, ker se je bala moža. Toda ravno ko je skrbela za ogenj, si je izmislila opravek na dvorišču in dala Askeladdnu prt, ki je bil tak, da so se na njem znašle vse najboljše jedi, kar si jih je bilo mogoče zamisliti, brž ko ga je razgrnil. »To dobiš, ker si tako zal,« je rekla Askeladdnu.

Ko sta se brata najedla in napila vsega, kar je bilo na voljo, in za to plačala mastne denarje, so se odpeljali, Askeladden pa je stal zadaj na vozu. Potovali so tako dolgo, da so bili spet lačni, potem pa zavili v gostilno in naročili vse najdražje in najboljše, kar sta znala našteti;

»midva sva namreč kralja na potovanju in denarja imava kakor trave,« sta rekla. Ko je gostilničar to slišal, so začeli tako cvreti in peči, da je dišalo vse do najbližje sosednje kmetije, gostilničar pa ni vedel, kaj vse bi še ponudil kraljema;

Askeladden pa je moral tudi tu stati zunaj in paziti na vse, kar je bilo na vozu. In zgodilo se je prav kakor prejšnjikrat in predprejšnjim: gostilničarka je pogledala skozi okno in zagledala služabnika, ki je stal zunaj pri vozu; tako lepega fanta še nikoli ni videla. Gledala ga je in gledala, in bolj ko je strmela vanj, lepši se ji je zdel. Gostilničar je pritekel skozi sobo z jedjo, ki sta jo naročila potujoča kralja, in nič kaj zadovoljen ni bil, ko je zagledal ženo, kako stoji pri oknu in zija.

»Ali res ne veš za nič boljšega, kakor da tam stojiš in buljiš, ko imamo v hiši takšne goste?« ji je rekel. »V kuhinjo k svoji smetanovi kaši, pa pri tej priči!« »Saj vendar ni tako hudo; če nočeta počakati, da se kaša skuha, se lahko odpeljeta,« je odvrnila žena. »Rajši pridi sem, da boš videl! Tako lepega fanta, kakršen stoji zunaj na dvorišču, še nikoli nisem videla na lastne oči. Če se strinjaš, ga povabiva noter in mu malo postreževa, saj je videti, da bi mu prišlo prav. In kako prisrčno zal je!« »Vse življenje si norela za fanti in še zdaj noriš,« je rekel mož in se tako razsrdil, da ni vedel, na katero nogo bi stopil; »če pa ne boš pri priči šla k svojemu loncu s kašo, ti bom že jaz pognal noge!« Žena je morala kar najhitreje odhiteti v kuhinjo, saj je vedela, da se z možem ni šaliti;

toda brž ko se ji je ponudila priložnost, je smuknila na dvorišče in dala Askeladdnu pipico. »Samo čepek obrni,« mu je rekla, »pa boš dobil vse najžlahtnejše pijače, kar jih boš hotel, medico, vino in žganje. To dobiš, ker si tako zal,« je rekla.

Ko sta se brata najedla in napila vsega, kar sta hotela, so se odpeljali iz gostilne. Askeladden je spet stal zadaj na vozu in jima moral služiti. Vozili so se daleč in dolgo, dokler niso prišli do kraljevega dvora. Tam sta se starejša brata izdala za cesarska sinova, in ker sta imela denarja na pretek ter bila tako imenitna, da se je že od daleč bleščalo od njiju, so ju kar najlepše sprejeli; stanovala naj bi na gradu in kralj ni vedel, s čim vse bi jima izkazal čast.

Askeladdna pa, ki je hodil v istih capah, kakršne je imel ob odhodu od doma, in ni imel v žepu niti novčiča, je grajska straža prijela in ga odpeljala na otok;

tja so odveslali vse berače in potepuhe, ki so prišli na kraljevi dvor. Tako je zapovedal kralj, da ne bi s svojo razcapanostjo in grdoto motili veselja na gradu;

hrane pa so jim prinašali le toliko, da so se komaj obdržali pri življenju. Askeladdnova brata sta sicer videla, da ga straža pelje na otok, a sta bila vesela, da sta se ga znebila, in se za to nista niti najmanj zmenila. Ko pa je Askeladden prišel na otok, je preprosto vzel svoje škarje in zastrigel z njimi po zraku; škarje so ukrojile najlepša oblačila, kar bi si jih kdo mogel želeti, iz žameta in svile, tako da so bili potepuhi na otoku precej imenitnejši od kralja in vseh, ki so bili na gradu. Potem je Askeladden vzel svoj prt in ga razgrnil, pa so se tudi ubogi potepuhi do sitega najedli; takšne gostije, kakršna je bila tisti dan na otoku potepuhov, še nikoli ni bilo na kraljevem dvoru. »Saj ste najbrž tudi žejni,« je rekel Askeladden; izvlekel je pipico in malce obrnil čepek, pa so potepuhi dobili tudi pijače. Takšnega piva in takšne medice še sam kralj ni okusil vse svoje žive dni.

Ko so tisti, ki so morali nositi hrano razcapancem na otoku, priveslali tja s svojimi ostanki mrzle kaše in steklenicami sirotke — to je bila namreč hrana za te reveže —, je otočani niso hoteli niti pokusiti. Ljudje s kraljevega dvora so se temu zelo čudili, še bolj pa so se začudili, ko so si potepuhe dobro ogledali, saj so bili tako imenitni, da so mislili, da so sami cesarji in papeži in da so priveslali na napačen otok; ko pa so se bolje razgledali, so vendarle prepoznali kraj. Tedaj so sprevideli, da jim je moral vse to razkošje in sijaj priskrbeti tisti, ki so ga bili prejšnji dan pripeljali na otok. Ko so se vrnili na kraljevi dvor, niso dolgo odlašali s pripovedjo, da je tisti, ki so ga včeraj odpeljali, zdaj vse potepuhe oblekel tako imenitno in sijajno, da se je kar cedilo od njih. »Kaše in sirotke, ki smo ju prinesli, niso hoteli niti pokusiti, tako prevzetni so postali,« so rekli. Eden izmed njih je tudi izvohal, da ima fant škarje, s katerimi jim je ukrojil oblačila. »Ko dvigne škarje v zrak in z njimi zastrigne, reže samo svilo in žamet,« je rekel. Ko je princesa to slišala, ni imela ne miru ne pokoja, dokler ne bi videla fanta in škarij, ki so iz samega zraka krojile svilo in žamet. Takšne škarje bi bilo vredno imeti, si je mislila; z njimi bi si lahko priskrbela vse razkošje, ki bi si ga zaželela. Tako dolgo je prosila kralja, da je moral poslati po fanta, ki je imel škarje. Ko je prišel na dvor, ga je princesa vprašala, ali je res, da ima takšne in takšne škarje, in ali bi ji jih prodal. Da, takšne škarje res ima, je rekel Askeladden, prodal pa jih ne bo; nato jih je vzel iz žepa in zastrigel z njimi po zraku, da so svileni in žametni odrezki leteli na vse strani. »O, le prodaj mi jih,« je rekla princesa, »zanje lahko zahtevaš, kar hočeš, toda imeti jih moram!« Ne, nikakor jih ne bo prodal, ker takšnih škarij ne bi mogel nikoli več dobiti, je rekel. Medtem ko sta se pogajala za škarje, je princesa vse pozorneje gledala Askeladdna in kakor gostilničarkam se je tudi njej zdelo, da tako lepega fanta še ni videla. Zato se je spet začela pogajati za škarje ter prosila in rotila Askeladdna, naj ji jih proda;

zanje lahko zahteva toliko sto tolarjev, kolikor hoče, vseeno ji je, samo da jih dobi. »Ne, prodal jih ne bom,« je rekel Askeladden. »A naj bo:

če smem nocoj ležati na tleh v princesini spalnici, tik pri vratih, dobi škarje. Ničesar ji ne bom storil, če pa jo je strah, ima lahko v sobi dva stražarja.« To mu je princesa rada dovolila; samo da dobi škarje, pa bo zadovoljna. Askeladden je torej ponoči ležal na tleh v princesini sobi, moža pa sta stražila; toda princesa kljub temu ni kaj prida spala, saj se ji je kar naprej zdelo, da mora odpreti oči in spet pogledati Askeladdna. Tako je bilo vso noč: komaj je zaprla oči, ga je že morala spet skrivaj pogledati, tako zal se ji je zdel.

Zjutraj so Askeladdna spet odpeljali na otok potepuhov, ko pa so prišli s kraljevega dvora z ostanki kaše in steklenicami sirotke, tudi tisti dan ni nihče hotel ničesar pokusiti;

in tisti, ki so hrano prinesli, so se temu še bolj čudili. Eden izmed njih je tedaj izvohal, da ima fant, ki je prej imel škarje, prt, ki ga mora le razgrniti, pa dobi vse najboljše jedi, kar si jih zaželi. Ko se je vrnil na kraljevi dvor, ni minilo dolgo, preden je vse povedal;

»takšne pečenke in takšne smetanove kaše še ni bilo na kraljevem dvoru,« je rekel. Ko je princesa to slišala, je povedala kralju ter ga tako dolgo prosila in rotila, da je moral poslati na otok po lastnika prta, in Askeladden je spet prišel na grad. Princesa je na vsak način hotela njegov prt in mu zanj obljubljala zlate gradove, toda Askeladden ga nikakor in za nobeno ceno ni hotel prodati. »Če pa smem nocoj ležati na klopi ob postelji v princesini spalnici, dobi moj prt,« je rekel fant. »Ničesar ji ne bom storil, če pa jo je strah, lahko postavi v sobo štiri stražarje.« Princesa je privolila; Askeladden je ležal na klopi ob njeni postelji, štirje možje pa so stražili. A če princesa prejšnjo noč ni kaj prida spala, je to noč spala še manj; skoraj ni mogla zatisniti oči, vso noč je morala gledati lepega fanta in še se ji je zdela noč prekratka.

Zjutraj so Askeladdna spet odpeljali na otok potepuhov, čeprav to princesi nikakor ni bilo po volji, tako rada ga je že imela; a nobena prošnja ni pomagala, moral je nazaj. Ko so s kraljevega dvora prišli s skorjami kaše in steklenicami sirotke, ki naj bi bile potepuhom za hrano, nihče ni hotel niti pogledati tistega, kar je poslal kralj. Temu se ljudje z dvora niso več čudili; čudno pa se jim je zdelo, da nihče ni žejen. Potem je eden kraljevih poslancev izvohal, da ima tisti, ki je prej imel škarje in prt, pipico, ki mu, brž ko malce obrne čepek, natoči najžlahtnejše pijače, kar si jih je mogoče zamisliti, pivo, medico in vino. Ko se je vrnil na grad, tudi tokrat ni znal držati jezika za zobmi, prav kakor že obakrat prej; na dolgo in široko je pripovedoval o pipici in o tem, kako zlahka dobiš z njo vsakršno pijačo. »Takšnega piva in takšne medice na kraljevem dvoru gotovo še nihče ni okusil,« je rekel, »slajša sta od medu in sirupa.« Ko je princesa to slišala, je hotela nemudoma dobiti pipico, pa tudi proti temu, da bi se spet pogajala z njenim lastnikom, najbrž ni imela ničesar. Znova je šla h kralju in ga prosila, naj pošlje na otok potepuhov po tistega, ki je imel škarje in prt, saj ima še eno stvar, ki bi jo bilo vredno imeti, je rekla. Ko je kralj slišal, da je to pipica, ki daje najboljše pivo in najboljše vino, kar bi si ga kdo želel piti, če samo obrneš čepek, si lahko misliš, da ni dolgo odlašal, preden je poslal ponj.

Ko je Askeladden prišel na grad, ga je princesa vprašala, ali je res, da ima takšno in takšno pipico. Da, ima jo v žepu telovnika, je rekel Askeladden; ko pa jo je princesa na vsak način hotela kupiti, je odgovoril kakor že obakrat prej, da je nikakor ne bo prodal, četudi mu zanjo ponudi polovico kraljestva. »A naj bo,« je rekel Askeladden, »če smem nocoj ležati ob princesi na robu njene postelje, vrh kožuha, dobi mojo pipico. Ničesar ji ne bom storil, če pa jo je strah, lahko postavi v sobo osem stražarjev.« O ne, tega ni treba, je rekla princesa, toliko ga že pozna; in tako je Askeladden tisto noč ležal na robu postelje ob princesi.

A če prejšnji dve noči ni kaj prida spala, je to noč spala še manj; niti za hip ni mogla zatisniti očesa, ves čas je morala gledati Askeladdna, ki je ležal pred njo na robu postelje.

Ko je zjutraj vstala in so hoteli Askeladdna spet odpeljati na otok potepuhov, jih je prosila, naj malce počakajo, potem pa stekla h kralju in ga prav prisrčno prosila, ali bi smela dobiti Askeladdna za moža, saj ga ima tako rada, da noče več živeti, če ga ne dobi, je rekla.

»Seveda ga lahko dobiš, če si že tako želiš,« je rekel kralj. »Kdor ima takšne reči, je prav tako bogat kakor ti.« Tako je Askeladden dobil princeso in polovico kraljestva — drugo polovico naj bi dobil po kraljevi smrti — in vse je bilo dobro in prav; svoja brata pa, ki sta bila do njega vselej tako hudobna, je poslal na otok potepuhov. »Tam naj ostaneta, dokler ne spoznata, komu se godi manj hudo: tistemu, ki ima žepe polne denarja, ali tistemu, ki ga imajo rade vse ženske,« je rekel Askeladden. In lahko si misliš, da na otoku potepuhov ni kaj dosti pomagalo segati v žep in žvenketati z denarjem: če ju Askeladden ni spravil z otoka, še dandanes hodita tam ter jesta mrzlo kašo in pijeta sirotko.