Pes Panhu in kraljeva hči

Besedilo

Pes Panhu in kraljeva hči

V času vladarja Gaoxina je v kraljevi palači živela starka, ki jo je dolgo mučila bolezen ušesa. Zdravnik ji je uho očistil z iglo in iz njega izvlekel črva, velikega kakor zapredek sviloprejke. Starko so odslovili, črva pa položili v bučo in jo pokrili s pladnjem. Kmalu se je črv spremenil v psa. Njegov kožuh je bil pisan v petih barvah; dali so mu ime Panhu in ga obdržali. Tedaj je bilo ljudstvo Rongwu močno in je pogosto vpadalo čez mejo. Kralj je nadnje pošiljal vojskovodje, vendar jih niso mogli premagati. Zato je po vsem kraljestvu razglasil, da bo tistemu, ki mu prinese glavo vojskovodje ljudstva Rongwu, podaril tisoč jinov zlata, fevd z deset tisoč gospodinjstvi in svojo najmlajšo hčer. Pozneje je Panhu prinesel v gobcu odsekano glavo in z njo prišel pred kraljevo palačo. Kralj si jo je ogledal: bila je prav glava vojskovodje ljudstva Rongwu. Kaj naj zdaj stori? Vsi dvorjani so dejali: »Panhu je žival. Ne more dobiti uradniškega položaja in tudi žene mu ni mogoče dati. Čeprav ima zasluge, ga ni s čim nagraditi.« Ko je najmlajša hči to slišala, je kralju rekla: »Veliki kralj, pred vsem svetom ste me že obljubili tistemu, ki izpolni vašo zahtevo. Panhu je prinesel glavo in deželo rešil nadloge. To se je zgodilo po volji Neba; kako bi to zmogla pasja pamet in moč sami? Kralj ceni svojo besedo, vladar zavezništva pa zvestobo obljubam. Zaradi mene, neznatne ženske, ne smete prelomiti jasne obljube, dane vsemu svetu, saj bi s tem priklicali nesrečo nad deželo.« Kralj se je prestrašil in ji ugodil. Hčeri je ukazal, naj odide s Panhujem. Ta jo je odpeljal na Južno goro, kjer so se bujno razraščali drevje in trave in ni bilo sledu človeških stopinj. Tam je slekla svoja oblačila, si spela lase kakor služabnica, oblekla preprosto delovno obleko ter šla za Panhujem navkreber in nato v dolino, kjer sta se naselila v kamniti votlini. Kralj je žaloval in hrepenel po njej, zato je poslal ljudi, da bi jo poiskali in pogledali, kako živi. Toda vsakokrat sta se z neba zagnala veter in dež, gorski grebeni so se stresali in oblaki so zatemnili dan, tako da je nihče ni mogel doseči. V kakih treh letih je rodila šest sinov in šest hčera. Panhu je umrl, otroci pa so se pozneje sparili med seboj in postali možje in žene. Iz drevesnega lubja so predli vlakna in tkali blago, ki so ga barvali s plodovi rastlin. Radi so imeli peterobarvna oblačila, krojena tako, da so imela zadaj obliko repa. Pozneje se je njihova mati vrnila in o vsem pripovedovala kralju. Ta je poslal odposlance po njene sinove in hčere in tokrat nebo ni več poslalo dežja. Njihova oblačila so bila kratka in razcapana, govorica nerazumljiva kakor ptičje oglašanje; jedli in pili so čepe. Ljubili so gore, mesta pa so jim bila zoprna. Kralj je upošteval njihove želje in jim podaril znamenite gore ter obsežna močvirja, imenoval pa jih je »Manyi«. Manyi so na zunaj videti nespametni, v sebi pa so prebrisani; navezani so na domačo zemljo in cenijo stare navade. Ker so po nebeški volji prejeli drugačno življenjsko silo, so zanje veljali drugačni zakoni. Obdelovali so polja in trgovali, ne da bi potrebovali dovolilnice za prehod skozi nadzorne postaje ali potne listine, prav tako jim ni bilo treba plačevati davščin in dajatev. Imeli so svoja naselja, njihovi poglavarji pa so vsi prejeli pečate z uradnimi trakovi. Za pokrivala so uporabljali vidrino kožo, saj se vidra prosto giblje po vodi in si v njej išče hrano. Njihovi potomci so današnja ljudstva Yi v pokrajinah Liang in Han, Ba in Shu ter v okrožjih Wuling, Changsha in Lujiang. Pri žrtvovanju Panhuju pripravljajo jed iz riževega drobirja, pomešanega z ribami in mesom, udarjajo po koritu in glasno kličejo; ta običaj se je ohranil do danes. Zato ljudje pravijo: »Golih stegen, s prečno ovitimi krili — Panh ujevi potomci.«