Prevod

Zin ed-Dur se je obrnila k sultanu, očetu svojega moža, in rekla: »O kralj, pravijo, da smo vse ženske malopridne. Toda ženske nismo vse enake: med nami so dobre in slabe. Našemu gospodu Sulejmanu je nekoč gospa Bilkis ukazala, naj ji iz ptičjih kosti sezida kupolo. Gospod Sulejman je zapovedal pticam, naj pridejo k njemu.

Prišle so vse razen sove in vrabca s strehe, ki nista hotela priti. Poslal je ponju in ju dal privesti na silo. Vprašal ju je: ›Zakaj nista prišla?‹ Sova se je obrnila h gospodu Sulejmanu in rekla: ›Ženske so se mi zagnusile. Zaradi njihovih zvijač sem pustila gnezdo na vrhu hriba in zbežala.‹ Vprašal jo je: ›Kaj se je zgodilo?‹ Odgovorila je: ›Skoraj štirideset let sem gnezdila v neki hiši, jaz, sova. V tisti hiši sta živela dva poročena brata. Eden je imel hčer, drugi sina. Ko sta otroka odrasla, so ju poročili. Njuni starši so pomrli in ostala sta sama, mož in žena. Nekega dne se je mož obrnil k ženi in ji rekel: »Dajva si nekaj obljubiti. Če umrem jaz, se ne poroči z drugim moškim, in če umreš ti, tudi jaz ne vzamem druge žene.« Rekla je: »Naj Bog blagoslovi najino obljubo.« In sta si jo dala. Tako sta živela še nekaj časa.

Potem je mož umrl, žena pa je ostala sama. Odnesli so ga in pokopali. Jokala je, si trgala lase in glasno žalovala za njim. Na njegovem grobu si je postavila šotor in rekla: »Tukaj bom ostala, dokler ne umrem ob njem.« V tistem mestu pa je živel predrzen tat, ki je okradel vse mesto in si je drznil krasti celo iz sultanove palače. Sultan si z njim ni več vedel pomagati. Obrnil se je k vezirju in mu rekel: »Vezir, na ta položaj sem te postavil samo zato, da bi me obvaroval vseh skrbi.

Če mi ne pripelješ tega tatu, živega ali mrtvega, bom dal usmrtiti tebe.« Ubogi vezir je odšel iz palače in si mislil: »Stražniki in vsa vojska ga ne morejo ujeti, kako naj ga potem jaz?«

Taval je sem in tja, ves iz sebe. Zajahal je konja, odjezdil skozi mestna vrata in prišel na pokopališče. Tam je zagledal postavljen šotor. Stopil je s konja in šel pogledat vanj. Ko je pokukal v notranjost in zagledal žensko, se je umaknil. Ona pa se je obrnila k njemu in rekla: »Pridi! Kaj ti je?«

Odgovoril je: »Ko sem videl, da je v šotoru ženska, sem se umaknil.« Rekla je: »Nič hudega, sedi sem.« Sedel je poleg nje. Ker je videla, kako je potrt, ga je vprašala: »Kaj te tare?« Odgovoril je: »Pusti me. Danes in jutri še, potem pa bom umrl!« Vprašala je: »Zakaj?« Rekel je: »Sultan mi je naložil nekaj nezaslišanega.«

Rekla mu je: »Pomagala ti bom najti rešitev. Kaj se ti je zgodilo?« Odgovoril je: »V mestu je tat, ki mu nihče ne more do živega. Sultan mi je zagrozil: ali ga pripeljem ali pa mi odseka glavo.« Vprašala ga je: »Ali me vzameš za ženo, če te rešim?« Odgovoril je: »Vzamem te, samo najprej me reši.« Rekla je: »Tule leži moj mož, moj bratranec. Pred štirinajstimi dnevi je umrl.

Izkopljeva ga, mu odsekajva glavo, ti pa jo odnesi sultanu in reci: ‘Tu je tatova glava.’ Saj ga ne pozna.« Vezir jo je pogledal in rekel: »Tat je enook.« Odgovorila je: »Počakaj, iztaknem mu oko, pa bo tudi on enook.« Iztaknila mu je oko, vezir pa je vzel glavo in jo odnesel sultanu. »Gospod,« mu je rekel, »tu je tatova glava.« Naslednji dan je ženska poslala ponj in rekla: »Pridi, zdaj me boš vzel za ženo.« Odvrnil ji je: »Če bi bilo v tebi kaj dobrega, ne bi svojega bratranca, življenjskega sopotnika, izvlekla iz groba ter mu odsekala glave in iztaknila očesa. Če tvoj bratranec pri tebi ni našel nič dobrega, kako naj to pričakujem jaz? Poišči si koga drugega! Če najdeš kakega črnca, se omoži z njim!«

Vrabec s strehe se je obrnil k sovi in rekel: ›Nikar ne misli, da so vse ženske enake. Med njimi so dobre in slabe. Jaz gnezdim v hiši bega Azzida. Tam živi žena, ki so jo še mlado poročili z njenim bratrancem. Tako zelo jo je ljubil, da je dal njeno podobo naslikati na svojo tobačnico: kadar jo je vzel iz žepa, da bi povohal ščepec tobaka, je videl tudi njo. Bil je velik trgovec in moral je na pot. Vzel je blago in odšel v drugo deželo kupovat in prodajat. Ko je prispel, je blago spravil v prodajalno in začel trgovati. V tistem mestu pa je bilo veliko tatvin, vse polno je bilo tatov in morilcev. Nekega dne je vstal, da bi šel molit v mošejo. Mislil je, da se je že zdanilo in da je pozen, vendar je bila še noč. Stražniki so ga prijeli in odvedli pred sodnika. Ta ga je vprašal: »Kako to, fant, da si se znašel tukaj?« Odgovoril je: »Trgovec sem, v svoji prodajalni kupujem in prodajam.« Sodnik ga je vprašal: »Zakaj pa si vstal tako zgodaj?«

Odgovoril je: »Mislil sem, da sem prespal jutro in da je že dan.« Sodnik ga je pogledal in vprašal: »Mar nisi slišal razglasa?« Odgovoril je: »Nisem.« Sodnik je rekel: »Lažeš! Tat si, tatovski sin! Odvedite ga v ječo!« Ko so ga peljali v ječo, mu je padla tobačnica na tla. Otipal se je po obleki, a je ni našel. Sodnik jo je opazil in odnesel sultanu, da bi mu pokazal čudovito podobo. Ko jo je sultan zagledal, je onemel od občudovanja. Obrnil se je k vezirju in rekel: »Izprašaj njenega lastnika, iz katere dežele je in kako mu je ime.« Vezir je odšel v ječo in se začel z njim prijazno pogovarjati, da bi si pridobil njegovo zaupanje. Rekel mu je: »Posredovali bomo zate in te spravili na prostost.« Nato ga je vprašal: »Iz katere dežele pa si?« Odgovoril je: »Iz tega in tega mesta, živim pa v tej in tej četrti.« Vezir ga je pustil in se vrnil k sultanu. Rekel mu je: »Vprašal sem ga po njegovi domovini in povedal mi je, iz katerega mesta je in v kateri četrti živi.« Sultan mu je rekel: »Pridi sem, vezir. Hočem, da natovoriš ladjo z blagom in odpotuješ v mesto, kjer živi njegova žena. Znajdi se, kakor veš in znaš, in mi jo pripelji.« Vezir je odgovoril: »Naj Bog blagoslovi! Sultanovemu ukazu se je treba pokoriti.« Natovoril je ladjo in odplul. Ko je prispel v mesto, kjer je živela trgovčeva žena, je v pristanišču raztovoril blago, ga spravil v mesto, najel prodajalno in začel kupovati in prodajati kakor drugi ljudje. Nekega dne je k njemu prišla starka, da bi kaj kupila. Opazila je, da je nov v mestu, in ga vprašala: »Ali imaš fino blago, pisano tkano in cvetlično, pa takega s pajčevinastimi vzorci za palače?« Odgovoril je: »Imam. Kaj pa nameravaš z njim?« Rekla je: »Imam hčerko siroto in rada bi jo omožila.« Odvrnil je: »Lepo, naj Bog blagoslovi.« Začel je jemati blago s polic in ji ga kazati. Naložil ji ga je za štiri ali pet tisoč rialov. Rekla mu je: »Gospod, to je zame preveč.

Revna sem, nimam toliko denarja.« Odgovoril je: »Vzemi ga, to je moje darilo. Tule pa je še mošnja s petsto mahbubi, da si pomagaš. Le prihajaj me obiskovat, nikar se predolgo ne ogibaj mojemu pragu.« Rekla je: »Naj ti Bog povrne.« Vzela je darove in vsa vesela odšla domov. Ko je vse spravila v hišo, ji je bilo jasno, da trgovec nekaj hoče od nje. Naslednji dan se je vrnila in ga vprašala: »Gospod, ali ti lahko kako ustrežem?« Rekel je: »Ali poznaš hišo tega in tega?« Odgovorila je: »Poznam jo.« Rekel je: »Vzemi to mošnjo in ji jo odnesi, teh petsto mahbubov pa je zate. Povej ji, da bi rad preživel uro ali dve v njeni družbi.« Odgovorila je: »Naj Bog blagoslovi.« Vzela je mošnjo in svojih petsto mahbubov ter odšla. Prišla je do ženine hiše in potrkala. Prikazala se je služabnica in vprašala: »Kaj želiš?« Starka je rekla: »Pojdi h gospodarici in ji povej, da bi babica, ki je pomagala njeni materi pri porodu, rada malo posedela pri njej.« Služabnica je stopila h gospodarici in rekla: »Babica tvoje matere bi rada malo posedela pri tebi.« Starka je vstopila in žena jo je veselo sprejela. Starka ji je rekla: »Ti si kakor moja hčerka. Tvojo mater sem vzgojila in tebe sem pestovala v naročju, ko si bila še majhna.« Sedla je k njej, skuhali so ji kavo in ji ponudili zajtrk. Nato je rekla: »Gospa moja, nikar me ne pošlji praznih rok od sebe.«

Žena ji je odgovorila: »Le povej, kar potrebuješ, ti bom priskrbela.« Starka je rekla: »Veš, v mesto je prišel nov trgovec, ki povprašuje po tebi in sprašuje, kje stanuješ. Pošilja ti tole mošnjo. To je lepa ponudba, nikar me ne zavrni.« Žena je vzela mošnjo in jo spravila v skrinjo. Vprašala je: »Kaj pa hoče?« Starka je odgovorila: »Rad bi uro ali dve posedel pri tebi.« Žena je rekla: »Prav. Pojdi nazaj in mu povej, naj pride dve uri po sončnem zahodu.« Vezir se je razveselil. Šel je v kopališče, si uredil brado in dal obriti glavo; lepo se je pripravil. Žena je starki še rekla: »Če ne pozna hiše, mu jo pokaži, potem pa pojdi po svojih poteh.« Ko se je znočilo, se je tudi sama lepo uredila in pripravila večerjo. Služabnici je naročila: »Ko pride trgovec, ga pusti pri meni minuto ali dve, potem pa močno potrkaj na vrata. Skrivaj se izmuzni ven in potrkaj.« Prišel je, vstopil, ona pa ga je veselo sprejela. Rekla mu je: »Dobrodošel, le naprej! Blagoslov je obiskal našo hišo!« Odvrnil je: »Ti si domovanje blagoslova.« Sedel je k njej. Komaj sta pojedla prvi ali drugi grižljaj, je nekdo potrkal na vrata. Vezir je pogledal proti vratom, se obrnil k ženi in vprašal: »Kdo je to?« Ona je skočila pokonci, se udarila po stegnih in vzkliknila: »Kam naj te zdaj skrijem?« Spet jo je vprašal: »Kdo je?« Odgovorila je: »Moj mož! Ta ubija ljudi! Vsak dan ob tem času pride pogledat, kaj se dogaja pri meni in v bratovi hiši.« Vezir je vprašal: »Kaj pa zdaj?«

Rekla je: »Imam podzemno shrambo. Spustila te bom vanjo in tam boš ostal dve ali tri minute. Ko odide, te spravim ven.« Odvrnil je: »Prav.« S služabnico sta odmaknili kamniti pokrov shrambe, ga privezali z vrvjo in spustili vanjo. Pustili sta ga tam, žena je odprtino pokrila s kamnom in ga ni izpustila do jutra. Zjutraj je odprla in ga vprašala: »Kako si?« Odgovoril je: »Podgane so velike kot mačke in vlaga me je čisto zdelala. Pa nič nimam jesti; od včerajšnjega zajtrka nisem dal ničesar v usta.« Rekla je: »Služabnica, prinesi volno.« Spustila mu je volno, greben za mikanje in svetilko, da bi pri delu dobro videl. Rekla mu je: »Fant moj, zdaj si sam prisluži kruh. Če boš veliko delal, boš veliko jedel; če boš delal malo, boš malo jedel.« Odvrnil je: »Tega ne znam, tudi moj oče in ded se nista ukvarjala s tem.« Rekla je: »Kakor hočeš. Če boš mikal, boš jedel, če ne boš, boš umrl od lakote.« Odgovoril je: »Daj sem, bom pa delal.« Spustila mu je kos kruha, nekaj oliv in vrč vode.

Začel je mikati. Roke so se mu zapletale, veliko ni opravil, le malo je zmogel. Zato mu je poslala manj hrane, samo četrt hlebca. Ubogi revež je skoraj umiral od lakote. Roke so se mu posule z mehurji, a je vso noč mikal volno. Zjutraj ji je podal svoje delo. Tokrat ga je bilo veliko. Pogledala ga je in rekla: »Če veliko narediš, ti veliko dam. Če narediš malo, dobiš četrt obroka.« Odtlej je pridno mikal in dobro jedel. Pustimo ga zdaj in se vrnimo k sultanu. Ta se je obrnil k drugemu vezirju, ki je bil pri njem, in rekel: »Vezir, našega vezirja že dolgo ni. Tri ali štiri mesece bo že, odkar je odšel.« Drugi vezir je odgovoril: »Gospod, morda mu je bila tista ženska všeč, pa jo je vzel in odšel z njo v drugo deželo.« Sultan je rekel: »Natovoril ti bom ladjo, kakor sem jo njemu, ti pa pojdi za njim in poizvedi.« Odgovoril je: »Naj Bog blagoslovi.«

Sultan je ukazal pripraviti eno svojih ladij, jo natovoril z blagom in mu dal denarja, kolikor ga je potreboval. Vezir se je zaupal Bogu in odplul. Potoval je, dokler ni prišel v tisto mesto. Odprl je prodajalno kakor prvi in začel kupovati in prodajati. Tretji dan je k njemu prišla starka in rekla: »Dobro jutro, gospod. Videti je, da si nov tukaj, še nikoli te nisem videla v mestu.« Odgovoril je: »Res je, šele pred tremi dnevi sem prišel.« Vprašala je: »Ali imaš svilo, ambro, cibet in mošus?« Odgovoril je: »Kar potrebuješ, vse imam.« Prednjo je razgrnil blago, da si ga je ogledala. Rekla je: »Gospod, to je zame preveč, nimam denarja, da bi plačala.« Odgovoril je: »To je moje darilo. Tule pa sta še dve mošnji mahbubov, da si pomagaš.« Vzela je darove in odšla domov. Naslednji dan se je vrnila in rekla: »Gospod, tujec si v tem mestu. Ali kaj potrebuješ? Kar koli si želiš, ti priskrbim.« Vprašal jo je: »Ali poznaš hišo tega in tega?« Odgovorila je: »Zelo dobro jo poznam.« Rekel je: »Teh deset tisoč rialov je zate, to mošnjo pa odnesi njej in ji povej, da bi neki tujec rad uro ali dve posedel pri njej.«

Rekla je: »Naj Bog blagoslovi.« Vzela je mošnjo in svoj denar ter odšla k ženi. Potrkala je na vrata. Oglasila se je služabnica: »Kdo je?« Starka je rekla: »Povej gospodarici, da je prišla babica njene matere.« Služabnica je šla h gospodarici, ki je rekla: »Spusti jo noter.« Starka je vstopila, žena jo je veselo pozdravila in ji zaželela dobrodošlico. Starka ji je izročila mošnjo in rekla: »Tokrat je ponudba še boljša kakor prvič.« Žena je vzela mošnjo in jo spravila v skrinjo poleg prve. Rekla je: »Pripelji ga kakor po navadi, uro ali uro in pol po sončnem zahodu.«

Vezir je čakal v prodajalni. Starka je prišla in mu rekla: »Pojdi, gospod, Bog ti je naklonil uspeh. Ostani tu, dokler te ne pridem iskat.« Počakal je, da se je vrnila in rekla: »Vstani, pojdiva.« Pokazala mu je hišna vrata. Ko je položil roko nanje, je za njimi že čakala služabnica. Rekla mu je: »Vstopi.« Vstopil je in našel vse pripravljeno: sveče so stale na svojih mestih, miza je bila pogrnjena in na njej je bilo dovolj jedače in pijače. Žena mu je rekla: »Gospod, izvoli, povečerjajva.« Sedla sta k večerji. Komaj sta pojedla prvi ali drugi grižljaj, je nekdo potrkal. Žena je vzkliknila: »Kam naj te skrijem? Ne bo prizanesel ne tebi ne meni!« Vprašal je: »Kdo pa je?« Odgovorila je: »Moj mož. Ob tem času prihaja.« Rekel je: »Le kam me boš dala? Kam me boš skrila?«

Rekla je: »Imam podzemno shrambo.« Poklicala je služabnico, odmaknili sta kamen, ga privezali z vrvjo in spustili skozi odprtino. Zazibal se je med nebom in zemljo, potem pa sta ga spustili na dno. Prvi vezir je sedel in mikal, ko je nenadoma ob sebi zagledal človeka. Vprašal ga je: »Kako si se znašel tukaj?«

Drugi je odgovoril: »Tako kakor ti. Isti Bog, ki je sem pripeljal tebe, je pripeljal tudi mene.« Prvi ga je prepoznal in vprašal: »Ali si ti, ta in ta?« Odgovoril je: »Jaz sem.« Vprašal ga je: »Kaj pa počneš tukaj? Delaš?« Prvi je odvrnil: »Da, tukaj si služim kruh.« Drugi je rekel: »Bog naju torej ni ločil.

Skupaj sva bila vezirja in zdaj sva skupaj v podzemlju. Tudi umrla bova skupaj.« Sedel je poleg njega v shrambi. Prvi je vzel svojo večerjo in začel jesti. Drugi ga je prosil: »Daj mi košček, od včeraj nisem ničesar jedel.« Odvrnil mu je: »Ne, fant moj, pri Bogu, niti okusil je ne boš. Za to delo je treba imeti moč.«

Sam je povečerjal in svojemu tovarišu vezirju ni dal ničesar. Ta je prebil noč brez večerje. Zjutraj je žena odprla shrambo in spustila vanjo volno. Novemu je rekla: »Delaj kakor tvoj prijatelj, sicer ne bo nič hrane.« Začela sta delati. Tisti, ki je bil dela že vajen, je veliko naredil in dobil veliko hrane, novi pa je naredil le malo in dobil četrt obroka. Obrnil se je k prijatelju in rekel: »Nisem se nasitil.« Ta mu je odgovoril: »Kaj naj ti pomagam? Naj še zate delam?« Ponoči je novi vezir premleval: »Če tisti, ki veliko dela, tudi veliko je, nocoj ne bom spal, ampak bom vso noč delal.« Pustimo ju zdaj pri delu v podzemlju in se vrnimo k sultanu. Ta si je mislil: »Prvi vezir je odšel in se ni vrnil, drugi je odšel in se prav tako ni vrnil. Morda sta jo vzela in se zdaj prepirata zanjo ali pa sta z njo odšla v drugo deželo.« Rekel je: »Šel bom za njima.« Poklical je enega svojih vezirjev, za katerega je vedel, da je vreden zaupanja, in mu rekel: »Skrbi mi za kraljestvo. Ne vem, ali bom odsoten mesec ali dva.« Natovoril je veliko ladjo, kakršne imajo sultani.

Vzel je dragoceno blago, svilo vseh vrst in vzorcev ter veliko drugega imetja. Zaupal se je Bogu in odplul. Ko je prispel v tisto mesto in vrgel sidro, so trgovci izvedeli, da je prišel nov trgovec. Povzpeli so se na ladjo, ga veselo pozdravili in rekli: »Pokaži nam seznam blaga, gospod, da ga odkupimo od tebe.« Odgovoril je: »Ne, rad bi odprl prodajalno in sam prodajal. Nočem prodajati na debelo, temveč na kos.«

Najel je prodajalno in vanjo spravil blago. Tretji dan je starka prišla nakupovat in ga zagledala. Vprašala ga je: »Gospod, ali imaš kaj lepega blaga?« Odgovoril je: »Imam žamet in indijski germezud, svilo vseh vrst in vzorcev, kašmir in blago, vezeno s srebrom.« Od vsakega blaga ji je odrezal, kolikor ga je potrebovala, in ji dal še pet tisoč rialov. Rekla je: »Naj ti Bog povrne tvojo dobroto! Povej, gospod, kar potrebuješ, ti priskrbim.« Odgovoril je: »Najprej odnesi te reči domov, potem pa se vrni k meni. Potrebujem tvojo pomoč.«

Vzela je stvari, jih odnesla in se vrnila. Vprašal jo je: »Ali poznaš hišo tega in tega?« Odgovorila je: »Zelo dobro jo poznam.« Rekel ji je: »Tule je mošnja zlatnikov in mošnja diamantov zanjo, teh deset tisoč srebrnih rialov pa je plačilo za tvojo uslugo.« Vzela je vse in odšla. Ko je prispela k ženini hiši, je potrkala. Služabnica je vprašala: »Kdo je?« Rekla je: »Pojdi h gospodarici in ji povej, da je prišla babica njene matere.« Služabnica je odšla in sporočila gospodarici, ki je rekla: »Spusti jo noter.« Starka je vstopila in rekla: »Gospa, ta ponudba je še boljša od prejšnjih.« Žena je vzela mošnji in ju položila v skrinjo poleg drugih. Rekla ji je: »Povej mu, naj pride uro ali uro in pol po sončnem zahodu.« Starka se je vrnila k njemu in rekla: »Gospod, uro ali uro in pol po sončnem zahodu te odpeljem k njej.« Po sončnem zahodu je spet prišla in rekla: »Vstani, gospod, pojdiva.« Zaklenil je prodajalno in ji sledil. Rekla je: »Tu so hišna vrata.« Potrkal je, služabnica pa je prišla in rekla: »Vstopi, gospod, dobrodošel.« Vstopil je in našel vse pripravljeno.

Žena mu je rekla: »Dobrodošel, gospod! Blagoslov je obiskal našo hišo.« Odgovoril je: »Ti si domovanje blagoslova, moja gospa, moja lepotica.« Rekla mu je: »Izvoli, gospod, sedi.« Služabnici je naročila: »Prinesi večerjo.« Ta jo je prinesla. Začela sta jesti, ko je nekdo potrkal na vrata. Vprašal je: »Kaj je to, gospa?« Odgovorila je: »Gorje, kam naj te dam? To je moj mož, ob tem času prihaja. Morilec je, ne bo prizanesel ne tebi ne meni.«

Začela se je tolči po stegnih in govoriti: »Kaj naj storim!« Potem mu je rekla: »Gospod, imam podzemno shrambo. Za kratek čas te spustim vanjo. Ko bo preiskal hišo in ne bo nikogar našel, te spravim ven.« Odgovoril je: »Prav.« Služabnici je rekla: »Prinesi vrv.« Odmaknili sta kamen, ga privezali okoli pasu in spustili. Spodaj sta druga dva sedela in mikala volno, ko sta nenadoma opazila, da se k njima spušča človek. Ko je dosegel tla, sta ga vprašala: »Kako si se znašel tukaj?« Odgovoril jima je: »Kako sta se pa vidva?« Prepoznala sta ga, se razveselila in ga pozdravila, kakor se spodobi za sultana.

Rekla sta mu: »Hvala Bogu, da te je pripeljal k nama! Tvoja služabnika sva na tem in na onem svetu. V naši deželi sva bila tvoja vezirja, zdaj pa sva tvoja vezirja v podzemlju.« Sedel je poleg njiju. Medtem ko je sedel z njima, so spustili njuno večerjo. Vsak je vzel svoj obrok in odšel jest v svoj kot. Sultan je sedel in gledal, onadva pa ga nista povabila, naj se jima pridruži. Rekel jima je: »Vidva bosta jedla, jaz pa naj gledam?« Odgovorila sta: »Da, gospod, tak je zakon te shrambe: kdor dela, je, kdor ne dela, ne je.« Ubogi sultan je prebil noč lačen. Zjutraj je prišla volna. Rekla sta mu: »Mikaj z nama, gospod, sicer ne boš ne jedel ne pil.« Poklical je služabnico in rekel: »Pokliči gospodarico, da spregovorim z njo.« Gospodarica je prišla in vprašala: »Kaj želiš?« Rekel je: »Hči moja, jaz sem sultan. Odkar pomnim, ne poznam dela.« Odvrnila mu je: »Zlatu ne kažemo poti in slepca ne vodimo, kdor pa z lastnimi rokami odpira vrata bridkosti, naj se toži le nad svojo usodo!

Če ne bi bil sam kriv, te Bog ne bi pripeljal sem. Zdaj pa mi priznajte: kaj vas je prineslo sem?« Sultan ji je odgovoril: »Pripeljala nas je tvoja lepota.« Vprašala je: »Od kod pa me poznate?« Sultan je potegnil iz žepa tobačnico in rekel: »Tukaj je tvoja podoba.« Vzela mu jo je iz rok in rekla: »To je tobačnica mojega bratranca, ki ga že skoraj dve leti ni domov!«

Sultanu je rekla: »Zdaj mi pa povej resnico.« Odgovoril je: »Hči moja, lastniku te tobačnice smo storili veliko krivico. Kot tujec je prišel v naše mesto, revež. V naši deželi je bilo veliko tatvin in razglasili smo, da je mestnim prebivalcem prepovedano ponoči hoditi iz hiš.

On za to ni vedel. Ponoči je šel ven, stražniki so ga prijeli in privedli pred nas, mi pa smo ga dali zapreti. Ko smo pri njem našli to tobačnico, smo mu jo vzeli. Poželeli smo si te in te hoteli dobiti. Izprašali smo ga, iz katerega mesta je in kje stanuje, potem pa smo začeli prihajati drug za drugim, dokler nas Bog ni pahnil v to pogubo.« Rekla mu je: »Hočem tvojo pisavo in pečat. Mene boš pooblastil, da ukazujem vezirjem, ki so v tvoji deželi. V pismu jim napiši: ‘Nosilcu tega pisma prepustite oblast.

Naj vlada namesto vas.’« Nato je rekla: »Vi pa ostanite tukaj. Dobro boste jedli in pili in ne bo vam več treba delati, dokler ne pripeljem svojega bratranca. Potem vas izpustim.« Napisal ji je pismo s polnimi pooblastili. Služabnici je naročila: »Nič naj jim ne manjka.« Nato se je vkrcala in odpotovala. Ko je prispela v mesto, je ladjo pustila v pristanišču in odšla naravnost v palačo, pred državni svet. Izročila jim je pismo. Poljubili so ga, si ga spoštljivo prislonili k čelu in rekli: »Sultanovemu ukazu se je treba pokoriti.« Prevzela je oblast in vladala prvi, drugi in tretji dan. Potem je poslala po vezirje in jim rekla: »Pripeljite predme vse jetnike.« Privedli so ji vse zapornike in vse je izpustila, le za svojega bratranca je rekla: »Tega pustite, odvedite ga nazaj v ječo.« Počakala je, da se je znočilo, nato pa ukazala: »Pripeljite mi jetnika, ki smo ga zadržali.« Privedli so ga in vprašala ga je: »Kako si, fant moj?«

Odgovoril je: »Tako pač gre tujcu!« Rekla mu je: »Vzemi svoje reči in blago, naloži jih na ladjo in se vrni v svojo deželo. Poslala ti bom enega svojih kapitanov, da ti naloži stvari in te odpelje domov.« Poslala je po kapitana. Ko je prišel, mu je rekla: »Tega človeka in njegovo imetje odpelji v njegovo domovino. Preden dvigneš sidro, pa pridi k meni.«

Odgovoril je: »Kakor ukažeš.« Pripravil je vse potrebno. Ko je bil tik pred tem, da dvigne sidro, je prišel k njej. Rekla mu je: »Tudi jaz grem s teboj čez morje.« Počakala je do noči in odšla z njim. Vkrcala se je na ladjo in mu rekla: »Razpni jadra.« Zapluli so na morje in pluli, dokler niso prispeli v pristanišče njunega mesta. Ukazala je pripraviti čoln in rekla: »Jaz se bom prva izkrcala.« Pripeljali so ji čoln, stopila je vanj in se naglo vrnila domov. Še vedno oblečena v moška oblačila je odprla usta, da bi spregovorila, služabnica pa je zbežala v hišo. Poklicala jo je: »Pridi, to sem jaz, tvoja gospodarica, ne boj se!« Služabnica se je vrnila, ji smeje odprla vrata in jo spustila noter. Žena je slekla moška oblačila in se oblekla v svoja običajna ženska oblačila. Potem se je izkrcal tudi njen bratranec in raztovoril blago. Žena mu je prišla naproti, ga pozdravila in rekla: »Moj gospod, kako dolgo te ni bilo!«

Sedel je poleg nje, popil kavo in si oddahnil. Rekla je: »Daj mi jo.« Podal ji je drugo tobačnico. Vprašala je: »Kje pa je tista, na kateri je moja podoba?« Povesil je oči in obmolknil. Rekla je: »Povej mi, kje je tvoja tobačnica!« Odgovoril je: »Draga moja, vzeli so mi jo.«

Vprašala je: »Kdo ti jo je vzel?« Odgovoril je: »Prišel sem v mesto, kjer je krivičen vladar in so krivični vsi njegovi uradniki. Neko noč sem šel ven, misleč, da je že pozno jutro. Stražniki so me prijeli, me vrgli v ječo in mi vzeli tobačnico.« Vprašala ga je: »Če bi ti ti ljudje prišli v roke, kako bi jim sodil?« Odgovoril je: »Draga moja, on je kralj. Če dela krivico, ga bo Bog kaznoval na sodni dan, ko bo Bog sodnik in bodo angeli priče.« Segla je po tobačnici in rekla: »Ali ni to tvoja tobačnica?« Vprašal jo je: »Kdo ti jo je prinesel sem?« Odgovorila je: »Tisti, ki so ti storili krivico, so zdaj v tvoji oblasti, zaprti v ječi.« Vprašal je: »Kje?« Rekla je: »Poglej!« Odmaknila je kamen in odprla podzemno shrambo. Spustila jim je vrv in rekla: »Privežite se, potegnila vas bom ven.« Obrnila se je k možu in rekla: »Skrij se, dokler vsi trije ne pridejo ven.« Izvlekla jih je in odvedla v sobo. Ko so sedeli tam, je vstopil njen mož in rekel: »Mir z vami.« Ko so ga zagledali, jih je skoraj kap. Stopil je bliže, sultan pa je spregovoril: »Odpuščanje je lastnost plemenitih! Če nas kaznuješ za naša dejanja, ti niti Bog ne bo ničesar očital. Storili smo ti krivico in grdo ravnali s teboj.« Mož je pristopil, se sklonil k sultanovi roki in rekel: »Gospod, Bog ti je dal oblast nad kraljestvom in življenjem tvojih podložnikov, nad njihovimi ženami pa ti je ni dal.« Sultan je rekel: »Res je, sin moj, pri Bogu. Odpusti mi.« Vstal je, pohitel k ženi, jo poljubil na glavo in rekel: »Bodi moja hči na tem in na onem svetu.« Izročil ji je ključe prodajaln z vsem blagom in ji ga podaril v spomin na svoje starše. Napisal ji je tudi ukaz, po katerem naj bi vsako leto prejemala od njega stalno podporo.

Trgovec jih je pospremil do ladje in v miru so se poslovili od njega in njegove žene.‹«