Prevod
_Princ zaradi prekletstva, ki ga nadenj prikliče starka, prestane hude nadloge, še hujše pa ga doletijo zaradi prekletstva neke ljudožerke. Nazadnje se po zaslugi njene iznajdljive hčere reši vseh nevarnosti in se z njo poroči._ _Ko se je Antonellina zgodba končala in so jo vsi na glas hvalili, češ da je lepa, prikupna in nadvse poučna za pošteno dekle, je Ciulla, ki jo je doletela čast, da pripoveduje naslednja, spregovorila takole._ Kdor se rodi kot princ, se ne sme vesti kot malopridnež. Velikaš ne sme dajati slabega zgleda nižjim od sebe, saj se mali osel od velikega nauči jesti slamo. Zato ni čudno, če mu nebo potem pošilja nadloge na mernike, kakor se je zgodilo nekemu princu, ki si je nakopal hude težave, ker je užalil ubogo ženico, in ga je to skoraj stalo življenja.
Nekoč je osem milj od Neaplja, proti Astrunu, rasel gozd figovcev in topolov, tako gost, da so se sončne puščice v njem zatikale in ga niso mogle predreti. Sredi gozda je stala napol podrta hišica, v njej pa je živela starka, ki je bila prav tako siromašna z zobmi kakor bogata z leti, prav tako visoka po grbi kakor nizka po sreči. Na obrazu je imela sto gub, mošnja pa ji je bila povsem gladka in prazna; čeprav je imela glavo polno srebra, ni premogla niti enega tistih drobižkov, ki jih gre sto dvajset na karlin, da bi si z njim vsaj malo okrepčala duha. Tako je hodila od ene slamnate koče do druge in prosila miloščine, da bi se obdržala pri življenju. Toda ker dandanes prej podarijo vrečo novcev požrešnemu ovaduhu kakor tri bakrene soldiče revežu v stiski, se je morala pošteno namučiti, preden je napraskala dovolj fižola za en lonec, čeprav je bilo v tistih krajih toliko izobilja, da so merniki komaj še držali skupaj. A kakor star kotel doleti bodisi udrtina bodisi luknja, kakor Bog suhemu konju pošilja muhe in kakor na podrto drevo sekajo vse sekire, tako se je godilo tudi ubogi starki. Ko je prebrala in očistila fižol ter ga stresla v lonec, ga je postavila na okensko polico, sama pa je šla v gozd nabrat nekaj vejic, da bi ga skuhala.
Medtem ko je bila zdoma, je mimo hiše prišel kraljev sin Nard’Aniello, ki se je odpravil na lov. Ko je zagledal lonec na okencu, ga je zamikalo, da bi ušpičil imenitno potegavščino, in s svojimi služabniki je stavil, kdo bo najbolje pomeril in ga s kamnom zadel v sredo. Začeli so obstreljevati nedolžni lonec in po treh ali štirih metih ga je princ zadel natanko v sredino ter ga razbil na kosce. Starka je prišla ravno, ko so že odšli, in ko je našla to grenko razdejanje, je začela besneti in kričati: »Le naj se pobaha s svojo krepko roko tisti foggijski oven, ki se je zaletel v moj lonec!
Ta kravji sin, ki je razbil grob svojega lastnega mesa, ta zarobljeni kmetavz, ki je moj fižol posejal ob nepravem času! Če že ni imel niti kapljice usmiljenja do moje revščine, bi moral vsaj gledati na lastno korist in ne metati na tla grba svojega rodu; ne bi smel teptati reči, ki jih nosimo na glavi! Pa naj gre! Na golih kolenih in iz vsega srca bom prosila nebo, naj se zaljubi v hčer kakšne ljudožerke, ki ga bo pošteno prekuhavala in mučila! Naj ga tašča tako zdeluje, da se bo videl živega, objokoval pa mrtvega! Naj ga hčerina lepota in materine čarovnije tako vprežejo, da nikoli ne bo mogel pobrati šil in kopit, temveč naj ostane, četudi ob tem poči, suženj te grde harpije! Naj ga žene na delo kakor z bičem in mu kruh odmerja z lokostrelom, da bo še več kot štirikrat vzdihoval po fižolu, ki mi ga je raztresel!« Starkine kletve so dobile peruti in nemudoma poletele v nebo. In čeprav pregovor pravi, da ženska kletev za ritjo obvisi in da se prekleti konj še lepše sveti, so princa tako udarile po nosu, da bi skoraj pustil kožo. Niti dve uri še nista minili, ko je v gozdu, kjer se je ločil od svojih ljudi, srečal lepo dekle, ki je nabiralo polže in se zabavalo s popevanjem: »Polžek, polžek, roge ven, mati te bo osramotila, na terasi te bo zbila, kjer bo sinka porodila.« Ko je princ pred seboj zagledal to skrinjico najdragocenejših darov narave, to banko najbogatejših nebeških zakladov, to orožarno najmočnejših ljubezenskih sil, ni vedel, kaj se mu dogaja. Žarki iz njenih oči so iz okroglega, kristalnega obraza šinili v netivo njegovega srca in ga vsega vneli, tako da je postal prava apnenica, v kateri so se žgali kamni načrtov za zidanje hiše upanja.
Tudi Filadoro — tako je bilo dekletu ime — ni izgubljala časa, saj ji je princ, ki je bil prav čeden mladenič, nemudoma prebodel srce. Drug pri drugem sta z očmi prosila milosti, in medtem ko sta bila njuna jezika kakor bolna od pipice, sta bila njuna pogleda trobenti sodne palače, ki sta na ves glas razglašali skrivnost njunih duš. Lep čas sta oba imela v grlu toliko peska, da nista mogla iztisniti niti besedice, nazadnje pa si je princ odmašil cev glasu in spregovoril: »Na katerem travniku je vzklila ta roža lepote? S katerega neba je padla ta rosa miline? Iz katerega rudnika je prišel ta zaklad prekrasnih reči? O srečni gaji, o blaženi gozdovi, kjer prebiva ta sijaj, ki vas razsvetljuje ta luč ljubezenskih praznikov! O gozdovi in gaji, v katerih ne sekajo ročajev za metle, prečk za vislice in pokrovov za nočne posode, temveč vrata za svetišče lepote, tramove za hišo milin in palice za ljubezenske puščice!«
»Nikar tako visoko, moj vitez,« je odgovorila Filadoro. »Ne pretiravajte: ta dolga hvalnica, ki ste mi jo namenili, izvira iz vaše vrline, ne iz moje zasluge. Sama namreč vem, koliko me je, in ne potrebujem drugega, da bi me meril s svojim vatlom. Toda takšna, kakršna sem, lepa ali grda, temna ali bela, suhljata ali polna, pegasta ali kosmata, grda kakor riba ali lepa kakor vila, drobna kakor poprovo zrno ali velika kakor buča, sem vsa na voljo vam. Kajti ta vaša lepa postava mi je razrezala srce, ta plemeniti grofovski obraz me je prebodel od ene strani do druge, in od tega trenutka za vselej se vam predajam kot vaša v verige vklenjena sužnjica.« To niso bile besede, temveč trobenta, ki je princa klicala k mizi ljubezenskih radosti, ali bolje, budila ga je s pozivom: »Vsi na konje, v ljubezenski boj!« Ko mu je ponudila prst naklonjenosti, si je vzel vso roko in poljubil slonokoščeno sidro, ki mu je ujelo srce.
Ob tej prinčevi pozornosti je Filadoro dobila obraz markize, še več, obraz slikarske palete, na kateri so se mešali svinčeva rdečica sramu, češnjeva barva strahu, bakreno zelenilo upanja in cinober poželenja. A ravno ko je Nard’Aniello hotel nadaljevati, mu je beseda obtičala v grlu. V tem bednem življenju namreč ni vina zadovoljstva brez usedline nejevolje, ne mastne juhe veselja brez pene nesreče: prav ko jima je bilo najlepše, se je nenadoma prikazala Filadorina mati, ljudožerka, tako grda, da jo je narava naredila za vzorec vseh spačenih obrazov. Lase je imela kakor metlo iz bodečega grmovja, ne za pometanje saj in pajčevin po hišah, temveč za črnjenje in zadimljanje src. Njeno čelo je bilo kakor genovski brusni kamen, ki ostri nož strahu, da razpara prsi; oči so bile kometi, ki napovedujejo tresenje nog, gomazenje v srcu, otrplost duha, omedlevanje duše in drisko v trebuhu. Na obrazu je namreč nosila grozo, v pogledu strah, v korakih preplah in v besedah takšen trepet, da bi se človek podelal. Usta je imela čekanasta kakor prašič, velika kakor škarpena, zvita kakor bolnik po kapi in slinasta kakor mula. Skratka, od glave do peta si videl destilat grdote, celo bolnišnico pohabljenosti. Princ je moral imeti v jopič gotovo všito kakšno zgodbo o Marcu in Sciorelli, da ob tem prizoru ni izdihnil. Zgrabila ga je za tilnik in rekla:
»Kar pokonci, ptiček, ptiček, železna ročica!« »Vi kar pričujte o tem!« je odgovoril princ. »Nazaj, sodrga!« Segel je po meču, ki je bil prekaljen kakor stara volkulja, sam pa je obstal kakor ovca, ki je zagledala volka, in se ni mogel ne premakniti ne črhniti. Tako ga je kakor osla za oglavnico odvlekla v svojo hišo. Ko sta prispela, mu je rekla: »Glej, da boš delal kakor pes, če nočeš umreti kakor prašič! Za prvo opravilo moraš še danes prekopati in posejati cel mernik zemlje poleg te sobe. In dobro si zapomni: če se zvečer vrnem in delo ne bo končano, te požrem!« Hčeri je naročila, naj pazi na hišo, sama pa je odšla v gozd na klepet z drugimi ljudožerkami. Ko je Nard’Aniello videl, v kako hudo stisko je zabredel, si je začel prsi zalivati s solzami
in preklinjati svojo usodo, ki ga je zvlekla v takšno nesrečo. Filadoro pa ga je tolažila in mu govorila, naj bo pogumen, saj bi za njegovo rešitev dala lastno kri. Ne bi smel zmerjati usode, ki ga je pripeljala v hišo, kjer ga tako srčno ljubi; s tem obupom nad dogodki se ji le slabo oddolžuje za ljubezen. Princ ji je odgovoril: »Ne boli me, da sem s konja padel na osla, ne da sem kraljevsko palačo zamenjal za to luknjo, bogate pojedine za kos kruha, spremstvo služabnikov za dnino, žezlo za motiko in strah, ki sem ga vlival vojskam, za strah, ki mi ga vliva ta grda malopridnica. Vse svoje nesreče bi imel za srečo, dokler bi bila ti ob meni in bi te lahko gledal s temi očmi. Toda srce mi prebada misel, da moram kopati in stokrat pljuniti v dlani, jaz, ki se mi je prej gnusilo pljuniti še na glavnik! In kar je še huje: opraviti moram toliko dela, da ga v celem dnevu ne bi zmogel niti par volov. Če do večera ne končam, bom nocojšnji praznični zalogaj v grlu tvoje matere. In ne bo me toliko bolelo, da se moram ločiti od tega nesrečnega telesa, kakor to, da moram zapustiti tvojo lepo podobo.« Ob teh besedah je sipal hlipce na košare in solze v celih snopih. Filadoro pa mu je obrisala oči in rekla: »Ne misli, življenje moje, da boš moral obdelovati kakšno drugo zemljo razen vrta ljubezni. Nikar se ne boj, da bi se moja mati dotaknila enega samega lasu na tvoji glavi. Filadoro imaš, zato se ne boj! Če še ne veš: obdarjena sem s čarobno močjo in lahko sesirim vodo ter zatemnim sonce.
To naj ti bo dovolj. Bodi torej dobre volje, saj bo zemlja do večera prekopana in posejana, ne da bi moral enkrat samkrat zamahniti.« Ko je Nard’Aniello to slišal, je rekel: »Če imaš res čarobno moč, kakor praviš, o najlepša na svetu, zakaj ne odideva iz teh krajev? V hiši svojega očeta te bom imel kakor kraljico.« Filadoro je odgovorila: »Neka zvezdna zmeda nama preprečuje ta korak, toda ta ovira bo kmalu minila in potem bova srečna.« Ob takšnih in tisočerih drugih sladkih pogovorih je minil dan. Ko se je ljudožerka vrnila, je z ulice poklicala hčer: »Filadoro, spusti lase!« Hiša namreč ni imela stopnic, zato se je vselej vzpenjala po hčerinih kitah. Ko je Filadoro zaslišala materin glas, si je razpustila lase in jih spustila skozi okno ter tako zlatih stopnic napravila za železno srce. Ljudožerka je brž splezala navzgor in stekla na vrt. Ko ga je našla obdelanega, je bila vsa iz sebe, saj se ji je zdelo nemogoče, da bi nežni mladenič opravil takšno pasje delo. Naslednje jutro pa, komaj je sonce prišlo ven, da bi se osušilo vlage, ki se ga je prijela v indijski reki, se je starka že spet odpravila z doma. Nard’Aniellu je naročila, naj ji do večera razcepi na štiri dele vsako poleno iz šestih skladovnic drv, ki so bile v veliki sobi, sicer ga bo sesekljala kakor slanino in si iz njega pripravila mleto malico. Ubogi princ bi ob tej strogi odredbi skoraj umrl od strahu. Ko ga je Filadoro videla bledega kakor mrliča, mu je rekla: »Kakšen strahopetec si! Bog pomagaj, ti bi se podelal že pred lastno senco!«
»Se ti zdi malenkost,« je odgovoril Nard’Aniello, »do večera razcepiti šest skladovnic drv, vsako poleno na štiri dele? Gorje mi! Prej bom jaz razklan na pol, da bom napolnil goltanec te preklete starke.« »Ne boj se,« je odvrnila Filadoro. »Drva bodo lepo razcepljena, ne da bi se ti moral truditi. Medtem pa bodi dobre volje in mi s tolikšnim toženjem nikar ne cepi duše!«
Ko je sonce zaprlo trgovino svojih žarkov, da ne bi prodajalo svetlobe senci, se je starka vrnila. Ukazala je spustiti običajno lestev, splezala navzgor in našla drva razcepljena. Tedaj je začela sumiti, da ji hči nastavlja ta šah mat. Tretji dan mu je zato naložila še tretjo preizkušnjo: očistiti mora vodni zbiralnik, v katerem je bilo tisoč sodov vode, ker ga hoče na novo napolniti. Delo mora biti končano do večera, sicer ga bo vložila v kis ali razrezala v sušeno meso. Ko je starka odšla, je Nard’Aniello spet začel tarnati. Filadoro pa je videla, da so njegove stiske čedalje hujše in da starka s tem, ko ga obremenjuje s tolikšnimi nadlogami in nesrečami, ravna kakor osel. Zato mu je rekla: »Utihni! Ker je minil čas, ki je zadrževal mojo moč, bova tej hiši rekla: ‘Sama skrbi zase!’ še preden bo sonce reklo: ‘Grem počivat!’ Dovolj je, da bo mati nocoj našla prazen kraj. S teboj hočem, živa ali mrtva!« Ob tej novici si je princ, ki je bil še malo prej napol mrtev, oddahnil. Objel je Filadoro in ji rekel: »Ti si severnica te razburkane barke, duša moja! Ti si opora mojega upanja!« Proti večeru je Filadoro izkopala luknjo pod vrtom, kjer je bil velik odtočni rov. Po njem sta prišla na prosto in krenila proti Neaplju. Ko sta prispela do jame pri Pozzulu, je Nard’Aniello rekel Filadoro:
»Ljuba moja, ne spodobi se, da bi v mojo palačo prišla peš in tako oblečena. Počakaj me zato v tej krčmi; takoj se vrnem s konji, kočijami, spremstvom, oblekami in vsem drugim potrebnim.« Filadoro je ostala, on pa se je odpravil proti mestu. Medtem se je ljudožerka vrnila domov. Ker se Filadoro ni odzvala na njene običajne klice, je zaslutila nekaj sumljivega. Stekla je v gozd, si odsekala dolgo palico, jo naslonila na okno in se kakor mačka povzpela v hišo. Preiskala jo je od zunaj in znotraj, zgoraj in spodaj, in ker ni našla nikogar, je nazadnje opazila luknjo. Ko je videla, da vodi na ulico, si je od jeze skoraj vse lase izpulila. Preklinjala je hčer in princa ter prosila nebo, naj njen zaljubljenec ob prvem poljubu, ki ga prejme, pozabi nanjo. Toda pustimo starko njenim divjim očenašem in se vrnimo k princu. Ko je prišel v palačo, kjer so ga že imeli za mrtvega, je spravil vso hišo na noge. Vsi so mu tekli naproti in vzklikali: »Srečno si prišel! Dobrodošel! Glejte ga, rešen je! Kako lepo ga je spet videti tukaj!« in še tisoč drugih ljubečih besed. Ko se je povzpel više, ga je sredi stopnic srečala mati, ga objela in poljubila ter rekla:
»Sin moj, dragulj moj, punčica mojih oči! Kje si bil? Zakaj si tako dolgo odlašal in nas pustil, da smo vsi od strahu omedlevali?« Princ ni vedel, kaj naj odgovori. Hotel bi ji povedati o svojih nesrečah, toda komaj ga je mati poljubila s svojimi makovimi ustnicami, je zaradi ljudožerkinega prekletstva pozabil vse, kar je prestal.
Kraljica je nato pristavila, da ga bo oženila, da ne bo več imel povoda hoditi na lov in zapravljati življenja po gozdovih. »Naj bo s srečo,« je odgovoril princ. »Tukaj sem, pripravljen storiti vse, kar želi moja gospa mati.« »Tako ravnajo blagoslovljeni sinovi,« je odgovorila kraljica in določila, da bodo čez štiri dni v hišo pripeljali nevesto. To je bila imenitna gospa, ki je iz krajev okoli Sciannene prišla v tisto mesto. Naročili so torej velika praznovanja in pojedine. Medtem je Filadoro videla, da se njen ženin predolgo mudi, in ne vem kako ji je prišla na uho novica o svatbi, o kateri so govorili povsod. Ko je krčmarjev hlapec zvečer legel, mu je vzela obleko, ki jo je odložil pri vzglavju slamnjače, svojo pustila tam in se preoblečena v moškega odpravila na kraljevi dvor. Kuharji so imeli toliko dela, da so potrebovali pomoč, zato so jo vzeli za kuhinjskega pomočnika. Prišlo je jutro dogovorjenega dne, ko sonce na nebeški stojnici razkazuje privilegije, ki mu jih je podelila narava in zapečatila s svetlobo, ter prodaja skrivna sredstva za jasnejši vid. Nevesta je prispela ob zvokih piščali in rogov. Pripravili so mize, gostje so posedli, jedi pa so kar deževale nanje. Ko je strežaj razrezal veliko angleško pašteto v testu, ki jo je Filadoro pripravila z lastnimi rokami, je iz nje priletela golobica, tako lepa, da so gostje pozabili žvečiti in jo osuplo občudovali. Ta pa je z žalostnim glasom rekla: »Si jedel mačje možgane, princ, da si docela pozabil Filadorino ljubezen?
So ti tako ušle iz spomina vse usluge, ki si jih prejel, nehvaležnež? Tako vračaš dobrote, ki ti jih je izkazala? Rešila te je iz ljudožerkinih krempljev, podarila ti je življenje in samo sebe! In to je veliko plačilo, ki ga daješ nesrečnemu dekletu za srčno ljubezen, ki ti jo je pokazalo? Reci ji kar: ‘Obrni se in izgini!’ Reci ji, naj gloda to kost, dokler ne pride pečenka! Gorje ženski, ki se preveč napolni z moškimi besedami, saj ti z besedami vedno prinašajo nehvaležnost, z dobrotami nehvaležen odziv in z dolgovi pozabo! Glej, uboga je mislila, da bosta skupaj zamesila pogačo v skupni skledi, zdaj pa vidi, da se igraš delitev kruha vsakemu svoj kos. Mislila je, da bosta igrala ‘tesno, tesno’, ti pa igraš ‘reši se, reši se’. Upala je, da bo s teboj razbila kozarec, zdaj pa je razbila nočno posodo! Kar pojdi, nič se ne meni zanjo, ti obraz utajevalca dolgov! Naravnost te bodo zadele srčne kletve, ki ti jih pošilja nesrečnica. Spoznal boš, kaj pomeni preslepiti mlado dekle, se ponorčevati iz deklice, zavesti ubogo nedolžnico in ji uprizoriti takšno potegavščino! Ti si jo obračal na hrbtno stran, ko je ona tebe nosila v svoji notranjosti; ti si jo tlačil pod rep, ko je ona tebe nosila nad glavo; in medtem ko ti je toliko služila, si jo postavil tja, kjer dajejo klistirje! Toda če si nebo ni prevezalo oči in si bogovi niso zamašili ušes, bodo videli krivico, ki si ji jo storil. In ko boš najmanj pričakoval, bodo prišli predvečer in praznik, blisk in grom, vročica in driska! Za zdaj pa le pridno jej, zabavaj se, uživaj in slavi z novo nevesto. Uboga Filadoro bo predla na tanko in ti pustila prosto pot, da boš užival z novo ženo.«
Ko je to izrekla, je šinila skozi okno in veter jo je odnesel. Princ je ob tem golobičjem opominu nekaj časa ostal kakor okamenel. Nazadnje je vprašal, od kod je prišla pašteta, in ko mu je strežaj povedal, da jo je pripravil kuhinjski pomočnik, ki so ga vzeli zaradi obilice dela, ga je ukazal pripeljati predse. Filadoro se je vrgla Nard’Aniellu pred noge in v potoku solz ponavljala samo: »Kaj sem ti storila?« Ob moči njene lepote in čarovnije, s katero je bila obdarjena, se je princ spomnil zaveze, ki jo je v njeni navzočnosti sklenil pred sodiščem ljubezni. Nemudoma jo je dvignil in posadil poleg sebe. Materi je povedal, kako veliko ji dolguje, kaj vse je to lepo dekle storilo zanj in kakšno besedo ji je dal, zato ga mora razumeti in mu prizanašati. Mati, ki ni imela večjega zaklada od svojega sina, mu je rekla:
»Stori, kar ti je ljubo, le da bosta obvarovana čast in soglasje te mlade gospe, ki si jo izbral za ženo.« »Nikar si s tem ne delajte skrbi,« je odgovorila nevesta. »Če naj vam povem po pravici, sem v teh krajih ostajala nerada. Ker pa mi je nebo tako lepo pomagalo, se želim z vašim dovoljenjem vrniti v svojo Scianneno. Naj kar drugim ostane slina na robovih kozarcev, kakršne uporabljajo v Neaplju! Mislila sem, da bom prižgala svatovsko svetilko, pa mi je skoraj ugasnila svetilka življenja.« Princ ji je z velikim veseljem ponudil ladjo in spremstvo. Filadoro je dal obleči kakor princeso, in ko so pospravili mize, so prišli godci ter začeli ples, ki je trajal do večera. Ko pa se je zemlja odela v žalovanje za sončevim pogrebom, so prinesli bakle. Tedaj se je na stopnicah zaslišalo silno rožljanje zvončkov. Princ je rekel materi: »Gotovo prihaja kakšna imenitna maškarada v čast praznovanju! Resnično, neapeljski vitezi so nadvse uglajeni in kadar je treba, ne varčujejo ne s kuhanim ne s surovim.« Medtem ko sta tako ugibala, se je sredi dvorane prikazala grda prikazen, ki ni bila višja od treh pedi, debela pa bolj kakor sod. Stopila je pred princa in rekla: »Vedi, Nard’Aniello, da sta te tvoja objestnost in grdo vedenje pripeljala v vse nesreče, ki si jih prestal. Jaz sem senca tiste starke, ki si ji razbil lonec in ki je zaradi tega umrla od lakote. Preklela sem te, da bi padel v ljudožerkine muke, in moje prošnje so bile uslišane. Toda po moči te lepe vile si ušel iz tistih stisk, ljudožerka pa te je znova preklela: ob prvem poljubu, ki ga prejmeš, naj bi pozabil Filadoro. Mati te je poljubila in ona ti je ušla iz spomina. Zdaj pa te še enkrat preklinjam: v spomin na škodo, ki si mi jo storil, naj se ti pred očmi vedno pojavlja fižol, ki si mi ga raztresel, in naj se uresniči pregovor: kdor seje fižol, mu zrastejo rogovi!« Ob teh besedah se je razblinila kakor živo srebro, tako da za njo ni ostalo niti dima. Ko je vila videla, da je princ ob teh besedah prebledel, ga je opogumila: »Ne boj se, mož moj! Šiatola, matola, čarovnija naj ne velja! Jaz te bom rešila iz ognja.« Ko je to izrekla in se je praznovanje končalo, sta odšla spat. Da bi potrdila listino na novo obljubljene zvestobe, je poskrbela, da sta ostali dve priči; pretekle nadloge pa so sedanje radosti napravile še slajše. Na preizkusnem kamnu tega, kar se dogaja na svetu, se je namreč pokazalo, da _Kdor se spotakne in ne pade,_ _Na poti napreduje._
Izvirnik
_No Prencepe pe na jastemma datale da na vecchia corze gran travaglio, lo quale se fece cchiù ppeo pe la mmardezzione de n’Orca: a la fine pe nnustria de la figlia de l’Orca passa tutte li pericole, e se accasano ’nsiemme._ _Arrivate a lo rumme, e busse sto cunto d’Antonella, che fu a biva voce laudato pe bello, e graziuso, e de granne assempio pe na figlia nnorata, Ciulla, a chi veneva la beneficiata d’asseconnare, cossì decette._ Chi nasce da Prencepe, non deve fare cose de verrillo. L’ommo granne non deve dare male asempio a li cchiù basce, che dall’Aseno cchiù gruosso mpara de mangiare la paglia lo picciolo: che non è maraviglia po se lo Cielo le manna li travaglie a ttommola, comme soccesse a no
Prencepe, ch’appe li cruosche, danno desgusto a na poverella, che nne fu vecino a perdere malamente la vita. Era na vota lontano otto miglia da Napole vierzo l’Astrune no vosco de fico, e de chiuppe, dove ’mborzavano le ssajette de lo Sole, che non lo potevano sperciare, dinto a lo quale nc’era na casarella meza scarropata, che nce abetava na vecchia, la quale era tanto sbriscia de diente, quanto carreca d’anne, cossì auta de scartiello comme vascia de fortuna. Aveva ciento crespe a la facce, ma era totalemente screspata, che si be aveva la capo carreca d’argiento, non se trovava uno de ciento vinte a ccarrino de sorzetarese lo spirito, tanto che ghieva cercanno, pe le ppagliare de lo contuorno quarche lemmosena pe mmantenere la vita. Ma perchè a lo tiempo d’oje se darria cchiù priesto
na vorza de tornise a no spione magna magna, che treccalle a no povero abbesognuso; stentaje tutta na scogna pe avere na cocenata de fasule, a ttiempo che ce n’era tanta grassa a chille paise, che poco case non se ne chiudono le ttommola; ma perchè a caudaro viecchio, vrogniolo, o pertose, e a ccavallo magro Dio manna mosche, e ad arvolo caduto accetta accetta, sciuta la negra Vecchia, e annettate li fasule, e schiaffatole dinto a na pignata, la mese fora la fenestra, ed essa jette a buscare quatto sproccola a lo vosco pe se le ccocenare; ma fra sto tiempo, che ghiette, e benette, passaje da chella casa Nard’Aniello, lo figlio de lo Rrè, che ghieva a ccaccia, lo quale visto la pignata a lo fenestriello, le venne golio de fare no bello
cuorpo, e ffacette ’nguaggio co li serveture suoje, a chi cecanno cchiù dderitto, le cogliesse mmiezo co na savorra; e commenzanno a berzagliare chella pignata ’nnozente, a le ttre, o quatto pantosche, lo Prencepe ’nzertanno a ppilo, nne fece la festa. Jonze la Vecchia a ttiempo, che s’erano partute, e ttrovato st’amaro desastro, commenzaje a fare cose ’mmardette: gridanno; di che se stira lo vraccio, e che se ne vaga vantanno lo caparrone de Foggia ch’ave tozzato co sta Pignata: lo figlio de vacca, c’ha rotta la fossa de la carne soja, lo Villano cotecone, c’ha semmenato contra stagione li fasule mieje; e puro si non ave avuto na stizza de compassione de le mmiserie meje, deveva avere quarche respetto a lo ’nteresse proprio, e non ghiettare ’nterra l’arme
de la casata soja; ne fare ire pe li piede le ccose, che se teneno ’ncoppa la capo: ma va, che prego lo Cielo a ddenocchie scoperte, co le bisciole de lo core, che se pozza nnammorare de la figlia de quarche Orca, che lo faccia vollere, e mmale cocere; la Sogra nce ne dia tanto pe le ccegne, che se vea vivo, e se chiagna muorto, e che trovannose mpastorato e da le bellezze de la figlia, e da li percante de la mamma, non se ne pozza cogliere maje le bertole, ma stia, anche nne crepa, soggetto a li strazie de chella brutt’arpia; la quale l’aggia da commannare li servizie a bacchetta, e le dia lo ppane co la valesta, tanto, che cchiù de quatto vote venga a sospirare li fasule, che m’ha jettato. Mesero le mmardezzione de ssa Vecchia l’ascelle,
che sagliettero subeto ’n cielo, tanto, che se bè se sole dicere pe proverbio; jastemma de femmena pe cculo se semmena, ed a cavallo jastemmato luce lo pilo: tanta vote deze a lo naso de lo Prencepe, che nce appe a llassare lo cuoiro, che non passaro doje ora, che stanno dinto a lo vosco sperduto da le gente soje, scontraje na bella fegliola, che ghieva cogliendo maruzze, e pigliannose gusto, deceva, jesce jesce corna, ca mammata te scorna, te scorna, ncoppa l’astreco, che fa lo figlio mascolo. Lo Prencepe, che se vedde comparere nnante sso screttorio de le ccose cchiù preziose de la natura, sto banco de li cchiù rricche deposete de lo Cielo, st’arzenale de le cchiù spotestate forze d’ammore, non sapeva, che l’era socciesso, e da chella facce
tonna de cristallo trapassanno li ragge dell’uocchie a l’esca de lo core sujo, allommaje tutto de manera, che deventaje na carcara, dove se cocevano le pprete de li designe pe ffravecare la casa de le speranze. Filadoro (che cossì se chiammava la giovane) non monnava nespole, che ped’essere lo Prencepe bravo mostaccio de giovane, le sperciaje subeto da parte a pparte lo core; tanto che l’uno all’autro cercava meserecordia coll’uocchie, e dove le llengue lloro avevano la pepitola, li sguarde erano trommette de la Vicaria, che spobrecavano lo secreto dell’arma, e stato no buono piezzo ll’uno, e ll’autro co l’arenella a lo cannarone, che non poteva schizzare na parola mmardetta, all’utemo lo Prencepe, spilato lo connutto de la voce, cossì le disse: Da
quale prato è sguigliato sto sciore de bellezza: da quale cielo è cchioppeta sta rosata de grazia? da qual minera è benuto sto tresoro de bellezzetudene cose. O serve felice, o vuosche fortunate, abetate da sto sfuorgio, allustrate da sta lommenaria de le ffeste d’ammore, o vuosche, e serve, dove non se tagliano mazze de scope, travierze de forca, nè ccopierchie de cantaro, ma porte de lo Tempio de la bellezza, trave de la casa de le grazie, e aste da fare le ffrezze d’ammore.
Vascia sse mmano, Cavaliere mio, respose Filadoro, non tanta desgrazia, ca so le bertute voste, no li mierete mieje, sto spetaffio de laude, che m’avite dato; ca io so ffemmena che mme mesuro, nè boglio che autro mme serva de meza canna, ma tale quale songo, o bella, o brutta, o nnizzola, o janca, o sfrisata, o chiantuta, o proveceta, o pecosa, o cernia, o fata, o pipatella, o votracone, io songo tutta a lo commanno vuostro, pocca sso bello taglio d’ommo m’ha fellato lo core, ssa bella cera de Conte m’ha passato dall’uno all’autro canto, e mme te dò pe schiavottella ncatenata da mò pe ssempre. Non foro parole cheste, ma sonata de trommetta, che chiammaje lo Prencepe tutte a tavola de li contiente ammoruse, anze le scetaje co no tutte a cavallo a la
vattaglia d’ammore; e bedennose dato no dito d’amorosanza, se pigliaje la mano, vasanno la vorpara d’avolio che l’aveva ncroccato lo core: Filadoro a sta zeremonia de lo Prencepe, fece na facce de Marchese, anze fece na facce de tavolozza de pettore; dove se vedde na mmesca de minio de vergogna, de ceraso de paura, de verderammo de speranze, e de cenabro de desedderio: ma tanno voleva Nard’Aniello asseconnare, quanno le fu zoccato lo ddire, perchè a sta negra vita non c’è vino de sfazione senza feccia de desgusto, non c’è bruodo grasso de contento, senza scumma de desgrazia, che mentre stava a lo mmeglio, eccote de vrocca la mamma de Filadoro, la quale era n’Orca accossì brutta, che la fece la natura pe lo modiello de li scurce. Aveva li capille comme
a na scopa de vrusco, non già ped’annettare le ccase de folinie, e ragnatele, ma pe annegrecare, ed affommare li core: la fronte era de preta de Genova, pe dare lo taglio a lo cortiello de la paura, che sbennegnava li piette; l’uocchie erano Comete, che predecavano tremmolicce de gamme, vermenare de core, jajo de spirete, filatorie d’arme, e cacarelle de cuorpo; pocca portava lo terrore ne la facce, lo spaviento ne l’occhiatura, lo schianto de li passe, la cacavessa ne le pparole. Era la vocca sannuta comm’a ppuorco, granne comm’a scorfano, steva comm’a che patute de descenzo, vavosa comm’a mmulo, ’nsomma da la capo a lo pede vedive no destellato de bruttezza, no spetale de struppie: tanto che lo Prencepe deveva cierto portare quarche storia
de Marco, e Sciorella cosuta a lo jeppone, che no spiritaje a sta vista: la quale dato de mano a lo cozzetto de Nard’Aniello, disse: auza la corte, auciello auciello, maneca de fierro: testemmonia vostra, respose lo Prencepe: arreto canaglia, e boze mettere mano a la spata, ch’era na lopa vecchia, ma restaje comm’a na pecora, quanno ha visto lo lupo, che non se potte movere, nè pipitare, de manera che fu carriato comm’aseno pe ccapezza a la casa de ll’Orca, la quale subito che fu arrevata, le disse: Attienne buono a ffaticare, comm’a no cane, si non vuoje morire comm’a no puorco; e pe lo primmo servizio, fa che pe tutt’oje sia zappato, e semmenato sto muojo de terreno nchiano de sta cammara; e stà ’n cellevriello, ca si torno sta sera, e non
truovo fornuto lo lavore, io mme te gliotto; e ditto a la figlia, che attennesse a la casa, se nne jette a scommersazione co l’autre Orche dinto a lo vosco. Nard’Aniello, che se vedde arreddutto a sto male termene, accommenzaje ad allavaniarese lo pietto de chianto: mmardecenno la fortuna soja, che l’aveva strascenato a sto male passe. Filadoro dall’autra parte lo consolava, decennole, che stesse de buon’armo, ca essa ’nce averria puosto lo proprio sango pe l’ajutare, e che non deveva chiammare marvasa la sciorta, che l’aveva connutto a cchella casa, dove era cossì sbisciolatamente da essa amato, e che mostrava poco scagno a l’amore sujo, mentre stava accossì desperato de sto socciesso: a la quale responnette lo Prencepe. Non me spiace
l’essere sciso da lo cavallo all’aseno, ne l’avere cagnato lo Palazzo Riale co sto cafuorchio, li banchette vannute co no tuozzo de pane, lo cortiggio de serveture co sservire a staglio, lo scettro co na zappa, lo ffare atterrire l’aserzete, co bedereme atterruto da na brutta cajorda, perchè tutte le desgrazie meje stimarria a bentura co starece tu presente, e schiuderete co st’occhie: ma chello, che mme spercia lo core, e che aggio da zappare, e sputareme ciento vote la mmano, dove sdegnava de sputarme na petinia, e cot-pejo, aggio da fare tanto, che non ce vastarria tutto no juorno no paro de vuoje, e si no scompo sta sera lo fattofesta, sarraggio cannariato da mammata, e io non tanto averraggio tormento de scrastareme da sto nigro cuorpo, quanto de
scantoniareme da ssa bella perzona. Cossì decenno jettava li selluzze a ccuofano, e le llagreme a botta fascio: ma Filadoro asciucannole l’uocchie le disse: non credere vita mia, ch’agge da lavorare autro terretorio, che l’uorto d’ammore, non dubetare che mammama te tocche no pilo schitto de ssa perzona, agge Filadoro, e non dubetare, ca si no lo ssaje, io so ffatata, e pozzo quagliare l’acqua, e scurare lo Sole: vasta, e zuffece: perzò stamme allegramente, ca stasera se trovarrà zappato, e semmenato lo terreno senza che nce dinghe no cuorpo.
Sentenno chesto Nard’Aniello, disse si tu si ffatata (comme dice) o bellezza de lo munno, perchè non ce ne sfrattammo da sto pajese, ca te voglio tenere comme na Reggina a la casa de patremo; e Filadoro rispose: na certa chelleta de stelle sconceca sto juoco: ma passarà fra poco sto ’nfruscio, e starrimmo felice. Tra chiste, e mmille autre duce raggionamiente, passaje lo juorno, e benenno l’Orca de fora, chiammaje da la strada la figlia, decenno; Filadoro cala sti capille, perchè essenno, senza scala la casa, sempre se nne saglieva pe le trezze de la figlia; e Filadoro sentuto la voce de la mamma, guastannose la capo, calaje li capille, facenno scala d’oro a no core de fierro, che ssubeto sagliuta ’ncoppa, corze all’uorto, e trovatolo covernato, restaje fora
de li panne, parennole ’mpossibele, che no giovane dellecato avesse fatto sta fatica de cane; ma non fu cossì priesto l’autra matina sciuto lo Sole a sciauriarese pe ll’ummeto pigliato a lo sciummo dell’Innia, che la vecchia tornaje a scenneresenne, lassanno ditto a Nard’Aniello, che le facesse trovare la sera spaccate seje canne de legna a quatto pe ppiezzo, ch’erano dinto a no cammarone, si non l’averria adacciato comm’a llardo, e fattone un piccatiglio de colazione; e la sera lo nigro Prencepe sentuto sta ’ntimazione de decreto, appe a mmorire spantecato; e Filadoro vedennolo muorto, e spalleto, le disse; comme si ccacasotta, ben aggia aguanno, tu te cacarrisse de ll’ombra toja.
E che te pare cosa de no lippolo (respose Nard’Aniello) spaccare seje canne de legna quatto pe ppiezzo da ccà a sta sera? ohimè! ca ’nnanze sarraggio spaccato da miezzo a mmiezzo pe ’nchire lo cannarone de sta negra vecchia. Non dubetare, leprecaje Filadoro, ca senza pigliarete fatica, le llegne se trovaranno spaccate, e bone; ma fra sto miezzo stamme de bona voglia, e no mme spaccare st’arma co ttante lamiente; ma comme lo Sole chiuse la poteca de li ragge pe non vennere luce all’ombra, eccote tornare la vecchia, e ffatto calare la soleta scala, se nne sagliette, e ttrovato spaccate le llegna, trasette ’n sospetto de la figlia, che non le desse sto schiacco matto, e lo terzo juorno pe ffare la terza prova, le disse, che l’avesse annettato na cesterna de
mille vutte d’acqua: perchè la voleva ’nchire de nuovo, e fosse fatto pe la sera, autramente n’averria fatto scapace, o mesesca. Partuta la vecchia, Nard’Aniello commenzaje de nuovo a fare lo trivolo, e Filadoro vedenno ca le ddoglie jevano ’ncauzanno, e che la vecchia aveva dell’aseno a ccarrecare sto pover’ommo de tante guaje, e catalaje, le disse, stà zitto, ch’essenno passato lo punto, che sequestrava l’arte mia, nnante che lo Sole dica m’arrequaquilio, nuje volimmo dire a sta casa, covernamette; vasta ca sta sera mammama trovarrà sfrattato lo pajese; e io voglio veniremenne co ttico o viva, o morta. Lo Prencepe sentenno sta nova, spaporaje, ch’era adesa crepato, e abbraccianno Filadoro, le disse: Tu si la tramontana de sta travagliata varca,
arma mia? tu si la pontella de le speranze meje. Ora essenno verzo la sera, fatto Filadoro no pertuso pe ssotta l’uorto dov’era no gran connutto, se ne scettero fora toccanno a la vota de Napole. Ma comme foro arrivate a la grotta de Pozzulo, disse Nard’Aniello a Filadoro. Bene mio, non convene de farete venire a lo Palazzo mio a ppede, e bestuta de sta manera, perzò aspetta a sta Taverna, ca torno subeto co ccavalle, carrozze, gente, e bestite, e d’autre fruscole. Cossì restanno Filadoro, isso s’abbiaje a la vota de la Cetate; e ttornanno fra sto miezzo l’Orca da fore, nè responnenno Filadoro a le solete chiammate, trasuta ’n sospetto, corze a lo vosco, e fatto no gran pertecone, l’appojaje a la fenestra, ed arrampinatase comm’a gatta,
sagliette a la casa, la quale cercata tutta dinto, e ffore ’ncoppa, e abbascio, nè ttrovato nesciuno, s’addonaje de lo pertuso, e bisto ca jeva a sboccare a la chiazza, non se lassaje zervola sana, jastemmanno la figlia, e lo Prencepe, e ppreganno lo Cielo, che lo primmo vaso, che recevesse lo ’nnammorato sujo, se scordasse d’essa. Ma lassammo la vecchia dire paternuostre sarvateche, e ttornammo a lo Prencepe, che arrivato a lo palazzo, dove se teneva pe mmuorto, mese a remmore la casa tutta, corrennole ’ncontra, e decennole a la bon’ora, sinche lo buono arrivato: eccolo a ssarvamiento; comme nce pare bello a sti paise, e mmille autre parole d’ammore: ma sagliuto ad auto, e scontratolo a mezza scala la mamma, l’abbracciaje, e basaje decennole:
Figlio mio, giojello mio, popella dell’uocchie mieje, e ddove si stato, comm’aje tardato tanto pe ffarece tutte stennerire? lo Prencepe non sapeva, che responnere, perchè averria contato le ddesgrazie soje, ma non tanto priesto co le lavra de papagne l’appe vasato la mamma, che pe la jastemma dell’Orca le scette de mammoria quanto aveva passato; ma leprecanno la Regina, che pe levarele st’accasione de ire a caccia, e conzomare la vita pe li vuosche l’averria nzorato. Sia co la bonora (le respose lo Prencepe) eccome prunto, e pparato a fare tutto chello, che bole mamma gnora mia. Cossì fanno li figlie beneditte (leprecaje la Reggina) e cossì appontato fra quattro juorne de portarene la Zita a la casa, la quale era na signora de ciappa, che da le pparte de
Sciannena era capetata a chella Cetate. Ordenaro addonca gran festa, e banchette; ma fra sto miezo vedenno Filadoro ca lo marito tricava troppo, e fiscannole non saccio comme l’aurecchie de sta festa, che se jeva spubrecanno pe ttutto, abbistanno lo garzone de lo tavernaro, ch’era corcato la sera, le levaje li vestite da capo lo saccone, e lassate l’abete suoje stravestutase da ommo, se ne venne a la Corte de lo Rrè, dove li cuoche tanto ch’avevano de fare, besognannole ajuto, lo pigliaro pe guattaro, e benuto la matina de ll’appontamiento, quanno lo sole sopra lo banco de lo cielo mostra li privilegie fattele da la natura, sigillate de luce, e benne secrete de schiarire la vista, venne la Zita a suono de ciaramelle, e ccornette; e apparecchiato le ttavole,
e puostose a ssedere, mentre scioccavano le bivanne, tagliato lo scarco na grossa mpanata ngrese, ch’aveva fatto de mano soja Filadoro, nne scette na palomma accossì bella, che li commitate scordannose de mazzecare, se mesero spantecate a mmirare sta bellezza cosa; la quale co na voce pietosa le disse: Aje magnato cellevriello de gatta o Prencepe, che te si scordato nnitto nfatto l’affrezione de Filadoro?
Cossì t’è sciuto de mammoria li servizie recevute, o scannoscente? Cossì paghe li beneficie, che t’ha fatto, o sgrato, l’averete levato da le granfe dell’Orca, l’averete dato la vita, e se stessa; e chesta è la gran merzè che daje a chella sfortunata figlia de lo sbisciolato ammore, che t’ha mostrato? dì, che se dia na vota, e levase; di che spolleche st’uosso, fichè bene l’arrusto; o negra chella femmena, che troppo se ’mprena de parole d’uommene, che portano sempre co le pparole la sgratetudene, co li beneficie la scanoscenza, e co li debete lo scordamiento. Ecco la scura se ’mmagenava de fare la pizza dinto a lo donato co ttico, e mo se vede pazziare a sparte casatiello; credeva de fare co ttico serra serra, e mo tu faje sarva sarva. Penzava de potere
rompere no bicchiere co ttico, e mo ha rrutto lo cantaro; va non te curare, facce de nega debete, ca te coglieno pe deritto le ghiastemme de tutto core, che te manna chella negrecata; tu t’addonarraje quanto mporta mpapocchiare na peccerella, coffiare na figliola, nzavagliare na povera ’nnocente, facennole sto bello trucco mucco, portannola folio a tergo, mentre te portava intus vero; mettendola sotta a la codola, mentre te metteva sopra la capo; e mentre essa te faceva tanta servetù, tenerela dove se faceno li serviziale: ma si lo Cielo non s’ha posta la pezza all’uocchie, si li Deje non s’hanno chiavato lo mafaro all’aurecchie, vederanno lo tuorto, che l’aje fatto, e quanno manco te cride, te venerrà la vigilia, e la festa, lo lampo, e lo truono,
la freve, e la cacarella; vasta, attienne buono a mmagnare, datte spasso, squazza, e ttrionfa co la Zita novella; ca la scura Filadoro, filanno sottile, te lassarà campo franco da gauderete la nova mogliere. Dette ste pparole, sparaje a bolare fora de le ffenestre, che se la pigliaje lo viento. Lo Prencepe sentuto sta mbrosoliata Palommesca, restaje pe no piezzo attassato: all’utemo demmannato da dove era venuta la ’mpanata, e sentuto da lo scarco, ca l’aveva lavorata no guattaro de cocina, pegliato pe sto abbesuogno; lo Prencepe lo fece venire ’nnanze ad isso, la quale jettatose a li piede de Nard’Aniello, e facenno na lava de chianto, autro non diceva, si no, che t’aggio fatto io? lo Prencepe, che pe la forza de la bellezza de Filadoro,
e pe la vertute de la fatazione, ch’aveva se venne ad allecordare l’obbrecanza, ch’aveva stipolata a facce soja a la curia d’Ammore, subeto la facette auzare, e ssedere a canto ad isso; contanno a la mamma l’obbrego granne ch’aveva a sta bella giovane, e quanto aveva fatto ped isso, e la parola datale, che era necessario, che l’avesse compatuta. La Mamma, che n’aveva autro bene, che sto figlio, le disse: fa chello, che te piace, puro che ’nce sia lo nore, e lo gusto de sta signorella, che t’aje pigliato pe mmogliere: e no ve pigliate sti fastidie, respose la Zita, ca io pe ve la dicere comme stà, restava de mala voglia a sto pajese; ma pocca lo Cielo me l’ha mannata bona, io co vostra bona lecienzia, mme ne voglio tornare a la vota de Sciannena
mia, a ttrovare li vave de li becchiere, che s’usano a Nnapole, dove penzanno d’allommare na lampa pe dderitto, s’era quase stotata la lanterna de sta vita: lo Prencepe co n’allegrezza granne l’offerze vasciello, e ccompagnia; e ffatto vestire da Prencepessa a Ffiladoro, levate, che fforo le ttavole, vennero li votta fuoche, e s’accomenzaje lo ballo, che duraje pe fi a la sera: ma essenno la terra coperta de lutto pe l’assequia de lo Sole, venettero le ’ntorce, ed ecco pe le scale se ’ntese no gran fracasso de campanelle; pe la quale cosa lo Prencepe decette a la mamma, chesta sarrà quarche bella mascarata pe nnorare la festa, affè ca li Cavaliere Napoletane so ccomprite assaje, e dove abbesogna nne frosciano lo ccuotto, e lo ccrudo; ma ’ntanto che
facevano sto jodizio, compare mmiezo la sala no brutto mascarone, che non passava tre parme d’autezza, ma era grosso cchiù de na votte, la quale arrivata ’nnante lo Prencepe, disse: Sacce, Nard’Aniello, ca li vierre, e lo mmale procedere tujo t’hanno redutto a ttante desgrazie ch’aje passato: io so ll’ombra de chella vecchia, a la quale rompiste lo pignato, che pe la famme so mmorta cessa; te jastemmaje che fusse ’ncappato a li strazie de n’Orca, e fforo esaudute li prieghe mieje; ma pe la forza de chesta bella fata scappaste da chelle rrotola scarze, ed aviste n’autra mmardizzione dall’Orca, ch’a lo primmo vaso, che te fosse dato te scordasse de Filadoro, te vasaje mammata, e essa te scette da mente; ma mò te torno a mmardicere, che pe mmemoria de lo
danno che mme faciste, te puozze trovare sempre nnante li fasule che mme jettaste, e se faccia vero lo proverbio, chi semmena fasule le nasceno corne; e ditto chesso squagliaje comm’argiento vivo, che non se ne vedde ffummo: la Fata, che bedde lo Prencepe spalleduto a ste pparole, le dette armo, decennole, non dubetare, marito mio, sciatola, e matola, s’è fattura non vaglia; ca io te caccio da lo ffuoco; e cossì decenno, e scomputa la festa, jettero a ccorcarese, e pe confermare lo stromiento fatto de la nova fede promessa, nce fece fermare duje testemmonie, e li travaglie passate fecero cchiù saporite li guste presente, vedennose a la ccopella de li socciesse de lo munno, che _Chi ntroppoca, e non cade_ _Avanza de cammino._
