Prevod

Živel je mož, ki mu je bilo ime Frieder, in žena, ki ji je bilo ime Katherlieschen. Poročila sta se in živela skupaj kot mlada zakonca. Nekega dne je Frieder rekel: »Zdaj grem na njivo, Katherlieschen. Ko se vrnem, mora biti na mizi kaj pečenega za lakoto in zraven sveža pijača za žejo.« – »Kar pojdi, Friederchen,« mu je odgovorila Katherlieschen. »Kar pojdi, bom že poskrbela, da bo vse prav.« Ko se je približal čas kosila, je vzela iz dimnika klobaso, jo položila v ponev, dodala maslo in jo pristavila na ogenj. Klobasa se je začela peči in cvrčati, Katherlieschen pa je stala zraven, držala ponev za ročaj in premišljevala po svoje. Tedaj ji je prišlo na misel: Dokler se klobasa ne speče, bi lahko v kleti natočila pijačo. Zato je ročaj ponve dobro podprla, vzela vrč, šla v klet in začela točiti pivo. Pivo je teklo v vrč in Katherlieschen ga je gledala. Tedaj ji je prišlo na misel: Oho, pes zgoraj ni privezan, lahko bi vzel klobaso iz ponve. To bi bila lepa reč! In že je planila po kletnih stopnicah navzgor. Toda špic je že imel klobaso v gobcu in jo vlekel po tleh za seboj. Katherlieschen pa ni bila lena: pognala se je za njim in ga podila daleč na polje. A pes je bil hitrejši od nje, klobase ni izpustil in je skakal čez njive. »Kar je šlo, je šlo!« je rekla Katherlieschen in se obrnila. Ker se je med tekom utrudila, se je vračala lepo počasi in se hladila. Medtem je pivo kar naprej teklo iz soda, saj Katherlieschen ni zaprla pipe. Ko je bil vrč poln in v njem ni bilo več prostora, se je pivo razlivalo po kleti in ni nehalo teči, dokler ni bil ves sod prazen. Katherlieschen je že s stopnic zagledala nesrečo. »Šment,« je vzkliknila, »kaj naj zdaj storim, da Frieder ne bo opazil!« Nekaj časa je premišljevala, nazadnje pa se je spomnila, da je na podstrešju od zadnjega žegnanja ostala še vreča lepe pšenične moke. Sklenila jo je prinesti dol in moko potresti po pivu. »Da,« je rekla, »kdor ob pravem času kaj prihrani, ima pozneje v stiski kaj vzeti.« Šla je na podstrešje, prinesla vrečo dol in jo vrgla naravnost na vrč, poln piva, da se je prevrnil in je tudi Friederjeva pijača plavala po kleti. »Tako je čisto prav,« je rekla Katherlieschen. »Kjer je eno, mora biti še drugo.« In moko je raztresla po vsej kleti. Ko je končala, je bila silno zadovoljna s svojim delom in je rekla: »Kako je zdaj tukaj vse čisto in snažno!«

Opoldne je prišel Frieder domov. »No, žena, kaj si mi pripravila?« – »Ah, Friederchen,« mu je odgovorila, »hotela sem ti speči klobaso, pa jo je pes vzel iz ponve, medtem ko sem točila pivo. Ko sem tekla za psom, je pivo izteklo, in ko sem hotela pivo osušiti s pšenično moko, sem prevrnila še vrč. Ampak bodi brez skrbi, klet je spet čisto suha.« Frieder je rekel: »Katherlieschen, Katherlieschen, tega ne bi smela storiti! Pustiš, da ti pes odnese klobaso in da pivo izteče iz soda, povrhu pa raztreseš še našo lepo moko!« – »Saj, Friederchen, tega nisem vedela. Moral bi mi povedati.«

Mož si je mislil: Če je s tvojo ženo tako, boš moral biti previdnejši. Prihranil je lepo vsoto tolarjev, jih zamenjal za zlato in rekel Katherlieschen: »Vidiš, to so rumeni piščančki. Dal jih bom v lonec in zakopal v hlevu pod kravje jasli. Ampak glej, da se jih ne boš dotikala, sicer bo huda!« Rekla je: »Ne, Friederchen, tega prav gotovo ne bom storila!« Ko je Frieder odšel, so v vas prišli krošnjarji, ki so prodajali lončene sklede in lonce, in mlado ženo vprašali, ali bi kaj kupila. »O, ljubi ljudje,« je rekla Katherlieschen, »nimam denarja in ne morem ničesar kupiti. Če pa vam pridejo prav rumeni piščančki, bom že kaj kupila.« – »Rumeni piščančki? Zakaj pa ne! Pokažite nam jih.« – »Pojdite v hlev in kopljite pod kravjimi jaslimi, pa boste našli rumene piščančke. Jaz ne smem zraven.« Malopridneži so šli tja, kopali in našli sámo zlato. Pobrali so ga in pobegnili, lonce in sklede pa pustili v hiši. Katherlieschen je menila, da mora novo posodje tudi uporabiti. Ker pa ga je bilo v kuhinji že tako dovolj, je vsakemu loncu izbila dno in vse za okras nataknila na kole ograje okrog hiše. Ko je Frieder prišel domov in zagledal novi okras, je rekel: »Katherlieschen, kaj si naredila?« – »Kupila sem jih, Friederchen, za rumene piščančke, ki so bili pod kravjimi jaslimi. Sama nisem šla zraven, krošnjarji so jih morali sami izkopati.« – »Ah, žena,« je rekel Frieder, »kaj si naredila! Tisto niso bili piščančki, temveč sámo zlato, vse najino premoženje! Tega ne bi smela storiti!« – »Saj, Friederchen,« je odgovorila, »tega nisem vedela. Moral bi mi prej povedati.«

Katherlieschen je nekaj časa stala in premišljevala, nato pa rekla: »Poslušaj, Friederchen, zlato bova že dobila nazaj. Steciva za tatovi.« – »Pa pojdi,« je rekel Frieder, »poskusiva. Vzemi s seboj kruh in sir, da bova imela na poti kaj jesti.« – »Prav, Friederchen, bom vzela.« Odpravila sta se, in ker je Frieder hitreje hodil, je Katherlieschen zaostajala za njim. To je meni v prid, si je mislila, ko se bova vračala, bom že za lep kos poti spredaj. Prišla je do klanca, kjer so bile na obeh straneh poti globoke kolesnice. »No, poglej si to,« je rekla Katherlieschen, »kako so ubogo zemljo raztrgali, ogulili in potlačili! Nikoli več ne bo zaceljena.« Iz usmiljenja je vzela maslo in z njim namazala kolesnice na desni in levi, da jih kolesa ne bi tako tlačila. Ko se je pri tem svojem dobrem delu sklanjala, ji je iz žepa padel sir in se zakotalil po klancu navzdol. Katherlieschen je rekla: »Enkrat sem že prehodila pot navzgor, ne bom šla še enkrat dol. Naj steče kdo drug ponj in ga prinese nazaj.« Vzela je drug sir in ga zakotalila po klancu. Ker pa se sira nista vrnila, je poslala za njima še tretjega in si mislila: Morda čakata na družbo in ne gresta rada sama. Ko se vsi trije niso vrnili, je rekla: »Ne vem, kaj naj to pomeni! Mogoče pa tretji ni našel poti in se je izgubil. Poslala bom še četrtega, da jih pokliče.« Toda četrti ni opravil nič bolje kakor tretji. Tedaj se je Katherlieschen razjezila in vrgla po klancu še petega in šestega, zadnja, kar jih je imela. Nekaj časa je stala in čakala, da bi se vrnili, ko pa jih še zmeraj ni bilo, je rekla: »O, vas bi bilo dobro poslati po smrt, tako dolgo vas ni nazaj! Mislite, da vas bom še naprej čakala? Jaz grem svojo pot, vi pa lahko stečete za menoj, saj imate mlajše noge od mene.« Katherlieschen je šla naprej in našla Friederja, ki se je ustavil in jo čakal, ker je hotel kaj pojesti. »No, daj mi, kar si prinesla s seboj.« Podala mu je suh kruh. »Kje pa sta maslo in sir?« je vprašal mož. »Ah, Friederchen,« je rekla Katherlieschen, »z maslom sem namazala kolesnice, siri pa bodo kmalu prišli. Eden mi je ušel, pa sem za njim poslala druge, da bi ga poklicali.« Frieder je rekel: »Tega ne bi smela storiti, Katherlieschen, mazati masla po poti in kotaliti sirov po klancu.« – »Saj, Friederchen, moral bi mi povedati!«

Skupaj sta pojedla suh kruh, potem pa je Frieder vprašal: »Katherlieschen, ali si zavarovala najino hišo, preden si odšla?« – »Ne, Friederchen, moral bi mi prej povedati.« – »Potem pojdi nazaj domov in najprej zavaruj hišo, preden greva naprej. Prinesi še kaj drugega za pod zob, jaz te bom počakal tukaj.« Katherlieschen se je vrnila in si mislila: Friederchen bi rad kaj drugega jedel, maslo in sir mu najbrž ne tekneta, zato bom vzela culo suhih hrušk in vrč kisa za pijačo. Nato je zapahnila zgornjo polovico vrat, spodnjo pa snela s tečajev in si jo oprtala na ramo, prepričana, da bo hiša varna, če bo spravila vrata na varno. Katherlieschen je hodila počasi in si mislila: Tako bo Friederchen dlje počival. Ko je spet prišla do njega, je rekla: »Na, Friederchen, tukaj imaš hišna vrata, zdaj lahko sam varuješ hišo.« – »O bog!« je rekel. »Kako pametno ženo imam! Spodaj sname vrata, da lahko vse steče noter, zgoraj pa jih zapahne. Zdaj je prepozno, da bi še enkrat šla domov. Ker pa si vrata prinesla sem, jih boš morala tudi naprej nositi.« – »Vrata bom že nosila, Friederchen, ampak suhe hruške in vrč kisa so mi pretežki. Obesila jih bom na vrata, pa naj jih nosijo ona.«

Šla sta v gozd in iskala malopridneže, vendar jih nista našla. Ko se je naposled stemnilo, sta splezala na drevo, da bi tam prenočila. Komaj pa sta sedela zgoraj, so prišli tisti možakarji, ki odnesejo, kar noče samo z njimi, in najdejo stvari, še preden se izgubijo. Usedli so se prav pod drevo, na katerem sta sedela Frieder in Katherlieschen, zakurili ogenj in se pripravili, da si razdelijo plen. Frieder je na drugi strani splezal dol, nabral kamenje in z njim splezal nazaj, da bi tatove pokončal. Toda kamni jih niso zadeli in malopridneži so rekli: »Kmalu bo jutro, veter otresa storže.« Katherlieschen je še zmeraj držala vrata na rami. Ker so jo tako težila, je mislila, da so krive suhe hruške, in rekla: »Friederchen, suhe hruške moram vreči dol.« – »Ne, Katherlieschen, ne zdaj,« je odgovoril. »Lahko bi naju izdale.« – »Ah, Friederchen, moram, preveč me težijo.« – »Pa jih vrzi, pri rablju!« Suhe hruške so se zakotalile med vejami navzdol in možakarji spodaj so rekli: »Ptice se iztrebljajo.« Čez nekaj časa, ko so jo vrata še zmeraj težila, je Katherlieschen rekla: »Ah, Friederchen, kis moram izliti.« – »Ne, Katherlieschen, tega ne smeš, lahko bi naju izdal.« – »Ah, Friederchen, moram, preveč me teži.« – »Pa ga izlij, pri rablju!« Izlila je kis, da je poškropil možakarje. Ti so rekli drug drugemu: »Rosa že kaplja z drevesa.« Nazadnje si je Katherlieschen mislila: Ali me morda tako težijo vrata? In rekla je: »Friederchen, vrata moram vreči dol.« – »Ne, Katherlieschen, ne zdaj, lahko bi naju izdala.« – »Ah, Friederchen, moram, preveč me težijo.« – »Ne, Katherlieschen, le trdno jih drži!« – »Ah, Friederchen, spustila jih bom.« – »No,« je jezno odgovoril Frieder, »pa jih spusti, pri hudiču!« Vrata so z velikim truščem padla na tla in možakarji spodaj so zavpili: »Hudič prihaja z drevesa!« Zbežali so in vse pustili za seboj. Zgodaj zjutraj, ko sta zakonca splezala dol, sta našla vse svoje zlato in ga odnesla domov.

Ko sta bila spet doma, je Frieder rekel: »Katherlieschen, zdaj pa moraš biti pridna in delati.« – »Prav, Friederchen, bom že. Šla bom na njivo žet žito.« Ko je bila Katherlieschen na njivi, se je vprašala: »Naj jem, preden začnem žeti, ali naj spim, preden začnem žeti? Hej, najprej bom jedla!« Jedla je in med jedjo postala zaspana, potem pa začela žeti in napol v snu razrezala vsa svoja oblačila: predpasnik, krilo in srajco. Ko se je Katherlieschen po dolgem spanju spet zbudila, je stala tam napol gola in se vprašala: »Sem to jaz ali nisem jaz? Ah, to nisem jaz!« Medtem se je znočilo. Katherlieschen je stekla v vas, potrkala na moževo okno in zaklicala: »Friederchen!« – »Kaj pa je?« – »Rada bi vedela, ali je Katherlieschen notri.« – »Da, da,« je odgovoril Frieder, »najbrž leži notri in spi.« Rekla je: »Dobro, potem sem gotovo že doma,« in stekla proč.

Zunaj je Katherlieschen srečala malopridneže, ki so se odpravljali krast. Stopila je k njim in rekla: »Pomagala vam bom krasti.« Malopridneži so mislili, da dobro pozna kraj, in so se strinjali. Katherlieschen je šla pred hiše in klicala: »Ljudje, ali imate kaj? Radi bi kradli.« Malopridneži so si mislili: To bo pa lepo! In želeli so si, da bi se je spet znebili. Rekli so ji: »Pred vasjo ima župnik na njivi repo. Pojdi tja in nam je napuli!« Katherlieschen je šla na njivo in začela puliti, a je bila tako lena, da se ni nič zravnala. Mimo je prišel neki mož, jo zagledal, obstal in pomislil, da je to hudič, ki rije po repi. Stekel je v vas k župniku in rekel: »Gospod župnik, na vaši njivi je hudič in puli repo!« – »O bog,« je odgovoril župnik, »imam hromo nogo, ne morem tja, da bi ga izgnal.« Mož je rekel: »Potem vas bom pa nesel na hrbtu,« in ga odnesel tja. Ko sta prišla na njivo, se je Katherlieschen dvignila in vzravnala. »Ah, hudič!« je zavpil župnik in oba sta jo ucvrla. Župnik pa je od silnega strahu s svojo hromo nogo tekel še bolje kakor mož, ki ga je nosil, s svojima zdravima nogama.