Prevod

V starih časih, ko so se želje še izpolnjevale, je živel kralj, čigar hčere so bile vse lepe; najmlajša pa je bila tako lepa, da se je celo sonce, ki je vendar videlo že toliko reči, čudilo vsakič, ko ji je posijalo v obraz. Blizu kraljevega gradu je bil velik, temen gozd in v gozdu je pod staro lipo stal vodnjak. Kadar je bil dan zelo vroč, je kraljična odšla v gozd in sedla na rob hladnega vodnjaka. Če ji je bilo dolgčas, je vzela zlato kroglo, jo metala v zrak in spet lovila; to je bila njena najljubša igrača.

Nekoč pa se je zgodilo, da zlata krogla ni padla kraljični v ročico, ki jo je držala kvišku, temveč je zletela mimo, udarila ob tla in se zakotalila naravnost v vodo. Kraljična je gledala za njo, a krogla je izginila, vodnjak pa je bil globok, tako globok, da ni bilo videti dna. Tedaj je začela jokati, jokala je čedalje glasneje in se nikakor ni mogla potolažiti. Ko je tako tožila, ji je nekdo zaklical: »Kaj ti je, kraljična? Tako jokaš, da bi se te še kamen usmilil.« Ozrla se je, da bi videla, od kod prihaja glas, in zagledala žabca, ki je iz vode molil svojo debelo, grdo glavo. »Aha, ti si, stari čofotalec,« je rekla, »jočem zaradi svoje zlate krogle, ki mi je padla v vodnjak.« – »Pomiri se in ne jokaj,« ji je odgovoril žabec, »lahko ti pomagam, toda kaj mi daš, če ti prinesem igračo nazaj?« – »Kar koli si želiš, dragi žabec,« je rekla, »moje obleke, moje bisere in drage kamne, pa tudi zlato krono, ki jo nosim.« Žabec je odgovoril: »Tvojih oblek, biserov in dragih kamnov pa tudi tvoje zlate krone ne maram. Če pa me boš imela rada in bom smel biti tvoj družabnik in prijatelj pri igri, sedeti ob tebi za tvojo mizico, jesti s tvojega zlatega krožnička, piti iz tvoje čašice in spati v tvoji posteljici – če mi to obljubiš, se bom potopil in ti prinesel zlato kroglo.« – »Seveda,« je rekla, »obljubim ti vse, kar hočeš, samo da mi prineseš kroglo nazaj.« Pri sebi pa je mislila: Kaj neki blebeta ta neumni žabec! V vodi sedi med sebi enakimi in reglja, človeku pa že ne more biti družabnik.

Ko je žabec dobil obljubo, je potopil glavo in izginil v globino. Čez nekaj časa je spet priplaval na površje s kroglo v gobcu in jo vrgel v travo. Kraljična se je silno razveselila, ko je znova zagledala svojo lepo igračo, pobrala jo je in z njo odskakljala proč. »Počakaj, počakaj,« je klical žabec, »vzemi me s seboj, jaz ne morem teči tako kakor ti!« A kaj mu je pomagalo, da je za njo na ves glas kričal svoj rega, rega! Ni ga poslušala, pohitela je domov in kmalu pozabila na ubogega žabca, ki se je moral vrniti v svoj vodnjak.

Naslednjega dne, ko je s kraljem in vsemi dvorjani sedela za mizo ter jedla s svojega zlatega krožnička, se je nekaj, čof, čof, čof, čof, priplazilo po marmornih stopnicah. Ko je prišlo do vrha, je potrkalo na vrata in zaklicalo: »Najmlajša kraljična, odpri mi!« Stekla je pogledat, kdo je zunaj, ko pa je odprla, je pred vrati sedel žabec. Hitro je zaloputnila vrata, spet sedla za mizo in bila vsa prestrašena. Kralj je opazil, da ji srce močno razbija, in vprašal: »Otrok moj, česa se bojiš? Mar pred vrati stoji velikan, ki te hoče odpeljati?« – »O ne,« je odgovorila, »ni velikan, temveč zoprn žabec.« – »Kaj pa hoče žabec od tebe?« – »Ah, dragi oče, včeraj sem v gozdu sedela ob vodnjaku in se igrala, pa mi je zlata krogla padla v vodo. Ker sem tako jokala, mi jo je žabec prinesel nazaj, in ker je vztrajno zahteval, sem mu obljubila, da bo moj družabnik. A niti pomislila nisem, da bi lahko prišel iz svoje vode. Zdaj pa je zunaj in hoče k meni.« In že je drugič potrkalo in zaklicalo:

»Najmlajša kraljična, odpri mi! Se ne spomniš več, kaj si mi včeraj obljubila pri hladnem vodnjaku? Najmlajša kraljična, odpri mi!«

Tedaj je kralj rekel: »Kar si obljubila, moraš tudi izpolniti. Le pojdi in mu odpri.« Šla je in odprla vrata, žabec pa je skočil noter in ji sledil tik za petami vse do njenega stola. Tam je obsedel in zaklical: »Dvigni me k sebi.« Obotavljala se je, dokler ji ni nazadnje kralj tega ukazal. Ko je bil žabec na stolu, je hotel še na mizo, in ko je sedel na njej, je rekel: »Zdaj pa mi približaj svoj zlati krožniček, da bova skupaj jedla.« Storila je, kakor je želel, vendar se je dobro videlo, da nerada. Žabcu je jed šla v slast, njej pa je skoraj vsak grižljaj obtičal v grlu. Nazadnje je rekel: »Najedel sem se in utrujen sem. Zdaj me odnesi v svojo sobico in pripravi svojo svileno posteljico, da bova legla spat.« Kraljična je začela jokati, saj se je bala mrzlega žabca, ki se ga ni upala niti dotakniti, zdaj pa naj bi spal v njeni lepi, čisti posteljici. Kralj se je razjezil in rekel: »Tistega, ki ti je pomagal v stiski, pozneje ne smeš prezirati.« Tedaj ga je prijela z dvema prstoma, ga odnesla gor in postavila v kot. Ko pa je legla v posteljo, se je priplazil k njej in rekel: »Utrujen sem in prav tako kakor ti hočem spati. Dvigni me k sebi, sicer te zatožim očetu.« Tedaj se je strašno razjezila, ga pograbila in ga z vso močjo zalučala ob steno: »Zdaj boš pa dal mir, ti zoprn žabec!«

Ko pa je padel na tla, ni bil več žabec, temveč kraljevič z lepimi, prijaznimi očmi. Po volji njenega očeta je postal njen ljubi družabnik in mož. Povedal ji je, da ga je začarala hudobna čarovnica in da ga iz vodnjaka ni mogel rešiti nihče drug kakor ona; naslednjega dne naj bi skupaj odšla v njegovo kraljestvo. Nato sta zaspala in naslednje jutro, ko ju je prebudilo sonce, je pripeljala kočija z osmimi belimi konji, ki so imeli na glavah bela nojeva peresa in bili vpreženi z zlatimi verigami. Zadaj je stal služabnik mladega kralja, zvesti Heinrich. Zvesti Heinrich je bil tako žalosten, ko se je njegov gospodar spremenil v žabca, da si je dal okoli srca skovati tri železne obroče, da mu od bolečine in žalosti ne bi počilo. Kočija je prišla po mladega kralja, da bi ga odpeljala v njegovo kraljestvo. Zvesti Heinrich je obema pomagal vanjo, spet stopil zadaj na svoje mesto in bil ves srečen, ker je bil njegov gospodar rešen.

Ko so prevozili že kos poti, je kraljevič za seboj zaslišal pok, kakor da bi se nekaj zlomilo. Obrnil se je in zaklical:

»Heinrich, kočija poka!« »Ne, gospod, ni kočija, le obroč s srca se snema, ki ga žalost je stiskala, ko ste v vodnjaku ždeli in podobo žabca imeli.«

Še enkrat in še enkrat je na poti počilo in kraljevič je vsakič mislil, da se kočija lomi. A bili so le obroči, ki so odskakovali s srca zvestega Heinricha, ker je bil njegov gospodar rešen in srečen.