Prevod

Heinz je bil len, in čeprav ni imel drugega dela, kakor da je vsak dan gnal svojo kozo na pašo, je vendar vzdihoval, ko se je zvečer po opravljenem delu vrnil domov. »To je res hudo breme,« je govoril, »in naporno opravilo, leto za letom vse do pozne jeseni gnati kozo na pašo. Ko bi človek vsaj lahko legel in zaspal! A ne, ves čas mora imeti oči odprte, da ne poškoduje mladih dreves, ne smukne skozi živo mejo na kak vrt ali celo ne pobegne. Kako naj si človek ob tem odpočije in se veseli življenja!« Sedel je, zbral misli in premišljeval, kako bi se otresel tega bremena. Dolgo je bilo vse njegovo tuhtanje zaman, nenadoma pa se mu je posvetilo. »Vem, kaj bom storil!« je vzkliknil. »Poročil se bom z debelo Trine. Tudi ona ima kozo in bo lahko še mojo gnala na pašo, meni pa se ne bo treba več mučiti.«

Heinz je torej vstal, spravil svoje utrujene ude v gibanje in odšel čez cesto, saj dlje niti ni bilo treba, do hiše, kjer so živeli starši debele Trine, ter jih prosil za roko njihove delavne in krepostne hčere. Starši niso dolgo pomišljali. »Vsaka ptica k svoji jati leti,« so rekli in privolili. Tako je debela Trine postala Heinzeva žena in odtlej gnala obe kozi na pašo. Heinz je živel lagodno in se mu ni bilo treba odpočivati od nobenega drugega dela kakor od lastne lenobe. Le tu in tam je šel z njo in rekel: »To počnem samo zato, da mi bo počitek potem še bolj teknil. Sicer človek ne zna več ceniti miru.«

Toda debela Trine ni bila nič manj lena. »Dragi Heinz,« je rekla nekega dne, »zakaj bi si po nepotrebnem grenila življenje in zapravljala najlepša mlada leta? Ali ne bi bilo bolje, da bi obe kozi, ki naju vsako jutro z meketanjem motita sredi najslajšega spanca, dala sosedu, on pa bi nama v zameno dal čebelji panj? Panj bi postavila na sončno mesto za hišo in se zanj nič več menila. Čebel ni treba ne pasti ne gnati na polje: same odletijo, same spet najdejo pot domov in nabirajo med, ne da bi nama to povzročalo najmanjši trud.« »Govorila si kakor pametna žena,« je odgovoril Heinz. »Tvoj predlog bova brez odlašanja uresničila. Poleg tega je med okusnejši in bolj hranljiv od kozjega mleka, pa tudi dlje ga lahko hraniva.«

Sosed jima je za obe kozi rade volje dal čebelji panj. Čebele so neutrudno odletavale in priletavale od zgodnjega jutra do poznega večera ter napolnile panj z najlepšim medom, tako da ga je Heinz jeseni lahko natočil za cel vrč.

Vrč sta postavila na polico, pritrjeno visoko na steni njune spalnice. Ker sta se bala, da bi jima ga kdo ukradel ali da bi se medu lotile miši, je Trine prinesla krepko leskovo palico in jo položila poleg postelje, da bi jo lahko dosegla z roko in kar iz postelje odgnala nepovabljene goste, ne da bi ji bilo treba po nepotrebnem vstajati.

Leni Heinz ni rad zapustil postelje pred poldnevom. »Kdor zgodaj vstaja, svoje imetje zapravlja,« je govoril. Nekega jutra, ko je sredi belega dne še ležal pod pernico in se odpočival od dolgega spanja, je rekel ženi: »Ženske imate rade sladkarije in ti se kar naprej sladkaš z medom. Preden ga sama vsega poješ, bi bilo bolje, da bi ga zamenjala za gos z gosko.« »Ampak ne prej,« je odvrnila Trine, »dokler ne bova imela otroka, ki ju bo pasel. Mar naj se jaz ubadam z goski in si po nepotrebnem tratim moči?« »Misliš,« je rekel Heinz, »da bo fant pasel gosi? Dandanes otroci nič več ne ubogajo. Vse delajo po svoji volji, ker se imajo za pametnejše od staršev, prav kakor tisti hlapec, ki bi moral iskati kravo, pa se je podil za tremi kosi.« »O,« je odgovorila Trine, »slabo se mu bo godilo, če ne bo delal, kar mu rečem. Vzela bom palico in mu z neštetimi udarci ustrojila kožo. Vidiš, Heinz,« je v svoji vnemi vzkliknila in pograbila palico, s katero je nameravala odganjati miši, »vidiš, takole ga bom natepla!« Zamahnila je, a po nesreči zadela vrč z medom nad posteljo. Vrč je treščil ob steno in se v črepinjah vsul na tla, lepi med pa se je razlil po tleh. »No, tam ležita gos in goska,« je rekel Heinz, »in ne bo ju treba pasti. A sreča je, da mi vrč ni padel na glavo. Vse razloge imava, da sva zadovoljna s svojo usodo.« Ko je na eni od črepinj opazil še malo medu, je segel po njej in povsem dobre volje rekel: »Žena, privoščiva si še ta ostanek, potem pa si po prestanem strahu malce odpočijva. Kaj zato, če vstaneva nekoliko pozneje kakor navadno, dan je še zmeraj dovolj dolg.« »Da,« je odgovorila Trine, »še vedno prideš ob pravem času. Veš, polž je bil nekoč povabljen na svatbo. Odpravil se je na pot, prispel pa šele na krst. Pred hišo se je povrhu še prekopicnil čez plot in rekel: ‘Hiteti ni dobro.’«