Eskulapov prihod v Rim

Besedilo

Eskulapov prihod v Rim

Izvirni jezik: latinščina Vir: PerseusDL canonical-latinLit Zanesljivost razčlenitve: srednja Razkrijte zdaj, Muze, ve pesnikom vselej navzoče boginje (saj veste in vas ne zavede davnina, naj bo še tako daljna), od kod je otok, ki ga obdaja globoka Tibera, Koronidinega sina pridružil bogovom Romulovega mesta. Strašna kuga je nekoč okužila latinski zrak in bleda telesa so hirala v bolezni, ki jim je jemala kri.

Ko so ljudje, utrujeni od pogrebov, spoznali, da človeški poskusi nič ne zaležejo in nič ne zmore zdravniška veščina, so poiskali nebeško pomoč in se odpravili v Delfe, ki ležijo sredi sveta, k Febovemu preročišču, ter prosili, naj z odrešilnim izrekom pomaga v njihovi nesreči in konča gorje tako velikega mesta. In kraj in lovor in tulci, ki jih nosi sam bog, so hkrati zatrepetali; iz globine svetišča je preroški trinožnik izrekel te besede in pretresel prestrašena srca: »Kar iščeš tu, Rimljan, bi moral iskati bliže, in išči zdaj na bližjem kraju! Ne potrebujete Apolona, da bi vam ublažil žalost, temveč Apolonovega sina.

Pojdite pod srečnimi znamenji in pokličite mojega potomca!« Ko je modri senat sprejel božje naročilo, so poizvedeli, v katerem mestu prebiva Febov sin, in poslali može, naj jih vetrovi ponesejo do epidaurskih obal. Brž ko so odposlanci na ukrivljeni ladji prispeli tja, so stopili pred skupščino in grške svetnike ter jih prosili, naj jim prepustijo boga, ki bi s svojo navzočnostjo končal umiranje avzonskega ljudstva: tako veleva nedvoumni izrek.

Mnenja so se razhajala in omahovala; eni so menili, da pomoči ne smejo odreči, mnogi pa so svetovali, naj zadržijo svojega pomočnika, naj ga ne izpustijo in ne izročijo boga. Medtem ko so se obotavljali, je mrak pregnal pozno dnevno svetlobo in senca zemlje je svet zagrnila v temo, ko se je zdelo, da bog, ki prinaša pomoč, v sanjah stoji pred tvojo posteljo, Rimljan, tak, kakršen je navadno v svetišču: v levici je držal preprosto palico, z desnico gladil dlake dolge brade in iz mirnih prsi izgovarjal te besede: »Odloži strah! Prišel bom in zapustil svoje kipe.

Le dobro si oglej to kačo, ki se ovija okoli palice, in si jo vtisni v spomin, da me boš mogel prepoznati! V njeno podobo se bom spremenil, a bom večji in videti tako velik, kakor se spodobi telesom nebeških bogov.« Z besedami je takoj izginil bog, z besedami in bogom pa spanec; njegovemu begu je sledila blagodejna svetloba. Naslednja zarja je pregnala zvezdne ognje.

Veljaki, negotovi, kaj naj storijo, so prišli k razkošnemu svetišču boga, ki so ga iskali, in ga prosili, naj z nebeškimi znamenji pokaže, kje želi prebivati. Komaj so nehali, že je bog v kačji podobi, zlat in z visokim grebenom, s sikanjem naznanil svoj prihod in ob njegovem prihodu so se stresli kip, oltarji, vrata, marmorna tla in zlato ostrešje; sredi svetišča se je vzravnal vse do prsi in se ozrl naokrog z očmi, ki so se bliskale kakor ogenj.

Prestrašena množica je drhtela. Duhovnik, ki je imel čiste lase povezane z belim trakom, je prepoznal božanstvo: »Glejte, bog je, bog! Bodite pobožni v mislih in besedah, vsi, ki ste tukaj!« je rekel. »O najlepši, naj tvoj prihod prinese blagor in pomagaj ljudstvom, ki častijo tvoje obrede!« Vsi navzoči so častili razodetega boga in vsi ponavljali duhovnikove besede; Enejevi potomci so mu z mislimi in glasom izkazovali pobožno naklonjenost.

Bog jim je prikimal in z gibanjem grebena dal zanesljivo znamenje ter z drhtečim jezikom znova in znova zasikal. Nato se je spustil po bleščečih stopnicah, obrnil glavo nazaj in se pred odhodom ozrl na starodavne oltarje ter pozdravil znani dom in svetišče, v katerem je prebival. Od tam je velikanski drsel po tleh, prekritih z nasutim cvetjem, zvijal svoje zavoje in se skozi sredo mesta pomikal proti pristanišču, ki ga je varoval ukrivljen nasip.

Tam se je ustavil in zdelo se je, da z mirnim obrazom odslavlja svoje spremstvo in množico, ki mu je sledila v počastitev; nato je položil telo na avzonsko ladjo. Ta je občutila breme božanstva in se pod njegovo težo globlje ugreznila. Enejevi potomci so se veselili, na obali žrtvovali bika in razvezali pletene vrvi z venci okrašene ladje. Rahel vetrič je pognal ladjo; bog se je dvigal visoko in z vratom, položenim na ukrivljeno krmo, pritiskal nanjo ter gledal navzdol na modre vode. Ob blagih zahodnikih je prek Jonskega morja ob šestem svitu Palantove hčere dosegel Italijo in plul mimo Lakinija, ki ga slavi boginjino svetišče, ter mimo skilakejskih obal;

zapustil je Japigijo in ob levih veslih hitel mimo amfrizijskih skal, na desni pa mimo strmega Kelenija; plul je ob Rometiju, Kavlonu in Narikiji, premagal ožino in tesni preliv ob sicilskem Peloru, šel mimo doma kralja Hipotovega sina in rudnikov Temese ter dosegel Levkozijo in rožne vrtove toplega Pesta. Nato je plul ob Kapreah in Minervinem rtu ter ob gričih, rodovitnih s surrentinsko trto, mimo Herkulovega mesta, Stabij in za brezskrbnost rojene Partenope, od tam pa do svetišča kumske Sibile.

Nato je dosegel tople vrelce in z mastiko porasli Litern, pa Volturn, ki pod vrtinci nosi obilje peska, in Sinuesso, polno snežno belih golobic, nezdrave Minturne in kraj, kjer je rejenec pokopal svojo dojiljo, ter dom Antifatov in Trahas, ki ga obdaja močvirje, pa Kirkino deželo in Ancij ob strnjeni obali. Ko so mornarji tja obrnili ladjo z jadri (morje je namreč že postalo razburkano), je bog razvil svoje kolobarje in v številnih zavojih ter velikih vijugah drsel v očetovo svetišče, ki se dotika rumene obale.

Ko se je morje umirilo, je epidaurski bog zapustil očetove oltarje in po gostovanju pri sorodnem božanstvu z drsenjem šumečih lusk zaoral brazdo v obalni pesek; oprt na ladijsko krmilo je na visoki krmi položil glavo, dokler ni mimo Kastra in svetih lavinijskih bivališč prispel do ustja Tibere. Tja mu je od vsepovsod hitela naproti množica vsega ljudstva, mater in očetov, pa tudi tiste, ki čuvajo tvoje ognje, trojanska Vesta, in z veselim vzklikanjem pozdravljajo boga.

Koder je hitra ladja plula proti rečnemu toku, je na obeh bregovih, na oltarjih, postavljenih v vrsto, prasketalo kadilo in z dimom odišavljalo zrak; zaklane žrtve pa so ogrevale vanje zabodene nože. In že je prispel v prestolnico sveta, v mesto Rim. Kača se je vzravnala, premaknila vrat, naslonjen na vrh jambora, ter se ozirala za primernim bivališčem. Reka, ki teče naokrog, se razcepi na dva dela (kraj se imenuje Otok) in na obeh straneh izteza enako dolgi roki, med katerima leži kopno.

Sem se je Febova kača preselila z latinske ladje, spet privzela nebeško podobo, končala žalovanje in prišla mestu v odrešitev. Toda ta je prišel v naša svetišča kot tujec: