Enej in Anij

Besedilo

Enej in Anij

Izvirni jezik: latinščina Vir: PerseusDL canonical-latinLit Zanesljivost razčlenitve: srednja Vendar usoda ne dopusti, da bi s trojanskim obzidjem propadlo tudi upanje: svete predmete in drugo svetinjo, očeta, nosi na ramenih Kiterin sin, častitljivo breme; izmed tolikšnega bogastva si pobožni junak izbere ta plen in svojega Askanija; z begunsko floto pluje čez morje iz Antandra, zapusti zločinska tla Tračanov in zemljo, prepojeno s Polidorovo krvjo, ter ob ugodnih vetrovih in naklonjenem toku s tovariši prispe v Apolonovo mesto.

Tam ga Anij, ki je kot kralj vladal ljudem, kot svečenik pa skrbel, da so Feba častili po predpisih, sprejme v svetišče in svoj dom ter mu razkaže mesto, znamenita svetišča in drevesi, ki se ju je nekoč oprijemala Latona, ko je rojevala. Ko vržejo kadilo v plamene, ga polijejo z vinom in po običaju sežgejo drobovje zaklanih volov, se odpravijo v kraljevi dom; na visokih ležiščih, pregrnjenih s preprogami, uživajo Cererine darove in tekoči Bakhov dar.

Tedaj pobožni Anhiz spregovori: »O Febov izvoljeni svečenik, se motim ali si imel, ko sem prvič videl to obzidje, tudi sina in štiri hčere, kolikor se spominjam?« Anij zmaje z glavo, ki jo obdajajo snežno beli trakovi, in mu žalostno odgovori: »Ne motiš se, veliki junak: videl si očeta petih otrok, zdaj pa me vidiš — tako silno preobrati usode pretresajo ljudi! — skoraj brez njih. Kaj mi namreč pomaga odsotni sin, ki ga otok Andros, imenovan po njem, ima za svojega očeta in ki tam prebiva ter kraljuje?

Delijski bog mu je dal preroški dar, Liber pa je mojim hčeram naklonil drugačne darove, večje od njihovih želja in pričakovanj: vse, česar so se moje hčere dotaknile, se je spremenilo v žito, čisto vino ali olje sive Minerve; ti darovi so nam bili v izobilno korist. Ko je za to izvedel Atrejev sin, uničevalec Troje — da ne boš mislil, da tudi nas ni vsaj nekoliko zajela vaša vihra —, je s silo orožja proti njihovi volji iztrgal hčere iz očetovega naročja in jim ukazal, naj z nebeškim darom hranijo argoško ladjevje.

Zbežale so, vsaka, kamor je mogla: dve na Evbojo, drugi dve pa na bratov Andros. Prišli so vojaki in zagrozili z vojno, če jih ne izročijo. Strah je premagal bratovsko ljubezen: izročil je sestri kazni (in strahopetnemu bratu bi lahko odpustil: tam ni bilo Eneja niti Hektorja, ki bi branil Andros, Hektorja, po čigar zaslugi ste vzdržali do desetega leta); že so pripravljali vezi za roke ujetnic.

Onidve sta dvignili še vedno prosti roki proti nebu in zaklicali: »Oče Bakh, pomagaj!« In darovalec teh darov jima je pomagal — če se za pomoč lahko šteje, da nekoga na čudežen način pogubiš. Kako sta izgubili svojo podobo, nisem mogel izvedeti in tudi zdaj ne morem povedati; vem le, kako se je nesreča končala: dobili sta peruti in se spremenili v ptici tvoje žene, v snežno beli golobici.« Ko so s takšnimi in drugačnimi pogovori zapolnili gostijo, so odstranili mizo in legli k počitku; ob dnevu so vstali ter se odpravili k Febovemu preročišču.

Bog jim je velel poiskati starodavno mater in obale svojih prednikov; kralj jih pospremi in ob odhodu obdari: Anhizu da žezlo, vnuku plašč in tul, Eneju pa mešalno posodo, ki mu jo je nekoč prinesel gost Terses z Ismena, z aonijskih obal. Terses mu jo je poslal, izdelal pa jo je Alkon iz Hile in vanjo vrezal obširno pripoved. Na njej je bilo mesto in razločil si lahko sedem vrat: ta so nadomeščala ime in povedala, katero mesto je to.

Pred mestom so bili pogrebni sprevodi, grobovi, plameni in grmade, matere z razpuščenimi lasmi in razgaljenimi prsmi so pričale o žalovanju; tudi nimfe so bile videti objokane, kakor da tožijo nad presahlimi izviri; golo drevo je brez listja togo stalo, kozice so glodale izsušeno skalovje. Glej, upodobil je Orionovi hčeri sredi Teb, junaški dekliški par, kako si razgalita vrat in prsi, kako si z orožjem zadata rane in mrtvi obležita, žrtvovani za svoje ljudstvo; kako ju v veličastnem pogrebnem sprevodu nosijo skozi mesto in sežgejo na obljudenem trgu; nato iz pepela devic vznikneta mladeniča dvojčka, da njun rod ne bi izumrl; izročilo ju imenuje

Korona, in materinemu pepelu priredita pogrebni sprevod. Do tod so se na starodavnem bronu lesketale podobe, zgornji rob posode pa je krasil relief pozlačenega akanta. Tudi Trojanci v zameno podarijo nič manj dragocena darila: svečeniku dajo skrinjico za shranjevanje kadila, daritveno skodelo in venec, bleščeč od zlata in dragih kamnov.