Waltey

Prevod

Izvirni jezik: latinščina Vir: PerseusDL canonical-latinLit Zanesljivost razčlenitve: srednja Makarej je končal. Žara Enejeve dojilje, shranjena v marmornem grobu, je nosila kratek napis: TU JE MENE, KAJETO, MOJ GOJENEC, ZNAN PO SVOJI POBOŽNOSTI, REŠENO ARGIVSKEGA OGNJA, SEŽGAL V OGNJU, KI MI JE PRIPADAL. Odvežejo vrv, privezano k travnatemu bregu, in daleč za seboj pustijo pasti in dom razvpite boginje ter se napotijo k gajem, kjer Tibera, temna od senc, z rumenim peskom vred dere v morje; Enej si pridobi dom in hčer Latina, Favnovega sina,

a ne brez boja: s srditim ljudstvom se vname vojna in Turn besni zaradi obljubljene neveste. Vsa Tirenija se zgrne v Lacij in dolgo v nemirnih bojih iščejo težko dosegljivo zmago. Oba krepita svoje sile s tujo pomočjo; mnogi branijo rutulski, mnogi trojanski tabor. Enej ni zaman prišel pred Evandrovo obzidje, Venul pa je zaman obiskal mesto begunca Diomeda: ta je v deželi japigijskega Davna postavil mogočno obzidje in imel v posesti polja, ki jih je dobil za doto.

Ko pa je Venul sporočil Turnova naročila in prosil za pomoč, se je etolski junak izgovoril na pomanjkanje moči: ne sebe ne ljudstva svojega tasta noče poslati v boj, od svojih rojakov pa nima nikogar, ki bi ga mogel oborožiti. »Da ne boste mislili, da si to izmišljam, bom, čeprav mi spomin znova prebuja bridko žalost, vseeno prenesel bolečino in vam povedal. Potem ko je zgorel visoki Ilion in je Pergam nahranil danajske plamene ter je junak iz Narika, ki je devico ugrabil devici, kazen, ki si jo je zaslužil sam, razdelil med vse nas, smo se razkropili in vetrovi so nas gnali po sovražnih morjih; prenašali smo strele, noč, dež, jezo neba in morja,

mi Danajci, in Kafarej, ki je dopolnil naše gorje. Da se ne bom mudil pri naštevanju žalostnih nesreč: tedaj bi se Grčija lahko zdela vredna solz celo Priamu. Mene pa je skrb oborožene Minerve obvarovala in rešila iz valov, vendar so me nato izgnali iz domovine, in blaga Venera, ki se spominja stare rane, terja od mene kazen. Tolikšne muke sem prestal na globokem morju, tolikšne v bojih na kopnem, da sem pogosto imenoval srečne tiste, ki sta jih skupni vihar in neusmiljeni Kafarej potopila v valove, in si želel, da bi bil eden izmed njih.

Moji tovariši, ki so v vojni in na morju prestali že vse najhujše, omagujejo in prosijo za konec blodenja; toda Akmon, vročekrven po naravi, tedaj pa še zagrenjen od nesreč, je rekel: »Kaj nam še ostane, možje, česar naša potrpežljivost ne bi več zmogla prenesti? Kaj nam more Kiterka še storiti — četudi bi hotela? Dokler se namreč bojimo hujšega, nas še more zadeti rana; ko pa nas doleti najhujša usoda, je strah pod našimi nogami in vrhunec zla nas osvobodi skrbi.

Naj nas kar sama sliši in naj, kakor že počne, sovraži vse Diomedove može; vendar vsi preziramo njeno sovraštvo: njena velika moč nas drago stane!« S takimi besedami je Akmon iz Plevrona dražil jezno Venero in z zbadljivkami znova netil njeno jezo. Le redkim so bile njegove besede všeč; večina tovarišev smo Akmona grajali. Ko nam je hotel odgovoriti, sta se mu hkrati stanjšala glas in pot glasu; lasje so se spremenili v perje, perje mu je prekrilo na novo nastali vrat, prsi in hrbet, roke so dobile dolga letalna peresa in komolci so se ukrivili v lahke peruti.

Večji del stopala so zavzeli prsti, usta pa so otrdela v roževino in se končala z ostro konico. Lik, Idas, Niktej z Reksenorjem in Abant so ga začudeno gledali; medtem ko so strmeli vanj, so dobili enako podobo in večji del družine se je dvignil v zrak ter s plahutanjem peruti obletaval vesla. Če sprašuješ, kakšne so te ptice nejasnega izvora: niso labodi, a so zelo podobne belim labodom.

Komajda obdržim to bivališče in suha polja japigijskega Davna, čigar zet sem, z le peščico svojih mož.« Tako je govoril Ojnejev vnuk. Venul zapusti kalidonsko kraljestvo, pevketske zalive in mesapijska polja. Tam zagleda votline, ki jih senči gost gozd in iz katerih med nežnim trstjem mezi voda; zdaj v njih prebiva napol kozji Pan, nekoč pa so v njih bivale nimfe.

Apulijski pastir je nimfe v tisti pokrajini pregnal in jih najprej prestrašil z nenadnim preplahom; ko pa so se zbrale in začele prezirati zasledovalca, so z ritmičnimi koraki zaplesale v krogu. Pastir jih je zasmehoval in s kmečkim poskakovanjem posnemal njihov ples, obscenim besedam pa dodajal prostaške žaljivke; njegova usta niso utihnila, dokler mu ni drevo zakrilo grla.

Po drevesu in njegovem soku je še mogoče prepoznati njegov značaj: divja oljka namreč z grenkimi jagodami razodeva sled njegovega jezika; vanje je prešla trpkost njegovih besed. Ko so se od tam vrnili poslanci z novico, da jim je etolska vojaška pomoč odrečena, so Rutulci brez teh sil nadaljevali začeto vojno in na obeh straneh je bilo prelite veliko krvi. Glej, Turn nese požrešne bakle proti ladjam iz borovega lesa; ognja se bojijo tiste, ki jim je voda prizanesla.

Že je Mulciber sežigal smolo, vosek in drugo hrano plamenov ter se po visokem jamboru vzpenjal proti jadrom; klopi ukrivljenega trupa so se kadile. Tedaj se je sveta mati bogov spomnila, da so te bore posekali na vrhu Ide, in napolnila zrak z žvenketom udarjajočega brona ter z donečim glasom piščali iz pušpanovega lesa; na vozu z ukročenimi levi se je pripeljala po lahkem zraku in rekla: »Zaman mečeš ogenj s svetoskrunsko roko, Turn! Rešila jih bom in ne bom dopustila, da bi požrešni ogenj požgal dele in ude mojih gozdov.« Ko je boginja spregovorila, je zagrmelo; za gromom so se ulili težki nalivi s poskakujočo točo;

Astrajevi sinovi z nenadnimi spopadi razburkajo zrak in kipeče morje ter planejo v boj. Blaga mati uporabi moč enega izmed njih in pretrga konopljene vrvi frigijskih ladij, jih prevrne ter potopi sredi morja. Les se zmehča in spremeni v meso; ukrivljene krme dobijo obliko glav, vesla se spremenijo v prste in plavajoče noge, boki ostanejo boki, kobilica, ki je ležala pod sredino ladje, pa postane hrbtenica; vrvi se spremenijo v mehke lase, prečke za jadra v roke, modrikasta barva ostane, kakršna je bila. V valovih, ki so se jih prej bale,

zdaj razigrano plešejo kakor dekleta; morske nimfe, rojene v trdih gorah, obiskujejo mehko morje in za svoj izvor se ne menijo. Vendar niso pozabile, koliko nevarnosti so nekoč pretrpele na morju, in pogosto so z rokami podprle ladje, ki so jih premetavali valovi, razen če je katera vozila Ahajce. Še vedno pomnijo frigijsko nesrečo in sovražijo Pelazge; z veselimi obrazi so gledale razbitine neritske ladje in z veselimi obrazi videle, kako je Alkinojeva ladja otrdela in kako je les prerasel kamen.

Ko je ladjevje oživelo v morske nimfe, so upali, da bo strah pred čudežem Rutulca odvrnil od vojne. Toda vztraja; obe strani imata bogove in imata pogum, ki je enakovreden bogovom. Zdaj ne hrepenijo več ne po kraljestvu za doto ne po tastovem žezlu ne po tebi, devica Lavinija, temveč po zmagi; vojno nadaljujejo, ker bi jih bilo sram odložiti orožje. Naposled Venera vidi zmagovito orožje svojega sina; Turn pade in pade Ardeja, ki je veljala za mogočno, dokler je bil Turn živ. Ko ga je pokončal tuji meč in so se domovi skrili pod toplim pepelom, se je iz sredine pogorišča dvignila ptica, dotlej neznana, in s plahutanjem peruti razpršila pepel.

Glas, mršavost, bledica in vse drugo, kar pristoji zavzetemu mestu, je ostalo v njej, pa tudi ime mesta; Ardeja sama se objokuje s svojimi perutmi.

Izvirnik

Source ID: ovid_metamorphoses_story_095 Citation: Ovid, Metamorphoses 14.441-14.580 Original language: Latin Source: PerseusDL canonical-latinLit Source URL: https://github.com/PerseusDL/canonical-latinLit/blob/master/data/phi0959/phi006/phi0959.phi006.perseus-lat2.xml Segmentation certainty: medium 441: Finierat Macareus. Urnaque Aeneia nutrix 442: condita marmoreo tumulo breve carmen habebat: 443: HIC ME CAIETAM NOTAE PIETATIS ALUMNUS 444: EREPTAM ARGOLICO QUO DEBUIT IGNE CREMAVIT.

445: Solvitur herboso religatus ab aggere funis, 446: et procul insidias infamataeque relinquunt 447: tecta deae lucosque petunt, ubi nubilus umbra 448: in mare cum flava prorumpit Thybris harena; 449: Faunigenaeque domo potitur nataque Latini, 450: non sine Marte tamen: bellum cum gente feroci 451: suscipitur, pactaque furit pro coniuge Turnus. 452: Concurrit Latio Tyrrhenia tota, diuque 453: ardua sollicitis victoria quaeritur armis.

454: Auget uterque suas externo robore vires, 455: et multi Rutulos, multi Troiana tuentur 456: castra. Neque Aeneas Euandri ad moenia frustra, 457: at Venulus frustra profugi Diomedis ad urbem 458: venerat: ille quidem sub Iapyge maxima Dauno 459: moenia condiderat dotaliaque arva tenebat. 460: Sed Venulus Turni postquam mandata peregit 461: auxilium petiit, vires Aetolius heros 462: excusat: nec se aut soceri committere pugnae 463: velle sui populos, aut quos e gente suorum 464: armet habere ullos, “neve haec commenta putetis, 465: admonitu quamquam luctus renoventur amari

466: perpetiar memorare tamen. Postquam alta cremata est 467: Ilion et Danaas paverunt Pergama flammas, 468: Naryciusque heros, a virgine virgine rapta, 469: quam meruit poenam solus, digessit in omnes, 470: spargimur et ventis inimica per aequora rapti 471: fulmina, noctem, imbres, iram caelique marisque 472: perpetimur Danai cumulumque Capherea cladis. 473: Neve morer referens tristes ex ordine casus, 474: Graecia tum potuit Priamo quoque flenda videri.

475: Me tamen armiferae servatum cura Minervae 476: fluctibus eripuit, patriis sed rursus ab agris 477: pellor, et antiquo memores de vulnere poenas 478: exigit alma Venus, tantosque per alta labores 479: aequora sustinui, tantos terrestribus armis, 480: ut mihi felices sint illi saepe vocati, 481: quos communis hiems importunusque Caphereus 482: mersit aquis, vellemque horum pars una fuissem.

483: Ultima iam passi comites belloque fretoque 484: deficiunt finemque rogant erroris, at Acmon 485: fervidus ingenio, tum vero et cladibus asper, 486: “quid superest, quod iam patientia nostra recuset 487: ferre, viri?” dixit; “quid habet Cytherea, quod ultra 488: (velle puta!) faciat? Nam dum peiora timentur, 489: est locus in vulnus: sors autem ubi pessima rerum, 490: sub pedibus timor est securaque summa malorum.

491: Audiat ipsa licet, et, quod facit, oderit omnes 492: sub Diomede viros, odium tamen illius omnes 493: spernimus: et magno stat magna potentia nobis!” 494: Talibus iratam Venerem Pleuronius Acmon 495: instimulat verbis stimulisque resuscitat iram. 496: Dicta placent paucis: numeri maioris amici 497: Acmona corripimus; cui respondere volenti 498: vox pariter vocisque via est tenuata, comaeque 499: in plumas abeunt, plumis nova colla teguntur 500: pectoraque et tergum, maiores bracchia pennas 501: accipiunt, cubitusque leves sinuatur in alas.

502: Magna pedis digitos pars occupat, oraque cornu 503: indurata rigent finemque in acumine ponunt. 504: Hunc Lycus, hunc Idas et cum Rhexenore Nycteus, 505: hunc miratur Abas: et dum mirantur, eandem 506: accipiunt faciem, numerusque ex agmine maior 507: subvolat et remos plausis circumvolat alis. 508: Si volucrum quae sit dubiarum forma, requiris, 509: ut non cygnorum, sic albis proxima cygnis.

510: Vix equidem has sedes et Iapygis arida Dauni 511: arva gener teneo minima cum parte meorum.” 512: Hactenus Oenides. Venulus Calydonia regna 513: Peucetiosque sinus Messapiaque arva relinquit. 514: In quibus antra videt, quae multa nubila silva 515: et levibus cannis manantia semicaper Pan 516: nunc tenet, at quodam tenuerunt tempore nymphae. 517: Apulus has illa pastor regione fugatas 518: terruit et primo subita formidine movit, 519: mox, ubi mens rediit et contempsere sequentem, 520: ad numerum motis pedibus duxere choreas.

521: Improbat has pastor, saltuque imitatus agresti 522: addidit obscenis convicia rustica dictis, 523: nec prius os tacuit, quam guttura condidit arbor: 524: arbore enim sucoque licet cognoscere mores; 525: quippe notam linguae bacis oleaster amaris 526: exhibet: asperitas verborum cessit in illas. 527: Hinc ubi legati rediere, negata ferentes 528: arma Aetola sibi, Rutuli sine viribus illis 529: bella instructa gerunt, multumque ab utraque cruoris 530: parte datur; fert ecce avidas in pinea Turnus 531: texta faces, ignesque timent, quibus unda pepercit.

532: Iamque picem et ceras alimentaque cetera flammae 533: Mulciber urebat perque altum ad carbasa malum 534: ibat, et incurvae fumabant transtra carinae: 535: cum memor has pinus Idaeo vertice caesas 536: sancta deum genetrix tinnitibus aera pulsi 537: aeris et inflati complevit murmure buxi, 538: perque leves domitis invecta leonibus auras 539: “inrita sacrilega iactas incendia dextra, 540: Turne!” ait. “Eripiam, nec me patiente cremabit 541: ignis edax nemorum partes et membra meorum.”

542: Intonuit dicente dea, tonitrumque secuti 543: cum saliente graves ceciderunt grandine nimbi, 544: aeraque et tumidum subitis concursibus aequor 545: Astraei turbant et eunt in proelia fratres. 546: E quibus alma parens unius viribus usa 547: stuppea praerupit Phrygiae retinacula puppis 548: fertque rates pronas medioque sub aequore mergit; 549: robore mollito lignoque in corpora verso 550: in capitum facies puppes mutantur aduncae, 551: in digitos abeunt et crura natantia remi, 552: quodque prius fuerat, latus est mediisque carina 553: subdita navigiis spinae mutatur in usum,

554: lina comae molles, antemnae bracchia fiunt, 555: caerulus, ut fuerat, color est; quasque ante timebant, 556: illas virgineis exercent lusibus undas 557: naides aequoreae durisque in montibus ortae 558: molle fretum celebrant nec eas sua tangit origo. 559: Non tamen oblitae, quam multa pericula saepe 560: pertulerint pelago, iactatis saepe carinis 561: supposuere manus, nisi siqua vehebat Achivos: 562: cladis adhuc Phrygiae memores, odere Pelasgos 563: Neritiaeque ratis viderunt fragmina laetis 564: vultibus et laetis videre rigescere puppem 565: vultibus Alcinoi saxumque increscere ligno.

566: Spes erat, in nymphas animata classe marinas, 567: posse metu monstri Rutulum desistere bello: 568: perstat, habetque deos pars utraque, quodque deorum est 569: instar, habent animos; nec iam dotalia regna 570: nec sceptrum soceri, nec te, Lavinia virgo, 571: sed vicisse petunt deponendique pudore 572: bella gerunt, tandemque Venus victricia nati 573: arma videt, Turnusque cadit, cadit Ardea, Turno 574: sospite dicta potens. Quem postquam barbarus ensis 575: abstulit et tepida latuerunt tecta favilla, 576: congerie e media tum primum cognita praepes 577: subvolat et cineres plausis everberat alis.

578: Et sonus et macies et pallor et omnia, captam 579: quae deceant urbem, nomen quoque mansit in illa 580: urbis; et ipsa suis deplangitur Ardea pennis.

Nalagam bralnik