Waltey

Prevod

Izvirni jezik: latinščina Vir: PerseusDL canonical-latinLit Zanesljivost razčlenitve: srednja Makarej je končal. Žara Enejeve dojilje, shranjena v marmornem grobu, je nosila kratek napis: TU JE MENE, KAJETO, MOJ GOJENEC, ZNAN PO SVOJI POBOŽNOSTI, REŠENO ARGIVSKEGA OGNJA, SEŽGAL V OGNJU, KI MI JE PRIPADAL. Odvežejo vrv, privezano k travnatemu bregu, in daleč za seboj pustijo pasti in dom razvpite boginje ter se napotijo k gajem, kjer Tibera, temna od senc, z rumenim peskom vred dere v morje; Enej si pridobi dom in hčer Latina, Favnovega sina,

a ne brez boja: s srditim ljudstvom se vname vojna in Turn besni zaradi obljubljene neveste. Vsa Tirenija se zgrne v Lacij in dolgo v nemirnih bojih iščejo težko dosegljivo zmago. Oba krepita svoje sile s tujo pomočjo; mnogi branijo rutulski, mnogi trojanski tabor. Enej ni zaman prišel pred Evandrovo obzidje, Venul pa je zaman obiskal mesto begunca Diomeda: ta je v deželi japigijskega Davna postavil mogočno obzidje in imel v posesti polja, ki jih je dobil za doto.

Ko pa je Venul sporočil Turnova naročila in prosil za pomoč, se je etolski junak izgovoril na pomanjkanje moči: ne sebe ne ljudstva svojega tasta noče poslati v boj, od svojih rojakov pa nima nikogar, ki bi ga mogel oborožiti. »Da ne boste mislili, da si to izmišljam, bom, čeprav mi spomin znova prebuja bridko žalost, vseeno prenesel bolečino in vam povedal. Potem ko je zgorel visoki Ilion in je Pergam nahranil danajske plamene ter je junak iz Narika, ki je devico ugrabil devici, kazen, ki si jo je zaslužil sam, razdelil med vse nas, smo se razkropili in vetrovi so nas gnali po sovražnih morjih; prenašali smo strele, noč, dež, jezo neba in morja,

mi Danajci, in Kafarej, ki je dopolnil naše gorje. Da se ne bom mudil pri naštevanju žalostnih nesreč: tedaj bi se Grčija lahko zdela vredna solz celo Priamu. Mene pa je skrb oborožene Minerve obvarovala in rešila iz valov, vendar so me nato izgnali iz domovine, in blaga Venera, ki se spominja stare rane, terja od mene kazen. Tolikšne muke sem prestal na globokem morju, tolikšne v bojih na kopnem, da sem pogosto imenoval srečne tiste, ki sta jih skupni vihar in neusmiljeni Kafarej potopila v valove, in si želel, da bi bil eden izmed njih.

Moji tovariši, ki so v vojni in na morju prestali že vse najhujše, omagujejo in prosijo za konec blodenja; toda Akmon, vročekrven po naravi, tedaj pa še zagrenjen od nesreč, je rekel: »Kaj nam še ostane, možje, česar naša potrpežljivost ne bi več zmogla prenesti? Kaj nam more Kiterka še storiti — četudi bi hotela? Dokler se namreč bojimo hujšega, nas še more zadeti rana; ko pa nas doleti najhujša usoda, je strah pod našimi nogami in vrhunec zla nas osvobodi skrbi.

Naj nas kar sama sliši in naj, kakor že počne, sovraži vse Diomedove može; vendar vsi preziramo njeno sovraštvo: njena velika moč nas drago stane!« S takimi besedami je Akmon iz Plevrona dražil jezno Venero in z zbadljivkami znova netil njeno jezo. Le redkim so bile njegove besede všeč; večina tovarišev smo Akmona grajali. Ko nam je hotel odgovoriti, sta se mu hkrati stanjšala glas in pot glasu; lasje so se spremenili v perje, perje mu je prekrilo na novo nastali vrat, prsi in hrbet, roke so dobile dolga letalna peresa in komolci so se ukrivili v lahke peruti.

Večji del stopala so zavzeli prsti, usta pa so otrdela v roževino in se končala z ostro konico. Lik, Idas, Niktej z Reksenorjem in Abant so ga začudeno gledali; medtem ko so strmeli vanj, so dobili enako podobo in večji del družine se je dvignil v zrak ter s plahutanjem peruti obletaval vesla. Če sprašuješ, kakšne so te ptice nejasnega izvora: niso labodi, a so zelo podobne belim labodom.

Komajda obdržim to bivališče in suha polja japigijskega Davna, čigar zet sem, z le peščico svojih mož.« Tako je govoril Ojnejev vnuk. Venul zapusti kalidonsko kraljestvo, pevketske zalive in mesapijska polja. Tam zagleda votline, ki jih senči gost gozd in iz katerih med nežnim trstjem mezi voda; zdaj v njih prebiva napol kozji Pan, nekoč pa so v njih bivale nimfe.

Apulijski pastir je nimfe v tisti pokrajini pregnal in jih najprej prestrašil z nenadnim preplahom; ko pa so se zbrale in začele prezirati zasledovalca, so z ritmičnimi koraki zaplesale v krogu. Pastir jih je zasmehoval in s kmečkim poskakovanjem posnemal njihov ples, obscenim besedam pa dodajal prostaške žaljivke; njegova usta niso utihnila, dokler mu ni drevo zakrilo grla.

Po drevesu in njegovem soku je še mogoče prepoznati njegov značaj: divja oljka namreč z grenkimi jagodami razodeva sled njegovega jezika; vanje je prešla trpkost njegovih besed. Ko so se od tam vrnili poslanci z novico, da jim je etolska vojaška pomoč odrečena, so Rutulci brez teh sil nadaljevali začeto vojno in na obeh straneh je bilo prelite veliko krvi. Glej, Turn nese požrešne bakle proti ladjam iz borovega lesa; ognja se bojijo tiste, ki jim je voda prizanesla.

Že je Mulciber sežigal smolo, vosek in drugo hrano plamenov ter se po visokem jamboru vzpenjal proti jadrom; klopi ukrivljenega trupa so se kadile. Tedaj se je sveta mati bogov spomnila, da so te bore posekali na vrhu Ide, in napolnila zrak z žvenketom udarjajočega brona ter z donečim glasom piščali iz pušpanovega lesa; na vozu z ukročenimi levi se je pripeljala po lahkem zraku in rekla: »Zaman mečeš ogenj s svetoskrunsko roko, Turn! Rešila jih bom in ne bom dopustila, da bi požrešni ogenj požgal dele in ude mojih gozdov.« Ko je boginja spregovorila, je zagrmelo; za gromom so se ulili težki nalivi s poskakujočo točo;

Astrajevi sinovi z nenadnimi spopadi razburkajo zrak in kipeče morje ter planejo v boj. Blaga mati uporabi moč enega izmed njih in pretrga konopljene vrvi frigijskih ladij, jih prevrne ter potopi sredi morja. Les se zmehča in spremeni v meso; ukrivljene krme dobijo obliko glav, vesla se spremenijo v prste in plavajoče noge, boki ostanejo boki, kobilica, ki je ležala pod sredino ladje, pa postane hrbtenica; vrvi se spremenijo v mehke lase, prečke za jadra v roke, modrikasta barva ostane, kakršna je bila. V valovih, ki so se jih prej bale,

zdaj razigrano plešejo kakor dekleta; morske nimfe, rojene v trdih gorah, obiskujejo mehko morje in za svoj izvor se ne menijo. Vendar niso pozabile, koliko nevarnosti so nekoč pretrpele na morju, in pogosto so z rokami podprle ladje, ki so jih premetavali valovi, razen če je katera vozila Ahajce. Še vedno pomnijo frigijsko nesrečo in sovražijo Pelazge; z veselimi obrazi so gledale razbitine neritske ladje in z veselimi obrazi videle, kako je Alkinojeva ladja otrdela in kako je les prerasel kamen.

Ko je ladjevje oživelo v morske nimfe, so upali, da bo strah pred čudežem Rutulca odvrnil od vojne. Toda vztraja; obe strani imata bogove in imata pogum, ki je enakovreden bogovom. Zdaj ne hrepenijo več ne po kraljestvu za doto ne po tastovem žezlu ne po tebi, devica Lavinija, temveč po zmagi; vojno nadaljujejo, ker bi jih bilo sram odložiti orožje. Naposled Venera vidi zmagovito orožje svojega sina; Turn pade in pade Ardeja, ki je veljala za mogočno, dokler je bil Turn živ. Ko ga je pokončal tuji meč in so se domovi skrili pod toplim pepelom, se je iz sredine pogorišča dvignila ptica, dotlej neznana, in s plahutanjem peruti razpršila pepel.

Glas, mršavost, bledica in vse drugo, kar pristoji zavzetemu mestu, je ostalo v njej, pa tudi ime mesta; Ardeja sama se objokuje s svojimi perutmi.

Nalagam bralnik