Prevod

Si že kdaj videl devico? Mislim tisto, ki ji tlakovci pravijo devica in z njo teptajo tlak. Vsa je iz lesa, spodaj široka in obdana z železnim obročem, zgoraj pa ozka, s prečno palico, ki ji služi za roke.

Na dvorišču skladišča sta stali dve taki devici, med lopatami, seženjskimi merami in samokolnicami. Tam se je razvedelo, da se »devici« ne bo več reklo »devica«, temveč »žig«; to je najnovejše in edino pravilno poimenovanje v tlakovskem jeziku za tisto, čemur smo v starih časih vsi rekli devica.

Med nami ljudmi pa so tudi takšne, ki jim pravijo »emancipirane ženske«; mednje štejejo ravnateljice vzgojnih zavodov, babice, plesalke, ki pri svojem poklicu znajo stati na eni nogi, prodajalke modnega blaga in nočne negovalke. Tej vrsti »emancipiranih« sta se pridružili tudi devici na skladiščnem dvorišču. Bili sta devici pri cestni službi in se nikakor nista hoteli odpovedati svojemu dobremu staremu imenu ter dopustiti, da bi ju imenovali »žig«!

»Devica je ime za človeka,« sta govorili, »žig pa je stvar, in midve si ne bova pustili reči stvar, saj je to žalitev!« »Moj zaročenec bi utegnil razdreti zaroko!« je rekla mlajša, ki je bila zaročena z zabijalnikom, velikim strojem, ki zabija kole v tla in torej opravlja na veliko tisto, kar devica opravlja na drobno. »Za devico me hoče imeti, za žig pa morda ne, zato ne morem dovoliti, da me prekrstijo!«

»Da, prej si dam odlomiti obe roki!« je rekla starejša. Samokolnica pa je bila drugačnega mnenja in samokolnica ni bila kar tako: imela se je za četrtino kočije, saj se je vozila na enem kolesu. »Vendar vama moram povedati, da je ime devica precej vsakdanje in še zdaleč ne tako imenitno kakor žig. S tem imenom se namreč uvrstiš med pečatnike; pomislita samo na pečatnik zakona, ki zakonu vtisne pečat. Na vajinem mestu bi se odpovedala devici!«

»Nikoli! Za to sem prestara!« je rekla starejša. »Očitno ne poznata tistega, čemur se pravi evropska nujnost!« je dejala poštena stara seženjska mera. »Človek se mora omejiti, podrediti, prilagoditi času in nujnosti; in če zakon veleva, da se mora devici reči žig, potem se ji pač mora reči žig. Vsaka stvar ima svojo mero!«

»Potem bi se vendar rajši,« je rekla mlajša, »dala imenovati gospodična, če že mora iti vse narobe; v gospodični je vendar še nekaj device!« »Jaz pa se rajši pustim razsekati na trske!« je rekla stara devica.

Nato je bilo treba na delo. Devici sta se peljali: položili so ju na samokolnico, in to je bila vselej imenitna postrežba, a rekli so jima žig. »De-!« sta govorili, ko sta udarjali ob tlak. »De-!« Pravkar sta hoteli izreči celo besedo »devica«, pa sta jo na kratko odsekali in pogoltnili, saj sta menili, da se ne bi smeli niti odzvati. Med seboj pa sta se vedno naslavljali z imenom devica in hvalili dobre stare čase, ko so vsako stvar imenovali s pravim imenom in je bila devica devica. In to sta tudi ostali obe, kajti zabijalnik, tisti veliki stroj, je res razdrl zaroko z mlajšo: z žigom ni hotel imeti ničesar.