Prevod

Na enem od danskih otokov, kjer se sredi žitnih polj dvigajo starodavna zborovališča in v bukovih gozdovih mogočna drevesa, leži mestece z rdečimi strehami na nizkih hišah; v eni izmed njih so nad žerjavico na ognjišču nastajale nenavadne reči; v steklenih posodah je vrelo, mešali so in destilirali, v možnarjih trli zelišča; vse je vodil starejši mož.

»Treba se je držati pravega!« je govoril. »Da, pravo, pravilno, resnico v slehernem delčku stvarstva je treba poznati in se je držati.« V sobi pri dobri gospodinji sta sedela dva izmed sinov, še majhna, a z mislimi odraslih. Tudi mati jima je vedno govorila o pravičnosti in razsodnosti, o tem, da se je treba držati resnice, saj je ta obličje našega Gospoda na tem svetu.

Starejši deček je bil videti navihan in pogumen; najraje je bral o naravnih silah, o soncu in zvezdah, nobena pravljica mu ni bila ljubša. O, kakšna sreča bi bila potovati in odkrivati neznano ali ugotoviti, kako posnemati ptičje peruti, in potem poleteti! Da, to bi pomenilo najti tisto pravo! Oče je imel prav in mati je imela prav. Resnica je držala svet skupaj.

Mlajši brat je bil bolj tih in se je povsem predajal knjigam; kadar je bral o Jacobu, ki se je ogrnil v ovčje kože, da bi bil podoben Esauu in si tako z goljufijo pridobil pravico prvorojenstva, je v ogorčenju stisnil svojo drobno pest, jezen na sleparja; kadar je bral o tiranih ter o vseh krivicah in hudobijah, ki so se godile na svetu, so mu oči zalile solze. Misel na pravičnost, na resnico, ki naj bi in bi morala zmagati, ga je mogočno prevzemala. Nekega večera je malček že ležal v postelji, vendar zavese okoli nje še niso bile povsem zagrnjene in svetloba je padala nanj; ležal je s knjigo v rokah in je na vsak način moral do konca prebrati zgodbo o Solonu.

In misli so ga dvignile ter ga ponesle nenavadno daleč; bilo je, kakor da se je postelja spremenila v ladjo z razpetimi jadri; je sanjal ali kaj se je dogajalo? Drsel je čez valovite vode, čez velika morja časa, in slišal Solonov glas; razumljivo, pa vendar v tujem jeziku je zazvenelo dansko geslo: »Z zakonom je treba graditi deželo!«

In duh varuh človeštva je stal v skromni sobi, se sklonil nad posteljo in dečku poljubil čelo: »Bodi trden v časti in trden v življenjskem boju! Z resnico v prsih poleti proti deželi resnice!«

Starejši brat še ni šel spat; stal je pri oknu in gledal meglice, ki so se dvigale s travnika; tam niso plesale vilinske deklice, kakor mu je sicer pripovedoval star služabnik, a sam je vedel bolje: to so bili hlapi, toplejši od zraka, in zato so se dvigali. Zasvetil je utrinek in dečkove misli so se v istem hipu od zemeljskih hlapov povzpele prav do svetlečega meteorja. Nebesne zvezde so utripale, kakor da bi od njih do naše zemlje visele dolge zlate niti.

»Poleti z menoj!« je zapelo in zazvenelo naravnost v dečkovem srcu; in mogočni duh varuh človeških rodov ga je hitreje od ptice, od puščice, od vsega zemeljskega, kar more leteti, ponesel v vesolje, kjer so žarki od zvezde do zvezde povezovali nebesna telesa; naša zemlja se je vrtela v redkem zraku in zdelo se je, da mesta stojijo tesno drugo ob drugem. Skozi nebesne sfere je odmevalo:

»Kaj je blizu, kaj daleč, ko te dvigne mogočni varuh duha!« In malček je spet stal pri oknu in gledal ven, mlajši brat je ležal v svoji postelji, mati pa ju je poklicala po imenu: »Anders in Hans Christian!«

Danska ju pozna, svet pozna ta dva brata – Ørsted.