Prevod
Na kraju, kjer stoji Macon v Georgii, je bila v začetku tega stoletja le gostilna. Eden njenih gostov je bil mož, ki se je tam ustavil na poti v Alabamo, kjer je kupil zemljo. Dekle, ki naj bi postalo njegova žena, naj bi prišlo za njim čez nekaj dni. Ko je zjutraj poravnal račun, je potegnil na dan dobro napolnjeno listnico, ni pa opazil pomenljivega pogleda, ki sta si ga izmenjala surova črnobradca, prav tako prenočevalca v gostilni. Ko se je odpravil na pot, sta zajahala svoja konja in mu ponudila, da ga spremljata. Med ježo skozi zapuščeno vas Chilicte je eden popotnika zapletel v pogovor, drugi pa je nekoliko zaostal in ga z udarcem obteženega biča zbil iz sedla. Slutil je njun namen, in ker ni imel orožja, s katerim bi se branil, je prosil za milost in ju rotil, naj mu dovolita, da se vrne k svoji bodoči nevesti. Toda roparja sta že zagrešila kaznivo dejanje, zato sta z dvema vbodoma v prsi utišala njegove prošnje. Pobrala sta denar, truplo vrgla v kotanjo, kjer bi ga najverjetneje našli in raztrgali volkovi, nato pa nadaljevala pot.
Ljudje njune vrste denarja ne obdržijo dolgo, in ko sta plen zapravila pri kartah in za pijačo, sta se razšla. Kakor da bi moral potrditi rek, da se morilec vselej vrne na kraj zločina, se je eden od njiju čez mnogo časa znašel ob reki Ocmulgee, od koder je bilo videti novo mesto — Macon. Na njegov klic se je z nasprotnega brega odrinil čolnič, in ko se je približal obrežju, so se mu lasje naježili in srce mu je spreletel leden srh: brodnik je bil njegova žrtev izpred mnogih let. Nobeden ni spregovoril niti besede, toda ko je mrtvec pomignil z roko, je zločinec začutil, da mora stopiti v čoln. Mrtvec ga je prepeljal čez reko, njegov konj pa je plaval ob čolniču. Ko je kobilica zadela ob prod, je skočil na breg, pognal konja proti cesti, se zavihtel v sedlo in oddirjal, ves iz sebe od strahu, ki se je še stopnjeval, ko je votel glas zaklical: »Stoj!«
Čez nekaj časa je upočasnil ježo in kmet, ki je stal ob cesti, ga je začudeno vprašal: »Kako ste prišli čez? Reka je narasla, brodnik pa je sinoči utonil.« Znova ga je spreletel srh in z ostrogami je pognal konja naprej. Ustavil se ni več, dokler ni prispel do gostilne, kjer je nezavesten omahnil na stopnice, saj napetosti ni mogel več prenašati. Zbrala se je množica, a ko se je ovedel, je ni videl — videl je le dvoje oči, za katere se mu je zdelo, da zrejo v najglobljo notranjost njegove duše — oči moža, ki ga je ubil. S krikom groze in blaznega besa je planil nad prikazen in ji zasadil nož v prsi. Blaznost je minila. Na tleh pred njim ni ležala prikazen, ki bi zrla navzgor z mrtvimi očmi. Bil je njegov pajdaš pri umoru — njegov lastni brat. Tisto noč je morilčevo truplo viselo z drevesa na razpotju.
