Prevod

Tudi to se je zgodilo že davno. V duhovniški veji templja Mii sta živela dva nadvse ugledna moža, visoka svečenika iz Ichijōjija in Mimurota. Svečenik iz Mimurota je bil četrti sin Takaieja, upravitelja Dazaifuja, svečenik iz Ichijōjija pa peti sin velikega svetnika Tsunesukeja. Prvemu je bilo ime Ryūmyō, drugemu Zōyo. Oba sta bila sveta moža, prava živa Budi. Svečenik iz Mimurota je bil tako debel, da ni mogel hoditi na asketska romanja, zato se ni oddaljil od glavne svete podobe, temveč je pred njo molil noč in dan. Zvenenje njegovega zvončka ni nikoli utihnilo. Kadar je kdo prišel k njemu, je našel vrata kakor vselej zapahnjena. Potrkal je in čez čas je nekdo prišel vprašat, kdo je. Ko je obiskovalec povedal, da je prišla ta in ta oseba ali da je sel upokojenega cesarja, je človek dejal: »Naj naznanim vaš prihod,« in odšel v notranjost. Medtem je zvonček neutrudno zvenel. Čez nekaj časa so sneli zapah in eno vratno krilo odprli ravno toliko, da je skoznje lahko stopil človek. Obiskovalec je zagledal dvorišče, preraslo z gosto travo, brez sledu uhojene poti. Prebil se je skozi rosno rastje in stopil na široko pokrito verando, globoko za eno sobo. Ob stranskem vhodu je stala papirnata drsna stena, tako prepojena s sajami, da ni bilo mogoče uganiti, kdaj so jo nazadnje prelepili. Čez nekaj časa je z drobnimi, previdnimi koraki prišel menih v črni kuti in rekel: »Počakajte še malo tukaj, prosim. Zdaj opravlja molitve.« Obiskovalec je sedel in čakal, dokler se ni od znotraj zaslišalo: »Izvolite sem noter.« Ko je odmaknil sajasto drsno steno, se je iz sobe prikadil dim kadila. Svečenik je sedel v povsem ponošeni obleki, z obrednim pregrinjalom, tu in tam raztrganim, in ni rekel besede. Obiskovalec je sedel nasproti njemu in se spraševal, kaj naj stori. Svečenik je držal roke sklenjene pred seboj in imel glavo nekoliko sklonjeno. Čez nekaj časa je dejal: »Spet je nastopil čas za molitev. Zdaj pa se brž vrnite domov.« Obiskovalec je tako odšel, ne da bi sploh povedal, po kaj je prišel, in vrata so takoj spet zapahnili. Ta mož je bil povsem predan molitvi v samoti.

O visokem svečeniku iz Ichijōjija

Svečenik iz Ichijōjija je dvakrat prehodil gorovje Ōmine. Videl je velikansko kačo in zmajevega konja ter se vdajal še drugim, komaj verjetnim asketskim podvigom. Okoli njegovega bivališča je že na sto ali dvesto korakov vse vrvelo. Nastopali so plesalci dengakuja in igralci sarugakuja, prihajali in odhajali so oboroženi spremljevalci in možje iz cesarske straže. Prihajali so tudi trgovci ter ponujali sedla, meče in najrazličnejše drugo blago. Ker jim je plačal, kolikor so zahtevali, so se zgrinjali tja kakor na semenj. Tako so se pri tem svečeniku nakopičili zakladi vsega sveta. Posebno rad je imel mladeniča po imenu Jushi Shōin. Ta je na prazniku sajenja riža v Tobi izvajal akrobatske umetnije. Prej so jih izvajali tako, da so se vzpenjali na kole, tedaj pa so se po dogovoru s svečenikom drug drugemu povzpeli na ramena, kakor je v navadi dandanes, in se tako prikazali izza nadstreška. Vsi gledalci so od osuplosti kar strmeli. Svečenik je bil mladeniču tako vdan, da mu je nekoč rekel: »Nima smisla. Postani menih in ostani ob meni noč in dan, ne da bi se ločila.« Mladenič pa je odgovoril: »Le kako bi mogel? Rad bi še nekaj časa ostal takšen, kot sem.« Toda svečenik ga je imel preveč rad in je vztrajal: »Le postani menih.« Tako se je mladenič naposled nerad dal posvetiti. Minilo je nekaj časa. Nekega dne, ko je pršil pomladni dež in se je svečenik dolgočasil, je poklical služabnika in vprašal: »Ali še imamo oblačila tistega meniha?« »Še vedno so v shrambi,« mu je ta odgovoril. »Prinesi jih,« je naročil svečenik. Ko so jih prinesli, je rekel: »Obleci jih.« Jushi Shōin se je branil: »Saj bi bil smešen.« Toda svečenik je silil vanj: »Le obleci jih.« Zato je odšel na stran, se preoblekel, si poveznil pokrivalo in se vrnil. Prav nič drugačen ni bil kakor nekoč. Svečenik ga je pogledal in zavzdihnil. Shōin je stal pred njim in tudi njegov obraz je zdaj spet dobil nekdanji izraz. Svečenik ga je vprašal: »Ali še znaš skakati?« »Ne spomnim se več,« je odgovoril. »Le nekaj gibov. Sasaba me je namreč dobro izuril, pa mi je nekaj vendarle ostalo v spominu.« Nato je stekel po prostoru, ki so mu ga napravili sredi sobe, poskočil in z eno samo kretnjo poletel čez, z roko na pokrivalu. Svečenik je na glas zajokal. »Pridi sem,« ga je poklical k sebi, ga božal in v solzah govoril: »Le čemu sem te dal posvetiti?« Shōin pa mu je odvrnil: »Saj sem vam rekel, da bi rad še malo počakal.« Svečenik mu je dal sleči opravo in ga odpeljal za drsno steno. Kaj se je zgodilo potem, ne vem.