Prevod

Tudi to se je zgodilo že davno. Živel je človek, za katerega ni bilo prav nič gotovo, da je res sin moža, čigar sina se je razglašal. Ljudje so to vedeli in se jim je zdel smešen. Ko je njegov domnevni oče umrl, je neki samuraj, ki mu je dolga leta služil, z ženo odšel na podeželje. Toda žena mu je umrla, sam pa ni vedel, kaj naj, in se je vrnil v prestolnico. Tam ni imel ne sredstev za življenje ne človeka, na katerega bi se mogel opreti. Tedaj je slišal, da se tisti človek, ki se izdaja za pokojnikovega sina, sklicuje na nesporne dokaze o svojem rodu in prebiva v očetovi hiši. Samuraj se je zato odpravil k njemu. »Prišel je ta in ta, ki je dolga leta služil pokojnemu gospodu,« je sporočil, »in bi se vam rad poklonil.« Domnevni sin je dal odgovoriti: »Res, spominjam se ga. Naj malo počaka, sprejel ga bom.« Samuraj je menil, da se mu je sreča že nasmehnila, in je med čakanjem zadremal. Čez čas je prišel eden gospodarjevih najbližjih služabnikov in mu rekel: »Izvolite v gospodarjeve sobane.« Vesel je vstopil. Samuraj, ki ga je privedel tja, mu je dejal: »Blagovolite še malo počakati,« in odšel v notranje prostore. Prišlek se je ozrl naokrog: v sobanah je bilo vse prav tako kakor za življenja pokojnega gospoda, le drsne stene so se mu zdele nekoliko postarane. Tedaj se je srednja drsna stena odprla. Naglo je dvignil pogled in zagledal človeka, ki se je razglašal za pokojnikovega sina. Komaj ga je ugledal, je stari služabnik začel tako krčevito ihteti, da rokavi niso mogli vpijati vseh njegovih solz. Gospodar se je čudil, zakaj neki tako joče. Sedel je in ga vprašal: »Zakaj tako jokaš?« »Ker se mi zdi tako ganljivo, da ste prav taki kakor pokojni gospod,« je odvrnil samuraj. »Saj pravim! Tudi sam se mi zdi, da sem mu povsem podoben, pa vendar ljudje govorijo, da nisem njegov sin. Kako nezaslišano!« si je mislil gospodar in jokajočemu samuraju dejal: »Ti pa si se zares hudo postaral. Kako živiš? Sam sem bil še otrok in sem prebival pri materi, zato se pokojnega očeta ne spominjam prav dobro. Nate se bom moral opreti, kakor bi bil ti moj pokojni oče. Povej mi, karkoli potrebuješ. Tudi sam se bom v vsem zanesel nate. Zdajle pa se mi zdi, da te zebe. Na, obleci tole.« Slekel je oblačilo, bogato podloženo z bombažem, in mu ga podaril. »Odslej prihajaj sem brez vseh zadržkov,« je še dodal. Samuraj je sedel ves srečen, da mu je uspelo. Že če bi kaj takega izrekel kdo, ki je prišel v hišo šele včeraj ali danes, bi bilo nekaj vredno; koliko več je pomenilo, če je tako govoril dolgoletni služabnik pokojnega gospoda! Gospodar se je smehljal. »Ubogi mož, toliko let je moral živeti brez opore,« je dejal, poklical svojega oskrbnika in mu naročil: »Pokojni gospod ga je imel zelo rad. Zdaj je prišel v prestolnico in nima svojega doma. Poskrbi zanj, kakor je treba.« Oskrbnik je z globokim glasom zamrmral: »Da,« in odšel. Samuraj pa je Budi trdno obljubil, da nikoli ne bo lagal. Gospodar si je medtem mislil: »Poklical bom ljudi, ki dvomijo o mojem rodu, in naj jim ta samuraj pove, kako je s tem.« Znova je poklical oskrbnika in mu naročil: »Pojutrišnjem pride nekaj ljudi. Vse primerno pripravi in poskrbi, da jim pri nas ne bo neprijetno.« Oskrbnik je odvrnil: »Da,« in pripravil vse potrebno za gostijo. Zbralo se je štiri ali pet gospodarjevih dobrih znancev. Gospodar se je uredil še skrbneje kakor navadno in jih prišel pozdravit. Ko so jim že večkrat postregli z riževim vinom, je dejal: »Pri meni je človek, ki je dolga leta služil mojemu očetu. Bi ga radi videli?« Zbrani možje, že prijetno razpoloženi in zaripli od pijače, so odgovorili: »Seveda, le pokličite ga. Prav ganljivo je že samo to, kako podobni ste pokojnemu gospodu.« Gospodar je zaklical: »Je kdo tam? Naj pride ta in ta!« Nekdo je vstal in ga šel poklicat. Prikazal se je mož, star nekaj čez šestdeset let, z redkimi lasmi ob sencih; po njegovih očeh in obličju je bilo videti, da ne bi mogel izreči laži. Nosil je belo, z glajenjem obdelano lovsko ogrinjalo, pod njim pa spodobno oblačilo naravne svilene barve. To je bilo, kot kaže, tisto oblačilo, ki ga je dobil v dar. Ko so ga poklicali pred družbo, je dostojanstveno počepnil in držal pahljačo pred seboj kakor dvorno tablico. Gospodar je dejal: »Poslušaj, ti si vendar služil in se postaral že pri mojem očetu, kajne?« »Da,« je odgovoril. »Torej si ga poznal? Povej, kako je bilo.« Samuraj je odgovoril: »Tako je. Pokojnemu gospodu sem začel služiti pri trinajstih letih in vse do petdesetega leta se nisem ločil od njega ne podnevi ne ponoči. Klical me je: ‘Mali paž, mali paž!’ Tudi ko sem bil še čisto neznaten služabnik, sem smel ležati pri njegovih nogah; sredi noči in ob zori sem mu prinašal nočno posodo in opravljal podobna dela. Takrat se mi je to zdelo mučno in komaj znosno, a odkar ga ni več, mi je žal in se sprašujem, le zakaj sem tedaj tako čutil.« Gospodar je nato vprašal: »Povej mi še to: ko sem te oni dan poklical noter, odprl drsno steno in stopil ven, si dvignil pogled ter se bridko razjokal. Zakaj je bilo tako?« Samuraj je odgovoril: »Nič posebnega ni bilo. Ko sem bil na podeželju, sem slišal, da je pokojni gospod umrl. Pomislil sem, da bi rad še enkrat prišel sem in se poklonil vsaj kraju, ki je ostal, kakršen je bil za njegovega življenja. Zato sem se plaho in spoštljivo oglasil pri vas. Brez pomisleka ste me dali privesti v svoje sobane, za kar sem vam bil nadvse hvaležen. Potem ste odprli drsno steno in naglo sem dvignil pogled k vam. Najprej se je prikazalo vaše pokrivalo, čisto črno. Tedaj sem se spomnil, kako je tudi pokojni gospod prihajal tako iz svojih soban in kako črno je bilo videti njegovo pokrivalo. Zato so mi nehote privrele solze.« Zbrani možje so ob teh besedah komaj zadrževali smeh. Tudi gospodarjev obraz se je spremenil. »In v čem sem še podoben pokojnemu očetu?« je vprašal. Samuraj pa je odgovoril: »Sicer pa prav v ničemer niste podobni pokojnemu gospodu.« Gostje so se nasmehnili in drug za drugim pobegnili.