Prevod
V okraju Quanjiao v Huainanu je živela mlada žena Ding, po rodu iz družine Ding v Danyangu. Pri šestnajstih se je omožila v družino Xie iz Quanjiaa. Njena tašča je bila stroga in kruta; za vsako delo ji je odmerila čas, in če ga ni opravila do roka, jo je neusmiljeno pretepala. Deveti dan devetega meseca se je mlada žena obesila. Odtlej se je začel prikazovati njen duh in glas o njej se je razširil med ljudmi. Po ustih šamanov in svečenikov je sporočila: »Usmilite se žensk po hišah, ki od jutra do večera neumorno delajo. Deveti dan devetega meseca naj jim bo prizaneseno; ne nalagajte jim dela.« Nekoč se je prikazala v svetlo modrem oblačilu, z modrozelenim senčnikom nad glavo in v spremstvu ene služabnice. Prišla je do brodišča Niuzhu in iskala prevoz čez reko. Dva moška sta skupaj lovila ribe iz čolna, pa ju je poklicala in prosila, naj jo prepeljeta. Zasmejala sta se in se začela norčevati iz nje. Rekla sta: »Če privoliš, da boš najina žena, te prepeljeva.« Gospa Ding je odvrnila: »Mislila sem, da sta spodobna človeka, pa nimata niti trohice razsodnosti. Če sta človeka, vaju bom pogubila v blatu; če sta duhova, vaju bom pahnila v vodo.« Nato se je umaknila med travo. Kmalu je priveslal starec s čolnom, natovorjenim s trstjem. Prosila ga je, naj jo prepelje. Starec je dejal: »Čoln nima nadstreška. Kako naj vas prepeljem tako izpostavljeno? Bojim se, da ni primeren za potnike.« Odgovorila je, da je to ne moti. Starec je zato odložil približno polovico trstja, ji uredil prostor, da ni sedela neposredno na dnu čolna, in jo počasi prepeljal čez. Ko sta prispela na južni breg, mu je pred odhodom rekla: »Nisem človek, temveč duh. Sama bi lahko prišla čez, vendar je prav, da ljudje vsaj nekoliko izvedo zame. Vaša dobrota, da ste odložili trstje in me prepeljali, me navdaja z globoko hvaležnostjo; nekako se vam moram oddolžiti. Če se hitro vrnete, boste gotovo nekaj videli in tudi nekaj dobili.« Starec je odvrnil: »Bojim se, da nisem dovolj poskrbel za vaše udobje; kako bi si drznil sprejeti povračilo?« Vrnil se je na zahodni breg in zagledal oba moška prevrnjena v vodi. Ko je odplul še nekaj lijev naprej, je ob bregu poskakovalo na tisoče rib, veter pa jih je zanašal na kopno. Starec je odvrgel trstje, naložil ribe in jih odpeljal domov. Gospa Ding se je nato vrnila v Danyang. Ljudje južno od reke so jo vsi imenovali teta Ding. Deveti dan devetega meseca niso opravljali dela, temveč so ga vsi imeli za dan počitka. Še danes jo marsikje častijo v svetiščih.
