Prevod

Wang You, dvorni spremljevalec, je hudo zbolel in se že poslovil od matere. Kmalu zatem je zaslišal, da nekdo naznanja obiskovalca: »Ta in ta iz te in te vasi v tem in tem okrožju, nekdanji namestnik pokrajinskega upravitelja.« Tudi You je že poznal njegovo ime. Čez hip se je mož nenadoma pojavil pred njim in dejal: »Kot moža učenega stanu naju veže naravna vez, poleg tega sva še iz istega kraja, zato se s teboj takoj počutim domače. Letos se v državi pripravljajo veliki dogodki. Odposlali so tri generale, nas, dobrih deset mož, pa so vpoklicali in razporedili za pomočnike v uradu gospoda Zhao Gongminga. Sem sem prišel v naglici; ko sem zagledal tvoja visoka vrata in prostorno hišo, sem sklenil poiskati zavetje pri tebi. Kako dobro se ujameva, se sploh ne da povedati.« You je spoznal, da ima pred seboj duha, in rekel: »Na mojo nesrečo je bolezen tako huda, da lahko vsak hip umrem. Zdaj, ko sem te srečal, ti zaupam svoje življenje.« Mož mu je odgovoril: »Kdor se rodi, mora umreti; temu se ni mogoče izogniti. In pri mrtvih ni pomembno, ali so bili za življenja imenitnega ali nizkega rodu. Zdaj poveljujem tri tisoč vojakom; počakati moram le, da te po vpisu v register predajo meni. Tak položaj je težko dobiti, zato ga nikar ne odklanjaj.« You je dejal: »Moja mati je že stara, bratov pa nimam. Če nenadoma umrem, ne bo nikogar, ki bi skrbel zanjo.« Ob tem je začel tako ihteti, da se ni mogel več obvladati. Moža je ganilo in rekel je: »Zasedaš visok dvorni položaj, pa v tvoji hiši vendar ni odvečnega premoženja. Prej sem slišal, kako si se poslavljal od svoje spoštovane matere; tvoje besede so bile polne žalosti in bridkosti. Resnično si mož, vreden svoje dežele. Kako bi te mogli pustiti umreti? Posredoval bom zate.« Nato je vstal in odšel. Naslednji dan je spet prišel, dan za tem pa znova. You ga je vprašal: »Obljubil si, da mi boš rešil življenje. Ali boš svojo milost izkazal do konca?« Odgovoril mu je: »Saj ti je ta stari že dal besedo! Mar bi te zdaj še varal?« You je videl, da ima s seboj več sto spremljevalcev, visokih le kakšna dva čevlja, oblečenih v črne vojaške oprave z znamenji iz rdečega laka. V Youjevi hiši so med molitvami in darovanjem udarjali na bobne. Ko so duhovi zaslišali bobnenje, so vsi zaplesali v ritmu, njihovi rokavi pa so ob zamahih šumeli v zraku. You jim je hotel postreči z vinom in jedjo, a je mož odklonil: »Ni treba.« Nato je spet vstal, da bi odšel, in dejal Youju: »Bolezen je v človeškem telesu kakor ogenj. Z vodo jo je treba pogasiti.« Vzel je skodelico vode, odgrnil odejo in ga polil. Potem je še rekel: »Zate sem pustil dobrih deset rdečih pisal pod ležalno preprogo. Lahko jih razdeliš ljudem, naj si jih zataknejo v lase. Kadar bodo hodili ven ali se vračali domov, jih bodo varovala pred zlim in nesrečami, in česarkoli se bodo lotili, bodo ostali nepoškodovani.« Povedal je tudi: »Wang Jiaju, Li Yiju in še drugim sem jih že dal.« Nato je prijel Youja za roko in se poslovil. You je zatem mirno zaspal. Sredi noči se je nenadoma zbudil, poklical služabnike in jim velel odgrniti odejo. »Duh me je polil z vodo; gotovo sem ves premočen.« Ko so odgrnili odejo, je bila voda res med zgornjo in spodnjo odejo, vendar se ni vpijala vanju, temveč je ležala na tkanini kakor rosa na lotosovem listu. Izmerili so jo: bilo je je tri šenge in sedem hejev. Youjeva bolezen se je tedaj zmanjšala za dve tretjini, čez nekaj dni pa je povsem okreval. Vsi, za katere je mož napovedal, da jih bodo odpeljali, so umrli. Le Wang Wenying je umrl šele pol leta pozneje. Tisti, za katere je povedal, da jim je dal rdeča pisala, pa so vsi ostali nepoškodovani, čeprav so prestali bolezni in vojne nemire. Že prej je krožil skrivnosten spis, v katerem je pisalo: »Nebeški vladar je poslal tri generale, Zhao Gongminga, Zhong Shijija in druge, vsakega na čelu množice duhov, da se spustijo na svet in odpeljejo ljudi.« Nihče ni vedel, kje se to dogaja. Ko je You po ozdravljenju videl ta spis, je ugotovil, da se ujema s tem, kar mu je mož povedal o Zhao Gongmingu.