Prevod

Nekoč, davno tega, je bila vila Kawara dom levega ministra Tōruja. Na svojem posestvu je dal poustvariti pokrajino Shiogame v deželi Michinoku, dovažati morsko vodo in iz nje kuhati sol; tako je živel, obdan z najrazličnejšimi prefinjenimi razvedrili. Po njegovi smrti so vilo podarili upokojenemu cesarju Udi. Večkrat jo je obiskal tudi cesar iz dobe Engi. Nekoč, ko je v njej prebival upokojeni cesar, so se okoli polnoči odprla vrata zidane shrambe v zahodnem krilu in zaslišalo se je šelestenje, kakor da se nekdo bliža. Ko je dal pogledati, kdo je, je zagledal moža v brezhibni škrlatni dvorni opravi, z mečem za pasom in obredno deščico v roki, ki je spoštljivo klečal približno štiri metre stran. »Kdo je tam?« je vprašal. »Starec, ki je gospodar te hiše,« je odgovoril mož. »Si minister Tōru?« ga je vprašal cesar. »Da, prav ta sem.« »Kaj torej želiš?« je vprašal cesar. »Ker je to moj dom, prebivam tu. A zdaj ste tukaj vi, zato se v strahospoštovanju čutim utesnjenega. Kaj naj storim?« je odvrnil mož. Cesar pa je povzdignil glas: »To je vendar nekaj povsem nezaslišanega! Potomci pokojnega ministra so mi podarili to hišo in zato živim v njej. Drugače bi bilo, če bi si jo bil sam na silo prilastil. Mar ne poznaš nobene olike? Kako mi moreš tako zameriti?« Tedaj je prikazen izginila, kakor bi jo kdo izbrisal. Ljudje, ki so bili takrat navzoči, so pozneje govorili: »Cesar je res bitje posebne vrste. Le kateri navaden človek bi srečal tistega ministra in mu govoril tako neustrašno?«