Waltey

Prevod

Tam nekje v prvi polovici prejšnjega stoletja se v Limi ni govorilo o ničemer drugem kakor o duši nekega mercedarskega patra, ki je prišel z onega sveta, ne vem, ali v kočiji, na ladji ali kar peš, z izrecnim namenom, da pošteno prestraši nekega tukajšnjega trgovca. Zgodba je bila prav tako priljubljena kakor procesija duš pri San Agustínu, zakrinkani mož iz San Francisca, brezglava nuna, Zavalova kočija, Gasparitova duša, kosmata roka iz bogve katere ulice, črni pes s trga San Pedro, vdovica s pokopališča Concepción, škratje iz Santa Cataline in druge čenče, ki so nam jih pripovedovale babice, da smo trepetali od strahu in se zavijali v posteljne odeje.

Danes bi svojim bralcem prav rad ponudil kaj takega, v čemer ne bi rajali duhovi z one strani, četudi bi moral poseči po zgodbi o Noetovih sinovih, ki jih je bilo pet in so se imenovali Bran, Bren, Brin, Bron, Brun, kakor pravijo stare ženice. A kaj, ko me je mladenka, zelo lepa in obenem zelo pobožna, prosila, naj to pripoved spravim v tisk; sami torej vidite, da se obljubi nikakor ne morem izogniti.

»Joj, kako gori! Joj, kako se žge duša, ki v mukah je!« je bil odpev, s katerim je cerkovnik župnije San Marcelo prosil miloščine za blagoslovljene duše v vicah, na kar mu je vselej kak šaljivec odgovoril in dopolnil štirivrstičnico:

»Naj le gori, kar naj bo, jaz pa domov odpravil se bom.« I Pater Venancio in pater Antolín sta se imela tako srčno rada kakor dva brata, seveda kakor dva brata, ki se znata imeti rada in si ne skočita v lase zaradi novčiča več ali manj pri dediščini.

Istega dne sta vstopila v samostan, skupaj prestala noviciat in isti škof jima je podelil svete redove. Bila sta, če se tako izrazimo, postrižena Damon in Pitias, Orest in Pilad s tonzuro.

Prav gotovo nista slovela kot posebno učena redovnika, nista se ponašala z nabuhlimi pridigami, nista si pridobila službe sindika ali prokuratorja niti donosnega kaplanskega mesta, pa tudi obrekovalcem nista dala snovi s kakšnim uličnim škandalom ali prepirom na kapitlju.

Nikoli nista hodila na bikoborbe in po osmi uri zvečer ju nihče ni videl, da bi s svojima kutama pometala mestne pločnike. No, saj pravim, da sta bila njuna prečastitost prava svetnika!

Bila sta redovnika brez posebne bistroumnosti in brez vsakršne imenitnosti, skromna in strogih navad; tako rekoč redovnika za mašo in lonec, in s tem je bilo vse povedano.

A niti v svetosti samostana duh ne najde miru, in čeprav ni bila posvetna, temveč nadvse asketska, je brata Venancia nenehno mučila neka skrb.

Dominikanci, avguštinci, frančiškani in celo bratje svetega Janeza od Boga ter bradati betlehemiti so v svojem prvem križnem hodniku ponosno razkazovali glavne prizore iz življenja svojih svetih zavetnikov, naslikane na platnih, ki, resnici na ljubo, niso ravno očarala z mojstrstvom svojih slikarjev.

Kakšna sramota! Mercedarji svojega križnega hodnika niso okrasili z življenjem svetega Pedra Nolasca. Ob tej misli se je v duši našega dobrega redovnika oglašala drobna zavist.

Prav to je glodalo brata Venancia in zaobljubil se je, da bo to uresničil v prid dostojanstvu svoje skupnosti. Pater Antolín, pred katerim pater Venancio ni imel skrivnosti, je menil, da je načrt neizvedljiv, kajti platen ne slikajo angeli, temveč ljudje, ki si morajo, tako kot opat s petjem, služiti svoj kruh. Po računu obeh redovnikov bi bilo za delo potrebnih najmanj deset tisoč durov.

Pater Venancio ni izgubil poguma in je tovarišu odvrnil, da vera in vztrajnost premagujeta nemogoče in delata čudeže. In poslej med njima o tej zadevi ni bilo več besede.

Toda paterček je potrpežljivo začel zbirati reale, in vsakokrat, ko mu je iz prihrankov samostanske žepnine, napitnin ob kupčijah, darov za maše in drugih prejemkov uspelo nakopičiti šestdeset bleščečih zlatih unc, se je nadvse previdno odpravil pod arkade Botoneros in stopil v trgovino don Marcosa Gurucete, trgovca, ki je slovel po veliki poštenosti in je bil zato bankir oziroma varuh denarja mnogih ljudi.

Denar je izročil v hrambo, ne da bi pri tem popisali en sam košček papirja; čast trgovca, moža, ki je vsak dan izpolnjeval versko dolžnost, ob velikih praznikih prejemal obhajilo in bil oskrbnik neke nadbratovščine, bi namreč hudo prizadelo, če bi kdo od njega zahteval potrdilo ali drugo dokazilo. Kakšni patriarhalni časi! Poskusite danes storiti kaj takega, pa boste videli, kako globoko boste zabredli.

Znesek, ki ga je brat Venancio že izročil, je dosegel šest tisoč pesov, ko ga je neke noči napadla huda črevesna kolika, imenovana miserere, bolezen, v tistih stoletjih zelo pogosta. Ko je prihitel brat Antolín, je našel svoj drugi jaz s krčevito stisnjenimi čeljustmi in v smrtnih mukah. Tako si nista mogla zaupati niti najmanjše skrivnosti in brat Venancio je šel pod zemljo.

Pošteni trgovec je videl, da minevajo meseci in meseci, ne da bi kdo zahteval denar, ki ga je hranil, zato se je nanj navezal in ga začel imeti za svojega. A svetemu Pedru Nolascu očitno ni bilo po volji, da bi ostal brez oljne podobe, na kateri bi lahko razkazoval svojo imenitnost.

II Od smrti brata Venancia so minila leta. Pater Antolín je neke noči mirno spal, ko se je ves preplašen prebudil, saj je začutil hladno roko, ki se mu je položila na čelo.

Voščena svečka, prižgana pod podobo Device, zaščitnice ujetnikov, je po celici razsipala medle, skrivnostne odseve. Ob vzglavju postelje je na stolu, prevlečenem z govejim usnjem, sedel brat Venancio.

— Ne boj se, — je dejala prikazen. — Bog mi je dovolil priti, da ti zaupam neko zadevo. Pojdi jutri opoldne pod arkade Botoneros in zahtevaj od don Marcosa Gurucete šest tisoč pesov, ki sem mu jih dal v hrambo in so namenjeni temu, da v prvem križnem hodniku postavimo slike iz življenja našega svetega zavetnika.

Ko je to izrekla, je prikazen izginila. Lahko si mislite, kakšen je ostal pater Antolín. Slišati govoriti pokojnika je nadvse resna reč. Zjutraj je naš prestrašeni redovnik stopil do predstojnika reda in mu povedal, kaj se mu je zgodilo, bodisi v sanjah bodisi v resnici.

— Ničesar ne boste izgubili, brat, — je odvrnil predstojnik, — če obiščete Guruceto. In res, bilo je natanko poldne, ko je brat Antolín prišel do trgovčevega pulta in izrekel že omenjeno zahtevo. Don Marcos je ves vzkipel in mu dejal, da je nor ali sleparski menih.

Odposlanec se je pobit umaknil; ko pa je prišel do samostanske vratarnice, mu je naproti stopil redovnik, v katerem je prepoznal brata Venancia.

— No, brat, kako si opravil? — Nadvse slabo, brat, — je odgovoril ogovorjeni. — Guruceta me je ozmerjal z blodnežem in prevarantom. — Res? Potem pa se vrni k njemu in mu povej, da bom, če ti ne bo hotel izplačati denarja, čez pet minut sam prišel ponj.

Brat Antolín se je vrnil pod arkade, in ko ga je don Marcos zagledal stopiti skozi vrata trgovine, mu je dejal: — Ali ste me spet prišli nadlegovat? — Nikakor, gospod Guruceta. Prišel sem vam povedat, da bo čez nekaj trenutkov tu brat Venancio osebno, da se pomeni z vami. Jaz sem prišel prej, da ga počakam.

Ob teh besedah in spričo mirne gotovosti, s katero so bile izrečene, je Guruceto obšel nenavaden pretres in resno se je zbal, da bo moral imeti opravka z dušo z onega sveta.

— Naj se brat Venancio ne trudi prihajati, — je zajecljal. — Mogoče sem ob vseh opravkih, ki jih imam v glavi, pozabil, da mi je dal denar. Kakor koli že, ker je namen krščanski in sem sam zelo vdan svetemu Pedru Nolascu, naj vaša častitljivost pošlje služabnika po šest mošenj.

Pobožnost Limčanov je z miloščino in darovi prispevala vsoto, ki je še manjkala za plačilo slikarjev, in leto pozneje, na zavetnikov praznik, so prvič razstavili platna, ki jih poznamo.

Takšno izročilo je pisec teh vrstic v otroštvu slišal pripovedovati brata Leóna Fajarda, nadvse spoštovanega duhovnika in predstojnika mercedarjev.

Izvirnik

Allá por la primera mitad del anterior siglo no se hablaba en Lima sino del alma de un padre mercedario que vino del otro mundo, no sé si en coche, navío o pedibus andando, con el expreso destino de dar un susto de los gordos a un comerciante de esta tierra. Aquello fué tan popular como la procesión de ánimas de San Agustín, el encapuchado de San Francisco, la monja sin cabeza, el coche de Zavala, el alma de Gasparito, la mano peluda de no sé qué calle, el perro negro de la plazuela de San Pedro, la viudita del cementerio de la Concepción, los duendes de Santa Catalina y demás paparruchas que nos contaban las abuelas, haciéndonos tiritar de miedo y rebujarnos en la cama.

De buena gana querría dar hoy a mis lectores algo en que no danzasen espíritus del otro barrio, aunque tuviera que echar mano de la historia de los hijos de Noé, que fueron cinco, y se llamaron Bran, Bren, Brin, Bron, Brun, como dicen las viejas. Pero es el caso que una niña, muy guapa y muy devota a la vez, me ha pedido que ponga en letras de molde esta conseja, y ya ven ustedes que no hay forma de esquivar el compromiso.

¡Ay, que se quema! ¡Ay, que se abrasa el ánima que está en pena!

era el estribillo con que el sacristán de la parroquia de San Marcelo pedía limosna para las benditas ánimas del purgatorio, a lo cual contestaba siempre algún chusco completando la redondilla:

que se queme en hora buena, que yo me voy a mi casa.

I

El padre Venancio y el padre Antolín se querían tan entrañablemente como dos hermanos, se entiende como dos hermanos que saben quererse y no andan al morro por centavo más o menos de la herencia.

En el mismo día habían entrado en el convento, juntos pasaron el noviciado y el mismo obispo les confirió las sagradas órdenes.

Eran, digámoslo así, Damón y Pithias tonsurados, Orestes y Pílades con cerquillo.

No pasaron ciertamente por frailes de gran ciencia, ni lucieron sermones gerundianos, ni alcanzaron sindicato, procuración o pingüe capellanía, y ni siquiera dieron que hablar a la murmuración con un escándalo callejero o una querella capitular.

Jamás asistieron a lidia de toros, ni después de las ocho de la noche se les encontró barriendo con los hábitos las aceras de la ciudad. ¡Vamos! ¡Cuando yo digo que sus reverencias eran unos benditos!

Eran dos frailes de poco meollo, de ninguna enjundia, modestos y de austeras costumbres; como quien dice, dos frailes de misa y olla, y pare usted de contar.

Pero ni en la santidad del claustro hay espíritu tranquilo, y aunque no mundana, sino muy ascética, fray Venancio tenía una preocupación constante.

Los dominicos, agustinos, franciscanos y hasta juandedianos y barbones o belethmitas ostentaban con orgullo, en su primer claustro, las principales escenas de la vida de sus santos patrones, pintadas en lienzos que, a decir verdad, no seducen por el mérito de sus pinceles.

¡Qué vergüenza! Los mercedarios no adornaban su claustro con la vida de San Pedro Nolasco.

Al pensar así, había en el ánima de nuestro buen religioso su puntita de envidia.

Y esto era lo que le escarabajeaba a fray Venancio, y lo que hizo voto de realizar en pro del decoro de su comunidad.

El padre Antolín, para quien el padre Venancio no tenía secretos, creyó irrealizable el propósito, pues los lienzos no los pintan ángeles, sino hombres que, como el abad, de lo que cantan yantan. Según el cálculo de ambos frailes, eran precisos diez mil duros por lo menos para la obra.

El padre Venancio no se descorazonó, y contestó a su compañero que con fe y constancia se allanan imposibles y se realizan milagros. Y entre ellos no se volvió a hablar más del asunto.

Pero el padrecito se echó pacientemente a juntar realejos, y cada vez que de las economías de su mesada conventual, alboroques, limosnas de misas y otros gajes alcanzaba a ver apiladas sesenta pulidas onzas de oro, íbase con gran cautela al portal de Botoneros y entraba en la tienda de don Marcos Guruceta, comerciante que gozaba de gran reputación de probidad, y que por ello era el banquero o depositario de los caudales de muchos prójimos.

Y el depósito se realizaba sin que mediase una tira de papel; pues la honorabilidad del mercader, hombre que diariamente cumplía con el precepto, que comulgaba en las grandes festividades y que era mayordomo de una archicofradía, se habría ofendido si alguno le hubiese exigido recibo u otro comprobante. ¡Qué tiempos tan patriarcales! Haga usted hoy lo propio, y verá dónde le llega el agua.

Sumaban ya seis mil pesos los entregados por fray Venancio, cuando una noche se sintió éste acometido de un violento cólico miserere, enfermedad muy frecuente en esos siglos, y al acudir fray Antolín encontró a su alter ego con las quijadas trabadas y en la agonía. No pudo, pues, mediar entre ellos la menor confidencia, y fray Venancio fué al hoyo.

El honrado comerciante, viendo que pasaban meses y meses sin que nadie le reclamase el depósito, llegó a encariñarse con él y a mirarlo como cosa propia. Pero a San Pedro Nolasco no hubo de parecerle bien quedarse sin lucir su gallardía en cuadro al óleo.

II

Y pasaron años de la muerte de fray Venancio.

Dormía una noche tranquilamente el padre Antolín y despertó sobresaltado sintiendo una mano fría que se posaba en su frente.

Un cerillo encendido bajo una imagen de la Virgen Protectora de Cautivos esparcía, en la celda, débiles y misteriosos reflejos.

A la cabecera de la cama, y en una silla de vaqueta estaba sentado fray Venancio.

--No te alarmes--dijo el aparecido--. Dios me ha dado licencia para venir a encomendarte un asunto. Ve mañana al mediodía al portal de Botoneros y pídele a don Marcos Guruceta seis mil pesos que le di a guardar, y que están destinados para poner en el primer claustro la vida de nuestro santo patrón.

Y dicho esto, la visión desapareció.

El padre Antolín se quedó como es de presumirse. Cosa muy seria es ésta de oír hablar a un difunto.

Por la mañana se acercó nuestro asustado religioso al comendador de la orden y le refirió, sueño o realidad, lo que le había pasado.

--Nada se pierde, hermano--contestó el superior--, con que vea a Guruceta.

En efecto, mediodía era por filo cuando fray Antolín llegaba al mostrador del comerciante y le hacía el reclamo consabido. Don Marcos se subió al cerezo y díjole que era un fraile loco o trapalón.

Retiróse mohino el comisionado; pero al llegar a la portería de su convento, salióle al encuentro un fraile en el cual reconoció a fray Venancio.

--Y bien, hermano, ¿cómo te ha ido?

--Malísimamente, hermano--contestó el interpelado--. Guruceta me ha tratado de visionario y embaucador.

--¿Sí? Pues vuelve donde él y dile que, si no se allana a pagarte, voy yo mismo dentro de cinco minutos por mi plata.

Fray Antolín regresó al portal, y al verlo don Marcos entrar por la puerta de la tienda, le dijo:

--¿Vuelve usted a fastidiarme?

--Nada de eso, señor Guruceta. Vengo a decirle que dentro de pocos instantes estará aquí fray Venancio en persona a entenderse con usted. Yo me he adelantado a esperarlo.

Al oír estas palabras, y ante el aplomo con que fueron dichas, experimentó Guruceta una conmoción extraña, y decididamente temió tener que habérselas con un alma de la otra vida.

--Que no se moleste en venir fray Venancio--dijo tartamudeando--. Es posible que, con tanto asunto como tengo en esta cabeza, haya olvidado que me dió dinero. Sea ello lo que fuere, pues el propósito es cristiano y yo muy devoto de San Pedro Nolasco, mande su paternidad un criado por las seis talegas.

La religiosidad de los limeños suplió con limosnas y donativos la suma que faltaba para el pago de pintores, y un año después, en la festividad del patrón, se estrenaban los lienzos que conocemos.

Tal es la tradición que, en su infancia, oyó contar el que esto escribe a fray León Fajardo, respetabilísimo sacerdote y comendador de la Merced.

Nalagam bralnik