Prevod

Kapitan Kidd je najbolj vseprisoten gospod v zgodovini. Če je preudarno gospodaril z zaslužkom iz blage piratske obrti, je nemara pustil nekaj loncev denarja v luknjah v zemlji med Key Westom in Halifaxom. Prepričanje, da so velike zaloge zlata zakopane na Gardiner's Islandu, Dunderbergu, Cro' Nestu, v New Yorku, na Coney Islandu, v Ipswichu, v močvirjih za Bostonom, na Cape Codu, Nantucketu, otočju Isles of Shoals, Money Islandu, Ocean Beachu, Bahamih, otočju Florida Keys in drugod, je povzročilo brezglavo zapravljanje resničnega bogastva za iskanje dublonov in gvinej, ki jih razočarani vlagatelji v te podvige že začenjajo gledati — ne, ne gledati, temveč si jih predstavljati — kot plod domišljije. Upanje, da bodo dobili nekaj zastonj, je bilo gonilo teh dejavnosti, zanimanje zanje pa občasno oživijo poročila o najdbi — navadno jo odkrije kmet, ki orje blizu obale — železnega kotlička s prgiščem zlatih in srebrnih kovancev, ki so ga nedvomno zakopali, da bi ga skrili med vojnama v letih 1776 in 1812.

Gardiner's Island, slovito zbirališče piratov, je edini kraj, za katerega je znano, da jim je služil kot zakladnica, saj je grof Bellomont leta 1699 od tam odnesel sedemsto triinosemdeset unč zlata, šeststo triintrideset unč srebra, z zlatom tkano blago, svilo, saten in dragulje. V starem Gardinerjevem dvorcu na tem otoku so nekoč hranili dragocen šal, ki ga je gospe Gardiner podaril sam kapitan Kidd. Ta znameniti Kidd — ali Kydd — se je rodil v New Yorku, pomorsko pot začel kot lovec na pirate, nato pa sam postal ropar. Ujeli so ga v Bostonu, kjer se je predrzno šopiril po ulicah, in ga leta 1701 obesili v Londonu. V mornarskih vražah prikazen njegove ladje včasih zamenjujejo s prikaznijo Letečega Holandca.

Pri Lion's Rocku blizu Lyma v Connecticutu del njegovega zaklada straži demon, ki plane na vsiljivce, če med kopanjem za denarjem ne recitirajo Svetega pisma.

Na otoku Charles Island blizu Milforda v Connecticutu je neke noči kopala druščina iz tega mesta, ki je izvedela za Kiddov obisk na otoku — in kaj neki bi Kidd počel na kopnem, če ne bi zakopaval denarja? Pravkar so odkopali pokrov železne skrinje, ko je iz zraka priskakljala postava brezglavega moža, in delo so pri priči opustili. Postava je skočila v izkopano jamo in iz nje so bruhnili modri plameni. Ko so se kopači vrnili, njihovih lopat in krampov ni bilo več, zemlja pa je bila gladka.

Na otoku Monhegan ob obali Maina je votlina, ki se odpira proti morju; šepetalo se je, da je v njej shranjen zaklad, zaupan v varstvo duhovom. Iskalci so v njej našli težko skrinjo in jo ravno hoteli dvigniti, ko je eden izmed njih — v nasprotju z navodili — spregovoril. Urok je bil razbit, saj so budni duhovi slišali glas in odnesli zaklad. Pred nekaj leti so votlino razširili z razstreljevanjem v upanju, da bodo našli skrinjo, kajti med otočani se je iz roda v rod prenašal star rek — od koga so ga dobili, so že pozabili — ki se je glasil nekako takole: »Koplji šest čevljev globoko in našel boš železo; koplji še šest in našel boš denar.«

Na otoku Damariscotta blizu Kennebeca v Mainu je jezero s slano vodo, za katero domačini pravijo, da je brez dna, tako kot za desetine plitvih jezer v tej deželi. Kljub temu so verjeli, da je Kidd vanj potopil nekaj svojih dragocenosti, vstop čolnom pa preprečil z verigo, napeto od skale do skale čez ozki vhod; zatiči na obeh straneh so kazali, kje je bila pritrjena. Za zatiče z obroči pa so menili, da jih je dal zabiti zato, da bi nanje privezal boje in z njimi označil mesta, kjer so potonile skrinje. Tudi tega otoka so se bali kot kraja, kjer straši.

Appledore na otočju Isles of Shoals je bil še eno takšno skrivališče in Kidd je usmrtil enega od svojih mornarjev, da bi tam strašil ter odvračal iskalce od njihovega početja. Dolga leta nobenega ribiča ni bilo mogoče prepričati, naj po mraku pristane tam; mar ni neki otočan nekoč naletel na »starega Baba«, ki je obhajal svoj okoliš, z rdečim obročem okoli vratu in ohlapnim plaščem na sebi, s telesom, ki se je fosforescenčno svetlikalo, ter z belim, strašnim obrazom strmel v vsiljivca in ga skoraj na smrt prestrašil?

Še eno skrivališče je bilo blizu reke Piscataqua in v začetku tega stoletja so tam prekopavali zemljo: dva iskalca sta vihtela kramp in lopato, tretji pa je stal znotraj kroga, ki so ga zarisali okoli kraja, in glasno bral Sveto pismo. Kmalu je njuno orodje zazvenelo ob železni skrinji, a ko sta jo skušala odkopati, je zdrsnila vstran v zemljo. Nazadnje jih je nekaj zmotilo in za tako dolgo so prekinili delo, da je skrinja povsem izginila, ko so jo spet šli iskat. Zmotila jih je prikazen pošastnega konja, ki je iz daljave neslišno priletel proti njim, vendar se je nenadoma ustavil pred krogom, v katerem se je še vedno nadaljevalo izganjanje zlih duhov. Nekaj časa se je pasel in hodil okoli njih, nato pa se razblinil v zrak.

Kiddov zamašek je del skalnatega pobočja, znanega kot Cro' Nest, ob reki Hudson. To je štrleča skalna grba, podobna čepu, ki zapira odprtino, in domnevno skriva votlino, v katero je strah zbujajoči kapitan spravil nekaj sodov svojega bogastva. Čeprav leži dvesto čevljev visoko v pečini, je nedostopna tako od zgoraj kot od spodaj in tehta mnogo ton, so bili pirati in hudiči od nekdaj prijatelji, zato je mogoče, da so votlino zamašili z nadnaravno pomočjo. In če bo razstreljevanje ali molitev kdaj premaknila kamen z njegovega mesta, bo za njim nemara ropotaje priletela ploha dublonov in diamantov.

Obalo več sto čevljev okoli skale Dighton Rock v Massachusettsu so preiskali, saj so nekoč verjeli, da je napise vanjo vklesal Kidd, da bi označil kraj, kjer je zakopal del svojega plena.

Posestvo Rock Hill v Medfordu v Massachusettsu je nadlegovala prikazen, ki so jo nekateri imeli za duha kmeta iz New Hampshira, ki so ga tam oropali in umorili, drugi pa pravijo, da je to Kiddova senca. V kleti so namreč našli železne skrinje z zakladom, ki so se vedle kakor tista ob reki Piscataqua: kadar so se jih dotaknili z lopatami, so potonile in izginile izpred oči.

Tudi otoke Misery Islands blizu Salema v Massachusettsu so prekopali v iskanju nadaljnjih deležev pridobitev gospoda Kidda, in to celo po navodilih duhov, a brez uspeha.

Kar pol ducata duhov je potrebnih, da stražijo tisto, kar je skrito v griču Money Hill ob reki Shark River v New Jerseyju, zato mora biti tega precej. Nekateri od teh stražarjev nosijo mornarska oblačila, drugi kažejo plesnive kosti; nekateri so miroljubni, drugi glasni, polni groženj, krikov in stokanja — »čudaška druščina«, kakor je pripomnil star mornar, ki živi blizu njihovih grobov in dnevnih skrivališč. Prebivalci New Jerseyja v teh krajih imajo v lasti mnogo družinskih dragocenosti, ki so jih dobili od Kiddovih mornarjev v zameno za jabolčno žganje in živež. Pravijo tudi, da sta pred nekaj leti moža mornarskega videza iz griča Money Hill odnesla okovano skrinjo in iz nje vzela dve vreči zlata. Po tem dogodku so grič z veliko vnemo prekopali, vendar iskalcem to ni prineslo drugega kakor vajo v potrpežljivosti.

Sandy Hook v New Jerseyju, v bližini »Kiddovega drevesa«, in ilovnati bregovi atlantskega višavja za tem rtom veljajo za možna skrivališča; toda v gomili oziroma gričku na višavju, ki mu pravijo Old Woman's Hill, ne strašijo Kiddovi možje, kakor so nekdaj govorili, temveč duh nezadovoljne Indijanke. Tega duha so Indijanci sami pregnali s kamenjem.

V Oyster Pointu v Marylandu je živel Paddy Dabney, ki je nekega večera leta 1836 srečal Kidda in ga prepoznal po starem portretu. Pozno se je vračal iz krčme, ko ga je luč v borovem goščavju zvabila s ceste. Na jasi med drevesi, prežeti z bledim sijem, ki je, kot se je zdelo, izviral iz ljudi na njej, je nenavadna druščina igrala keglje. Divji malopridnež, ki je nadzoroval igro, je dvignil pogled, zagledal Paddyjev bledi obraz in tako silovito skočil proti njemu, da je Irec z grozljivim tuljenjem pobegnil in se ni ustavil vse do svojih vrat. Ko se je tam obrnil, je ugotovil, da je prikazen piratskega poglavarja izginila. Drugi so bili po njegovem hudiči, saj se je marsikateri morski ropar prodal Satanu. Kapitan Teach ali Črnobradec je svoji posadki to dokazal tako, da se je zaprl v podpalubje svoje ladje, kjer je sežigal žveplo, da bi pokončal podgane, in se več ur upiral zadušitvi. Nekega dne pa se je na krovu pojavil temačen mož, ki ga ob izplutju ni bilo med člani posadke, in dan pred brodolomom je odšel prav tako skrivnostno, kakor je prišel. Znano je bilo, da je Kidd zakopal svojo Biblijo, da bi se prikupil hudobcu.

Tudi ploščata skala na severni obali otoka Liberty Island v newyorškem pristanišču naj bi označevala skrivališče tega vsepovsod navzočega piratskega bogastva. Še leta 1830 ga je narednik Gibbs, član otoške posadke, skušal izkopati s pomočjo vedeževalca in novinca, a komaj so dosegli kakšne štiri čevlje dolgo skrinjo, je iz nje planilo bitje s krili, rogovi in repom, katerega sapa se je kazala v modrih plamenih. Gibbs je nezavesten padel v vodo in za las ušel utopitvi, njegova spremljevalca pa sta zbežala; kolikor vemo, bi bil zaklad lahko še vedno tam.

V časih pred revolucijo je črnca po imenu Mud Sam, ki je živel v koči pri Batteryju v New Yorku, zatekla noč približno tam, kjer se danes Stota ulica dotika reke East River; čakal je, da ga plima ponese po morski ožini. Čas si je krajšal z dremežem, in ko se je zbudil ter hotel zapustiti svoje ležišče pod drevesi in se vrniti k čolnu, sta ga svetlikanje svetilke in zvok glasov, ki so se bližali po bregu navzgor, pregnala nazaj v senco. Sprva je pomislil, da morda sanja, kajti Hell Gate je bil na takšnem glasu, da bi človek tam zlahka imel hude sanje, in skozi misli so mu naglo švignile pripovedi o tem kraju: o okostnjakih, ki so živeli v razbitini pri Hen and Chickens in skozi očesne votline lobanj z modrimi lučmi gledali proti mimoidočim ladjam; o rjavem možicu, znanem kot »piratska prikazen«, ki je križaril gor in dol po besneči deroči vodi in ga je stari Peter Stuyvesant s srebrno kroglo za nekaj ur izbrisal izpred oči; o temačnem podležu z razklano ustnico, ki je razgrajal po krčmi pri Corlaer's Hooku in padel v East River, ko je skušal zvleči železno skrinjo na sumljivo ladjo, ki se je v megli prikradla k obali. To zadnjo pošast so pogosto videvali, kako je jezdila po Hell Gatu navzgor, razkoračena na tisti isti skrinji, tleskala s prsti proti zvezdam in rjovela bakhantske ode, prav kakor je čolnar kapitana Onderdonka, ki so ga brez molitve pokopali na morju, več dni zasledoval ladjo, sedeč na valovih, z mrtvaškim prtom za jadro, in s pljuskanjem dlani potiskal za njo cele hribe vode.

Ti srhljivi spomini so pretresli srce Muda Sama, toda ko je grmovje pokalo pod koraki tujcev, je vedel, da so iz mesa in kosti. Sledil jim je četrt milje v gozd in videl, kako so izkopali jamo, vanjo položili okovano skrinjo in jo zasuli. Grozeča pripomba enega izmed njih je iz črnca izvabila vzklik, zaradi katerega so nanj ustrelili s pištolo, in jo je ucvrl. Tako se je prestrašil, da ga več let ni bilo mogoče prepričati, naj se vrne; ko pa ga je mestni pridelovalec zelja Wolfert Webber začel prepričevati z obljubo bogastva, dr. Knipperhausen, vešč zaklinjanja, pa z obljubami zaščite, se ni mogel upreti in je iskalce odpeljal na tisti kraj.

Potem ko je doktor opravil ustrezne obrede, so se lotili dela, a komaj so se njihove lopate dotaknile pokrova z železom okovane skrinje, je iz grmovja skočil krepak lopov z rdečo flanelasto čepico. Pozneje so pravili, da je imel obraz pretepača, ki je utonil pri Corlaer's Hooku, a v resnici so ga med begom komaj pogledali. Ko so se vrnili na tisti kraj, niso našli niti znamenja kopanja niti sledu zaklada, tako da utegne biti del Kiddovega bogastva ta hip varno spravljen v kleti kakšne najemniške hiše. Webber se je lotil že toliko norih podvigov te vrste, da je zanemaril pridelovanje zelja in tako obubožal, da mu je zadnje razočaranje skoraj strlo srce. Umaknil se je v svojo sobo in napravil oporoko, ko pa je izvedel, da so čez njegovo kmetijo speljali novo ulico in da bo zemlja kmalu kot zazidalne parcele vredna desetkrat več, kakor je bila kdaj vredna za gojenje zelja, je skočil iz postelje, se oblekel in še dolga leta uspešno živel.