Prevod
Gouverneur Morris, ameriški poslanik na dvoru Ludvika XVI., je bil ob koncu vladavine terorja precej bogatejši zaradi srebrnine, draguljev, pohištva, slik, kočij in drugega, kar so mu francoski plemiči zaupali v varstvo, da jim tega sankiloti ob plenjenju mesta ne bi zaplenili; toliko aristokratov je bilo namreč pobitih, toliko jih je odšlo v izgnanstvo ali si nadelo druga imena, da za te predmete ni bilo mogoče najti ne dedičev ne lastnikov. Nekateri, ki so menili, da je Francija dežela, iz katere je najbolje oditi, so prišli v Ameriko, kjer so pustolovci že tolikokrat prej našli blagostanje, begunci pa mir. Maršal Ney in Bernadotte naj bi med revolucijo služila v ameriški vojski, v Hogansburgu v zvezni državi New York pa so častitega Eleazerja Williamsa, misijonarja episkopalne cerkve, ki je tam pokopan na cerkvenem pokopališču, razglasili za izginulega sina Ludvika XVI. O vprašanju »Ali je med nami Bourbon?« se je pogosto razpravljalo; toda sam se je izogibal pozornosti javnosti in mirno nadaljeval svoje dušnopastirsko delo.
Vse premoženje, ki je ostalo v rokah gospoda Morrisa in ga ni nihče zahteval nazaj, so ob njegovi vrnitvi s poslaniške službe prepeljali v njegov dvorec v Port Morrisu; ko so sosedje videli, kako veliko je to bogastvo, sta zrasla tako njihov ugled zanj kakor njihova zavist. Nekoč je ob vinu trčil s kozarcem ob ženin kozarec in rekel, da bo, če mu rodi moškega potomca, ta sin podedoval njegovo bogastvo. Sorodnika, ki sta sedela pri mizi, sta ob teh besedah izmenjala pogleda in njegovi ženi namenila prav nič prijazen pogled. Minilo je leto. Sin se je rodil, Gouverneur Morris pa je bil mrtev.
Prva noč leta 1817 je, služinčad spi, vdova pa pozno v noč sedi ob ognju z dojenčkom v naročju in od časa do časa prisluhne vetru v dimniku, udarjanju toče ob polkna, bučanju reke Bronx in trkanju ledenih plošč, ki jih nosi po njej; ob tem pa misli na moža in na zlovešči izraz, ki ga je njegova obljuba priklicala na obraza njegovih bratrancev. Tedaj se zunaj zasliši topot konjskih kopit in kmalu zatem zahteva, naj odpre vrata. Po vratnih polnilih udarjajo z obteženimi jahalnimi biči in moški glas zavpije: »Anne Morris, prinesi nam oporoko našega bratranca, sicer bomo vdrli v hišo in jo vzeli sami.« Žena stisne dojenčka k prsim, vendar ne odgovori. Spet zaropotajo biči; toda zdaj se v sobi zbira meglica in prevzame jo nenavadna začaranost, kajti mar leva na grbu nad vrati ne dihata in mar se portreti v okvirih ne premikajo?
Res se. Zaslišita se šelestenje oblačil in žvenket jekla, nato pa neki stari bojevnik skoči iz okvira; ko pristane, njegov oklep zažvenketa, in trikrat udari z mečem ob ščit ter pozove Gouverneurja Morrisa, naj stopi na dan. Nekdo se premakne v sobi, kjer je Morris umrl; po hodniku se zaslišijo enakomerni koraki, ki jih v istem ritmu spremlja rožljanje nožnice; vrata se odprejo in v sunku vetra, ki vdre skoznje, vdova zasliši krik, nato pa galop dveh konj, ki hitro zamre v daljavi. Medtem ko strmi predse, se prikaže njen mož, oblečen kakor za življenja, in z nasmehom vzame svečnik s kaminske police, ji pomigne, naj mu sledi, ter gre iz sobe v sobo. Tedaj vdova prvič spozna, kakšno bogastvo je ob rojstvu pripadlo njenemu otroku, kajti prikazen ji pokaže skrivne predale v pisalnih omarah, kjer so skriti denar, lastninske listine in dragi kamni, ter na nepričakovanih tečajih odmakne slike in dele stenskega opaža, za katerimi se razkrijejo police, polne tkanin, srebrnine in čipk; nato se vrne k ognjišču in se skloni, kot bi hotel poljubiti ženo in dečka, a ura odbije eno zjutraj in izgine v svoj portret na steni.
