Prevod

Nekoč je živel reven kmet po imenu Krebs. Z dvema voloma je odpeljal voz drv v mesto in jih prodal nekemu doktorju za dva tolarja. Ko so mu izplačali denar, je doktor ravno sedel pri mizi. Kmet je videl, kako dobro je in pije, in srce mu je zahrepenelo po tem, da bi tudi sam postal doktor. Zato je še malo postajal tam in nazadnje vprašal, ali bi lahko tudi on postal doktor. »O, seveda,« je rekel doktor, »to je hitro opravljeno.« — »Kaj moram storiti?« je vprašal kmet. »Najprej si kupi abecednik, takšnega, ki ima na začetku sliko petelina; potem prodaj voz in oba vola ter si s tem denarjem kupi obleko in vse drugo, kar potrebuje doktor; nazadnje pa si daj naslikati tablo z napisom: ‚Jaz sem doktor Vseved‘ in jo pribij nad hišna vrata!« Kmet je storil vse, kakor mu je bilo naročeno. Ko je že nekaj časa opravljal doktorski poklic, a še ne prav dolgo, so nekemu bogatemu in imenitnemu gospodu ukradli denar. Povedali so mu za doktorja Vseveda, ki živi v neki vasi in bi gotovo moral vedeti, kam je izginil denar. Gospod je zato ukazal vpreči kočijo, se odpeljal v vas in ga vprašal, ali je on doktor Vseved. Da, on je. Potem naj gre z njim in poišče ukradeni denar. O, seveda, vendar mora z njim tudi njegova žena Grete. Gospod je privolil, ju posadil v kočijo in skupaj so se odpeljali. Ko so prispeli na plemiški dvor, je bila miza že pogrnjena in doktor naj bi najprej prisedel k obedu. Da, vendar tudi njegova žena Grete, je rekel in z njo sedel za mizo. Ko je prvi služabnik prinesel skledo slastne jedi, je kmet dregnil ženo in rekel: »Grete, to je bil prvi,« pri tem pa je mislil na tistega, ki je prinesel prvo jed. Služabnik pa je mislil, da je hotel reči: To je prvi tat. In ker je to res bil, se je prestrašil in zunaj rekel svojim tovarišem: »Doktor vse ve, slabo se nam piše; rekel je, da sem jaz prvi.« Drugi sploh ni hotel v sobo, pa je vendar moral. Ko je vstopil s svojo skledo, je kmet dregnil ženo: »Grete, to je drugi.« Tudi tega služabnika je obšel strah in brž jo je popihal ven. Tretjemu se ni godilo nič bolje; kmet je spet rekel: »Grete, to je tretji.« Četrti je moral prinesti pokrito skledo in gospod je doktorju rekel, naj pokaže svojo umetnost in ugane, kaj je pod pokrovom; v skledi pa so bili raki. Kmet je pogledal skledo, ni vedel, kako naj se izvleče iz zadrege, in je rekel: »Ah, jaz ubogi Krebs!« Ko je gospod to slišal, je vzkliknil: »Glejte, saj ve! Zdaj ve tudi, kdo ima denar.«

Služabnika pa je zgrabil silen strah in doktorju je pomignil, naj za hip pride ven. Ko je prišel, so mu vsi štirje priznali, da so ukradli denar. Z veseljem ga bodo vrnili in še njemu dali lepo vsoto, če jih le ne bo izdal; sicer jih bo to stalo glave. Odpeljali so ga tudi tja, kjer je bil denar skrit. Doktor je bil s tem zadovoljen, vrnil se je v sobo, sedel za mizo in rekel: »Gospod, zdaj bom v svoji knjigi poiskal, kje tiči denar.« Peti služabnik pa je zlezel v peč, ker je hotel slišati, ali doktor ve še kaj več. Doktor je sedel, odprl abecednik, listal sem in tja ter iskal petelina. Ker ga ni mogel takoj najti, je rekel: »Saj si notri in moraš priti ven.« Tisti v peči je mislil, da govori njemu, ves prestrašen skočil ven in zavpil: »Ta človek vse ve!« Doktor Vseved je nato gospodu pokazal, kje je denar, ni pa povedal, kdo ga je ukradel. Z obeh strani je dobil veliko denarja za nagrado in postal slaven mož.