Prevod

Nekoč je živel kraljevič, ki je imel nevesto in jo je zelo ljubil. Ko je nekega dne ves srečen sedel pri njej, je prišlo sporočilo, da njegov oče leži na smrt bolan in ga želi še pred koncem videti. Tedaj je rekel svoji ljubljeni: »Zdaj moram oditi in te zapustiti. V spomin ti dajem ta prstan. Ko bom kralj, se vrnem in te odpeljem domov.« Nato je odjezdil, in ko je prispel k očetu, je bil ta hudo bolan in že blizu smrti. Rekel mu je: »Preljubi sin, pred smrtjo sem te hotel še enkrat videti. Obljubi mi, da se boš poročil po moji volji,« in mu imenoval kraljično, ki naj bi postala njegova žena. Sin je bil tako žalosten, da sploh ni pomislil, temveč je rekel: »Da, dragi oče, zgodilo se bo, kakor želite.« Nato je kralj zaprl oči in umrl.

Ko so sina razglasili za kralja in je minil čas žalovanja, je moral izpolniti obljubo, ki jo je dal očetu. Poslal je snubce po kraljično in obljubili so mu jo za ženo. To je slišala njegova prva nevesta in se zaradi njegove nezvestobe tako žalostila, da je skoraj shirala. Tedaj ji je oče rekel: »Preljubi otrok, zakaj si tako žalostna? Karkoli si želiš, boš dobila.« Za hip je pomislila, nato pa rekla: »Dragi oče, želim si enajst deklet, ki bi mi bila po obrazu, postavi in rasti povsem enaka.« Kralj je rekel: »Če je mogoče, se ti bo želja izpolnila,« in dal po vsem kraljestvu iskati tako dolgo, dokler niso našli enajst deklet, ki so bila njegovi hčeri po obrazu, postavi in rasti povsem enaka.

Ko so prišla h kraljični, je dala sešiti dvanajst lovskih oblek, eno kakor drugo. Enajst deklet si je moralo nadeti lovske obleke, sama pa je oblekla dvanajsto. Nato se je poslovila od očeta in z njimi odjezdila na dvor svojega nekdanjega ženina, ki ga je tako zelo ljubila. Tam je vprašala, ali potrebuje lovce in ali bi jih hotel vse skupaj vzeti v svojo službo. Kralj jih je pogledal, vendar je ni prepoznal. Ker pa so bili tako lepi ljudje, je privolil in rekel, da jih bo z veseljem sprejel. Tako so postali dvanajsteri kraljevi lovci.

Kralj pa je imel leva, ki je bil čudna žival, saj je vedel za vse skrito in skrivno. Naneslo je, da je nekega večera rekel kralju: »Misliš, da imaš dvanajst lovcev?« – »Da,« je rekel kralj, »dvanajst lovcev je.« Lev je nadaljeval: »Motiš se, to je dvanajst deklet.« Kralj je odgovoril: »To nikakor ni res. Kako mi boš to dokazal?« – »Le daj po predsobi natresti grah,« je odgovoril lev, »pa boš takoj videl. Moški imajo trden korak, in ko hodijo po grahu, se niti eno zrno ne premakne. Dekleta pa drobijo, stopicajo in podrsavajo, da se grah kotali.« Kralju je bil nasvet všeč in dal je natresti grah.

Toda kralj je imel služabnika, ki je bil lovcem naklonjen. Ko je slišal, da jih nameravajo preizkusiti, je šel k njim, jim vse povedal in rekel: »Lev hoče kralja prepričati, da ste dekleta.« Kraljična se mu je zahvalila, potem pa rekla svojim dekletom: »Obvladajte se in trdno stopajte po grahu.« Ko je kralj naslednje jutro poklical dvanajst lovcev k sebi in so prišli v predsobo, kjer je bil natresen grah, so stopali tako trdno ter hodili tako zanesljivo in odločno, da se niti eno zrno ni zakotalilo ali premaknilo. Nato so spet odšli, kralj pa je rekel levu: »Zlagal si se mi, saj hodijo kakor moški.« Lev je odgovoril: »Vedeli so, da jih bodo preizkusili, in so se obvladali. Daj v predsobo prinesti dvanajst kolovratov, pa bodo stopili k njim in se jih razveselili, tega pa noben moški ne stori.« Kralju je bil nasvet všeč in dal je postaviti kolovrate v predsobo.

Služabnik, ki je lovcem iskreno želel dobro, pa je šel k njim in jim razkril načrt. Ko so bile same, je kraljična rekla svojim enajstim dekletom: »Obvladajte se in se nikar ne ozirajte po kolovratih.« Ko je kralj naslednje jutro poklical svojih dvanajst lovcev, so prišli skozi predsobo in kolovratov niti pogledali niso. Tedaj je kralj spet rekel levu: »Zlagal si se mi. Moški so, saj kolovratov niso niti pogledali.« Lev je odgovoril: »Vedeli so, da jih bodo preizkusili, in so se obvladali.« Toda kralj levu ni hotel več verjeti.

Dvanajst lovcev je kralja vselej spremljalo na lov in imel jih je čedalje rajši. Ko so bili nekoč spet na lovu, je prišlo sporočilo, da se kraljeva nevesta že bliža. Ko je prava nevesta to slišala, jo je tako zabolelo, da ji je skoraj počilo srce, in nezavestna se je zgrudila na tla. Kralj je mislil, da se je njegovemu ljubemu lovcu nekaj zgodilo, stekel je k njemu, da bi mu pomagal, in mu snel rokavico. Tedaj je zagledal prstan, ki ga je dal svoji prvi nevesti, in ko ji je pogledal v obraz, jo je prepoznal. Srce mu je bilo tako ganjeno, da jo je poljubil, in ko je odprla oči, ji je rekel: »Ti si moja in jaz sem tvoj in nihče na svetu tega ne more spremeniti.« K drugi nevesti pa je poslal sla in jo prosil, naj se vrne v svoje kraljestvo, saj že ima ženo, in kdor spet najde stari ključ, ne potrebuje novega. Nato so praznovali poroko, lev pa je bil spet deležen kraljeve naklonjenosti, saj je vendar govoril resnico.