Prevod

Pokrajina tam spodaj pri Køgeju je precej gola; mesto sicer res leži ob morju, in to je zmeraj lepo, vendar bi lahko bilo še lepše, kot je: naokrog sama ravna polja, gozd pa daleč proč. Toda kadar si nekje zares doma, najdeš tudi kaj lepega, nekaj, po čemer lahko pozneje hrepeniš celo na najlepšem kraju na svetu! In priznati moramo, da je bilo na obrobju Køgeja, kjer se je nekaj skromnih vrtičkov spuščalo k rečici, ki se izliva v morje, poleti prav ljubko. Tako sta mislila zlasti mala sosedova otroka, Knud in Johanne, ki sta se tu igrala in se pod kosmuljevimi grmi plazila drug k drugemu. Na enem vrtu je rasel bezeg, na drugem stara vrba, in prav pod njo sta se otroka najraje igrala. To so jima tudi dovolili, čeprav je drevo stalo tik ob rečici in bi zlahka padla v vodo; a ljubi Bog pazi na malčke, sicer bi se jim slabo godilo. Pa tudi zelo previdna sta bila; deček se je vode tako bal, da ga poleti nikakor ni bilo mogoče spraviti v morje, kjer so drugi otroci tako radi čofotali. Zaradi tega so ga zasmehovali in moral je potrpeti. Potem pa je mala sosedova Johanne sanjala, da pluje s čolnom po Køgejskem zalivu, Knud pa gre naravnost proti njej; voda mu je segala najprej do vratu, nato pa mu je zalila še glavo. Od trenutka, ko je Knud slišal te sanje, ni več dovolil, da bi ga imeli za strahopetca pred vodo, temveč se je samo skliceval na Johannine sanje; nanje je bil ponosen, v vodo pa vseeno ni šel.

Revni starši so se pogosto obiskovali, Knud in Johanne pa sta se igrala po vrtovih in na cesti, ob kateri je vzdolž jarkov stala cela vrsta vrb. Niso bile lepe, krošnje so imele vse obsekane, toda saj niso stale tam za okras, temveč za korist. Veliko lepša je bila stara vrba na vrtu in pod njo sta preživela marsikatero prijetno urico, kakor pravimo.

V Køgeju je velik trg in ob sejemskih dneh so na njem stale cele ulice šotorov s svilenimi trakovi, škornji in vsem mogočim. Vladala je gneča in navadno je deževalo, zato je bilo čutiti zadah kmečkih suknjičev, pa tudi nadvse prijeten vonj po medenjakih, ki jih je bila polna cela stojnica. In najlepše pri vsem tem je bilo, da je mož, ki jih je prodajal, med sejmom zmeraj prenočeval pri starših malega Knuda. Tako je dečku seveda pripadel kak medenjak, od katerega je svoj kos dobila tudi Johanne. A nekaj je bilo skoraj še veliko imenitnejše: prodajalec medenjakov je znal pripovedovati zgodbe, in to skoraj o vsaki stvari, celo o svojih medenjakih. Prav o njih je nekega večera povedal zgodbo, ki je otroka tako globoko prevzela, da je nikoli več nista pozabila; zato je najbolje, da jo slišimo tudi mi, še posebno ker je kratka.

»Na prodajnem pultu sta ležala dva medenjaka,« je rekel, »eden je imel podobo moža s klobukom, drugi pa gospodične brez klobuka, vendar s koščkom zlatih lističev na glavi. Obraz sta imela na zgornji strani in s te strani ju je bilo treba gledati, ne z narobne; nobenega človeka ne bi smeli gledati z narobne strani. Mož je imel na levi grenak mandelj, to je bilo njegovo srce, gospodična pa je bila zgolj medenjak. Na pultu sta ležala za vzorec, dolgo sta ležala tam in se ljubila, vendar tega nista povedala drug drugemu, to pa je treba storiti, če naj iz tega kaj nastane.

‚On je moški, on mora spregovoriti prvi,‘ si je mislila ona, vendar bi bila zadovoljna že s tem, če bi vedela, da ji ljubezen vrača. Njegove misli pa so bile bolj požrešne, in takšni so moški zmeraj; sanjal je, da je živ poulični deček in ima štiri skilinge, potem pa gospodično kupi in jo poje.

In tako sta dneve in tedne ležala na pultu ter se sušila, njene misli pa so postajale vse bolj pretanjene in ženske: ‚Dovolj mi je, da sem ležala z njim na pultu!‘ si je mislila, in tedaj je počila v pasu.

‚Ko bi vedela za mojo ljubezen, bi gotovo zdržala še malo dlje!‘ je pomislil on. In to je vsa zgodba, tukaj pa sta oba!« je rekel prodajalec medenjakov. »Nenavadna sta zaradi svoje življenjske zgodbe in neme ljubezni, ki nikoli nikamor ne pripelje. Poglejta, tukaj ju imata!« In Johanne je dal moža, ki je bil še cel, Knud pa je dobil prelomljeno gospodično. Toda zgodba ju je tako prevzela, da se jima je zaljubljenca smililo pojesti.

Naslednji dan sta ju odnesla na køgejsko pokopališče, kjer je cerkveni zid porasel z najlepšim zelenim bršljanom, ki poleti in pozimi visi čezenj kakor bogata preproga. Medenjaka sta postavila v zelenje na soncu in gruči drugih otrok povedala zgodbo o nemi ljubezni, ki ni bila za nobeno rabo; ljubezen namreč, kajti zgodba je bila čudovita, tako so menili vsi. Ko pa so pogledali medena zaljubljenca, je neki velik fant — in to iz same hudobije — prelomljeno gospodično že pojedel. Otroci so zaradi tega jokali, potem pa — najbrž zato, da ubogi mož ne bi ostal sam na svetu — pojedli še njega. Zgodbe pa niso nikoli pozabili.

Otroka sta bila zmeraj skupaj ob bezgovem grmu in pod vrbo, deklica pa je z glasom, čistim kakor srebrn zvonček, prepevala najlepše pesmi. Knud ni imel niti trohice posluha, znal pa je besedila, in tudi to nekaj velja. Ljudje v Køgeju, celo trgovčeva žena iz železnine, so obstali in poslušali Johanne. »Kako ljubek glas ima ta deklič!« je rekla.

To so bili blagoslovljeni dnevi, a takšni ne trajajo večno. Sosedje so se razšli; dekličina mati je umrla, oče pa se je nameraval poročiti v Københavnu, kjer bi si lahko našel zaslužek. Nekje naj bi dobil službo sla, in to menda zelo donosno. Sosedje so se poslovili v solzah, zlasti otroka sta jokala, odrasli pa so si obljubili, da si bodo pisali vsaj enkrat na leto. Knud je šel za vajenca k čevljarju, saj niso mogli pustiti, da bi se tak dolg fant še naprej potikal brez dela. Potem pa je bil še birman!

O, kako rad bi bil na ta slovesni dan odšel v København in videl malo Johanne! A ni šel in tam še nikoli ni bil, čeprav je mesto od Køgeja oddaljeno komaj pet milj. V jasnem vremenu je Knud čez zaliv že videl njegove stolpe, na dan birme pa je razločno videl, kako se na cerkvi Naše ljube Gospe blešči zlati križ.

Ah, koliko je mislil na Johanne! Ali se ga še spominja? Da! Ob božiču je njen oče pisal Knudovim staršem, da jim gre v Københavnu zelo dobro in da Johanne zaradi njenega lepega glasu čaka velika sreča. Sprejeli so jo v gledališče, tisto, kjer pojejo, in za to je že dobivala nekaj denarja. Od tega je dragima sosedoma v Køgeju poslala cel državni tolar, da bi si polepšala božični večer; nazdravita naj ji, je sama lastnoročno dopisala na koncu pisma, v pripisu pa je stalo še: »Lep pozdrav Knudu!«

Vsi so jokali, čeprav je bilo vse skupaj tako veselo, a jokali so od sreče. Johanne je bila vsak dan v njegovih mislih in zdaj je videl, da tudi ona misli nanj. Bolj ko se je bližal čas, ko naj bi postal pomočnik, jasneje se je zavedal, kako zelo rad ima Johanne in da mora postati njegova ženica. Tedaj mu je okrog ust zaigral nasmeh in še živahneje je vlekel dreto, medtem ko je z nogo napenjal čevljarski jermen. Šilo si je zabodel globoko v prst, pa ni bilo nič hudega. On že ne bo molčal kakor tista dva medenjaka; njuna zgodba mu je bila v velik poduk.

In tako je postal pomočnik ter si zavezal popotno malho. Končno bo prvič v življenju odšel v København, kjer si je že našel mojstra. O, kako presenečena in vesela bo Johanne! Zdaj je imela sedemnajst let, on pa devetnajst.

Že v Køgeju ji je hotel kupiti zlat prstan, potem pa je pomislil, da v Københavnu gotovo prodajajo veliko lepše. Poslovil se je od staršev in se jeseni v dežju in vetru živahno odpravil peš na pot. Listje je odpadalo z dreves; premočen do kože je prispel v veliki København k svojemu novemu mojstru.

Prvo nedeljo je nameraval obiskati Johanninega očeta. Oblekel je novo pomočnikovo obleko in si nadel novi klobuk iz Køgeja, ki mu je tako lepo pristajal; dotlej je zmeraj nosil samo čepico. Našel je hišo, ki jo je iskal, in se povzpel po številnih stopnicah; človeku se je kar zvrtelo, ko je pomislil, kako so ljudje v tem vrvečem mestu naloženi drug nad drugim.

V sobi je bilo videti precej premožno in Johannin oče ga je prijazno sprejel. Za njegovo ženo je bil sicer tujec, vendar mu je podala roko in ponudila kavo.

»Johanne te bo vesela!« je rekel oče. »Prav čeden fant si postal! No, zdaj jo boš videl! To je dekle, ki mi je v veselje, in z božjo pomočjo mi bo še v večje! Svojo sobo ima in nama zanjo plačuje!« Oče je sam prav vljudno potrkal na njena vrata, kakor da bi bil tuj človek, potem pa sta vstopila. O, kako lepo je bilo tam! Takšne sobe gotovo ni bilo v vsem Køgeju, še kraljica ne bi mogla imeti lepše! Na tleh je bila preproga, zavese so segale prav do tal, tam je stal pravi žametni naslanjač, povsod naokrog pa cvetje in slike ter ogledalo, v katero bi se človek skoraj zaletel, saj je bilo veliko kakor vrata. Knud je vse to videl naenkrat, a vendar je gledal samo Johanne. Bila je odraslo dekle, čisto drugačna, kot si jo je predstavljal, vendar veliko lepša! V Køgeju ni bilo dekleta, kakršna je bila ona, in kako gosposka je bila! Toda kako čudno tuje je pogledala Knuda; sicer samo za hip, potem pa je planila k njemu, kakor da bi ga hotela poljubiti. Ni ga, a skoraj bi ga. Da, zares je bila vesela, da vidi prijatelja iz otroštva! Ali ji niso celo stopile solze v oči? In koliko je imela vprašanj, koliko mu je imela povedati, od Knudovih staršev do bezga in vrbe, ki ju je imenovala Bezgovka in Vrbov oče, kakor da bi bila tudi onadva človeka. Saj bi ju prav tako lahko imeli za človeka, kakor so imeli medenjaka. Tudi o njiju je govorila, o njuni nemi ljubezni, kako sta ležala na pultu in se prelomila, ter se tako prisrčno smejala — Knudu pa je kri gorela v licih in srce mu je bilo močneje kot sicer! Ne, prav nič prevzetna ni postala! Opazil je tudi, da so ga prav zaradi nje starši povabili, naj ostane ves večer. Nalivala je čaj in mu sama ponudila skodelico, potem pa vzela knjigo in jim glasno brala. Knudu se je zdelo, kakor da govori prav o njegovi ljubezni; vse se je tako natančno ujemalo z njegovimi mislimi. Nato je zapela preprosto pesem, a v njenem glasu je postala cela zgodba, kakor da bi se vanjo izlivalo njeno srce. Da, gotovo je imela rada Knuda. Solze so mu tekle po licih, ni jih mogel zadržati in ni mogel izgovoriti niti besede. Sam sebi se je zdel zelo neumen, ona pa mu je vendar stisnila roko in rekla: »Dobro srce imaš, Knud! Ostani zmeraj tak, kot si!«

To je bil nepozaben večer, po takem večeru ni bilo mogoče zaspati, in Knud res ni spal. Ob slovesu mu je Johannin oče rekel: »No, zdaj nas pa menda ne boš čisto pozabil! Glej, da ne mine vsa zima, preden nas spet obiščeš!« Torej bi lahko prišel že v nedeljo! In tudi bo. Toda vsak večer, ko je bilo delo končano, delali pa so pri luči, se je Knud odpravil v mesto. Hodil je po ulici, kjer je stanovala Johanne, in gledal proti njenemu oknu, kjer je skoraj zmeraj gorela luč. Nekega večera je na zavesi prav razločno videl senco njenega obraza; to je bil prelep večer! Mojstrovi ženi ni bilo všeč, da mora vsak večer pohajkovati, kakor je temu rekla, in je zmajevala z glavo, mojster pa se je smejal: »Mlad človek je!« je rekel.

»V nedeljo se bova videla in povedal ji bom, kako je ves čas v mojih mislih in da mora postati moja ženica! Res sem samo reven čevljarski pomočnik, vendar lahko postanem mojster, vsaj tak, ki dela na svoje zunaj ceha. Delal bom in se trudil! Da, povedal ji bom; iz neme ljubezni nič ne nastane, tega sta me naučila medenjaka!«

In prišla je nedelja in prišel je Knud, toda kakšna smola! Vsi so bili namenjeni zdoma, to so mu morali povedati. Johanne mu je stisnila roko in vprašala: »Si že bil v gledališču? Nekoč moraš priti! V sredo pojem, in če boš imel čas, ti pošljem vstopnico; oče ve, kje stanuje tvoj mojster!«

Kako ljubeznivo od nje! In v sredo opoldne je res prispelo zapečateno pisemce, brez ene same besede, a v njem je bila vstopnica. Zvečer je Knud prvič v življenju odšel v gledališče, in kaj je videl? Da, videl je Johanne, tako lepo, tako ljubko; res se je poročila z nekim tujim človekom, toda to je bila igra. Samo nekaj so uprizarjali, to je Knud vedel, sicer mu tudi ona ne bi poslala vstopnice, da bi to gledal. In vsi ljudje so ploskali in glasno vzklikali, Knud pa je vpil hura!

Celo kralj se je nasmehnil Johanne, kakor da bi bil tudi on vesel zaradi nje. Bog, kako neznaten se je počutil Knud! Toda tako iskreno jo je ljubil in tudi ona ga je vendar imela rada, moški pa mora prvi spregovoriti, tako je mislila že medena gospodična; v tisti zgodbi je bilo veliko skritega.

Brž ko je prišla nedelja, je Knud odšel k njej; v mislih je bil slovesno ubran, kakor da bi šel k obhajilu. Johanne je bila sama in ga je sprejela; bolje se ne bi moglo zgoditi.

»Dobro, da si prišel!« je rekla. »Skoraj sem že poslala očeta pote, potem pa sem začutila, da boš nocoj gotovo prišel. Povedati ti moram namreč, da v petek odpotujem v Francijo. Moram, če hočem iz sebe narediti kaj res dobrega!« Knudu se je zazdelo, da se soba vrti in da mu bo počilo srce, vendar mu v oči niso stopile solze; kljub temu se je jasno videlo, kako žalosten je postal. Johanne je to opazila in še sama skoraj zajokala. »Ti poštena, zvesta duša!« je rekla. Tedaj se je Knudu razvezal jezik in povedal ji je, kako iskreno jo ljubi in da mora postati njegova ženica. Medtem ko je govoril, je videl, kako je Johanne smrtno prebledela; izpustila je njegovo roko ter resno in žalostno rekla: »Ne spravljaj sebe in mene v nesrečo, Knud! Zmeraj ti bom dobra sestra, na katero se lahko zaneseš — toda nič več!« Z mehko dlanjo ga je pobožala po vročem čelu. »Bog nam daje moč za marsikaj, če le sami hočemo!«

Prav tedaj je vstopila njena mačeha. »Knud je čisto iz sebe, ker odhajam!« je rekla Johanne. »Bodi vendar moški!« Nato ga je potrepljala po rami, kakor da bi govorila samo o potovanju in ničemer drugem. »Otrok!« je rekla. »Zdaj pa bodi priden in razumen, kakor pod vrbo, ko sva bila še oba otroka!«

Knudu se je zdelo, kakor da se je odlomil kos sveta; njegova misel je bila kakor prosta nit, ki jo veter nemočno nosi sem in tja. Ostal je, ni vedel, ali so ga prosili za to, vendar so bili prijazni in dobri do njega. Johanne mu je ponudila čaj in zapela; njen glas ni zvenel kakor nekoč, pa vendar tako neprimerljivo lepo, da bi se ob njem lahko razbilo srce. Nato so se poslovili. Knud ji ni podal roke, ona pa je prijela njegovo in rekla: »Svoji sestri boš vendar podal roko v slovo, moj stari tovariš iz otroških iger!« Nasmehnila se je skozi solze, ki so ji tekle po licih, in ponovila: »Brat.« Da, to naj bi mu bilo v veliko pomoč! To je bilo slovo.

Ona je odplula v Francijo, Knud pa je hodil po blatnih københavnskih ulicah. Drugi pomočniki v delavnici so ga spraševali, kaj kar naprej premleva; z njimi naj gre na zabavo, saj je vendar mlad fant.

In skupaj so odšli v plesišče. Tam je bilo veliko lepih deklet, vendar nobene, kakršna je bila Johanne, in prav tam, kjer je upal, da jo bo pozabil, mu je stala živo pred očmi: »Bog nam daje moč za marsikaj, če le sami hočemo!« je rekla. Pobožnost mu je napolnila dušo in sklenil je roke — violine pa so igrale in dekleta plesala okrog njega. Kar prestrašil se je; zdelo se mu je, da je nekje, kamor ne bi mogel pripeljati Johanne, ona pa je bila z njim v njegovem srcu. Zato je odšel ven, stekel po ulicah in šel mimo hiše, kjer je stanovala. Tam je bilo temno, povsod je bilo temno, prazno in samotno; svet je šel svojo pot in Knud svojo.

Prišla je zima in vode so zamrznile; bilo je, kakor da se vse pripravlja na pogreb. Ko pa je prišla pomlad in je odplul prvi parnik, ga je obšla silna želja, da bi odšel, daleč v širni svet, vendar ne preblizu Francije.

Zavezal si je popotno malho in odšel daleč v Nemčijo, iz mesta v mesto, brez miru in počitka. Šele ko je prispel v staro, veličastno mesto Nürnberg, se mu je zazdelo, da je nemir končno izginil iz njegovih čevljev; zmogel je ostati.

To je nenavadno staro mesto, kakor izrezano iz slikovne kronike. Ulice potekajo, kakor se jim zahoče, hiše pa ne marajo stati v vrsti. Pomoli s stolpiči, zavitimi okraski in kipi štrlijo nad pločnik, visoko z nenavadno razporejenih streh pa se sredi ulice stegujejo žlebovi v podobi zmajev in psov z dolgimi trupi.

Na tamkajšnjem trgu je stal Knud z malho na hrbtu; stal je ob enem starih vodnjakov, kjer med brizgajočimi curki stojijo čudoviti bronasti kipi svetopisemskih in zgodovinskih oseb. Prav tedaj je lepa služkinja prišla po vodo in Knudu ponudila požirek za osvežitev. Ker je imela polno pest vrtnic, mu je dala tudi eno od njih, in to se mu je zdelo dobro znamenje. Iz bližnje cerkve so do njega mogočno zadonele orgle; zvenele so tako domače, kakor v køgejski cerkvi, in vstopil je v veliko stolnico. Sonce je sijalo skozi poslikana okna med visoke, vitke stebre; misli so se mu napolnile s pobožnostjo in v dušo se mu je naselil mir.

V Nürnbergu je poiskal in našel dobrega mojstra, ostal pri njem ter se naučil jezika. Stare jarke okoli mesta so spremenili v majhne zelenjavne vrtove, visoko obzidje z mogočnimi stolpi pa še stoji. Vrvar plete vrvi na lesenem hodniku vzdolž obzidja na mestni strani, povsod naokrog pa iz razpok in lukenj raste bezeg, ki svoje veje razpenja nad majhne, nizke hiše spodaj. V eni od njih je stanoval mojster, pri katerem je delal Knud; bezeg je nagibal veje čez malo strešno okno, za katerim je spal.

Tu je preživel poletje in zimo, ko pa je prišla pomlad, ni mogel več zdržati. Bezeg je cvetel in tako domače dišal, kakor da je spet na vrtu v Køgeju. Zato je Knud zapustil mojstra in se preselil k drugemu, globlje v mesto, kjer ni bilo bezga.

Nova delavnica je bila blizu enega starih kamnitih mostov, tik nad nizkim vodnim mlinom, v katerem je ves čas šumelo. Zunaj je bila samo deroča reka, stisnjena med hiše, z vseh pa so viseli stari, trhli balkoni, kakor da jih bodo vsak hip stresle v vodo. Tu ni rasel bezeg, tu ni bilo niti cvetličnega lončka z malo zelenja, toda naravnost nasproti je stala velika stara vrba, ki se je kakor oklepala hiše, da je tok ne bi odnesel. Svoje veje je raztezala nad reko, čisto tako kakor vrba na vrtu ob køgejski rečici.

Da, zares se je preselil od Bezgovke k Vrbovemu očetu. To drevo je imelo, zlasti ob mesečnih večerih, nekaj, zaradi česar se je počutil: »— v mesečini tako danskega duha!«

Toda tega ni povzročala mesečina, ne, to je bila stara vrba. Ni mogel zdržati, in zakaj ne? Vprašajte vrbo, vprašajte cvetoči bezeg! Poslovil se je od mojstra in od Nürnberga ter odšel še dlje.

Nikomur ni govoril o Johanne; svojo žalost je skrival v sebi, zgodbi o medenjakih pa je pripisoval poseben pomen. Zdaj je razumel, zakaj je imel mož na levi grenak mandelj; tudi sam je čutil njegov grenki okus, Johanne, ki je bila zmeraj tako mila in nasmejana, pa je bila zgolj medenjak. Zdelo se mu je, kakor da ga jermen popotne malhe stiska, tako da težko diha. Zrahljal ga je, vendar ni pomagalo. Okrog njega je bila samo polovica sveta, drugo polovico je nosil v sebi; tako je bilo!

Šele ko je zagledal visoke gore, se mu je svet povečal, misli so se mu obrnile navzven in v oči so mu stopile solze. Alpe so se mu zdele zložena krila Zemlje; kaj, če bi jih dvignila in razprostrla velika peresa s pisanimi podobami črnih gozdov, šumečih voda, oblakov in snežnih gmot! »Na sodni dan bo zemlja dvignila velika krila, poletela proti Bogu in kakor mehurček počila v njegovih jasnih žarkih! O, ko bi že bil sodni dan!« je vzdihnil. Tiho je hodil po deželi, ki se mu je zdela kakor s travo porasel sadovnjak. Z lesenih balkonov hiš so mu prikimavale deklice, ki so klekljale čipke, vrhovi gora so žareli v rdečem večernem soncu, in ko je zagledal zelena jezera med temnimi drevesi, je pomislil na obalo Køgejskega zaliva. V prsih je čutil otožnost, vendar ne bolečine.

Tam, kjer Ren kakor en sam dolg val privre na plano, se požene v globino, razbije in spremeni v snežno bele, svetle oblačne gmote, kakor da bi se tam rojevali oblaki — nad njimi pa kakor razvezan trak plapola mavrica —, je pomislil na vodni mlin pri Køgeju, kjer je voda bučala in se razbijala.

Rad bi ostal v tihem mestu ob Renu, toda tam je bilo toliko bezga in toliko vrb, zato je šel naprej; čez visoke, mogočne gore, skozi presekane skale in po poteh, ki so bile kakor lastovičja gnezda prilepljene na kamnito steno. V globini je bučala voda, oblaki so ležali pod njim; v toplem poletnem soncu je hodil čez bleščeče osate, sleč in sneg, potem pa se poslovil od severnih dežel ter se spustil pod kostanje, med vinograde in koruzna polja. Gore so bile zid med njim in vsemi spomini, in tako je tudi moralo biti. Pred njim je ležalo veliko, veličastno mesto, imenovali so ga Milano, in tam je našel nemškega mojstra, ki mu je dal delo. V delavnico je prišel k dobremu staremu zakonskemu paru. Vzljubila sta tihega pomočnika, ki je malo govoril, toliko več delal ter bil pobožen in krščanski. Zdelo se je tudi, da mu je Bog s srca snel težko breme.

Najraje se je tu in tam povzpel na mogočno marmorno cerkev; zdelo se mu je, da je narejena iz snega iz domačih krajev, oblikovanega v kipe, koničaste stolpiče in odprte dvorane, okrašene s cvetjem. Iz vsakega kota, z vsake konice in oboka so se mu smehljali beli kipi. Nad seboj je imel modro nebo, pod seboj mesto in širno zeleno lombardsko ravnino, proti severu pa visoke gore z večnim snegom. Tedaj je pomislil na køgejsko cerkev z bršljanovimi viticami okrog rdečih zidov, vendar ni hrepenel po njej; tu, za gorami, je hotel biti pokopan.

Eno leto je že živel tu, tri leta pa so minila, odkar je odšel od doma, ko ga je mojster odpeljal v mesto, ne v areno gledat jahalne umetnike, temveč v veliko opero, in tudi dvorana je bila vredna ogleda. V sedmih nadstropjih so visele svilene zavese, od tal pa vrtoglavo visoko do stropa so sedele najimenitnejše dame s šopki v rokah, kakor da se odpravljajo na ples, gospodje pa so bili v polni opravi, mnogi okrašeni s srebrom in zlatom. Svetlo je bilo kakor v najjasnejšem soncu, nato pa je glasba zadonela tako mogočno in lepo; vse je bilo razkošnejše kot v københavnskem gledališču, toda tam je bila vendar Johanne, tukaj pa — da, bilo je kakor čarovnija: zavesa se je odmaknila in tudi tu je stala Johanne, v zlatu in svili, z zlato krono na glavi. Pela je, kakor more peti samo božji angel; stopila je naprej, kolikor je mogla, nasmehnila se je, kakor se je znala nasmehniti samo Johanne, in pogledala naravnost v Knuda.

Ubogi Knud je zgrabil mojstrovo roko in glasno zaklical: »Johanne!« Toda nihče ga ni slišal, glasbeniki so igrali tako silovito. Mojster pa je prikimal: »Seveda, Johanne ji je ime!« Nato je vzel natisnjen list in mu pokazal, da tam stoji njeno ime, njeno polno ime.

Ne, to niso bile sanje! In vsi so ji navdušeno vzklikali ter ji metali cvetje in vence. Vsakokrat, ko je odšla, so jo znova klicali; odhajala je in se vračala, pa se spet vračala.

Na ulici so se ljudje zgrnili okrog njene kočije in jo vlekli, Knud pa je bil čisto spredaj in najsrečnejši od vseh. Ko so prispeli do njene razkošno razsvetljene hiše, je stal tik ob vratih kočije. Odprla so se in ona je izstopila; luč ji je posijala naravnost v blagoslovljeni obraz, tako milo se je smehljala in zahvaljevala ter bila tako ganjena. Knud ji je pogledal naravnost v obraz in ona je pogledala naravnost v Knudov obraz, vendar ga ni prepoznala. Gospod z zvezdo na prsih ji je ponudil roko — bila sta zaročena, so pravili.

In Knud je odšel domov in si zavezal nahrbtnik; hotel je, moral je domov k bezgu in vrbi — ah, pod vrbo! V eni uri lahko človek preživi vse življenje!

Prosili so ga, naj ostane; nobena beseda ga ni mogla zadržati. Govorili so mu, da se bliža zima, da v gorah že pada sneg; toda po sledeh počasi vozečega voza — zanj so pač morali utreti pot — je lahko hodil z nahrbtnikom na hrbtu in se opiral na palico. In odšel je proti goram, se vzpenjal čeznje in spuščal z njih; bil je že izčrpan, pa še vedno ni zagledal ne mesta ne hiše; pot ga je vodila proti severu. Nad njim so se prižigale zvezde, noge so se mu šibile, v glavi se mu je vrtelo; tudi globoko v dolini so se prižigale zvezde, kakor da bi se nebo razprostiralo še pod njim. Čutil je, da je bolan. Zvezd tam spodaj je bilo čedalje več in svetile so čedalje jasneje, premikale so se sem ter tja. Bilo je mestece, v katerem so utripale luči, in ko je to spoznal, je zbral poslednje moči in se privlekel do skromnega prenočišča.

Tu je ostal ves dan in vso noč, saj je njegovo telo potrebovalo počitek in nego. V dolini se je tajalo in padala je sodra. Nekega jutra je prišel lajnar in zaigral melodijo iz domače Danske; tedaj Knud ni mogel več zdržati. Hodil je dneve in dneve, mnogo dni, in hitel, kakor da mora priti domov, preden tam vsi pomrejo; toda nikomur ni govoril o svojem hrepenenju, nihče ne bi mogel verjeti, da ga muči srčna bolečina, najgloblja, kar jih človek lahko občuti. Ta ni za svet, ni zabavna, niti za prijatelje ni — on pa prijateljev ni imel! Kot tujec je hodil po tuji deželi, domov, proti severu. V edinem pismu od doma, ki so mu ga starši napisali že pred davnim časom, je pisalo: »Ti nisi pravi Danec kakor mi doma! Mi smo tako zelo danski! Ti imaš rad samo tuje dežele!« Starši so lahko tako pisali — saj so ga vendar poznali!

Bil je večer, hodil je po odprti cesti in začelo je zmrzovati; tudi dežela je postajala čedalje bolj ravna, s polji in travniki; ob cesti je stala velika vrba. Vse je bilo videti tako domače, tako dansko! Sedel je pod vrbo, čutil se je tako utrujenega, glava mu je omahnila in oči so se mu zaprle k počitku, vendar je čutil in zaznaval, kako vrba spušča veje proti njemu. Drevo se mu je zdelo kakor star, mogočen mož; bil je sam oče Vrba, ki ga je dvignil v naročje in ga, svojega utrujenega sina, nesel domov v dansko deželo ob odprti, bledi obali, v mesto Køge, na vrt njegovega otroštva. Da, prav vrba iz Køgeja se je odpravila v svet, da bi ga poiskala in našla, in zdaj ga je našla in prinesla domov na mali vrt ob rečici. Tam je stala Johanne v vsem svojem sijaju, z zlato krono na glavi, kakršno jo je videl zadnjič, in vzkliknila: »Dobrodošel!«

Tik pred njima pa sta stali dve nenavadni postavi, ki sta bili videti precej bolj človeški kakor v njegovem otroštvu; tudi onidve sta se spremenili. Bila sta medenjaka, možiček in ženička; obrnila sta se s pravo stranjo naprej in bila prav čedna.

»Hvala!« sta oba rekla Knudu. »Razvezal si nama jezik! Naučil si naju, da je treba pogumno povedati, kar človek misli, sicer iz tega nič ne bo! In zdaj je nekaj nastalo iz tega! — Zaročena sva!«

Potem sta z roko v roki odšla po ulicah Køgeja in tudi od zadaj sta bila videti zelo spodobna, nič jima ni bilo mogoče očitati! Šla sta naravnost proti cerkvi v Køgeju, Knud in Johanne pa sta jima sledila; tudi onadva sta se držala za roke. Cerkev je stala kakor nekoč, z rdečimi zidovi in prelepim zelenim bršljanom, njena velika vrata so se na obe strani odprla, orgle so zadonele in možiček ter ženička sta skupaj stopala po cerkveni ladji. »Gospoda ima prednost!« sta rekla. »Ženin in nevesta medenjakov!« Nato sta se umaknila vsak na svojo stran, da sta Knud in Johanne stopila naprej in pokleknila. Johanne je sklonila glavo nad njegov obraz in iz oči so ji polzele ledeno mrzle solze; to se je led okoli njenega srca talil ob njegovi silni ljubezni. Solze so mu padale na goreča lica in — ob tem se je prebudil. Sedel je pod staro vrbo v tuji deželi, v zimsko mrzlem večeru; iz oblakov je padala ledena toča in mu bičala obraz.

»To je bila najlepša ura mojega življenja!« je rekel. »In bile so sanje. — Bog, daj mi, da jih sanjam še enkrat!« Zaprl je oči, zaspal in sanjal.

Zjutraj je padal sneg in se vrtinčil čez njegove noge; spal je. Vaščani so šli v cerkev; tam je sedel rokodelski pomočnik, bil je mrtev, zmrznil je — pod vrbo.