Divji osel in lisica

Besedilo

Divji osel in lisica

Vezir je rekel: »Vedi, o kralj, da je neki lisjak vsak dan zapuščal svoj brlog in si iskal hrano. Nekega dne se je potikal po gorah, in ko se je dan iztekel ter se je namenil vrniti domov, je srečal drugega lisjaka. Drug drugemu sta pripovedovala o svojih doživetjih in o tem, kaj sta uplenila. Eden izmed njiju je rekel: ‘Včeraj sem naletel na divjega osla. Bil sem lačen, saj tri dni nisem ničesar jedel, zato sem se ga razveselil in se zahvalil vzvišenemu Bogu, ki mi ga je naklonil. Lotil sem se njegovega srca, ga pojedel in se nasitil, nato pa se vrnil v svoj brlog. Od tedaj so minili trije dnevi, v katerih nisem našel ničesar za pod zob, pa sem še zdaj sit.’ Ko je lisjak slišal to pripoved, mu je zavidal sitost in si rekel: ‘Za vsako ceno moram pojesti srce divjega osla.’ Več dni ni jedel, dokler ni shujšal in bil že na robu smrti. Vse manj si je prizadeval iskati hrano in je obležal v svojem brlogu. Nekega dne, ko je tako ležal doma, sta mimo prišla lovca, namenjena na lov. Naletela sta na divjega osla in ga ves dan zasledovala. Nazadnje je eden izmed njiju vanj izstrelil puščico z razcepljeno ostjo. Zadela ga je, mu prodrla v drobovje, dosegla srce in ga ubila prav pred lisjakovim brlogom. Lovca sta ga dohitela in našla mrtvega. Izvlekla sta puščico, ki ga je zadela v srce, vendar je ven prišlo le leseno steblo, razcepljena ost pa je ostala v oslovem trebuhu.

Ko se je zvečerilo, je lisjak prišel iz brloga in stokal od slabosti in lakote. Pred vhodom je zagledal ležečega divjega osla in se ga neizmerno razveselil, tako da je skoraj začel stokati od slabosti in lakote; pred vhodom je zagledal ležečega divjega osla in se ga neizmerno razveselil, tako da bi od veselja skoraj poletel. Rekel je: ‘Hvala Bogu, ki mi je brez truda izpolnil željo! Nisem namreč več upal, da bom ujel divjega osla ali katero drugo žival. Nemara ga je Bog pokončal in mi ga prinesel prav sem.’ Nato je skočil nanj, mu razparal trebuh, potisnil glavo vanj in z gobcem brskal po drobovju, dokler ni našel srca. Zagrabil ga je in pogoltnil, toda ko mu je zdrsnilo v grlo, so se kraki puščične osti zataknili v kost v njegovem vratu. Srca ni mogel ne spraviti v želodec ne izvleči iz grla in spoznal je, da je pogubljen. Zato, o kralj, naj bo človek zadovoljen s tem, kar mu je odmeril Bog, naj se mu zahvaljuje za njegove darove in nikoli ne obupa nad svojim Gospodom. Tebi, o kralj, pa je Bog zaradi tvojih dobrih namenov in dobrotljivosti naklonil sina, ko si že izgubil upanje. Prosimo torej vzvišenega Boga, naj mu podari dolgo življenje in trajno srečo ter naj ga, ko se bo izteklo tvoje dolgo življenje, napravi za blagoslovljenega naslednika, zvestega tvoji zavezi.« Nato je vstal četrti vezir in rekel: »Kadar je kralj razumen in vešč modrosti …« Tedaj je Šeherezado dohitel svit in prekinila je pripoved, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 905. noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je četrti vezir vstal in rekel: ‘Kadar je kralj razumen in vešč modrosti, prava in vladanja, kadar so njegovi nameni čisti in je pravičen do svojih podložnikov, kadar izkazuje čast tistim, ki si jo zaslužijo, in spoštovanje tistim, ki jim pripada, kadar ob svoji moči odpušča, kjer je to potrebno, skrbi za nadrejene in podrejene, jim lajša bremena in jih obdaruje, prikriva njihove pomanjkljivosti ter drži obljube, ki jim jih je dal, tedaj je vreden sreče na tem in onem svetu. Vse to ga namreč varuje pred njimi in mu pomaga utrditi kraljestvo, premagati sovražnike in doseči, kar si želi; obenem mu Bog množi svoje darove, mu pomaga, da se zanje zahvaljuje, in mu naklanja svoje varstvo. Če pa je kralj drugačen, se on in prebivalci njegovega kraljestva nenehno pogrezajo v nesreče in nadloge, saj krivično ravna tako s tujci kakor s svojimi. Tedaj se mu zgodi, kar se je zgodilo sinu kralja popotnika.’ Kralj je vprašal: ‘In kaj se mu je zgodilo?’«