Lev in lovec

Besedilo

Lev in lovec

Če te torej njegova prizanesljivost zavede in se postaviš na mesto, za katero te nima za vrednega, boš kakor lovec, ki je lovil divje živali, jih odiral, ker je potreboval njihove kože, meso pa zavrgel. V tisti kraj je začel prihajati lev in se hraniti z mrhovino. Ker je pogosto zahajal tja, se je lovca navadil in se z njim udomačil. Lovec mu je začel metati hrano, ga božati po hrbtu in se igrati z njegovim repom. Ko je videl, kako miren, zaupljiv in pohleven je lev ob njem, si je rekel: »Ta lev se mi je podredil in zdaj je v moji oblasti. Najbolje bo, da ga zajaham in mu odrem kožo kakor drugim divjim živalim.« Lovec se je opogumil, skočil levu na hrbet in se ga hotel polastiti. Ko je lev videl, kaj je storil, se je silno razjezil, dvignil šapo in udaril lovca, da so se mu kremplji zarili v drobovje, nato pa ga vrgel pod noge in raztrgal. Iz tega sem spoznal, da se mora vezir pred kraljem ravnati po tem, kar razbere iz njegovega razpoloženja, in si zaradi svoje razumnosti ne sme dovoliti predrznosti, da se kralj ne obrne proti njemu.« Tedaj je Šahrazado dohitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila devetsto dvanajsta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je mladenič, sin kralja Džiliada, vezirju Šamasu dejal: ‘Vezir se mora pred kraljem ravnati po tem, kar razbere iz njegovega razpoloženja, in si zaradi svoje razumnosti ne sme dovoliti predrznosti, da se kralj ne obrne proti njemu.’ Šamas je vprašal: ‘Povej mi torej, s čim si vezir pridobi ugled pri kralju?’ Mladenič je odgovoril: ‘Z zvestim izpolnjevanjem zaupanih dolžnosti: z iskrenimi nasveti, preudarnimi sodbami in izvrševanjem njegovih ukazov.’ Šamas mu je rekel: ‘Omenil si, da se mora vezir izogibati kraljevi jezi, delati, kar mu je pogodu, in skrbno opravljati, kar mu je zaupal; vse to je njegova dolžnost. Toda povej mi, kaj naj stori, če je kralj zadovoljen le s krivičnostjo, nasiljem in samovoljo? Kako naj ravna vezir, ki ga doleti služba pri takem krivičnem kralju? Če ga hoče odvrniti od njegovih nagnjenj, strasti in namer, tega ne more doseči; če pa sledi njegovim željam in odobrava njegove zamisli, si naloži breme krivde in postane sovražnik podložnikov. Kaj praviš o tem?’ Mladenič mu je odgovoril: ‘Breme krivde in greha, o vezir, ki si ga omenil, si naloži le tedaj, ko kralju sledi v njegovih napačnih dejanjih. Kadar pa se kralj o čem takem posvetuje z njim, mu mora vezir pokazati pot pravičnosti in poštenja, ga posvariti pred krivico in samovoljo, mu pojasniti, kako naj lepo ravna s podložniki, ga spodbujati z obljubljenim plačilom in opozarjati na kazen, ki ga čaka. Če se kralj omehča in prisluhne njegovim besedam, je namen dosežen; sicer vezirju ne ostane drugega, kakor da ga obzirno zapusti, saj bo ločitev obema prinesla mir.’ Vezir je vprašal: ‘Povej mi, kakšne pravice ima kralj do podložnikov in kakšne podložniki do kralja?’ Mladenič je odgovoril: ‘Kar jim zapove, naj izvršujejo z iskrenim namenom in naj ga ubogajo v vsem, kar je po volji njemu, Bogu in njegovemu poslancu. Podložniki pa imajo pravico, da kralj varuje njihovo premoženje in ščiti njihove žene in družine. Kralju so dolžni poslušnost in pokorščino, zanj morajo zastaviti življenje, mu izkazovati, kar mu pripada, in ga hvaliti za pravičnost in dobroto, s katerima jih obdarja.’ Šamas je rekel: ‘Pojasnil si mi, kar sem te vprašal o pravicah kralja in podložnikov. Povej mi, ali imajo podložniki do kralja še kakšno pravico poleg teh, ki si jih naštel?’ Mladenič je odgovoril: ‘Da. Dolžnost kralja do podložnikov je še večja kakor dolžnost podložnikov do kralja, saj je zanemarjanje njihovih pravic bolj pogubno kakor zanemarjanje njegovih. Kralj propade ter izgubi oblast in blaginjo prav zato, ker ne spoštuje pravic podložnikov. Kdor prevzame kraljevsko oblast, mora vztrajno skrbeti za troje: za vero, za podložnike in za dobro vladanje. Če se drži teh treh stvari, bo njegova oblast trajala.’ Šamas je vprašal: ‘Kako naj pravilno skrbi za podložnike?’ Mladenič je odgovoril: ‘Tako, da spoštuje njihove pravice in ohranja njihove dobre običaje, zaposluje učenjake in modrece, da jih poučujejo, pravično razsoja med njimi, varuje njihova življenja, ne posega po njihovem premoženju, lajša njihova bremena in krepi njihovo vojsko.’ Šamas je vprašal: ‘Povej mi, kakšne pravice ima vezir do kralja?’ Mladenič je odgovoril: ‘Do nikogar kralj nima večjih obveznosti kakor do vezirja, in sicer iz treh razlogov. Prvič zato, ker vezir skupaj z njim nosi posledice napačnih odločitev, dobre odločitve pa prinašajo korist kralju in podložnikom. Drugič zato, da ljudje vedo, kako visoko kralj ceni vezirja, in mu podložniki izkazujejo spoštovanje, čast in ponižnost. Tretjič zato, ker bo vezir, ko vidi takšno ravnanje kralja in podložnikov, od njih odvračal, kar jim je zoprno, in jim zagotavljal, kar jim je ljubo.’ Šamas je rekel: ‘Slišal sem vse, kar si mi povedal o lastnostih kralja, vezirja in podložnikov, in sprejel tvoje besede. Zdaj mi povej, kako naj človek varuje jezik pred lažjo, nespametnostjo, sramotenjem tuje časti in čezmernim govorjenjem?’ Mladenič je odgovoril: ‘Človek naj govori le dobre in lepe besede in naj se ne vpleta v stvari, ki se ga ne tičejo. Ogiba naj se opravljanju in naj nikomur ne prenaša besed, ki jih je slišal od njegovega sovražnika. Pri oblastniku naj ne skuša škodovati ne prijatelju ne sovražniku. Dobrega naj pričakuje in zlega naj se boji samo od vzvišenega Boga, kajti v resnici le on prinaša škodo in korist. Nikogaršnjih napak naj ne razglaša in naj ne govori iz nevednosti, da si ne nakoplje greha pred Bogom in sovraštva med ljudmi. Vedi, da je beseda kakor puščica: ko odleti, je nihče ne more priklicati nazaj. Pazi naj tudi, da svoje skrivnosti ne zaupa komu, ki jo bo izdal, saj ga lahko razkritje prizadene prav tedaj, ko je prepričan, da je skrivnost na varnem. Pred prijateljem naj jo skriva še skrbneje kakor pred sovražnikom; varovati skrivnost pred vsemi ljudmi namreč pomeni zvesto ohranjati zaupano.’ Šamas je vprašal: ‘Povej mi še o lepem vedenju do družine in sorodnikov.’ Mladenič je odgovoril: ‘Adamovi potomci ne najdejo miru brez lepega vedenja. Družini pa mora človek izkazovati, kar ji pripada, in prijateljem, kar jim je dolžan.’ Šamas je vprašal: ‘Kaj mora izkazovati družini?’ Mladenič je odgovoril: ‘Staršem naj izkazuje ponižnost, prijazne besede, blagost, čast in spoštovanje. Prijateljem pa naj namenja iskrene nasvete, z njimi deli premoženje, jim pomaga pri opravkih, se veseli njihovega veselja in spregleda njihove spodrsljaje. Ko pri njem spoznajo te lastnosti, mu bodo v zameno dajali svoje najdragocenejše nasvete in zanj zastavili življenje. Če prijatelju zaupaš, mu torej nakloni svojo ljubezen in mu pomagaj pri vseh njegovih zadevah.’« Tedaj je Šahrazado dohitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila devetsto trinajsta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je vezir Šamas, potem ko je mladeniča, sina kralja Džiliada, vprašal o prej omenjenih rečeh in prejel njegove odgovore, dejal: ‘Po mojem so prijatelji dveh vrst: prijatelji, ki jim zaupamo, in prijatelji, s katerimi se družimo. Tistim, ki jim zaupamo, smo dolžni vse, kar si opisal. Zdaj pa te sprašujem o drugih, o prijateljih za druženje.’ Mladenič je odgovoril: ‘Prijatelji za druženje ti prinašajo veselje, prijaznost, sladke besede in prijetno družbo. Ne odrekaj se veselju, ki ti ga dajejo, temveč jim naklanjaj prav toliko, kolikor oni naklanjajo tebi, in jim vračaj vedri obraz in prijazne besede. Tako bo tvoje življenje prijetno in tvoje besede bodo radi sprejemali.’

Šamas je rekel: ‘Vse to sva zdaj spoznala. Povej mi še o preživetju, ki ga Stvarnik odmeri svojim bitjem: ali je razdeljeno med ljudi in živali tako, da ima vsak svoj delež do konca življenja? Če je tako, zakaj se človek, ki išče zaslužek, izpostavlja naporom, da bi dobil nekaj, za kar ve, da mu bo nujno pripadlo, če mu je usojeno, četudi se ne trudi; če pa mu ni usojeno, tega ne bo dobil, naj si prizadeva še tako močno? Ali naj torej opusti prizadevanja, zaupa svojemu Gospodu ter telesu in duši privošči počitek?’ Mladenič je odgovoril: ‘Vemo, da je vsakomur odmerjen delež preživetja in določen konec življenja, toda do vsakega deleža vodijo poti in sredstva. Kdor išče zaslužek, bi si sicer lahko odpočil, če bi iskanje opustil, vendar si mora kljub temu prizadevati za preživetje. Iskalci pa so dveh vrst: eni uspejo, drugi ostanejo praznih rok. Kdor uspe, najde uteho v dvojem: da je dobil svoj delež in da so se njegova prizadevanja srečno končala. Kdor ne uspe, pa najde uteho v treh stvareh: da se je potrudil poiskati svoj delež, da se ni hotel obesiti drugim na pleča in da si nima česa očitati.’ Šamas je vprašal: ‘Povej mi, po katerem načelu naj človek išče preživetje?’ Mladenič je odgovoril: ‘Za dovoljeno naj ima, kar je Bog dovolil, in za prepovedano, kar je mogočni in vzvišeni Bog prepovedal.’

Ko sta prišla do te točke, se je njun pogovor končal. Šamas in navzoči učenjaki so vstali, se priklonili mladeniču do tal ter mu izkazali čast in spoštovanje. Oče ga je stisnil k sebi, nato pa ga posadil na kraljevski prestol in rekel: ‘Hvala Bogu, ki mi je podaril sina, ob katerem se moje oči veselijo še za mojega življenja.’ Nato je mladenič rekel Šamasu in navzočim učenjakom: ‘O učenjak, ki zastavljaš vprašanja o duhovnih rečeh! Čeprav mi je Bog razodel le malo znanja, sem razumel tvoj namen, ko si sprejemal moje odgovore na svoja vprašanja, naj sem odgovarjal prav ali narobe. Morda si moje zmote blagohotno spregledal. Zdaj pa bi te rad vprašal o nečem, čemur moj razum ni kos, ob čemer sem nemočen in kar moj jezik le stežka opiše. Zame je namreč tako nejasno kakor bistra voda v črni posodi. Želim, da mi to razložiš, da v prihodnje zame ne bo ostalo nič tako nejasno, kakor je bilo doslej. Kakor je Bog dal življenje po vodi, moč po hrani in ozdravljenje bolniku po zdravnikovem zdravilu, tako je nevednemu dal zdravilo v učenjakovem znanju. Prisluhni torej mojim besedam.’ Šamas je rekel: ‘O ti bistrega duha, ki zastavljaš tehtna vprašanja in so ti vsi učenjaki priznali odličnost, ker tako dobro razlikuješ in razvrščaš stvari ter tako pravilno odgovarjaš na moja vprašanja! Vem, da me ne boš vprašal o ničemer, česar ne bi znal razložiti z bolj preudarnim mnenjem in resničnejšimi besedami kakor jaz, saj ti je Bog naklonil znanje, kakršnega ni dal nikomur drugemu. Povej mi torej, o čem me hočeš vprašati.’ Mladenič je rekel: ‘Povej mi o Stvarniku, čigar moč je veličastna: iz česa je ustvaril stvarstvo, ko pa pred tem ni bilo ničesar? Na tem svetu ne vidimo ničesar, kar ne bi bilo ustvarjeno iz nečesa drugega. Stvarnik, blagoslovljen in vzvišen, lahko ustvari stvari iz nič, toda njegova volja je kljub popolni moči in veličini določila, da vse ustvarja iz nečesa.’ Vezir Šamas je odgovoril: ‘Izdelovalci lončenih posod in drugi rokodelci res ne morejo narediti ničesar drugače kakor iz nečesa, saj so sami ustvarjena bitja. Če pa hočeš spoznati moč blagoslovljenega in vzvišenega Stvarnika, ki je svet ustvaril tako čudovito, da prikliče stvari v obstoj, dolgo premišljuj o različnih vrstah stvarstva. V njih boš našel znamenja in dokaze njegove popolne moči in spoznal, da lahko ustvarja iz nič; da, priklical jih je iz popolnega neobstoja, saj so bile tudi prvine, iz katerih so stvari sestavljene, prej čisti nič. To sem ti pojasnil, da o tem ne boš dvomil. Na to kaže tudi znamenje noči in dneva, ki se izmenjujeta. Ko dan mine in pride noč, se nam dan skrije in ne vemo, kje prebiva. Ko pa noč z vso svojo temo in grozljivostjo mine, pride dan, a ne vemo, kje je ostala noč. Ko nad nami zasije sonce, ne vemo, kje se je skrivala njegova svetloba, in ko zaide, ne vemo, kje se ustavi ob zahodu. Takih del Stvarnika — mogočno je njegovo ime in veličastna njegova moč — je mnogo in begajo misli celo najbistrejših bitij.’

Mladenič je rekel: ‘O učenjak, pokazal si mi dokaze Stvarnikove moči, ki jih ni mogoče zanikati. Toda povej mi, kako je ustvaril svoja bitja?’ Šamas je odgovoril: ‘Stvarstvo je ustvarjeno po njegovi besedi, ki je obstajala pred začetkom časa; z njo je ustvaril vse stvari.’ Mladenič je rekel: ‘Bog, čigar ime je veličastno in moč vzvišena, je hotel ustvariti bitja, še preden so obstajala.’ Šamas je odgovoril: ‘Po svoji volji jih je ustvaril s svojo besedo. Če ne bi imel govora in izrekel besede, stvarstvo ne bi obstajalo.’« Tedaj je Šahrazado dohitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila devetsto štirinajsta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je Šamas mladeniču odgovoril na prej omenjena vprašanja, nato pa mu dejal: ‘Sin moj, nihče ti ne more povedati drugače, kakor sem ti povedal jaz, ne da bi izkrivljal besede svetih postav in sprevračal resnico. Takšna je tudi trditev, da ima beseda svojo lastno moč. Bog me obvaruj takega verovanja! Ko o mogočnem in vzvišenem Bogu pravimo, da je stvarstvo ustvaril s svojo besedo, to pomeni, da je eden v svojem bistvu in svojih lastnostih. Ne pomeni, da ima Božja beseda sama svojo moč, temveč da je moč Božja lastnost, kakor so govor in druge popolne lastnosti lastnosti Boga, čigar veličina je vzvišena in oblast mogočna. Zato ne opisujemo njega brez njegove besede niti njegove besede brez njega. Bog, čigar hvala je vzvišena, je s svojo besedo ustvaril vse stvarstvo in brez nje ni ustvaril ničesar. Stvari je ustvaril s svojo resnično besedo, zato smo ustvarjeni v resnici.’ Mladenič je rekel: ‘Razumel sem, kar si povedal o Stvarniku in veličini njegove besede, in to z razumevanjem sprejel. Toda slišal sem te reči, da je stvarstvo ustvaril s svojo resnično besedo. Resnica pa je nasprotje neresnice. Od kod se je torej pojavila neresnica? Kako se lahko primeša resnici, da ji postane podobna in se ustvarjenim bitjem obe zdita tako prepleteni, da ju morajo šele razločiti? Ali mogočni in vzvišeni Stvarnik ljubi neresnico ali jo sovraži? Če praviš, da ljubi resnico in je z njo ustvaril svoja bitja, neresnico pa sovraži, od kod je to, kar sovraži, vstopilo v tisto, kar ljubi, se pravi v resnico?’ Šamas je odgovoril: ‘Ko je Bog ustvaril človeka v resnici, človek ni potreboval kesanja, dokler se resnici, v kateri je bil ustvarjen, ni primešala neresnica. To se je zgodilo zaradi zmožnosti, ki jo je Bog položil v človeka: volje in nagnjenja, po katerih si človek s svojimi dejanji pridobiva zasluge ali krivdo. Tako se je neresnica prepletla z resnico zaradi človekove volje, njegove zmožnosti in svobodnega delovanja, ki sestavlja del njegove narave. Zato mu je Bog naklonil kesanje, da z njim odžene neresnico in se utrdi v resnici, ter mu določil kazen, če vztraja v neresnici.’

Mladenič je vprašal: ‘Povej mi, zakaj se je neresnica sploh pojavila v resnici in se z njo prepletla? Kako je človek postal vreden kazni, da je potreboval kesanje?’ Šamas je odgovoril: ‘Ko je Bog ustvaril človeka v resnici, mu je dal ljubezen do nje; tedaj zanj ni bilo ne kazni ne kesanja. Tako je ostalo, dokler ni Bog vanj položil duše, ki dopolnjuje njegovo človeškost, a je po svoji naravi nagnjena k strastem. Iz tega se je rodila neresnica in se prepletla z resnico, v kateri je bil človek ustvarjen in ki jo je po naravi ljubil. Ko je človek prišel do tega, se je z grehom odvrnil od resnice, kdor pa se odvrne od resnice, pade v neresnico.’ Mladenič je rekel: ‘Neresnica je torej vstopila v resnico po grehu in neposlušnosti.’ Šamas je odgovoril: ‘Tako je. Bog namreč ljubi človeka in ga je iz svoje velike ljubezni ustvaril tako, da ga potrebuje; prav to je resnica. Toda človek včasih popusti, ker njegovo dušo vlečejo strasti, in se nagne k neposlušnosti. Tako z grehom, s katerim se upre svojemu Gospodu, zaide v neresnico in si zasluži kazen. Ko pa s kesanjem odžene neresnico in se vrne k ljubezni do resnice, si zasluži plačilo.’

Mladenič je rekel: ‘Povej mi, kako se je neposlušnost začela, saj se rod ljudi vrača k prvemu človeku, ki ga je Bog ustvaril v resnici. Kako si je sam nakopal greh? Potem ko je bila vanj položena duša, je bilo njegovemu grehu pridruženo kesanje, da bi bil njegov končni delež plačilo ali kazen. Vidimo, da nekateri ljudje vztrajajo v neposlušnosti, se nagibajo k temu, česar Bog ne ljubi, nasprotujejo svoji prvotni naravi, ki je ljubila resnico, in si zaslužijo jezo svojega Gospoda. Drugi pa vztrajajo v pokorščini, ugajajo svojemu Stvarniku in si zaslužijo milost in plačilo. Od kod takšna razlika med njimi?’ Šamas je odgovoril: ‘Greh je prvič prišel med stvarstvo zaradi Iblisa, ki je bil najodličnejši med vsemi angeli, ljudmi in džini, kar jih je ustvaril Bog, čigar ime je veličastno. Po naravi je bil prežet z ljubeznijo in ni poznal ničesar drugega. Ko pa se je v tem odlikoval nad drugimi, so ga prevzeli samovšečnost, ošabnost in napuh, tako da se je povzdignil nad vero in poslušnost zapovedim svojega Stvarnika. Bog ga je zato ponižal pod vsa druga bitja, ga izločil iz ljubezni in ga prepustil samemu sebi v grehu. Ko je Iblis spoznal, da Bog, čigar ime je veličastno, ne ljubi greha, in videl Adama v resnici, ljubezni in poslušnosti do Stvarnika, ga je obšla zavist. Z zvijačo je skušal Adama odvrniti od resnice, da bi si z njim delil neresnico. Adam si je zaslužil kazen, ker se je nagnil h grehu, ki mu ga je sovražnik olepšal, in se vdal svoji želji; ko se je pojavila neresnica, je prekršil Gospodovo zapoved. Stvarnik — vzvišena je njegova hvala in sveta so njegova imena — pa je poznal človekovo slabost, vedel je, kako hitro se nagne k sovražniku in zapusti resnico, zato mu je iz usmiljenja naklonil kesanje. Z njim se lahko človek dvigne iz brezna greha, si nadene orožje kesanja, premaga sovražnika Iblisa in njegove čete ter se vrne k resnici, ki mu je prirojena. Ko je Iblis videl, da mu je Bog — vzvišena je njegova hvala in sveta so njegova imena — odmeril dolg rok, je pohitel v boj proti človeku in mu nastavljal zvijače, da bi ga iztrgal iz milosti njegovega Gospoda in ga napravil za družabnika v jezi, ki si jo je zaslužil sam s svojimi četami. Bog, čigar hvala je vzvišena, pa je človeku dal zmožnost kesanja, mu ukazal, naj se drži resnice in v njej vztraja, ter mu prepovedal greh in neposlušnost. Dal mu je spoznati, da ima na zemlji sovražnika, ki se bojuje z njim in mu ne da miru ne podnevi ne ponoči. Zato si človek zasluži plačilo, če se drži resnice, ki jo po svoji naravi ljubi, in kazen, če ga njegova duša premaga in ga zapelje v strasti.’« Tedaj je Šahrazado dohitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila devetsto petnajsta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je mladenič, potem ko je Šamasu zastavil prej omenjena vprašanja in prejel odgovore, dejal: ‘Povej mi, s kakšno močjo so se ustvarjena bitja lahko uprla svojemu Stvarniku, ko pa je tako neskončno veličasten, kakor si opisal, in ga nič ne more premagati ali se izmakniti njegovi volji? Ali ni zmožen svojih bitij odvrniti od greha in jih pripraviti do tega, da bi ga vedno ljubila?’ Šamas je odgovoril: ‘Vzvišeni Bog, čigar ime je veličastno, je pravičen, pošten in usmiljen do tistih, ki ga ljubijo. Pokazal jim je pot dobrega in jim dal zmožnost in moč, da storijo dobro, ki ga hočejo. Če ravnajo drugače, zaidejo v pogubo in greh.’ Mladenič je vprašal: ‘Če jim je Stvarnik dal to zmožnost in lahko zaradi nje delajo, kar hočejo, zakaj jim ne prepreči, da bi sledili neresnici, ter jih ne vrne k resnici?’ Šamas je odgovoril: ‘Zaradi svojega velikega usmiljenja in čudovite modrosti. Kakor je prej namenil Iblisu jezo in mu ni naklonil usmiljenja, tako je Adamu namenil milost kesanja in mu bil po svoji jezi spet naklonjen.’ Mladenič je rekel: ‘To je čista resnica, saj vsakomur povrne po njegovih dejanjih in ni drugega Stvarnika razen Boga, ki ima moč nad vsem.’ Nato je vprašal: ‘Ali je Bog ustvaril tako tisto, kar ljubi, kakor tisto, česar ne ljubi, ali je ustvaril le tisto, kar ljubi?’ Šamas je odgovoril: ‘Ustvaril je vse, vendar odobrava samo tisto, kar ljubi.’ Mladenič je vprašal: ‘Kaj je torej s tema dvema stvarema: ena ugaja Bogu in človeku prisluži plačilo, druga pa Boga razjezi in človeku prinese kazen?’ Šamas je rekel: ‘Pojasni mi, kateri dve stvari imaš v mislih, da bom lahko govoril o njiju.’ Mladenič je odgovoril: ‘Dobro in zlo, ki sta položena v telo in duha.’ Šamas je rekel: ‘O razumni mladenič, vidim, da veš, da sta dobro in zlo v dejanjih telesa in duha. Dobro imenujemo dobro zato, ker je Bogu po volji, zlo pa zlo zato, ker vzbuja njegovo jezo. Tvoja dolžnost je spoznati Boga in mu ugajati z dobrimi dejanji, saj nam je to zapovedal, zla dejanja pa prepovedal.’

Mladenič je rekel: ‘Vidim, da ti dve stvari, namreč dobro in zlo, izvajajo znani peteri čuti v človeškem telesu: okus, katerega organ služi tudi govoru, sluh, vid, voh in tip. Rad bi, da mi poveš, ali je bilo vseh teh pet čutov ustvarjenih za dobro ali za zlo.’ Šamas je odgovoril: ‘O človek, razumi pojasnilo tega, kar sprašuješ; to je jasen dokaz, zato si ga vtisni v misli in z njim prepoji srce. Blagoslovljeni in vzvišeni Stvarnik je človeka ustvaril v resnici in mu dal prirojeno ljubezen do nje. Nobeno bitje ni nastalo drugače kakor po njegovi najvišji moči, ki deluje v vsem, kar nastane. Blagoslovljenemu in vzvišenemu lahko pripisujemo le pravično, pošteno in dobrohotno presojo. Človeka je ustvaril za svojo ljubezen, vanj položil dušo, ki je po naravi nagnjena k strastem, in mu dal zmožnost delovanja. Peteri čuti pa lahko postanejo pot do nebeške blaženosti ali pekla.’ Mladenič je vprašal: ‘Kako?’ Šamas je odgovoril: ‘Jezik je ustvaril za govor, roke za delo, noge za hojo, oči za gledanje in ušesa za poslušanje. Vsakemu od teh organov je dal zmožnost in ga spodbudil k delovanju in gibanju, vsakemu pa tudi zapovedal, naj ravna le tako, da mu bo po volji. Pri govoru mu ugajata resnicoljubnost in opuščanje njenega nasprotja, laži. Pri vidu mu ugaja, da pogled obračamo k temu, kar Bog ljubi, in opuščamo nasprotno, torej gledanje tistega, kar Bog sovraži, denimo stvari, ki zbujajo poželenje. Pri sluhu mu ugaja, da poslušamo le resnico, na primer opomine in to, kar je v Božjih knjigah, ter opuščamo nasprotno, torej poslušanje tega, kar vzbuja Božjo jezo. Pri rokah mu ugaja, da ne zadržujejo tega, kar jim je Bog zaupal, temveč to porabljajo na njemu ljub način, in opuščajo nasprotno, torej kopičenje ali porabljanje Božjih darov za greh. Pri nogah mu ugaja, da hodijo po dobrih poteh, denimo iskat znanje, in se ogibajo nasprotnega, torej hoje po poteh, ki niso Božje. Vse druge strasti, ki jim človek sledi, se udejanjajo po telesu na ukaz duha. Telesno poželenje pa je dvojno: spolna želja in želja trebuha. Pri spolni želji Bogu ugaja, da se izpolnjuje le na dovoljen način, jezi pa ga, če se izpolnjuje na prepovedanega. Želja trebuha zadeva jed in pijačo. Bogu ugaja, da vsak uživa le tisto, kar mu je dovoljeno, naj bo malo ali veliko, ter Boga hvali in se mu zahvaljuje. Jezi pa ga, če jemlje tisto, do česar nima pravice. Kar odstopa od teh zapovedi, je neresnica. Zdaj veš, da je Bog ustvaril vse, vendar odobrava le dobro, in da je vsakemu telesnemu udu zapovedal opravljati dolžnost, ki mu jo je naložil, saj je vseveden in moder.’

Mladenič je vprašal: ‘Povej mi, ali je Bog, čigar moč je veličastna, že vnaprej vedel, da bo Adam jedel z drevesa, ki mu ga je prepovedal, in da se mu bo zato zgodilo, kar se mu je, ter bo iz poslušnosti zašel v greh?’ Šamas je odgovoril: ‘Da, o učenjak, vzvišeni Bog je to vedel, še preden je ustvaril Adama. To nam dokazujeta opozorilo, naj ne je s tega drevesa, in pojasnilo, da bo z uživanjem njegovih sadežev postal neposlušen. Tako je ravnal po pravičnosti in poštenju, da Adam ne bi imel izgovora pred svojim Gospodom. Ko je Adam padel v nesrečo in zagrešil spodrsljaj ter sta ga zadela sramota in graja, se je to preneslo tudi na njegove potomce. Vzvišeni Bog je zato poslal preroke in poslance ter jim dal knjige. Seznanili so nas s postavami, nam razložili njihove nauke in zapovedi, jih podrobno pojasnili, nam pokazali pravo pot in povedali, kaj moramo storiti in kaj opustiti. Obdarjeni smo torej z zmožnostjo izbire. Kdor ravna znotraj teh meja, ravna prav in pridobi; kdor jih prestopi in ne upošteva teh zapovedi, je neposlušen in izgubi na obeh svetovih. To je pot dobrega in zla. Zdaj veš, da ima Bog moč nad vsemi stvarmi in da je naše želje ustvaril po svoji volji in privolitvi. Zapovedal nam je, naj jih izpolnjujemo na dovoljen način, da nam bodo v dobro; če jih izpolnjujemo na prepovedan način, pa nam postanejo zlo. Vse dobro, ki nas doleti, prihaja od vzvišenega Boga, vse zlo, ki nas zadene, pa od nas samih, ustvarjenih bitij, in ne od Stvarnika; Bog je neskončno vzvišen nad tem.’« Tedaj je Šahrazado dohitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila devetsto šestnajsta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je mladenič, sin kralja Džiliada, potem ko je vezirju Šamasu zastavil ta vprašanja in prejel odgovore, dejal: ‘Razumel sem, kar si mi razložil o tem, kaj pripisujemo vzvišenemu Bogu in kaj njegovim bitjem. Zdaj mi pojasni nekaj, čemur se tako silno čudim, da je moj razum zbegan. Čudim se Adamovim potomcem, ki ne mislijo na onstranstvo, se ga ne spominjajo in ljubijo ta svet, čeprav vedo, da ga bodo morali zapustiti in ponižani oditi iz njega.’ Šamas je odgovoril: ‘Res je. Spremembe tega sveta in njegova nezvestoba ljudem so dokaz, da srečnežu sreča ne traja večno, kakor tudi nesrečnežu ne traja večno nesreča. Kdor živi na njem, ni varen pred njegovimi spremembami, četudi ga obvladuje in se ga veseli. Njegove razmere se bodo neizogibno spremenile in odhod se mu hitro približuje. Človek se na ta svet ne more zanesti in bleščava, ki ga obdaja, mu ne bo koristila. Ko to spoznamo, vemo, da je med ljudmi v najslabšem položaju tisti, ki se pusti svetu zavesti in pozabi na onstranstvo. Užitek, ki ga je deležen, ne odtehta strahu, trpljenja in grozot, ki ga čakajo po odhodu. Vemo tudi, da bi Božji služabnik, če bi vedel, kaj ga čaka ob prihodu smrti in slovesu od užitkov in blagostanja, zavrgel svet in vse na njem. Zato smo prepričani, da je onstranstvo za nas boljše in koristnejše.’ Mladenič je rekel: ‘O učenjak, s svojo svetlo lučjo si razgnal temo, ki mi je ležala na srcu, me usmeril na pot resnice, po kateri si hodil sam, in mi dal svetilko, s katero lahko vidim.’

Tedaj je vstal eden od navzočih modrecev in rekel: ‘Ko pride pomlad, mora tudi zajec skupaj s slonom poiskati pašo. Od vaju sem slišal vprašanja in razlage, kakršnih si nikoli nisem mislil slišati, in to me je spodbudilo, da vaju tudi sam nekaj vprašam. Povejta mi, kateri so najboljši darovi tega sveta?’ Mladenič je odgovoril: ‘Zdravo telo, pošteno pridobljeno preživetje in kreposten otrok.’ Modrec je vprašal: ‘Povejta mi, kaj je veliko in kaj majhno?’ Mladenič je odgovoril: ‘Veliko je tisto, kar prenese manjše od sebe, majhno pa tisto, kar prenese večje od sebe.’ Modrec je vprašal: ‘Katere štiri stvari so skupne vsem bitjem?’ Mladenič je odgovoril: ‘Hrana in pijača, slast spanja, želja po ženskah in smrtne muke.’ Modrec je vprašal: ‘Katere so tri stvari, ki jim nihče ne more odvzeti grdote?’ Mladenič je odgovoril: ‘Neumnost, nizkotnost značaja in laž.’ Modrec je vprašal: ‘Katera laž je najlepša, čeprav je vsaka grda?’ Mladenič je odgovoril: ‘Laž, ki od človeka odvrne škodo in mu prinese korist.’ Modrec je vprašal: ‘Katera resnica je grda, čeprav je vsaka lepa?’ Mladenič je odgovoril: ‘Ko se človek prevzema s tem, kar ima, in sam sebe občuduje zaradi tega.’ Modrec je vprašal: ‘Kaj pa je najgrše med grdim?’ Mladenič je odgovoril: ‘Ko se človek občuduje zaradi nečesa, česar nima.’ Modrec je vprašal: ‘Kateri človek je najneumnejši?’ Mladenič je odgovoril: ‘Tisti, ki nima druge skrbi kakor to, kaj bo spravil v trebuh.’

Šamas je rekel: ‘O kralj, ti si naš kralj, vendar želimo, da za svojega naslednika določiš sina, mi pa bomo njegovi služabniki in podložniki.’ Tedaj je kralj navzoče učenjake in druge ljudi pozval, naj si zapomnijo, kar so slišali od njegovega sina, in po tem ravnajo. Ukazal jim je, naj ubogajo njegove zapovedi, saj ga je postavil za svojega dediča, da bo po njem prevzel očetovo kraljestvo. Od vseh prebivalcev kraljestva, učenjakov, bojevnikov, starcev, mladeničev in drugih ljudi, je sprejel zavezo, da se sinu ne bodo uprli in ne bodo prekršili njegovega ukaza.

Ko je kraljevi sin dopolnil sedemnajst let, je kralj hudo zbolel in se znašel na pragu smrti. Ko je spoznal, da je smrt že prišla ponj, je domačim rekel: ‘Ta bolezen mi prinaša smrt. Pokličite moje sorodnike in sina ter zberite prebivalce mojega kraljestva, da ne bo nikogar, ki ne bi prišel.’ Odšli so, poklicali ljudi v bližini in glasno oznanili novico tudi oddaljenim, dokler se niso vsi zbrali in stopili pred kralja. Vprašali so ga: ‘Kako si, o kralj? Kako se počutiš v tej bolezni?’ Kralj jim je odgovoril: ‘Ta bolezen je zame poslednja. Puščica je zadela po usodi, ki mi jo je odmeril vzvišeni Bog, in zdaj sem v zadnjem dnevu tega sveta in prvem dnevu onstranstva.’ Nato je rekel sinu: ‘Pridi bliže.’ Mladenič je stopil k njemu in tako bridko jokal, da bi skoraj premočil njegovo ležišče. Tudi kralju so se oči orosile in vsi navzoči so zajokali. Kralj je sinu rekel: ‘Ne jokaj, sin moj. Nisem prvi, ki ga je doletela ta neizogibna usoda, saj čaka vse, kar je Bog ustvaril. Boj se Boga in delaj dobro, da bodo tvoja dobra dela prispela pred teboj v kraj, kamor so namenjena vsa bitja. Ne ubogaj svojih strasti, temveč se spominjaj Boga, ko stojiš in sediš, ko bediš in spiš. Resnico imej vedno pred očmi. To so moje zadnje besede tebi. Mir s teboj.’« Tedaj je Šahrazado dohitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila devetsto sedemnajsta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je mladenič, potem ko mu je kralj Džiliad dal ta nasvet in mu zapustil kraljestvo, očetu dejal: ‘Oče moj, veš, da sem ti bil vedno poslušen, da sem ohranjal tvoje nauke, izvrševal tvoje ukaze in si prizadeval za tvoje zadovoljstvo. Bil si mi najboljši oče. Kako bi po tvoji smrti ravnal drugače, kakor ti je po volji, ko pa me zdaj, potem ko si me tako lepo vzgojil, zapuščaš in ti tvoje ljubezni do mene ne morem povrniti? Če bom ohranil tvoje nauke, bom zaradi njih srečen in deležen največjega dobrega.’ Kralj, ki so ga že povsem prevzemale smrtne muke, mu je rekel: ‘Sin moj, drži se desetih vrlin, po katerih ti bo Bog naklonil dobro na tem svetu in v onstranstvu: ko se razjeziš, zadrži jezo; ko te zadene preizkušnja, potrpi; ko govoriš, govori resnico; ko obljubiš, izpolni; ko sodiš, sodi pravično; ko imaš moč, odpuščaj; spoštuj svoje poveljnike; prizanašaj sovražnikom; izkazuj dobroto tudi sovražniku in mu ne škoduj. Drži se še desetih drugih vrlin, po katerih ti bo Bog naklonil dobro med ljudmi tvojega kraljestva: ko deliš, deli pravično; ko upravičeno kaznuješ, ne delaj krivice; ko skleneš zavezo, jo izpolni; sprejemaj nasvete; opusti trmoglavost; zahtevaj od podložnikov, naj se držijo postav in dobrih običajev; in bodi pravičen sodnik med ljudmi, da te bodo ljubili veliki in mali, nasilneži in hudodelci pa se te bodo bali.’ Nato je navzočim učenjakom in velikašem, ki so bili priče, ko je sinu izročil nasledstvo, dejal: ‘Varujte se, da ne boste nasprotovali ukazom svojega kralja in nehali poslušati svojega voditelja. To bi prineslo pogubo vaši deželi, razbilo vašo skupnost, škodovalo vašim telesom in uničilo vaše premoženje, vaši sovražniki pa bi se veselili vaše nesreče. Veste, kaj ste mi obljubili; enako naj velja vaša zaveza temu mladeniču. Zaveza med menoj in vami naj bo tudi zaveza med vami in njim. Poslušajte ga in ubogajte njegove ukaze, saj bo to v vaše dobro. Stojte mu ob strani, kakor ste stali meni, pa bodo vaše zadeve urejene in vaše življenje dobro. Glejte, to je vaš kralj in dobrotnik. Mir z vami.’

Nato so ga zajeli še hujši smrtni krči in jezik mu je odpovedal. Sina je stisnil k sebi, ga poljubil in se zahvalil Bogu, potem pa izdihnil in njegova duša je zapustila telo. Za njim so žalovali vsi njegovi podložniki in prebivalci njegovega kraljestva. Zavili so ga v mrtvaški prt in ga pokopali z vsemi častmi, s spoštovanjem in globokim priklonom. Nato so se vrnili skupaj z dečkom, ga oblekli v kraljevsko oblačilo, mu na glavo položili očetovo krono, mu nataknili prstan in ga posadili na kraljevski prestol. Deček je kratek čas vladal kakor njegov oče, prizanesljivo, pravično in dobrohotno. Potem pa se mu je nastavil svet in ga pritegnil s svojimi poželenji. Predal se je njegovim užitkom in bleščavi, opustil zaveze, ki mu jih je naložil oče, zavrgel poslušnost do njega, zanemaril svoje kraljestvo in stopil na pot pogube. Strast do žensk se je v njem tako razvnela, da je ob vsaki novici o kaki lepotici poslal ponjo in se z njo poročil. Zbral je več žena kakor Sulejman, Davudov sin, kralj Izraelcev. Vsakokrat se je umaknil s skupino svojih žena in z njimi preživel ves mesec, ne da bi jih zapustil, se pozanimal za svoje kraljestvo in vladanje ali obravnaval krivico, zaradi katere se mu je pritožil kateri od podložnikov. Če so mu pisali, jim ni odgovarjal. Ko so videli, kako ravna, in spoznali, da se ne meni za njihove zadeve ter zanemarja državo in podložnike, so se zavedeli, da jih bo kmalu doletela nesreča. To jih je silno težilo in začeli so drug drugemu očitati krivdo. Naposled so rekli: »Pojdimo k Šamasu, njegovemu prvemu vezirju. Povejmo mu, kaj nas tare, in mu razložimo, kako ravna ta kralj, da mu bo svetoval. Sicer nas bo kmalu zadela nesreča, saj je svet tega kralja omamil s svojimi užitki in ga zapletel v svoje zanke.« Vstali so, odšli k Šamasu in mu rekli: »Učeni modrec, svet je našega kralja omamil s svojimi užitki in ga zapletel v svoje zanke. Predal se je ničevostim in žene svoje kraljestvo v propad. S propadom kraljestva propade tudi ljudstvo in vsi bomo pogubljeni. Mine mesec in še več dni, pa ga ne vidimo; od njega ne pride noben ukaz ne za vezirja ne za kogar koli drugega. Nihče mu ne more predložiti prošnje, nobene pravde ne obravnava in se ne pozanima za nikogar od svojih podložnikov, saj jih je povsem pozabil. Prišli smo k tebi, da ti povemo, kako stvari v resnici stojijo, kajti ti si najuglednejši med nami in nas v vsem prekašaš. Ne spodobi se, da bi deželo, v kateri živiš, zadela nesreča, saj si prav ti najzmožnejši spraviti kralja na pravo pot. Pojdi torej in spregovori z njim; morda bo prisluhnil tvojim besedam in se vrnil k Bogu.«

Šamas je vstal in odšel do enega izmed služabnikov, ki so imeli dostop do kralja, ter mu rekel: »Dobri mladenič, prosim te, izprosi mi dovoljenje za obisk pri kralju. Rad bi ga videl, mu povedal nekaj pomembnega in slišal njegov odgovor.« Mladenič mu je odvrnil: »Pri Bogu, gospod moj, že mesec dni ni nikomur dovolil vstopiti, niti meni. Ves ta čas nisem videl njegovega obraza. Lahko pa ti povem, kdo bi ti utegnil izprositi dovoljenje. Obrni se na paža, ki streže ob njem in mu nosi jedi iz kuhinje. Ko pride v kuhinjo po hrano, ga prosi, kar želiš, in ustregel ti bo.« Šamas je odšel h kuhinjskim vratom in malo posedel. Tedaj je prišel paž in hotel vstopiti v kuhinjo. Šamas ga je nagovoril: »Sin moj, rad bi se srečal s kraljem in mu povedal nekaj, kar zadeva njega samega. Prosim te, ko bo pojedel in bo dobre volje, mu spregovori o meni in mi izprosi dovoljenje za vstop, da mu povem, kar se spodobi.« Paž je odvrnil: »Poslušam in ubogam.« Vzel je jedi in jih odnesel kralju. Ko se je kralj najedel in postal dobre volje, mu je paž rekel: »Šamas čaka pred vrati in te prosi za dovoljenje, da stopi predte ter ti pove nekaj stvari, ki zadevajo tebe.« Kralj se je vznemiril in postal nezaupljiv, vendar je pažu ukazal, naj ga pripelje. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je prenehala pripovedovati.

Ko je nastopila devetsto osemnajsta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je paž, potem ko mu je kralj ukazal pripeljati Šamasa, stopil ven in ga povabil naprej. Ko je Šamas prišel pred kralja, se je vrgel na tla pred Bogom, poljubil kraljeve roke in molil zanj. Kralj ga je vprašal: ›Kaj se ti je zgodilo, Šamas, da si prosil za sprejem pri meni?‹ Odvrnil mu je: ›Že dolgo nisem videl obličja svojega gospoda kralja in močno sem hrepenel po tebi. Zdaj sem te naposled uzrl in prišel sem z besedami, ki bi ti jih rad povedal, o kralj, obdarjen z vsemi milostmi.‹ Kralj mu je rekel: ›Povej, kar želiš.‹ Šamas je dejal: ›Vedi, o kralj, da ti je vzvišeni Bog kljub tvoji mladosti naklonil toliko znanja in modrosti, kolikor ju ni naklonil nobenemu kralju pred teboj, in vse to je dopolnil še s kraljevsko oblastjo. Bog želi, da zaradi neposlušnosti do njega ne bi izgubil tega, kar ti je podelil, in se obrnil k nečemu drugemu. Ne bojuj se proti njemu z darovi, ki ti jih je dal, temveč ohranjaj njegove zapovedi in ubogaj njegove ukaze. Zadnje dni namreč opažam, da si pozabil očeta in njegovo oporoko, zavrgel njegovo zavezo, zapravil njegove nasvete in besede ter se odvrnil od njegove pravičnosti in postav. Nisi se spominjal Božje milosti do tebe in je nisi utrjeval s hvaležnostjo.‹ Kralj je vprašal: ›Kako to misliš? Kaj je vzrok za to?‹ Šamas je odgovoril: ›Vzrok je v tem, da si nehal skrbeti za zadeve svojega kraljestva in svojih podložnikov, ki ti jih je Bog zaupal, ter se predal poželenju in tistim pičlim posvetnim užitkom, ki ti jih je olepšalo. Rečeno je bilo, da mora kralj skrbeti za blagor kraljestva, vere in podložnikov. Po mojem mnenju, o kralj, bi moral dobro premisliti, kakšen bo tvoj konec. Tako boš našel jasno pot, ki vodi v rešitev. Ne predajaj se drobnim, minljivim užitkom, ki te pahnejo v brezno pogube, da te ne doleti, kar je doletelo ribiča.‹ Kralj ga je vprašal: ›In kako je bilo to?‹

Šamas je rekel: ›Slišal sem, da je neki ribič po svoji navadi prišel lovit k reki. Ko je prispel do nje in stopil na most, je zagledal velikansko ribo. Rekel si je: »Ni mi treba ostajati tukaj. Šel bom za to ribo, kamor koli bo plavala, dokler je ne ujamem. Z njo bom imel za več dni dovolj ulova.« Slekel se je in se spustil v vodo za ribo. Tok ga je nosil, dokler je ni dohitel in zgrabil. Nato se je ozrl in videl, da je daleč od brega. A ko je spoznal, kam ga je odnesel tok, ribe ni izpustil, da bi se vrnil, temveč je tvegal življenje: držal jo je v roki, telo pa prepustil toku. Voda ga je vlekla s seboj, dokler ga ni vrgla v vrtinec, iz katerega se ni rešil še nihče. Začel je vpiti: »Rešite utapljajočega se!« Prišli so ljudje, ki so stražili ob vodi, in ga vprašali: »Kaj je s teboj? Kaj te je doletelo, da si se vrgel v tako strašno nevarnost?« Odvrnil jim je: »Zapustil sem jasno pot rešitve in se predal poželenju in pogubi.« Rekli so: »Človek, kako si lahko zapustil pot rešitve in se pahnil v to pogubo? Saj že dolgo veš, da nihče, ki zaide sem, ne odnese cele kože. Kaj ti je branilo odvreči tisto, kar imaš v roki, in se rešiti? Tako bi si ohranil življenje in ne bi padel v to pogubo, iz katere ni izhoda. Zdaj pa te nihče od nas ne more rešiti.« Mož je izgubil vsako upanje, da bo ostal živ, iz rok mu je ušlo tisto, v kar ga je zapeljalo poželenje, in umrl je strašne smrti. To priliko sem ti povedal, o kralj, samo zato, da bi opustil malenkostne užitke, ki te odvračajo od tvojih koristi, in se posvetil dolžnosti, ki ti je zaupana: vladanju podložnikom in ohranjanju reda v kraljestvu. Tako ti nihče ne bo mogel očitati napake.‹ Kralj je vprašal: ›Kaj mi torej svetuješ?‹ Šamas je odgovoril: ›Če boš jutri živ in zdrav, dovoli ljudem, da stopijo predte, pozanimaj se za njihove razmere in se jim opraviči. Nato jim obljubi, da boš z njimi ravnal dobro in pravično.‹ Kralj je rekel: ›Šamas, prav si povedal. Jutri bom storil, kar si mi svetoval, če bo taka volja vzvišenega Boga.‹

Šamas je odšel od njega in ljudem povedal vse, kar je slišal. Ko se je zdanilo, je kralj stopil iz svojih zasebnih prostorov in dovolil ljudem priti predse. Opravičil se jim je in obljubil, da bo izpolnil njihove želje. Zadovoljni so odšli in vsak se je vrnil na svoj dom. Nato je prišla k njemu ena njegovih žena, tista, ki jo je najbolj ljubil in najbolj cenil. Videla je, da je bledega obraza in zatopljen v misli zaradi besed, ki jih je slišal od svojega prvega vezirja, zato ga je vprašala: ›Zakaj si tako zaskrbljen, o kralj? Te kaj boli?‹ Odgovoril ji je: ›Ne, le užitki so me tako prevzeli, da sem zanemaril svoje zadeve. Kako sem mogel tako pozabiti nase in na svoje podložnike? Če bom nadaljeval, mi bo kraljestvo kmalu ušlo iz rok.‹ Odvrnila mu je: ›Vidim, o kralj, da te tvoji uradniki in vezirji zavajajo. Hočejo ti le škodovati in spletkarijo proti tebi, da ne bi imel od svojega kraljestva nobenega užitka, nobene radosti in nobenega počitka. Želijo, da svoje življenje posvetiš odpravljanju njihovih težav, dokler ne mine v naporu in utrujenosti. Tako boš kakor človek, ki je ubil samega sebe, da bi koristil drugemu, ali kakor deček z razbojniki.‹ Kralj je vprašal: ›In kako je bilo to?‹ Rekla je: ›Pripovedujejo, da se je sedem razbojnikov nekega dne po svoji navadi odpravilo krast. Šli so mimo vrta, kjer so rasli sveži orehi, in stopili vanj. Tam so naleteli na majhnega dečka in mu rekli: »Deček, bi šel z nami na ta vrt, splezal na drevo in se do sitega najedel orehov, nekaj pa jih vrgel še nam?« Deček je privolil in šel z njimi.‹ Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je prenehala pripovedovati.

Ko je nastopila devetsto devetnajsta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da so razbojniki, potem ko je deček privolil in šel z njimi, rekli drug drugemu: ›Poglejmo, kdo med nami je najlažji in najmanjši, pa naj spleza gor.‹ Nato so dejali: ›Nihče med nami ni tako droben kakor ta deček.‹ Ko so ga poslali na drevo, so mu rekli: ›Deček, ničesar se ne dotikaj, da te kdo ne vidi in ti kaj ne stori.‹ Vprašal je: ›Kaj pa naj naredim?‹ Rekli so mu: ›Sedi sredi krošnje in močno stresi vsako vejo, da bodo orehi popadali, mi pa jih bomo pobrali. Ko na drevesu ne bo ničesar več in boš prišel dol, vzemi svoj delež od tega, kar smo nabrali.‹ Deček je splezal na drevo in stresal vejo za vejo. Orehi so padali, razbojniki pa so jih pobirali. Medtem ko so bili pri tem opravilu, se je pred njimi nenadoma znašel lastnik drevesa in jih vprašal: ›Kaj počnete z mojim drevesom?‹ Odvrnili so: ›Ničesar nismo vzeli z njega. Le mimo smo šli in zagledali tega dečka na njem. Mislili smo, da je njegovo, zato smo ga prosili, naj nam da nekaj orehov. Stresel je nekaj vej in orehi so popadali. Mi nismo nič krivi.‹ Lastnik je vprašal dečka: ›Kaj pa praviš ti?‹ Deček je odgovoril: ›Ti ljudje lažejo, jaz pa ti bom povedal resnico. Vsi smo prišli sem in ukazali so mi, naj splezam na drevo ter stresem veje, da bodo orehi popadali k njim. Ubogal sem jih.‹ Lastnik drevesa mu je rekel: ›Spravil si se v hudo nesrečo. Si imel vsaj kaj od tega in pojedel kak oreh?‹ Deček je odvrnil: ›Nobenega nisem pojedel.‹ Lastnik mu je rekel: ›Zdaj si spoznal svojo neumnost in nevednost: samega sebe si gnal v pogubo, da bi koristil drugim.‹ Nato je rekel razbojnikom: ›Vam ne morem ničesar očitati. Pojdite svojo pot.‹ Dečka pa je prijel in ga kaznoval. Prav taki so tvoji vezirji in državni velikaši: pogubiti te hočejo v lastno korist in ravnati s teboj, kakor so razbojniki ravnali z dečkom.‹ Kralj je rekel: ›Res je, kar praviš, in tvoja pripoved je resnična. Ne bom stopil prednje in ne bom se odpovedal svojim užitkom.‹ Nato je s svojo ženo preživel noč v največjem ugodju, dokler se ni zdanilo.

Zjutraj je vezir vstal in zbral državne velikaše ter podložnike, ki so prišli z njimi. Veseli in polni upanja so se odpravili h kraljevim vratom. Toda vrat jim niso odprli, kralj ni prišel prednje in jim ni dovolil vstopiti. Ko so izgubili upanje, so rekli Šamasu: ›Plemeniti in modri vezir, mar ne vidiš, kako ravna ta mlad in nespameten deček, ki je svojim grehom dodal še laž? Poglej, kako je prelomil obljubo, ki ti jo je dal, in ni izpolnil svoje besede. Tudi ta greh moraš prišteti k njegovim grehom. Prosimo pa te, da greš še drugič k njemu in ugotoviš, zakaj odlaša in kaj mu brani priti med nas. Takšno ravnanje nas pri njegovi zavržni naravi sicer ne preseneča, saj je dosegel skrajno mejo brezsrčnosti.‹ Šamas je odšel h kralju, stopil predenj in rekel: ›Mir s teboj, o kralj! Zakaj vidim, da si se predal drobnemu užitku in opustil veliko zadevo, ki bi ji moral posvetiti vso skrb? Podoben si človeku, ki je imel kamelo in mislil le na njeno mleko. Tako mu je teknilo, da je pozabil držati njen povodec. Nekega dne jo je začel molsti in ni pazil na povodec. Ko je kamela začutila, da je povodec spuščen, se je iztrgala in zbežala na prosto. Mož je ostal brez mleka in brez kamele, škoda, ki jo je utrpel, pa je bila večja od koristi, ki jo je imel. Zato glej, o kralj, na svoj blagor in blagor svojih podložnikov. Človek ne sme ves čas posedati pred kuhinjskimi vrati samo zato, ker potrebuje hrano, niti ne sme predolgo sedeti z ženskami samo zato, ker ga vleče k njim. Kakor naj človek jé toliko, da odpravi bolečino lakote, in pije toliko, da odpravi bolečino žeje, tako naj se razumen mož od štiriindvajsetih ur vsak dan zadovolji z dvema urama pri ženskah, preostale pa naj nameni svojim zadevam in zadevam podložnikov. Naj ne ostaja z ženskami in se ne umika z njimi za več kot dve uri, saj to škoduje njegovemu umu in telesu. Ne spodbujajo ga k dobremu in mu ne kažejo poti do njega, zato se ne sme ravnati po njihovih besedah ali dejanjih. Slišal sem, da so mnogi ljudje propadli zaradi svojih žena. Med njimi je bil mož, ki je izgubil življenje, ker se je združil s svojo ženo in ubogal njeno zahtevo.‹ Kralj je vprašal: ›In kako je bilo to?‹

Šamas je rekel: ›Pripovedujejo, da je neki mož imel ženo, ki jo je ljubil in zelo cenil. Poslušal je njene besede in ravnal po njenih nasvetih. Imel je tudi vrt, ki ga je pred kratkim sam zasadil, in vsak dan je hodil tja, da ga je urejal in zalival. Nekega dne ga je žena vprašala: »Kaj si zasadil na svojem vrtu?« Odgovoril ji je: »Vse, kar imaš rada in kar si želiš. Pridno ga urejam in zalivam.« Rekla mu je: »Bi me peljal tja in mi ga razkazal, da ga vidim ter zmolim zate lepo molitev? Moje molitve so namreč uslišane.« Rekel je: »Seveda. Počakaj do jutri, pa pridem pote in te odpeljem.« Ko se je zdanilo, je vzel ženo s seboj, jo odpeljal na vrt in skupaj sta stopila vanj. Ob vstopu sta ju od daleč opazila dva mladeniča. Eden je rekel drugemu: »Ta moški je prešuštnik in ta ženska prešuštnica. Na vrt sta prišla samo zato, da bi tam prešuštvovala.« Šla sta za njima, da bi videla, kaj bosta počela, in obstala ob robu vrta. Ko sta se mož in žena razgledala po vrtu, ji je mož rekel: »Zmoli zame molitev, ki si mi jo obljubila.« Odvrnila mu je: »Ne bom molila zate, dokler mi ne izpolniš želje, kakršno imajo ženske do moških.« Rekel ji je: »Gorje ti, žena! Mar ti doma nisem dal dovolj? Tukaj se bojim sramote, pa še od dela me odvračaš. Te ni strah, da bi naju kdo videl?« Rekla je: »Za to se nama ni treba meniti, saj ne počneva nič nečastnega ali prepovedanega. Zalivanje vrta pa lahko počaka; zaliješ ga lahko, kadar koli hočeš.« Ni sprejela ne opravičila ne ugovora in je vztrajno zahtevala, naj se ljubi z njo. Tedaj je legel k njej. Ko sta ju mladeniča zagledala, sta planila nanju, ju zgrabila in rekla: »Ne bova vaju izpustila, ker sta prešuštnika. Če nama ne dovolita občevati z žensko, vaju bova prijavila sodniku.« Mož jima je rekel: »Gorje vama! To je moja žena in jaz sem lastnik tega vrta.« Toda nista poslušala njegovih besed, temveč sta se spravila nad žensko. Zavpila je in poklicala moža na pomoč: »Ne dovoli, da me ta moška osramotita!« Mož se je pognal proti njima in klical na pomoč. Eden od mladeničev se je obrnil proti njemu, ga zabodel z bodalom in ubil, nato pa sta se oba spravila nad žensko in jo posilila.‹ Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je prenehala pripovedovati.

Ko je nastopila devetsto dvajseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da sta se mladeniča, potem ko je eden ubil ženinega moža, vrnila k njej in jo posilila. Šamas je nadaljeval: ›To smo ti povedali, o kralj, da bi vedel, da mož ne sme poslušati ženskinih besed, ubogati njenih ukazov ali sprejemati njenega mnenja pri posvetovanju. Varuj se, da ne bi oblačila modrosti in znanja zamenjal za oblačilo nevednosti ali sledil pokvarjenemu nasvetu, potem ko si že spoznal razumen in koristen nasvet. Ne sledi drobnemu užitku, ki vodi v propad in se konča z veliko, strašno izgubo.‹ Ko je kralj slišal Šamasove besede, mu je rekel: ›Jutri bom stopil prednje, če bo taka volja vzvišenega Boga.‹ Šamas je odšel k zbranim velikašem kraljestva in jim povedal, kaj je rekel kralj. Žena pa je izvedela, kaj je govoril Šamas, stopila h kralju in mu rekla: ›Podložniki so kraljevi sužnji, zdaj pa vidim, o kralj, da si ti suženj svojih podložnikov. Bojiš se jih in trepetaš pred njihovim zlom. Hočejo le preizkusiti, kakšen si v resnici. Če ugotovijo, da si šibek, te bodo zaničevali; če ugotovijo, da si pogumen, se te bodo bali. Tako ravnajo zlobni vezirji s svojim kraljem, saj poznajo nešteto zvijač. Jasno sem ti razkrila njihove spletke. Če jim ugodiš, te bodo odvrnili od tvojih namenov k svojim in te gnali od ene stvari k drugi, dokler te ne pahnejo v pogubo. Tedaj bo s teboj kakor s trgovcem in razbojniki.‹ Kralj je vprašal: ›In kako je bilo to?‹

Rekla je: ›Slišala sem, da je živel trgovec z velikim premoženjem. Z blagom se je odpravil v neko mesto, da bi ga tam prodal. Ko je prispel, je najel hišo in se nastanil v njej. Opazili so ga razbojniki, ki so prežali na trgovce, da bi jim ukradli blago. Odšli so k njegovi hiši in skušali z zvijačo priti vanjo, vendar niso našli poti. Njihov poglavar jim je rekel: »Jaz bom opravil z njim.« Oblekel se je v zdravniška oblačila, si čez ramo vrgel torbo z nekaj zdravili in hodil naokoli ter klical: »Kdo potrebuje zdravnika?« Tako je prišel do trgovčeve hiše in ga zagledal pri kosilu. Vprašal ga je: »Potrebuješ zdravnika?« Trgovec je odgovoril: »Ne potrebujem zdravnika, a sedi in jej z menoj.« Razbojnik je sedel nasproti njega in začel jesti z njim. Trgovec je imel dober tek, zato si je razbojnik rekel: »Našel sem svojo priložnost.« Obrnil se je k trgovcu in mu dejal: »Zaradi dobrote, ki si mi jo izkazal, sem ti dolžan dati nasvet in ga ne smem zamolčati. Vidim, da zelo veliko ješ, to pa je posledica bolezni v tvojem želodcu. Če si ne boš nemudoma poiskal zdravila, te čaka smrt.« Trgovec je odvrnil: »Moje telo je zdravo in želodec mi hitro prebavlja. Čeprav imam dober tek, nisem bolan, hvala Bogu.« Razbojnik mu je rekel: »To se ti le zdi. Jaz pa sem spoznal, da se v tebi skriva bolezen. Če me poslušaš, se zdravi.« Trgovec je vprašal: »Kje naj najdem človeka, ki pozna zdravilo zame?« Razbojnik je odvrnil: »Zdravje daje le Bog, toda zdravnik, kakršen sem jaz, zdravi bolnika po svojih močeh.« Trgovec mu je rekel: »Pokaži mi torej zdravilo in mi ga nekaj daj.« Dal mu je prašek, v katerem je bilo veliko aloje, in mu rekel: »Vzemi ga nocoj.« Trgovec ga je vzel in ponoči zaužil nekaj praška. Okus se mu je zdel grenak in neprijeten zaradi aloje, vendar ni v tem videl nič sumljivega. Tisto noč je po zdravilu občutil olajšanje. Naslednjo noč je razbojnik prinesel zdravilo, v katerem je bilo še več aloje kakor v prvem, in mu ga nekaj dal. Ko ga je trgovec zaužil, je tisto noč dobil drisko, vendar je potrpel in ni ugovarjal. Ko je razbojnik videl, da trgovec upošteva njegove besede in mu zaupa svoje življenje, ter se prepričal, da mu ne bo nasprotoval, je odšel po smrtonosno zdravilo in mu ga prinesel. Trgovec ga je vzel in popil. Brž ko ga je popil, se mu je izpraznilo vse, kar je imel v trebuhu, črevesje se mu je raztrgalo in zjutraj je bil mrtev. Razbojniki so prišli in pobrali vse, kar je imel. To sem ti povedala, o kralj, samo zato, da ne bi poslušal tega sleparja, ki te bo spravil v položaj, v katerem boš izgubil življenje.‹ Kralj je rekel: ›Prav imaš. Ne bom stopil prednje.‹

Ko se je zdanilo, so se ljudje zbrali, prišli h kraljevim vratom in tam presedeli večji del dneva, dokler niso izgubili upanja, da bo prišel ven. Nato so se vrnili k Šamasu in mu rekli: ›Modri filozof, vešči učenjak, mar ne vidiš, da nam ta nevedni deček le še bolj laže? Mar ne bi bilo prav, da mu vzamemo oblast in na njegovo mesto postavimo drugega, da se naše razmere uredijo in naše zadeve spet stečejo, kakor je treba? Toda pojdi še tretjič k njemu in mu povej, da nam samo dobrota njegovega očeta do nas ter prisege in zaveze, ki jih je sprejel od nas, branijo, da bi se mu uprli in mu odvzeli kraljestvo. Jutri se bomo zbrali prav vsi, z orožjem, in podrli vrata te utrdbe. Če bo prišel pred nas in izpolnil naše želje, bo vse dobro; sicer bomo vdrli k njemu, ga ubili in izročili oblast drugemu.‹ Vezir Šamas je odšel h kralju, stopil predenj in mu rekel: ›O kralj, zatopljen v poželenje in zabavo, kaj vendar počneš sam s seboj? Kdo te napeljuje k temu? Če se v pogubo ženeš sam, je izginila vsa krepost, modrost in zgovornost, ki smo jih nekoč poznali pri tebi. Ko bi le vedel, kdo te je tako spremenil in te iz znanja pahnil v nevednost, iz zvestobe v nezvestobo, iz blagosti v krutost in iz poslušnosti mojim besedam v zavračanje vsega, kar ti povem! Kako je mogoče, da ti trikrat svetujem, pa mojih nasvetov ne sprejmeš? Kažem ti pravo pot, ti pa ravnaš v nasprotju z mojim nasvetom! Povej mi, od kod ta malomarnost in ta predanost zabavi? Kdo te je zapeljal vanju? Vedi, da so se prebivalci tvojega kraljestva dogovorili, da bodo vdrli k tebi, te ubili in tvojo oblast izročili drugemu. Imaš dovolj moči, da se upreš vsem in se rešiš iz njihovih rok? Ali pa si zmožen obuditi svoje življenje, ko ti ga vzamejo? Če ti je bilo vse to dano, si varen pred njimi in ne potrebuješ mojih besed. Če pa ti je mar za ta svet in kraljestvo, se zbudi, poskrbi zase in trdno primi vajeti svoje oblasti. Ljudem pokaži svojo odločnost in jim pojasni razloge za svoje ravnanje, saj ti hočejo iztrgati iz rok, kar imaš, ter izročiti drugemu. Sklenili so se upreti in ti odreči poslušnost; k temu jih opogumlja to, kar vedo o tvoji mladosti in predajanju zabavi ter poželenju. Tudi kamni, ki dolgo ležijo v vodi, dajo iskro, če jih vzameš iz nje in udariš drugega ob drugega. Tvojih podložnikov je veliko, zdaj se povezujejo proti tebi in hočejo tvojo oblast prenesti na drugega. Dosegli bodo, kar so si namenili: tvojo pogubo. S teboj bo kakor z lisjakom in volkom.‹ Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je prenehala pripovedovati.