Waltey

Waltey

Zgodba o četrtem, enookem bratu

Tisoč in ena noč · arabska pripovedna tradicija
Kupi e-knjigo Kupi tiskano izdajo

O besedilu

Zgodba o četrtem, enookem bratu

Vir
Tisoč in ena noč
Avtor
arabska pripovedna tradicija
Jezik branja
Slovenščina
Jezik izvirnika
Arabic
Čas branja
6 min branja
Obseg
5 strani
Naslov izvirnika
حكاية الأعور الأخ الرابع - الليلة ٣١

O izvirniku

Tisoč in ena noč

Zgodbe v zgodbah, polne trgovcev, dvorov, preoblek in nočnih zapletov. Bralni jezik je Slovenščina, izvirnik pa prihaja iz vira Tisoč in ena noč v jeziku Arabic.

Besedilo

Zgodba o četrtem, enookem bratu

Nato sem rekel: »Moj četrti brat, o vladar vernikov, je tisti, ki ima le eno oko. Bil je mesar v Bagdadu, prodajal je meso in redil ovce. K njemu so prihajali velikaši in premožni ljudje ter pri njem kupovali meso, zato si je pridobil veliko bogastvo, nakupil živine in hiš ter tako živel dolga leta. Nekega dne, ko je bil v svoji mesnici, je k njemu pristopil starec z dolgo brado, mu izročil nekaj dirhamov in rekel: ›Daj mi za ta denar mesa.‹ Brat je vzel dirhame, mu dal meso in starec je odšel. Ko si je brat pobliže ogledal starčeve srebrnike, je videl, da so bleščeče beli, zato jih je spravil posebej. Starec je pet mesecev redno prihajal k njemu, brat pa je njegove dirhame shranjeval v posebno skrinjo. Potem jih je hotel vzeti iz nje in z njimi kupiti ovce, toda ko je skrinjo odprl, je v njej našel samo izrezane koščke belega papirja. Začel se je udarjati po obrazu in vpiti. Okrog njega so se zbrali ljudje, povedal jim je, kaj se je zgodilo, in vsi so se čudili. Nato se je kakor po navadi vrnil v mesnico, zaklal ovna in ga obesil v notranjosti, nekaj mesa pa je razrezal in obesil pred mesnico. Pri sebi si je govoril: ›Morda pride tisti starec, pa ga bom zgrabil.‹ Komaj je minila ura, že se je prikazal starec s srebrniki v roki. Brat je skočil pokonci, ga zgrabil in začel kričati: ›O muslimani! Pridite mi na pomoč in poslušajte, kaj mi je storil ta hudobnež!‹

Ko je starec slišal njegove besede, mu je rekel: ›Kaj ti je ljubše: da me ne osramotiš ali da jaz tebe osramotim pred ljudmi?‹ Brat ga je vprašal: ›S čim pa bi me osramotil?‹ Starec je odgovoril: ›S tem, da prodajaš človeško meso za ovčje.‹ Brat mu je odvrnil: ›Lažeš, prekletež!‹ Starec pa je rekel: ›Preklet je samo tisti, ki mu v mesnici visi človek.‹ Brat mu je odgovoril: ›Če je res tako, kakor praviš, ti je dovoljeno vzeti vse moje imetje in moje življenje.‹ Tedaj je starec zaklical: ›Ljudje, ta mesar kolje ljudi in njihovo meso prodaja za ovčje! Če hočete vedeti, ali govorim resnico, stopite v njegovo mesnico!‹ Ljudje so planili v bratovo mesnico in videli, da se je oven spremenil v obešenega človeka. Ko so to zagledali, so zgrabili brata in vpili nanj: ›Nevernik! Hudobnež!‹ Celo ljudje, ki so mu bili najdražji, so ga začeli pretepati, starec pa ga je tako udaril po očesu, da mu ga je izbil. Zaklanega človeka so odnesli k načelniku straže in starec mu je rekel: ›O emir, ta mož kolje ljudi in prodaja njihovo meso, kakor da bi bilo ovčje. Privedli smo ga k tebi, zato vstani in izvrši pravico v imenu vsemogočnega in vzvišenega Boga!‹ Brat se je zagovarjal, toda načelnik straže ga ni hotel poslušati. Ukazal je, naj mu naložijo petsto udarcev s palico, in zaplenili so mu vse premoženje. Če ne bi bil tako bogat, bi ga ubili. Nato so ga izgnali iz mesta. Odšel je in taval, ne da bi vedel, kam naj se obrne, dokler ni prišel v veliko mesto. Tam je sklenil, da bo postal čevljar. Odprl je delavnico in začel delati, da bi si zaslužil za preživetje. Nekega dne je šel po opravkih in zaslišal rezgetanje konj. Povprašal je, kaj se dogaja, in povedali so mu: ›Kralj se odpravlja na lov.‹ Brat je šel gledat sprevod in pri tem občudoval svojo modro odločitev, da se je lotil čevljarske obrti. Tedaj se je kralj obrnil in njegov pogled je obstal na bratovem očesu. Kralj je sklonil glavo in rekel: ›Naj me Bog obvaruje zla tega dne!‹ Obrnil je konja in se vrnil, z njim pa tudi vsa vojska. Svojim služabnikom je ukazal, naj ujamejo brata in ga pretepejo. Dohiteli so ga in ga tako neusmiljeno pretepli, da je skoraj umrl, ne da bi sploh vedel, zakaj. Ves zdelan se je vrnil domov, nato pa je stopil k nekemu možu iz kraljevega spremstva in mu povedal, kaj se mu je zgodilo. Mož se je smejal, da se je kar zvrnil na hrbet, nato pa mu je rekel: ›Brat moj, vedi, da kralj ne prenese pogleda na enookega človeka. Še posebno, če mu manjka levo oko: tedaj se ne pomiri, dokler ga ne ubije.‹

Ko je brat slišal te besede, je sklenil pobegniti iz mesta. Odšel je in se preselil v drugo mesto, kjer ni bilo kralja, ter tam živel dolgo časa. Pozneje je začel premišljevati o svoji usodi in se nekega dne odpravil na sprehod. Za seboj je zaslišal rezgetanje konj in si rekel: ›Prišla je Božja sodba!‹ Stekel je in iskal kraj, kamor bi se lahko skril, vendar ga ni našel. Potem je zagledal vrata, jih potisnil in vstopil. Pred njim je bil dolg hodnik. Šel je naprej po njem, ko sta ga nenadoma zgrabila dva moža in rekla: ›Hvala Bogu, da nam te je izročil v roke, ti sovražnik Božji! Že tri noči nam ne daš miru, ne pustiš nam spati niti mirno ležati, temveč nam daješ okušati smrt!‹ Brat ju je vprašal: ›Dobri ljudje, kaj vam je?‹ Odgovorila sta: ›Prežiš na nas in nas hočeš razkrinkati, pa tudi gospodarja te hiše! Ali ti ni dovolj, da si njega in svoje tovariše spravil ob vse? Zdaj pa nam izroči nož, s katerim nam groziš vsako noč!‹ Preiskala sta ga in za pasom našla nož, s katerim je rezal usnje za čevlje. Rekel jima je: ›Dobri ljudje, bojte se Boga in mi ne delajte krivice! Vedite, da je moja zgodba nenavadna.‹ Vprašala sta ga: ›Kakšna pa je tvoja zgodba?‹ Povedal jima jo je v upanju, da ga bosta izpustila, toda nista ga hotela poslušati in se nista zmenila zanj. Namesto tega sta ga pretepla in mu raztrgala oblačila. Ko se je pokazalo njegovo golo telo, sta na njegovih bokih opazila sledi udarcev s palicami in mu rekla: ›Prekletež, te sledi pričajo o tvojem zločinu!‹ Nato sta brata odvedla pred mestnega namestnika. Pri sebi si je rekel: ›Moji grehi so me pogubili in reši me lahko le vzvišeni Bog.‹ Ko je stal pred namestnikom, mu je ta rekel: ›Hudobnež, tako so te pretepli s palicami samo zato, ker si zagrešil hud zločin!‹ Nato mu je dal naložiti sto udarcev z bičem. Posadili so ga na kamelo, ga vodili po mestu in razglašali: ›Takšna je kazen za tistega, ki vdira v tuje hiše!‹ Ko sem izvedel zanj, sem šel za njim in ga spremljal, medtem ko so razglašali njegovo kazen, vse dokler ga niso izpustili. Tedaj sem stopil k njemu, ga vzel s seboj in ga skrivaj pripeljal v mesto ter poskrbel, da je imel kaj jesti in piti.

Izvirnik

حكاية الأعور الأخ الرابع - الليلة ٣١

Naslednje strani prikazujejo izvirno besedilo za primerjavo.

فلما كانت الليلة ٣١

فقلت: وأمَّا أخي الرابع يا أمير المؤمنين وهو الأعور، فإنه كان جزَّارًا ببغداد يبيع اللحم ويربي الخرفان، وكانت الكبار وأصحاب الأموال يقصدونه ويشترون منه اللحم، فاكتسب من ذلك مالًا عظيمًا، واقتنى الدوابَّ والدُّورَ، ثم أقام على ذلك زمنًا طويلًا، فبينما هو في دكانه يومًا من الأيام إذ وقف عليه شيخ كبير اللحية، فدفع له دراهم وقال: أعطني بها لحمًا. فأخذ منه الدراهم، وأعطاه اللحم وانصرف. فتأمَّلَ أخي في فضة الشيخ، فرأى دراهمه بيضًا بياضها ساطع، فعزلها وحدها في ناحية، وأقام الشيخ يتردَّد عليه خمسة أشهر، وأخي يطرح دراهمه في صندوق وحدها، ثم أراد أن يخرجها ويشتري غنمًا، فلما فتح الصندوق رأى جميع ما فيه ورقًا أبيض مقصوصًا، فلطم وجهه وصاح، فاجتمع الناس عليه، فحدَّثهم بحديثه فتعجَّبوا منه، ثم رجع أخي إلى الدكان على عادته، فذبح كبشًا وعلَّقه داخل الدكان، وقطع لحمًا وعلقه خارج الدكان، وصار يقول في نفسه: لعلَّ ذلك الشيخ يجيء فأقبض عليه. فما كان إلا ساعة وقد أقبل الشيخ ومعه الفضة، فقام أخي وتعلَّقَ به، وصار يصيح: يا مسلمون! الحقوني واسمعوا قصتي مع هذا الفاجر.

فلما سمع الشيخ كلامه قال له: أي شيء أحبُّ إليك: أن تُعرِض عن فضيحتي، أم أفضحك بين الناس؟ فقال له أخي: بأي شيء تفضحني؟ قال: بأنك تبيع لحم الناس في صورة لحم الغنم. فقال له أخي: كذبت يا ملعون. فقال الشيخ: ما ملعون إلا الذي عنده رجل معلَّق في الدكان. فقال له أخي: إنْ كان الأمر كما ذكرتَ، فمالي ودمي حلال لك. فقال الشيخ: يا معاشر الناس، إن هذا الجزار يذبح الآدميين، ويبيع لحمهم في صورة لحم الغنم، وإنْ أردتم أن تعلموا صدْقَ قولي فادخلوا دكانه. فهجم الناس على دكان أخي، فرأوا ذلك الكبش صار إنسانًا معلَّقًا، فلما رأوا ذلك تعلَّقوا بأخي، وصاحوا عليه: يا كافر! يا فاجر! وصار أعز الناس إليه يضربه، ولطمه الشيخ على عينه فقلعها، وحمل الناس ذلك المذبوح إلى صاحب الشرطة، فقال له الشيخ: أيها الأمير، إن هذا الرجل يذبح الناس، ويبيع لحمهم على أنه لحم غنم، وقد أتينا به فقُمْ واقْضِ حقَّ الله عز وجل. فدافَعَ أخي عن نفسه، فلم يسمع منه صاحب الشرطة، بل أمر بضربه خمسمائة عصًا، وأخذوا جميع ماله، ولولا كثرة ماله لقتلوه، ثم نفوا أخي من المدينة، فخرج هائمًا لا يدري أين يتوجَّه، حتى دخل مدينة كبيرة، واستحسن أن يعمل إسكافيًّا، ففتح دكانًا، وقعد يعمل شيئًا يتقوَّت منه، فخرج ذات يوم في حاجة فسمع صهيل خيل، فبحث عن سبب ذلك، فقيل له: إن الملك خارج إلى الصيد والقنص. فخرج أخي ليتفرج على الموكب وهو يتعجب من حسن رأيه، حيث انتقل إلى صنعة الأساكفة، فالتفَتَ الملك فوقعت عينه على عين أخي، فأطرق الملك رأسه وقال: أعوذ بالله من شرِّ هذا اليوم. وثنى عِنان فرسه، وانصرف راجعًا، فرجع جميع العسكر، وأمر الملك غلمانه أن يلحقوا أخي ويضربوه، فلحقوا به وضربوه ضربًا موجعًا حتى كاد أن يموت، ولم يَدْرِ أخي ما السبب، فرجع إلى موضعه وهو في حالة العدم، ثم مضى إلى إنسان من حاشية الملك، وقصَّ عليه ما وقع له، فضحك حتى استلقى على قفاه، وقال له: يا أخي، اعلم أن الملك لا يطيق أن ينظر إلى أعور، لا سيما إن كان العَوَر شمالًا، فإنه لا يرجع عن قتله.

فلما سمع أخي ذلك الكلام عزم على الهروب من تلك المدينة، ثم ارتحل منها وتحوَّلَ إلى مدينة أخرى لم يكن فيها ملك، وأقام بها زمنًا طويلًا، ثم بعد ذلك تفكَّرَ في أمره، وخرج يومًا ليتفرج، فسمع صهيل خيل خلفه، فقال: جاء أمر الله. وفرَّ يطلب موضعًا ليستتر فيه، فلم يجد، ثم نظر فرأى بابًا منصوبًا، فدفع ذلك الباب فدخل فرأى دهليزًا طويلًا، فاستمر داخلًا فيه، فلم يشعر إلا ورجلان قد تعلَّقَا به، وقالَا له: الحمد لله الذي مكَّنَنا منك يا عدو الله، هذه ثلاث ليالٍ ما أرحتنا، ولا تركتنا ننام، ولا يستقر لنا مضجع، بل أذقْتَنا طعْمَ الموت. فقال أخي: يا قوم، ما أمركم؟ فقالوا: أنت تراقبنا، وتريد أن تفضحنا، وتفضح صاحب البيت، أَمَا يكفيك أنك أفقرتَه وأفقرتَ أصحابك؟ ولكن أَخْرِجْ لنا السكين التي تهدِّدنا بها كلَّ ليلة. وفتَّشوه فوجدوا في وسطه السكينَ التي يقطع بها النعال، فقال: يا قوم، اتقوا الله في أمري، واعلموا أن حديثي عجيب. فقالوا: وما حديثك؟ فحدَّثهم بحديثه طمعًا أن يُطلِقوه، فلم يسمعوا منه ما قاله، ولم يلتفتوا إليه، بل ضربوه ومزَّقوا ثوبه، فلما تمزَّقَتْ أثوابه وانكشف بدنه، وجدوا أثر الضرب بالمقارع على جنبَيْه، فقالوا له: يا ملعون، هذا أثر الضرب يشهد على جرمك. ثم أحضروا أخي بين يدي الوالي، فقال في نفسه: قد وقعتُ بذنوبي، وما يخلِّصني إلا الله تعالى. فلما حضر بين يدي الوالي قال له: يا فاجر، ما حملك على أن ضُرِبت بالمقارع إلا جرم عظيم. ثم ضرب أخي مائة سوط، ثم حملوه على جمل ونادوا عليه: هذا جزاء مَن يهجم على بيوت الناس. فلما سمعتُ به أنا خرجتُ إليه، ولا زلت دائرًا معه وهم ينادون عليه حتى تركوه، فأتيتُ إليه وأخذته، وأدخلته المدينة سرًّا، ورتَّبْتُ له ما يأكل وما يشرب.