Prevod

Nekoč je živel cesar, ki mu je bilo ime Trojan. Ta cesar je imel kozja ušesa in je po vrsti klical brivce, da so ga brili. A kdor je šel k njemu, se ni več vrnil, kajti vsakokrat, ko ga je brivec obril, ga je cesar Trojan vprašal, kaj je videl na njem, in brivec je odgovoril, da je videl kozja ušesa. Tedaj mu je cesar Trojan pri priči odsekal glavo.

Tako je prišel na vrsto neki brivec, a se je naredil bolnega in poslal svojega pomočnika. Ko je ta stopil pred cesarja, ga je cesar vprašal, zakaj ni prišel mojster, in fant je odgovoril, da je bolan. Nato je cesar Trojan sedel in fant ga je obril. Med britjem je opazil, da ima cesar kozja ušesa, a ko ga je Trojan vprašal, kaj je videl na njem, je odgovoril, da ni videl ničesar. Tedaj mu je cesar dal dvanajst dukatov in mu rekel, naj odslej vselej prihaja on, da ga bo bril. Ko se je fant vrnil domov, ga je mojster vprašal, kako je bilo pri cesarju, in fant mu je odgovoril, da dobro in da mu je cesar naročil, naj ga odslej vedno brije on. Pokazal mu je tudi dvanajst dukatov, ki jih je dobil od cesarja, ni pa mu povedal, da je pri cesarju videl kozja ušesa.

Odtlej je fant redno hodil brit Trojana in za vsako britje dobil dvanajst dukatov, nikomur pa ni povedal, da ima cesar kozja ušesa. Nazadnje ga je vendarle začelo mučiti in gristi, ker tega ni smel nikomur povedati, in začel je hirati in veneti. Mojster je to opazil in ga začel spraševati, kaj mu je. Po dolgem prigovarjanju mu je fant naposled odgovoril, da mu nekaj leži na srcu, a tega ne sme nikomur povedati. »Ko bi le mogel,« je rekel, »komu povedati, bi mi bilo takoj laže.« Tedaj mu je mojster dejal:

— Povej meni, jaz ne bom nikomur povedal. Če pa se bojiš povedati meni, pojdi k spovedniku in povej njemu. Če tudi njemu nočeš, pojdi na polje za mestom, izkoplji jamo, vtakni vanjo glavo in trikrat povej zemlji, kar veš, potem pa jamo spet zasuj.

Fant je izbral tretjo možnost: odšel je na polje za mestom, izkopal jamo, vtaknil vanjo glavo in trikrat rekel: — Cesar Trojan ima kozja ušesa! — Potem je jamo zasul, se tako pomiril in odšel domov.

Čez nekaj časa je iz tiste jame pognal bezeg in iz njega so zrasle tri lepe mladike, ravne kakor sveča. Ko so pastirčki našli bezeg, so odrezali eno mladiko in iz nje naredili piščal. A ko so začeli igrati nanjo, se je iz piščali oglasilo:

— Cesar Trojan ima kozja ušesa! To se je takoj razvedelo po vsem mestu, nazadnje pa je tudi cesar Trojan sam slišal, kako otroci igrajo: — Cesar Trojan ima kozja ušesa!

Ko je cesar Trojan to slišal, je nemudoma poklical tistega brivskega pomočnika in ga vprašal: — Hej, kaj si raztrobil ljudem o meni? Ubožec se je začel zagovarjati, da ni nikomur ničesar povedal, da pa je videl, kaj ima cesar. Tedaj je cesar potegnil sabljo, da bi mu odsekal glavo, fant pa se je prestrašil in vse po vrsti povedal: kako se je izpovedal zemlji in kako je zdaj na tistem kraju zrasel bezeg, iz katerega vsaka piščal daje tak glas. Nato je cesar z njim sedel na voz in se odpeljal tja, da bi videl, ali je res. Ko sta prispela, sta našla le še eno mladiko. Cesar Trojan je ukazal, naj iz nje naredijo piščal, da bo videl, kako bo igrala. Ko so jo naredili in začeli igrati nanjo, se je iz nje oglasilo:

— Cesar Trojan ima kozja ušesa! Tedaj se je cesar Trojan prepričal, da na svetu ni mogoče ničesar skriti, zato je tistemu brivcu prizanesel in odtlej dovolil, da ga je lahko prišel brit vsakdo.