Prevod

Nekoč je živel krojač, ki je bil prepirljiv človek, in njegova žena, dobra, pridna in pobožna, mu nikoli ni mogla ustreči. Kar koli je storila, je bil nezadovoljen, godrnjal je, jo zmerjal, cukal za lase in pretepal. Ko je oblast naposled izvedela za to, ga je dala poklicati predse in zapreti v ječo, da bi se poboljšal. Nekaj časa je preživel ob kruhu in vodi, nato pa so ga spet izpustili, vendar je moral obljubiti, da žene ne bo več pretepal, temveč bo z njo živel v miru in z njo delil veselje in žalost, kakor se za zakonca spodobi. Nekaj časa je šlo dobro, potem pa se je spet vrnil na stara pota ter postal čemeren in prepirljiv. Ker je ni smel pretepati, jo je hotel zgrabiti za lase in jo cukati. Žena se mu je izmuznila in skočila na dvorišče, on pa je z merilno palico in škarjami stekel za njo, jo podil naokrog ter metal za njo palico, škarje in vse drugo, kar mu je prišlo pod roko. Kadar jo je zadel, se je smejal, kadar jo je zgrešil, pa je besnel in preklinjal. Tako je divjal, dokler niso sosedje priskočili ženi na pomoč. Krojača so spet poklicali pred oblast in ga spomnili na njegovo obljubo. »Ljubi gospodje,« je odgovoril, »držal sem se svoje obljube. Nisem je pretepal, temveč sem z njo delil veselje in žalost.« »Kako je to mogoče,« je vprašal sodnik, »ko pa se spet tako bridko pritožuje nad vami?« »Nisem je pretepal, le lase sem ji hotel počesati z roko, ker je bila videti tako čudna. A se mi je izmuznila in me hudobno zapustila. Zato sem pohitel za njo in ji za dobronameren opomin, naj se vrne k svoji dolžnosti, metal za njo, kar mi je pač prišlo pod roko. Z njo sem tudi delil veselje in žalost, kajti vsakič, ko sem jo zadel, sem bil jaz vesel, ona pa žalostna; kadar sem jo zgrešil, pa je bila ona vesela, jaz pa žalosten.« Sodniki s tem odgovorom niso bili zadovoljni, temveč so mu dali izplačati zasluženo plačilo.