Prevod
Izvirni jezik: latinščina Vir: PerseusDL canonical-latinLit Zanesljivost razčlenitve: srednja Minos je Jupitru izpolnil zaobljubo s stotimi biki, brž ko je stopil z ladij in dosegel deželo Kuretov; njegovo palačo je krasil razobešeni vojni plen. Sramota njegovega rodu je medtem zrasla in ostudno materino prešuštvo se je razkrivalo v nenavadni pošasti dvojne podobe.
Minos sklene to sramoto odstraniti iz zakonske sobane in jo zapreti v razvejano stavbo s slepimi hodniki. Dedal, nadvse slaven po svoji stavbarski iznajdljivosti, zasnuje delo, zabriše znamenja in z ovinki zavaja oči v blodnjo po prepletu raznovrstnih poti. Kakor se frigijski Meander igra s tekočimi vodami in v negotovem toku teče naprej in nazaj, sam sebi prihaja naproti in gleda valove, ki šele prihajajo, zdaj se obrača k izvirom, zdaj k odprtemu morju in žene svoje omahujoče vode: tako Dedal neštete poti napolni z blodnjo. Še sam se je komaj mogel vrniti do praga: tako varljiva je bila stavba.
Ko je Minos vanjo zaprl bitje z dvojno podobo bika in mladeniča in je pošast, dvakrat nahranjeno z atiško krvjo, pokončala tretja žrtev, ki jo je vsakih devet let določil žreb, in ko je z dekletovo pomočjo, sledeč nazaj niti, našel težko dosegljivi izhod, do katerega se ni vrnil nihče od prejšnjih, je Ajgejev sin brž ugrabil Minosovo hčer in razpel jadra proti Diji, tam pa je kruto zapustil svojo spremljevalko na obali. Zapuščeni, ki je bridko tožila, je Liber prinesel objem in pomoč; in da bi večno sijala kot ozvezdje, ji je snel z glave krono in jo zalučal v nebo. Ta poleti skozi lahki zrak, in medtem ko leti, se dragulji spremenijo v sijoče ognje
ter obstanejo, še vedno razporejeni v obliki krone, na mestu med Klečečim in tistim, ki drži kačo. Dedal je medtem zasovražil Kreto in dolgo izgnanstvo; prežet s hrepenenjem po rojstnem kraju je ostajal ujet za morjem. »Naj mi zapre,« je dejal, »kopno in vode: nebo je vendar odprto; tam bomo šli. Naj ima Minos vse v oblasti, zraka nima.« Tako je rekel in posvetil svoj um neznanim veščinam, da bi predrugačil naravo. Peresa je namreč položil v vrsto, začenši z najmanjšim, krajša ob daljša, da bi se ti zdelo, kakor da rastejo po pobočju. Tako tudi kmečka piščal postopoma narašča z različno dolgimi trstikami.
Nato jih na sredini zveže z nitjo, spodaj pa z voskom, in tako sestavljena narahlo ukrivi, da bi posnemala prave ptice. Ob njem je stal deček Ikar in, ne da bi vedel, da se dotika lastne pogube, z nasmejanim obrazom zdaj lovil peresa, ki jih je premikala blodeča sapica, zdaj s palcem mehčal rumeni vosek ter s svojo igro oviral očetovo čudovito delo. Ko je mojster svoji stvaritvi dodal še zadnjo potezo, je na dveh krilih uravnovesil lastno telo in obvisel v zraku, ki ga je vzvalovil.
Pouči tudi sina: »Svetujem ti, Ikar, da se držiš srednje poti; če boš letel prenizko, ti bodo valovi obtežili perje, če previsoko, ga bo ogenj ožgal. Leti med obema. Ne oziraj se na Volarja, ne na Veliki voz ne na Orionov izdrti meč: naj ti bom jaz vodnik.« Hkrati mu daje napotke za letenje in mu na ramena pritrjuje še neznana krila. Med delom in opomini so se ostarela lica omočila in očetovske roke so zadrhtele. Sinu je dal poljube, ki jih nikoli več ne bo mogel ponoviti, nato pa se dvignil na krilih in poletel pred njim, zaskrbljen za svojega spremljevalca kakor ptica, ki je iz visokega gnezda popeljala nežne mladiče v zrak;
spodbuja ga, naj mu sledi, in ga uči pogubne veščine, sam maha s krili in se ozira na sinova. Kdor ju je zagledal, bodisi ribič, ki je s tresočo se trstiko lovil ribe, bodisi pastir, oprt na palico, ali orač, naslonjen na ročico pluga, je osupnil in verjel, da sta bogova, saj sta se mogla gibati po nebu. Že je bil na levi Junonin Samos — Delos in Paros sta pustila za seboj —, na desni pa Lebintos in Kalimna, bogata z medom, ko se je deček začel veseliti drznega leta, zapustil svojega vodnika in, gnan od hrepenenja po nebu, ubral višjo pot. Bližina žgočega sonca zmehča dišeči vosek, ki drži peresa skupaj.
Vosek se je stalil: deček maha z golimi rokami, a brez svojih veselskih kril ne more zajeti zraka; njegova usta, ki kličejo očetovo ime, pogoltne modra voda, ki je po njem dobila ime. Nesrečni oče, ki ni bil več oče, pa je klical: »Ikar, Ikar, kje si? V katerem kraju naj te iščem?« »Ikar!« je klical; zagledal je peresa na valovih, preklel svojo veščino in truplo položil v grob; dežela pa je dobila ime po pokopanem.
Ko je polagal truplo nesrečnega sina v grob, ga je iz blatnega jarka opazovala zgovorna jerebica, zaploskala s krili in s petjem izpričala svoje veselje: tedaj edina svoje vrste, ptica, ki je prejšnja leta niso poznala, šele nedavno preobražena, tebi, Dedal, v trajen očitek. Njegova sestra mu je namreč, ne vedoč za usodo, zaupala svojega otroka v uk; deček je dopolnil dvakrat šest let in imel um, dovzeten za nauke.
Ko je opazil kosti sredi ribe, jih je vzel za zgled, v ostro železo vrezal vrsto zob in iznašel žago. Prvi je tudi povezal dve železni ročici z enim sklepom, tako da sta ostajali enako razmaknjeni, ena pri miru, druga pa je zarisovala krog. Dedal mu je zavidal in ga s svete Minervine trdnjave pahnil v globino, nato pa se zlagal, da je padel. Toda njega je Palada, ki je naklonjena nadarjenim, ujela, ga spremenila v ptico in ga že sredi zraka odela s perjem.
Moč njegovega nekoč bistrega uma pa je prešla v krila in noge; ime mu je ostalo, kakršno je imel prej. Vendar ta ptica svojega telesa ne dviga visoko in si ne gradi gnezd na vejah in visokih vrhovih: leta tik nad zemljo in odlaga jajca v živih mejah, pomni svoj nekdanji padec in se boji višav.
Izvirnik
Source ID: ovid_metamorphoses_story_054 Citation: Ovid, Metamorphoses 8.152-8.259 Original language: Latin Source: PerseusDL canonical-latinLit Source URL: https://github.com/PerseusDL/canonical-latinLit/blob/master/data/phi0959/phi006/phi0959.phi006.perseus-lat2.xml Segmentation certainty: medium 152: Vota Iovi Minos taurorum corpora centum 153: solvit, ut egressus ratibus Curetida terram 154: contigit, spoliis decorata est regia fixis.
155: Creverat opprobrium generis, foedumque patebat 156: matris adulterium monstri novitate biformis. 157: Destinat hunc Minos thalamo removere pudorem 158: multiplicique domo caecisque includere tectis. 159: Daedalus ingenio fabrae celeberrimus artis 160: ponit opus turbatque notas et lumina flexu 161: ducit in errorem variarum ambage viarum. 162: Non secus ac liquidis Phrygius Maeandrus in undis 163: ludit et ambiguo lapsu refluitque fluitque 164: occurrensque sibi venturas adspicit undas, 165: et nunc ad fontes, nunc ad mare versus apertum 166: incertas exercet aquas: ita Daedalus implet
167: innumeras errore vias. Vixque ipse reverti 168: ad limen potuit: tanta est fallacia tecti. 169: Quo postquam geminam tauri iuvenisque figuram 170: clausit, et Actaeo bis pastum sanguine monstrum 171: tertia sors annis domuit repetita novenis, 172: utque ope virginea nullis iterata priorum 173: ianua difficilis filo est inventa relecto, 174: protinus Aegides rapta Minoide Diam 175: vela dedit comitemque suam crudelis in illo 176: litore destituit. Desertae et multa querenti 177: amplexus et opem Liber tulit; utque perenni 178: sidere clara foret, sumptam de fronte coronam
179: inmisit caelo. Tenues volat illa per auras 180: dumque volat, gemmae nitidos vertuntur in ignes 181: consistuntque loco specie remanente coronae, 182: qui medius Nixique genu est anguemque tenentis. 183: Daedalus interea Creten longumque perosus 184: exsilium tactusque loci natalis amore 185: clausus erat pelago. “Terras licet” inquit “et undas 186: obstruat: at caelum certe patet; ibimus illac.
187: Omnia possideat, non possidet aera Minos.” 188: Dixit et ignotas animum dimittit in artes 189: naturamque novat. Nam ponit in ordine pennas, 190: a minima coeptas, longam breviore sequenti, 191: ut clivo crevisse putes. Sic rustica quondam 192: fistula disparibus paulatim surgit avenis. 193: Tum lino medias et ceris adligat imas, 194: atque ita compositas parvo curvamine flectit, 195: ut veras imitetur aves. Puer Icarus una 196: stabat et, ignarus sua se tractare pericla, 197: ore renidenti modo, quas vaga moverat aura, 198: captabat plumas, flavam modo pollice ceram
199: mollibat lusuque suo mirabile patris 200: impediebat opus. Postquam manus ultima coepto 201: imposita est, geminas opifex libravit in alas 202: ipse suum corpus motaque pependit in aura. 203: Instruit et natum “medio” que “ut limite curras, 204: Icare,” ait “moneo, ne, si demissior ibis, 205: unda gravet pennas, si celsior, ignis adurat. 206: Inter utrumque vola. Nec te spectare Booten 207: aut Helicen iubeo strictumque Orionis ensem: 208: me duce carpe viam.” Pariter praecepta volandi 209: tradit et ignotas umeris accommodat alas.
210: Inter opus monitusque genae maduere seniles, 211: et patriae tremuere manus. Dedit oscula nato 212: non iterum repetenda suo, pennisque levatus 213: ante volat comitique timet, velut ales, ab alto 214: quae teneram prolem produxit in aera nido, 215: hortaturque sequi damnosasque erudit artes 216: et movet ipse suas et nati respicit alas. 217: Hos aliquis tremula dum captat harundine pisces, 218: aut pastor baculo stivave innixus arator 219: vidit et obstipuit, quique aethera carpere possent 220: credidit esse deos. Et iam Iunonia laeva 221: parte Samos (fuerant Delosque Parosque relictae),
222: dextra Lebinthos erat fecundaque melle Calymne, 223: cum puer audaci coepit gaudere volatu 224: deseruitque ducem caelique cupidine tractus 225: altius egit iter. Rapidi vicinia solis 226: mollit odoratas, pennarum vincula, ceras. 227: Tabuerant cerae: nudos quatit ille lacertos, 228: remigioque carens non ullas percipit auras, 229: oraque caerulea patrium clamantia nomen 230: excipiuntur aqua: quae nomen traxit ab illo.
231: At pater infelix, nec iam pater, “Icare,” dixit, 232: “Icare,” dixit “ubi es? qua te regione requiram?” 233: “Icare” dicebat: pennas adspexit in undis 234: devovitque suas artes corpusque sepulcro 235: condidit, et tellus a nomine dicta sepulti. 236: Hunc miseri tumulo ponentem corpora nati 237: garrula limoso prospexit ab elice perdix 238: et plausit pennis testataque gaudia cantu est: 239: unica tunc volucris nec visa prioribus annis, 240: factaque nuper avis, longum tibi, Daedale, crimen.
241: Namque huic tradiderat, fatorum ignara, docendam 242: progeniem germana suam, natalibus actis 243: bis puerum senis, animi ad praecepta capacis. 244: Ille etiam medio spinas in pisce notatas 245: traxit in exemplum ferroque incidit acuto 246: perpetuos dentes et serrae repperit usum. 247: Primus et ex uno duo ferrea bracchia nodo 248: vinxit, ut aequali spatio distantibus illis 249: altera pars staret, pars altera duceret orbem.
250: Daedalus invidit sacraque ex arce Minervae 251: praecipitem misit, lapsum mentitus. At illum 252: quae favet ingeniis excepit Pallas avemque 253: reddidit et medio velavit in aere pennis. 254: Sed vigor ingenii quondam velocis in alas 255: inque pedes abiit: nomen quod et ante remansit. 256: Non tamen haec alte volucris sua corpora tollit, 257: nec facit in ramis altoque cacumine nidos: 258: propter humum volitat ponitque in saepibus ova 259: antiquique memor metuit sublimia casus.
