Prevod

Ko je bil Chen Zhongju še neznaten mož, je pogosto prenočeval pri Huang Shenu. Ravno ko je Shenova žena rojevala, je nekdo potrkal na vrata, a nihče od domačih tega ni zaznal. Šele čez dolgo časa se je iz hiše zaslišal glas: »V sprejemnici je gost, ne moremo vstopiti.« Tisti pri vratih so si rekli: »Potem pa pojdimo skozi zadnja vrata.« Eden od njih je odšel tja. Čez nekaj časa se je vrnil in tisti, ki je ostal, ga je vprašal: »Kaj je otrok? Kako mu bo ime? Koliko let mu bo odmerjenih?« Oni je odgovoril: »Deček je. Ime mu bo Nu. Odmerjenih mu bo petnajst let.« »Kako pa bo umrl?« »Umrl bo od orožja.« Zhongju je domačim rekel: »Iz njegove usode znam razbrati, da bo ta otrok umrl od orožja.« Starši so se prestrašili in mu niso dovolili prijeti niti najmanjšega rezila. Ko je dopolnil petnajst let, je nekdo na tram odložil dleto, tako da je njegov konec molel čez rob. Nu je mislil, da je kos lesa, in ga skušal od spodaj potegniti k sebi. Dleto je padlo s trama, se mu zarilo v glavo in ga ubilo. Pozneje je Zhongju postal upravitelj pokrajine Yuzhang. K Shenovim je nalašč poslal uradnika z darovi in mu naročil, naj povpraša tudi, kje je Nu. Domači so mu podrobno povedali, kaj se je zgodilo. Ko je Zhongju to slišal, je vzdihnil: »Temu se pravi usoda.«