Prevod

Tudi to se je zgodilo nekoč davno. Na gori Hiei je živel deček, ki je služil menihom. Nekega večera so menihi iz dolgočasja dejali: »Dajmo, pripravimo si kolačke!« Deček je to slišal in željno prisluhnil. A pomislil je, da ne bi bilo lepo, če bi ostal buden in čakal, da jih pripravijo, zato se je umaknil v kot, se delal, da spi, in čakal, kdaj bodo gotovi. Kmalu so bili kolački, kot je kazalo, pripravljeni in menihi so se zbrali okoli njih. Deček je čakal, prepričan, da ga bodo zbudili. Tedaj je neki menih rekel: »Hej, zbudite se, prosim!« Deček se je razveselil, a si je mislil: »Če odgovorim že na prvi klic, bodo nemara pomislili, da sem samo čakal na to. Odgovoril bom, ko me pokličejo še enkrat.« Še naprej se je delal, da spi, tedaj pa zaslišal: »Nikar ga ne budite. Otrok je že trdno zaspal.« »O gorje!« si je mislil in upal, da ga bodo vendarle še enkrat poklicali. Toda slišati je bilo le, kako se vsi po vrsti vneto mastijo s kolački. Nič več ni mogel storiti, pa je čez lep čas odgovoril: »Da!« Menihi so se smejali brez konca.