Hera prevara Zevsa

Besedilo

Hera prevara Zevsa

Nestorju ni ušel bojni krik, čeprav je prav tedaj pil, temveč je Asklepijevemu sinu namenil krilate besede: »Premisli, božanski Mahaon, kaj bo iz vsega tega! Ob ladjah je vse glasnejši krik krepkih mladih mož.

Ti pa zdaj sedi in pij temno, žareče vino, dokler ti lepo spletena Hekameda ne segreje vode za kopel in ti ne spere krvave umazanije. Jaz pa pojdem na razgledišče in hitro izvem, kaj se godi.«

Tako je rekel in vzel ščit svojega sina, krotilca konj Trasimeda, ki je ležal v šotoru in se ves bleščal v bronu; sin pa je nosil očetov ščit. Vzel je še močno sulico, okovano z ostrim bronom, stopil iz šotora in brž zagledal strašen prizor: eni so bežali v zmedi, za njimi pa so pritiskali pogumni Trojanci; ahajsko obzidje je bilo porušeno.

Kakor tedaj, ko široko morje vzvalovi z nemim valom in sluti nagle poti žvižgajočih vetrov, pa še miruje in se ne vali ne v eno ne v drugo stran, dokler se od Zevsa ne spusti določen veter, tako je starec premišljeval, v srcu razdvojen med dvema možnostma: ali naj gre med Danajce s hitrimi konji ali k Atrejevemu sinu Agamemnonu, pastirju ljudstev.

Med premišljevanjem se mu je zdelo koristneje, da gre k Atrejevemu sinu. Medtem so se možje pobijali v boju; neupogljivi bron je zvenel okoli njihovih teles, ko so se zabadali z meči in z obojestransko ostrimi sulicami.

Nestorju so prišli naproti kralji, ki jih je vzredil Zevs, vsi, ki jih je ranil bron in so se vračali od ladij: Tidejev sin, Odisej in Atrejev sin Agamemnon. Njihove ladje so bile potegnjene daleč od bojišča na obalo sivega morja; prve so namreč potegnili proti ravnini, za krmami pa zgradili obzidje.

Kajti obala, čeprav prostrana, ni mogla sprejeti vseh ladij, in ljudstvo se je gnetlo na tesnem; zato so jih potegnili v stopničastih vrstah in zapolnili vso dolgo obalo zaliva, kolikor sta jo zapirala rta.

Ti so torej šli skupaj pogledat bojni hrup in bitko, opirajoč se na sulice; tesnoba jim je stiskala srce v prsih. Nasproti jim je prišel stari Nestor in ahajskim možem v prsih prebudil strah.

Mogočni Agamemnon ga je nagovoril: »Nestor, Nelejev sin, velika slava Ahajcev, zakaj si zapustil pogubni boj in prišel sem? Bojim se, da mi silni Hektor izpolni svojo besedo, kakor je nekoč grozil pred zbranimi Trojanci, da se od ladij ne vrne v Ilion, dokler ladij ne požge in nas samih ne pobije.

Tako je govoril, in zdaj se vse to izpolnjuje. Gorje! Tudi drugi Ahajci z lepimi golenskimi oklepi v srcu očitno kuhajo jezo proti meni kakor Ahil in se nočejo bojevati ob krmah ladij.«

Odgovoril mu je gerenijski konjenik Nestor: »Res, vse to se je že zgodilo; niti sam Zevs, ki grmi v višavah, ne bi mogel napraviti drugače.

Obzidje je porušeno, čeprav smo zaupali, da bo nezlomljiva obramba ladij in nas samih. Oni pa se ob hitrih ladjah bijejo v neizprosnem boju, brez predaha; tudi če bi še tako pozorno gledal, ne bi več razločil, s katere strani Ahajci v zmedi bežijo pred napadom, tako pomešani se pobijajo, njihov krik pa sega do neba.

Mi pa premislimo, kaj naj storimo, če nam razum še lahko kaj pomaga. Ne svetujem, da gremo v boj; ranjen mož se pač ne more bojevati.«

Spet ga je nagovoril vladar mož Agamemnon: »Nestor, ker se bojujejo že ob krmah ladij in nam zgrajeno obzidje ni pomagalo, pa tudi jarek ne, za katerega so se Danajci toliko trudili in v srcu upali, da bo nezlomljiva obramba ladij in nas samih, je vsemogočnemu Zevsu očitno po volji, da Ahajci tu daleč od Argosa brez slave propademo.

Vedel sem, kdaj je naklonjeno branil Danajce, zdaj pa vem, da Trojance poveličuje kakor blažene bogove, našo moč in naše roke pa je vklenil.

Zato naj zdaj vsi poslušamo, kar bom rekel. Ladje, ki so potegnjene v prvi vrsti tik ob morju, povlecimo dol in vse spustimo v božansko morje; zasidrajmo jih proč od obale, dokler ne pride nesmrtna noč, če bodo tedaj tudi Trojanci prenehali z bojem; nato pa lahko splavimo še vse preostale ladje.

Ni sramota ubežati nesreči, niti ponoči. Bolje je s pobegom uiti zlu kakor pasti v roke sovražniku.« Izpod obrvi ga je pogledal preudarni Odisej in rekel: »Atrejev sin, kakšna beseda ti je ušla izza zobne ograje! Nesrečnik, ko bi le poveljeval kaki drugi, ničvredni vojski, ne pa vladal nam, ki nam je Zevs od mladosti do starosti namenil prestajati težke vojne, dokler vsak izmed nas ne umre.

Tako torej nameravaš zapustiti trojansko mesto širokih ulic, zaradi katerega trpimo toliko gorja? Molči, da te ne sliši še kateri izmed Ahajcev! Takih besed nikoli ne bi smel izgovoriti mož, ki zna v svojem razumu preudarno govoriti, ki nosi žezlo in ga uboga toliko ljudstva, kolikor ga ti vodiš med Argejci. Zdaj pa povsem grajam tvoj razum zaradi tega, kar si rekel: sredi razvnetega boja in bojnega hrupa ukazuješ vleči ladje z lepimi klopmi na morje, da bi se še bolj izpolnile želje Trojancev, ki že tako zmagujejo, nam pa bi pretila strma poguba. Ahajci namreč ne bodo vzdržali v boju, ko bodo ladje vlekli na morje, temveč se bodo ozirali za njimi in opustili bitko.

Tedaj nam bo tvoj nasvet prinesel pogubo, voditelj ljudstev!« Odgovoril mu je vladar mož Agamemnon: »Odisej, s to ostro grajo si me res zadel v srce. Vendar Ahajcem ne ukazujem, naj proti svoji volji vlečejo ladje z lepimi klopmi na morje.

Ko bi zdaj kdo povedal boljši nasvet od tega, naj bo mlad ali star, bi ga z veseljem sprejel.« Tedaj je med njimi spregovoril Diomed, glasni bojni klicar: »Tak mož je blizu; ne bo ga treba dolgo iskati, če me le hočete poslušati in se nihče izmed vas ne razjezi name, ker sem po letih najmlajši med vami. Tudi jaz se ponašam, da izhajam iz plemenitega očeta, Tideja, ki ga v Tebah pokriva nasuta zemlja.

Porteju so se rodili trije brezgrajni sinovi, ki so živeli v Plevronu in strmem Kalidonu: Agrij in Melas, tretji pa je bil konjenik Ojnej, oče mojega očeta; po vrlini je prekašal oba.

On je ostal tam, moj oče pa se je naselil v Argosu, potem ko je blodil po svetu; tako so hoteli Zevs in drugi bogovi. Poročil se je z eno Adrastovih hčera in prebival v hiši, bogati z imetjem; imel je obilo njiv, ki so rodile pšenico, okoli njih mnogo sadovnjakov in številne črede; s sulico je prekašal vse Ahajce. To ste gotovo slišali, če je vse res.

Zato ne bi smeli reči, da sem slabega in strahopetnega rodu, ter zaničevati mojih besed, če vam dam dober nasvet. Pojdimo v boj, čeprav ranjeni, saj nas sili nuja!

Tam pa se sami držimo stran od spopada, zunaj dosega izstrelkov, da si kdo ne nakoplje nove rane na staro; druge pa spodbujajmo in jih pošljimo v boj, tiste, ki so doslej stregli svojemu srcu, stali ob strani in se niso bojevali.«

Tako je govoril; pozorno so ga poslušali in ubogali. Odpravili so se, vodil pa jih je vladar mož Agamemnon. Slavni Zemljotresec ni bedel zaman, temveč je prišel mednje v podobi starega moža, prijel desnico Atrejevega sina Agamemnona in mu namenil krilate besede: »Atrejev sin, zdaj se gotovo pogubno Ahilovo srce veseli v prsih, ko gleda poboj in beg Ahajcev, saj nima niti trohice razuma.

Naj tako tudi sam propade in naj ga bog osramoti! Nate pa blaženi bogovi še niso docela jezni; še bodo trojanski voditelji in vladarji dvigali prah po širni ravnini in sam boš videl, kako bežijo proti mestu od ladij in šotorov.«

Tako je rekel, planil po ravnini in mogočno zakričal. Kolikor zakriči devet ali deset tisoč mož v vojni, ko začnejo Aresov spopad, tolikšen glas je mogočni Zemljotresec izpustil iz prsi; vsakemu Ahajcu je vlil veliko moč v srce, da bi se brez predaha bojeval in spopadal.

Hera z zlatim prestolom je pogledala z olimpijskega vrha, kjer je stala, in takoj prepoznala svojega brata in svaka, ki se je neutrudno gibal po bojišču, kjer si možje pridobivajo slavo; v srcu se je razveselila. Zevsa pa je zagledala sedečega na najvišjem vrhu Ide, bogate s studenci, in v srcu ji je postal odvraten.

Nato je častita, volooka Hera premišljevala, kako bi prevarala razum Zevsa, nosilca egide. Ta načrt se ji je v srcu zdel najboljši: da se lepo uredi in gre na Ido, morda si bo zaželel leči z njo v ljubezni ob njenem telesu, ona pa mu bo blag in topel spanec razlila po vekah in preudarnem duhu.

Odšla je v izbo, ki ji jo je zgradil ljubi sin Hefajst in na podboje pritrdil čvrsta vrata s skrivno ključavnico, ki je ni znal odpreti noben drug bog. Vstopila je in zaprla bleščeča vrata.

Najprej si je z ambrozijo z ljubkega telesa očistila vso umazanijo, nato se je namazala z oljem, sladkim, ambrozijskim in dišečim; že ko se je zganilo v Zevsovem domu z bronastim tlakom, se je njegov vonj razširil do zemlje in neba.

Z njim si je namazala lepo kožo, si z rokami počesala lase in spletla bleščeče kite, lepe, nesmrtne, na svoji božanski glavi. Oblekla si je ambrozijsko oblačilo, ki ga je zanjo Atena spretno stkala in okrasila z mnogimi vzorci, ter si ga na prsih spela z zlatimi sponkami.

Opasala se je s pasom, okrašenim s stoterimi resami, v lepo prebodene ušesne mečice pa si je vtaknila uhane s tremi bleščečimi dragulji; iz njih je sijala velika milina.

Nato se je vzvišena boginja pokrila s tančico, lepo in povsem novo, belo kakor sončna svetloba, na gladke noge pa si je privezala lepe sandale. Ko je na telo nadela ves svoj okras, je stopila iz izbe, poklicala Afrodito stran od drugih bogov in ji rekla: »Bi mi ustregla, ljuba hči, v tem, kar ti bom rekla, ali bi me zavrnila, ker si v srcu jezna name, ker jaz pomagam Danajcem, ti pa Trojancem?«

Odgovorila ji je Zevsova hči Afrodita: »Hera, častita boginja, hči velikega Kronosa, povej, kaj imaš v mislih; srce mi veleva, naj ti ustrežem, če to le zmorem in če je mogoče izpolniti.«

Častita Hera ji je z zvijačo v mislih rekla: »Daj mi ljubezen in hrepenenje, s katerima ti premaguješ vse nesmrtne bogove in umrljive ljudi.

Grem namreč obiskat skrajne meje rodovitne zemlje, Okeana, izvor bogov, in mater Tetijo, ki sta me v svojem domu lepo vzredila in negovala, potem ko sta me prejela od Reje, ko je daljnovidni Zevs pahnil Kronosa pod zemljo in pod nerodovitno morje. Njiju grem obiskat in končat njun neprestani prepir; že dolgo se namreč drug drugega izogibata v postelji in ljubezni, ker jima je jeza zavladala v srcu.

Če bi z besedami pregovorila njuni ljubi srci in ju spet privedla v posteljo, da se združita v ljubezni, bi me vselej imenovala ljubo in spoštovano.« Spet ji je odgovorila Afrodita, ki ljubi nasmeh: »Ne morem in ne smem zavrniti tvoje prošnje, saj spiš v objemu Zevsa, najvišjega med bogovi.«

Tako je rekla in si s prsi odpela vezeni trak, pisan, v katerem so bili zajeti vsi ljubezenski čari. V njem so bili ljubezen in poželenje, ljubimkanje in zapeljivo prigovarjanje, ki ukrade razum še tako modrim.

Položila ji ga je v roke, jo nagovorila in rekla: »Vzemi zdaj ta pisani trak in si ga skrij v nedrje; v njem je vse. Zagotavljam ti, da se ne boš vrnila, ne da bi dosegla, kar si želiš v srcu.«

Tako je rekla; častita, volooka Hera se je nasmehnila in si ga z nasmehom skrila v nedrje. Zevsova hči Afrodita se je vrnila domov, Hera pa je naglo zapustila olimpijski vrh, preletela Pierijo in ljubko Ematijo ter se pognala čez zasnežene gore Tračanov, ki redijo konje, čez njihove najvišje vrhove; z nogami se ni dotaknila tal. Z Atosa je stopila na valovito morje in prispela na Lemnos, v mesto božanskega Toanta.

Tam je srečala Spanje, brata Smrti, ga prijela za roko, ga nagovorila in rekla: »Spanje, vladar vseh bogov in vseh ljudi, že nekoč si poslušal mojo besedo; poslušaj me tudi zdaj in hvaležna ti bom vse svoje dni.

Uspavaj mi Zevsovi svetli očesi pod obrvmi, brž ko ležem k njemu v ljubezni. Podarila ti bom lep prestol, večno neuničljiv, zlat; moj sin Hefajst z ukrivljenimi nogami ga bo skrbno izdelal in podenj postavil pručko, da boš med gostijo nanjo polagal svoje gladke noge.«

Odgovorilo ji je sladko Spanje: »Hera, častita boginja, hči velikega Kronosa, katerega koli drugega izmed večnih bogov bi zlahka uspaval, tudi rečne tokove Okeana, ki je izvor vsega. Toda Zevsu, Kronosovemu sinu, se ne bi približal in ga ne bi uspaval, razen če bi mi sam ukazal.

Že nekoč me je tvoj ukaz izučil, tistega dne, ko je oni pogumni Zevsov sin plul iz Iliona, potem ko je razrušil trojansko mesto. Tedaj sem uspaval duha Zevsa, nosilca egide, in ga sladko objel; ti pa si v srcu snovala zlo njegovemu sinu in nad morjem vzdignila silovite viharje, nato pa ga odnesla na lepo naseljeni Kos, daleč od vseh njegovih dragih. Ko se je Zevs prebudil, je besnel, premetaval bogove po palači, predvsem pa iskal mene; iz etra bi me pahnil v morje in pogubil, če me ne bi rešila Noč, ki kroti bogove in ljudi. K njej sem se zatekel in on je, čeprav jezen, odnehal.

Bal se je namreč, da bi storil kaj neljubega nagli Noči. Zdaj pa mi spet ukazuješ izvršiti drugo nemogoče delo.« Spet ga je nagovorila častita, volooka Hera: »Spanje, zakaj si s tem beliš glavo?

Mar misliš, da bo daljnovidni Zevs pomagal Trojancem tako zavzeto, kakor se je razjezil zaradi svojega sina Herakla? Le pojdi; dala ti bom eno izmed mlajših Harit, da jo vzameš za ženo in se imenuje tvoja soproga.«

Tako je rekla; Spanje se je razveselilo in ji odgovorilo: »Daj, prisezi mi zdaj pri nedotakljivi vodi Stiksa; z eno roko se dotakni mnogorodne zemlje, z drugo pa bleščečega morja, da nama bodo priče vsi bogovi spodaj, ki prebivajo okoli Kronosa, da mi res daš eno izmed mlajših Harit, Pasitejo, po kateri sam hrepenim vse svoje dni.«

Tako je rekel; beloroka boginja Hera ga je ubogala, prisegla, kakor je zahteval, in po imenu poklicala vse bogove, ki prebivajo pod Tartarom in se imenujejo Titani.

Ko je prisegla in dokončala prisego, sta zapustila mesti Lemnosa in Imbrosa ter odšla, odeta v meglo, in naglo premagovala pot.

Prispela sta na Ido, bogato s studenci, mater zveri, do Lekta, kjer sta najprej zapustila morje; stopila sta na kopno in najvišje krošnje gozda so se tresle pod njunimi nogami.

Tam je Spanje ostalo, še preden bi ga uzrle Zevsove oči, in splezalo na velikansko jelko, ki je bila tedaj najvišja na Idi in je skozi meglo segala v eter. Tam je sedelo skrito med jelovimi vejami, podobno glasni gorski ptici, ki ji bogovi pravijo halkida, ljudje pa kimindis.

Hera je naglo stopila na Gargaron, vrh visoke Ide, in Zevs, zbiralec oblakov, jo je zagledal. Brž ko jo je uzrl, mu je ljubezenska želja preplavila preudarni duh, prav kakor tedaj, ko sta se prvič združila v ljubezni in zahajala v posteljo, skrivaj pred ljubimi starši.

Stopil je prednjo, jo nagovoril in rekel: »Hera, kam si namenjena, da si prišla sem z Olimpa? Saj nimaš ne konj ne voza, na katerega bi stopila.«

Častita Hera mu je z zvijačo v mislih rekla: »Grem obiskat skrajne meje rodovitne zemlje, Okeana, izvor bogov, in mater Tetijo, ki sta me v svojem domu lepo vzredila in negovala. Njiju grem obiskat in končat njun neprestani prepir; že dolgo se namreč drug drugega izogibata v postelji in ljubezni, ker jima je jeza zavladala v srcu.

Konji stojijo ob vznožju Ide, bogate s studenci, in me bodo ponesli čez kopno in morje. Zdaj pa sem zaradi tebe prišla sem z Olimpa, da se ne bi pozneje razjezil name, če bi tiho odšla v dom globoko tekočega Okeana.«

Odgovoril ji je Zevs, zbiralec oblakov: »Hera, tja lahko odideš tudi pozneje; zdaj pa pojdiva v posteljo in se prepustiva ljubezni.

Nikoli mi še ljubezen do boginje ali ženske ni tako preplavila in premagala srca v prsih; niti ko sem vzljubil Iksionovo ženo, ki je rodila Pejritoja, po modrosti enakega bogovom; niti lepo gležnjate Danaje, Akrizijeve hčere, ki je rodila Perzeja, najslavnejšega med vsemi možmi; niti hčere daleč slavnega Feniksa, ki mi je rodila Minosa in bogovom enakega Radamantisa; niti Semele niti Alkmene v Tebah, ki je rodila sina Herakla neukrotljivega duha, Semela pa je rodila Dioniza, radost smrtnikov; niti lepo spletene vladarice Demetre, niti preslavne Leto, pa tudi tebe same ne, kakor te ljubim zdaj in me prevzema sladko hrepenenje.«

Častita Hera mu je z zvijačo v mislih rekla: »Najstrašnejši Kronosov sin, kaj si izrekel! Če si zdaj želiš leči z menoj v ljubezni na vrhovih Ide, je tu vendar vse na očeh. Kaj bi bilo, če bi naju kdo izmed večnih bogov opazil speča in nato vsem bogovom povedal? Ko bi vstala iz postelje, se ne bi mogla vrniti v tvoj dom; bilo bi sramotno.

Če pa res hočeš in si tega v srcu želiš, imaš izbo, ki ti jo je zgradil ljubi sin Hefajst in na podboje pritrdil čvrsta vrata. Pojdiva tja leč, ker ti je že tako do postelje.«

Odgovoril ji je Zevs, zbiralec oblakov: »Hera, ne boj se, da bi naju videl kdo izmed bogov ali ljudi; zavil naju bom v takšen zlat oblak, da naju ne bi mogel uzreti niti Helios, čigar pogled je najostrejši od vseh.«

Tako je rekel Kronosov sin in objel svojo soprogo. Božanska zemlja je pod njima pognala svežo travo, rosni lotos, žafran in hijacinte, goste in mehke, ki so ju dvignile od tal.

Tam sta legla in se odela v lep zlat oblak, iz katerega so kapljale bleščeče kaplje rose. Tako je oče mirno spal na vrhu Gargarona, premagan od spanca in ljubezni, in v naročju držal soprogo. Sladko Spanje pa je steklo k ahajskim ladjam, da bi novico povedalo Zemljodržcu, Zemljotrescu. Stopilo je k njemu in mu namenilo krilate besede: »Pozejdon, zdaj z vso voljo pomagaj Danajcem in jim podeli slavo, čeprav le za kratek čas, dokler še spi Zevs; ovil sem ga namreč v mehak spanec, Hera pa ga je zapeljala, da je legel z njo v ljubezni.«

Tako je reklo in odšlo med slavne rodove ljudi, njega pa še bolj spodbudilo, naj pomaga Danajcem. Brž je planil daleč naprej med prve vrste in zaklical: »Argejci, mar spet prepuščamo zmago Hektorju, Priamovemu sinu, da zavzame ladje in si pridobi slavo?

Tako govori in se baha, ker Ahil z jeznim srcem ostaja pri votlih ladjah. A njega ne bomo preveč pogrešali, če se mi drugi spodbujamo in pomagamo drug drugemu.

Zato naj zdaj vsi poslušamo, kar bom rekel: nadenimo si najboljše in največje ščite v vojski, pokrijmo si glave z bleščečimi čeladami, v roke vzemimo najdaljše sulice in pojdimo! Jaz vas bom vodil in pravim vam, da Hektor, Priamov sin, ne bo vzdržal, naj bo še tako vnet za boj.

Kdor je željan boja, pa nosi na rami majhen ščit, naj ga da slabšemu možu, sam pa si nadene večjega.« Tako je govoril; pozorno so ga poslušali in ubogali. Razvrščali so jih sami kralji, čeprav ranjeni: Tidejev sin, Odisej in Atrejev sin Agamemnon. Hodili so med vsemi in menjavali bojno opremo; najboljšo je dobil najboljši mož, slabšo pa so dali slabšemu.

Ko so si nadeli bleščeči bron, so krenili; vodil jih je Pozejdon, Zemljotresec, ki je v močni roki držal strašen dolgorezni meč, podoben blisku. Z njim se ni mogoče spoprijeti v pogubnem boju, temveč strah zadržuje može.

Na drugi strani je Trojance razvrščal svetli Hektor. Tedaj sta zanetila najstrašnejši bojni spopad temnolasi Pozejdon in svetli Hektor, eden v pomoč Trojancem, drugi Argejcem.

Morje je pljuskalo proti šotorom in ladjam Argejcev; možje pa so se spopadli z mogočnim krikom. Niti morski val ne buči tako silno ob kopno, ko se dvigne iz morja pod surovim dihom Boreasa; niti ogenj ne hrumi tako močno, ko plameni po gorskih dolinah in se požene požigat gozd; niti veter ne tuli tako glasno med visokokrošnjimi hrasti, četudi v svojem besu najhuje divja, kakor je tedaj zadonel glas Trojancev in Ahajcev, ko so strašno kriče planili drug proti drugemu.

Svetli Hektor je prvi zalučal sulico proti Ajantu, ki se je obrnil naravnost proti njemu; ni ga zgrešil, temveč ga je zadel tam, kjer sta bila čez prsi napeta dva jermena, eden od ščita in drugi od meča s srebrnimi žeblji. Ta sta mu obvarovala nežno kožo. Hektor se je razjezil, ker mu je hitri izstrelek zaman zletel iz roke, in se umaknil nazaj med tovariše, da bi se ognil smrti.

Ko se je umikal, je veliki Telamonov sin Ajant pobral enega izmed številnih kamnov, s katerimi so podpirali hitre ladje in ki so se valjali ob nogah bojujočih se mož, ter ga zadel v prsi nad robom ščita, blizu vratu; udarec ga je zavrtel kakor vrtavko, da se je ves zasukal.

Kakor tedaj, ko pod udarcem očeta Zevsa pade hrast, izruvan s koreninami, in se iz njega razširi strašen vonj po žveplu, tako da vsakogar, ki to vidi od blizu, zapusti pogum, kajti strela velikega Zevsa je grozna, tako je silni Hektor naglo padel na tla v prah. Iz roke mu je izletela sulica, nanj pa sta padla ščit in čelada; okoli njega je zarožljala z bronom okrašena oprema.

Ahajski sinovi so z glasnim krikom planili nadenj, v upanju, da ga odvlečejo, in gosto lučali sulice; vendar nihče ni mogel pastirja ljudstev ne zabosti ne zadeti, saj so ga prej obstopili najboljši: Polidamas, Enej in božanski Agenor, Sarpedon, vodja Likijcev, in brezgrajni Glavk.

Tudi nihče izmed drugih ga ni pustil brez varstva, temveč so pred njim držali okrogle ščite. Tovariši so ga dvignili na roke in odnesli iz boja, dokler ni prišel do hitrih konj, ki so ga čakali za bojiščem in spopadom z voznikom in lepo izdelanim vozom. Ti so ga odpeljali proti mestu, medtem ko je težko stokal.

Ko pa so prispeli do broda lepo tekoče reke, vrtinčastega Ksanta, ki mu je nesmrtni Zevs dal življenje, so ga spustili z voza na tla in ga polili z vodo. Prišel je do sape in odprl oči, se dvignil na kolena ter izbruhal temno kri; nato se je spet zvrnil na tla in njegovi očesi je zagrnila črna noč, saj ga je udarec še vedno premagoval.

Ko so Argejci videli, da Hektor odhaja iz boja, so še silneje planili na Trojance in se spomnili bojne vneme. Tedaj je daleč prvi hitri Ajant, Ojlejev sin, skočil naprej in z ostro sulico zabodel Satnija, Enopovega sina, ki ga je brezgrajna vodna nimfa rodila Enopu, ko je pasel govedo ob bregovih Satnioenta.

Slavni suličar Ojlejev sin se mu je približal in ga zabodel v bok; zvrnil se je, okoli njega pa so Trojanci in Danajci zanetili silovit boj.

V maščevanje zanj je prišel suličar Polidamas, Pantoov sin, in zadel Protoenorja, Arejlikovega sina, v desno ramo; težka sulica mu je predrla ramo, on pa je padel v prah in z dlanjo zagrabil zemljo.

Polidamas se je glasno zakričal in strahovito pobahal: »Ne verjamem, da je sulica pogumnega Pantoovega sina spet zaman skočila iz njegove močne roke; eden izmed Argejcev jo je sprejel v telo in mislim, da se bo, opirajoč se nanjo, spustil v Hadov dom.«

Tako je rekel; Argejce je njegovo bahanje zabolelo, najbolj pa je razburilo srce bojevitega Ajanta, Telamonovega sina, saj je mož padel prav ob njem.

Hitro je zalučal bleščečo sulico za umikajočim se Polidamasom. Polidamas se je sam ognil črni smrti, ko je skočil vstran, sulico pa je sprejel Antenorjev sin Arheloh; njemu so namreč bogovi namenili pogubo.

Zadela ga je na stiku glave in vratu, v najvišje vretence, ter mu presekala obe kiti. Ko je padel, so glava, usta in nos udarili ob tla veliko prej kakor goleni in kolena.

Ajant je spet zaklical brezgrajnemu Polidamasu: »Premisli, Polidamas, in mi po resnici povej: mar ni ta mož vredno nadomestilo za ubitega Protoenorja? Ne zdi se mi ne slab ne slabega rodu, temveč brat Antenorja, krotilca konj, ali njegov sin; po postavi mu je bil nadvse podoben.«

Tako je rekel, čeprav je dobro vedel, kdo je; Trojancem pa je žalost prevzela srce. Tedaj je Akamas s sulico zabodel Beotijca Promaha, ko je stal nad bratom; Promah ga je namreč vlekel za noge.

Akamant pa se je nad njim silno bahal in glasno zaklical: »Argivci, vneti strelci, nenasitni v grožnjah! Ne bomo le mi deležni trpljenja in gorja, tudi vas bodo nekoč takole pobijali!

Poglejte, kako vaš Promah leži, premagan z mojim kopjem, da maščevanje za mojega brata ne bi dolgo ostalo neizpolnjeno. Zato si vsak mož želi, da bi doma pustil brata, ki bi ga obvaroval pogube.«

Tako je dejal in njegovo bahanje je Argivce navdalo z bolečino; najbolj pa je razburilo srce bojevitega Peneleja. Planil je nad Akamanta, a ta ni počakal na nalet vladarja Peneleja. Ta je nato zabodel Ilioneja, sina Forbanta, ki je imel številne črede; njega je Hermes med vsemi Trojanci najbolj ljubil in mu naklanjal bogastvo. Mati pa mu je rodila le tega sina, Ilioneja.

Tega je tedaj sunil pod obrvjo v očesno jamico in mu izbil zrklo; kopje je prodrlo skozi oko in skozi zatilje, on pa se je zgrudil in razprostrl obe roki. Penelej je izvlekel ostri meč, ga udaril po sredi vratu in mu odsekal glavo, da je skupaj s čelado padla na tla. Mogočno kopje je še tičalo v očesu; dvignil je glavo kakor makovo glavico, jo pokazal Trojancem in bahavo zaklical: »Trojanci, povejte ljubemu očetu in materi plemenitega Ilioneja, naj ga objokujeta doma v palači! Tudi žena Promaha, Alegenorjevega sina, se ne bo veselila vrnitve ljubega moža, ko se bomo mi, ahajski mladeniči, z ladjami vrnili iz Troje.«

Tako je dejal in vsem so od strahu zadrhteli udje; vsak se je oziral, kod bi ubežal strašni smrti. Zdaj mi povejte, Muze, ki prebivate v olimpijskih dvorih, kdo izmed Ahajcev je prvi osvojil krvavi plen, ko je slavni Potresnik prevesil boj v njihovo korist.

Prvi je Telamonov sin Ajant zabodel Hirtija, Girtijevega sina, vodjo srčnih Mizijcev. Antiloh je pokončal Falka in Mermera; Merion je ubil Mora in Hipotiona, Tevker pa je usmrtil Protoona in Perifeta. Nato je Atrejev sin Hiperénora, pastirja ljudstev, sunil v bok; bron mu je raztrgal drobovje in ga opustošil. Skozi rano je duša naglo odletela in tema mu je prekrila oči.

Največ pa jih je pobil Ajant, hitri Ojlejev sin; nihče se ni mogel po hitrosti nog kosati z njim pri zasledovanju bežečih mož, kadar jih Zevs požene v beg.