Prevod

Pripovedujejo tudi, da je vladarja pravovernih Haruna ar Rašida neko noč mučila nespečnost. Nikakor ni mogel zaspati in se je nemirno premetaval z boka na bok. Ko ga je to že povsem izčrpalo, je poklical Masrurja in mu rekel: »Masrur, poišči mi koga, ki bi me razvedril v tej nespečni noči.« Ta mu je odgovoril: »Gospodar, ali ne bi šel na vrt v palači, si ogledal cvetja in občudoval zvezd, ki tako lepo krasijo nebo, med njimi pa mesec sije na vodo?« Rekel mu je: »Masrur, nič od tega me ne mika.« Ta je dejal: »Gospodar, v tvoji palači je tristo priležnic in vsaka ima svojo sobano. Ukaži, naj se vsaka umakne v svojo sobano, ti pa hodi od ene do druge in jih opazuj, ne da bi vedele.« Rekel je: »Masrur, palača je moja in tudi dekleta pripadajo meni, vendar me nič od tega ne mika.« Ta je dejal: »Gospodar, ukaži, naj pridejo predte učenjaki, modreci in pesniki, naj se poglobijo v razprave, ti recitirajo pesmi ter pripovedujejo zgodbe in poročila.« Rekel je: »Nič od tega me ne mika.« Ta je dejal: »Gospodar, ukaži učenjakom, družabnikom in duhovitežem, naj pridejo predte in te razveselijo z nenavadnimi domislicami.« Rekel je: »Masrur, nič od tega me ne mika.« Ta je dejal: »Gospodar, potem pa mi odsekaj glavo.« Tedaj je Šeherezado prehitelo jutro in je prenehala s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila tristo osemindvajseta noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je Masrur rekel kalifu: »Gospodar, potem pa mi odsekaj glavo; morda bo to pregnalo tvojo nespečnost in te rešilo nemira.« Rašid se je ob teh besedah zasmejal in mu rekel: »Masrur, poglej, kateri od mojih družabnikov čaka pred vrati.« Masrur je odšel, se vrnil in dejal: »Gospodar, pred vrati je Ali ibn Mansur al Hulai iz Damaska.« Rekel je: »Pripelji ga k meni.« Šel je ponj in ga pripeljal. Ko je vstopil, je dejal: »Mir s teboj, vladar pravovernih.« Kalif mu je odzdravil in rekel: »Ibn Mansur, povej nam kaj o svojih doživetjih.« Ta je odgovoril: »Vladar pravovernih, naj ti povem kaj, kar sem videl na lastne oči, ali kaj, o čemer sem slišal?« Vladar pravovernih je dejal: »Če si videl kaj nenavadnega, nam pripoveduj o tem, kajti slišati ni isto kakor videti.« Rekel je: »Vladar pravovernih, posveti mi uho in srce.« Ta je odvrnil: »Ibn Mansur, poslušam te z ušesi, gledam te z očmi in ti prisluhnem s srcem.« Rekel je: »Vladar pravovernih, vedi, da mi Mohamed ibn Sulejman al Hašimi, sultan Basre, vsako leto izplača določen znesek. Po svoji navadi sem se odpravil k njemu, in ko sem prispel, sem ga našel ravno pripravljenega za odhod na lov. Pozdravil sem ga, on mi je odzdravil in rekel: ‘Ibn Mansur, odjezdi z nami na lov.’ Odgovoril sem: ‘Gospodar, nisem dovolj pri močeh za ježo. Nastani me v hiši za goste in me priporočaj svojim komornikom in namestnikom.’ Tako je tudi storil in odšel na lov, mene pa so sprejeli z največjimi častmi in mi izkazali najlepše gostoljubje. Tedaj sem si rekel: ‘Pri Bogu, kako nenavadno! Že toliko časa prihajam iz Bagdada v Basro, pa v Basri poznam le pot od palače do vrta in od vrta do palače. Kdaj bom spet imel tako lepo priložnost, da si ogledam mesto? Kar zdaj bom vstal in se sam odpravil na sprehod, da se razgledam in si olajšam prebavo.’ Oblekel sem svoja najlepša oblačila in se napotil po Basri. Kot veš, vladar pravovernih, ima sedemdeset ulic, vsaka pa je dolga sedemdeset iraških farsahov. Izgubil sem se v njenih uličicah in zažejalo me je. Med hojo, vladar pravovernih, sem nenadoma zagledal velika vrata z dvema medeninastima obročema, čez katera so bile spuščene zavese iz rdečega brokata. Na vsaki strani je bila kamnita klop, nad vrati pa ogrodje za vinsko trto, ki jih je senčila. Ustavil sem se in občudoval ta kraj. Medtem ko sem stal tam, sem zaslišal tožeč glas, ki je prihajal iz žalostnega srca, se prelival iz napeva v napev in pel te verze:

Moje telo je postalo dom bolezni in gorja zaradi gazele, ki biva daleč od doma in domovine. O sapici iz Zaruda, ki sta razvnemali mojo žalost, pri Bogu, vajinem Gospodu, zavijta k mojemu ljubemu. Ko bo prisluhnil vajinim besedam, jih sladko oblikujta in pogovor počasi napeljita na novice o zaljubljenih. Izkazujta mi dobroto in me omenita med besedami. Povejta, da nisem zagrešil krivde, prekršil zapovedi, obrnil srca k drugemu, ravnal zvijačno, razdrl trdne zaveze ali storil krivice. Če se nasmehne, mu nežno recita: ‘Ljubi te z vso predanostjo, kakršna ti pripada; njegove oči bedijo, joče in hlipa.’ Če pokaže naklonjenost, bodita zadržani in spoštljivi; če pa se vama na njegovem obrazu pokaže jeza … Tedaj sem si rekel: ‘Če je tisti, ki tako poje, tudi lep, potem združuje lepoto, zgovornost in čudovit glas.’ Stopil sem bliže k vratom in začel počasi dvigovati zaveso. Zagledal sem svetlopolto mladenko, kakor polno luno štirinajste noči, s sklenjenima obrvema, zasanjanimi vekami in prsmi kakor dve granatni jabolki. Njeni tanki ustnici sta bili kakor dva cvetova kamilice, usta kakor Salomonov pečat, vrste zob pa so jemale razum pesnikom in pripovedovalcem, kakor je o njih dejal pesnik:

O biseri v ustih ljubega, kdo vas je nanizal? Kdo je v njegova usta položil vino in bele cvetove? Kdo je jutru posodil njegov nasmeh in kdo ga je zapečatil z rdečim ahatom? Kdor te vidi, od zamaknjenosti že hodi kakor pijan od občudovanja; kaj šele tisti, ki te poljubi! In drugi je dejal:

O biseri v ustih mojega ljubega, bodite usmiljeni do ahata, ne povzdigujte se nad njim: mar vas ni našel osamljene? Skratka, v sebi je združevala vse vrste lepote in očarala tako ženske kakor moške; nihče se ni mogel nasititi pogleda nanjo. Bila je takšna, kakor je dejal pesnik:

Ko prihaja, ubija z lepoto; ko odhaja, za seboj pušča same zaljubljence. Sončna je in mesečna, a hladnost in odklanjanje nista v njeni naravi. V njeni srajci so se razcveteli edenski vrtovi, nad njenim ovratnikom pa v svoji orbiti sije polna luna. Medtem ko sem jo gledal skozi zaveso, se je obrnila in me zagledala pred vrati. Svoji služabnici je rekla: ‘Poglej, kdo je pri vratih.’ Dekle je vstalo, prišlo k meni in dejalo: ‘Starec, ali te ni nič sram? Mar sivi lasje in nečednost sodijo skupaj?’ Odgovoril sem ji: ‘Gospa, sive lase priznavam, nečednega pa, kolikor vem, nisem storil ničesar.’ Njena gospodarica je rekla: ‘Katera nečednost je večja od tega, da vdiraš v tujo hišo in pogleduješ k ženskam, ki niso tvoje?’ Rekel sem ji: ‘Gospa, za to imam opravičilo.’ Vprašala je: ‘Kakšno opravičilo?’ Odgovoril sem: ‘Tujec sem in žejen; žeja me je skoraj umorila.’ Rekla je: ‘Sprejmemo tvoje opravičilo.’« Tedaj je Šeherezado prehitelo jutro in je prenehala s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila tristo devetindvajseta noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je mladenka rekla: »Sprejmemo tvoje opravičilo.« Nato je poklicala eno svojih služabnic in ji rekla: »Lutf, daj mu piti iz zlatega vrča.« »Prinesla mi je vrč iz rdečega zlata, posut z biseri in dragulji, poln vode, odišavljene z mošusom, in pokrit z zelenim svilenim robcem. Začel sem piti in nalašč pil počasi, ob tem pa jo skrivaj opazoval, tako da sem se tam dolgo zadržal. Nazadnje sem vrč vrnil služabnici in ostal na mestu. Gospodarica mi je rekla: ‘Starec, pojdi zdaj svojo pot.’ Odgovoril sem: ‘Gospa, nekaj mi zaposluje misli.’ Vprašala je: ‘Kaj?’ Rekel sem: ‘Preobrati časa in menjave usode.’ Dejala je: ‘Upravičeno, saj je čas poln čudes. Toda katero od njegovih čudes si videl, da tako razmišljaš o njem?’ Odgovoril sem: ‘Mislim na lastnika te hiše, kajti za življenja je bil moj prijatelj.’ Vprašala me je: ‘Kako mu je bilo ime?’ Rekel sem: ‘Mohamed ibn Ali al Džauhari. Imel je veliko bogastvo. Ali je za seboj pustil otroke?’ Odgovorila je: ‘Da, zapustil je hčer z imenom Budur, ki je podedovala vse njegovo premoženje.’ Rekel sem: ‘Zdi se mi, da si ti njegova hči.’ Odgovorila je: ‘Da.’ Zasmejala se je in dodala: ‘Starec, dovolj dolgo že govoriš; pojdi svojo pot.’ Rekel sem ji: ‘Oditi bo že treba, vendar vidim, da je tvoja lepota ovenela. Povej mi, kaj ti je, morda ti Bog po meni nakloni olajšanje.’ Dejala je: ‘Starec, če znaš varovati skrivnosti, ti razkrijemo svojo. Povej mi, kdo si, da bom vedela, ali si vreden zaupanja ali ne. Saj je pesnik dejal:

Skrivnost varuje le človek, vreden zaupanja, pri najboljših ljudeh ostaja skrita. Svojo skrivnost sem shranil v hišo s ključavnico; ključ se je izgubil in vrata so zapečatena.’ Rekel sem ji: ‘Gospa, očitno želiš izvedeti, kdo sem. Jaz sem Ali ibn Mansur al Hulai iz Damaska, družabnik vladarja pravovernih Haruna ar Rašida.’ Ko je slišala moje ime, je stopila s svojega sedeža, me pozdravila in rekla: ‘Dobrodošel, Ibn Mansur! Zdaj ti bom povedala o svojem stanju in ti zaupala svojo skrivnost. Zaljubljena sem in ločena od svojega ljubega.’ Rekel sem ji: ‘Gospa, lepa si in gotovo ljubiš le lepega človeka. Koga torej ljubiš?’ Odgovorila je: ‘Ljubim Džubajra ibn Umajra aš Šajbanija, emirja plemena Banu Šajban.’ Opisala mi je mladeniča, ki mu v vsej Basri ni bilo enakega po lepoti. Vprašal sem jo: ‘Gospa, sta se srečevala ali si dopisovala?’ Odgovorila je: ‘Da, vendar nas je ljubil le z jezikom, ne pa s srcem in dušo, saj ni izpolnil obljube in ni ohranil zvestobe.’ Rekel sem ji: ‘Gospa, kaj je povzročilo vajino ločitev?’ Odgovorila je: ‘Nekega dne sem sedela, ta moja služabnica pa mi je česala lase. Ko jih je počesala, mi jih je spletla v kite. Moja lepota jo je tako prevzela, da se je sklonila k meni in me poljubila na lice. Prav tedaj je vstopil on in to videl. Ko je zagledal, da me služabnica poljublja na lice, se je nemudoma jezno obrnil in odšel, odločen, da bo najina ločitev večna. Izrekel je ta verza:

Če si moram ljubljeno deliti z drugim, zapustim tisto, ki jo ljubim, in živim sam. Nič dobrega ni v ljubljeni, ki si v ljubezni želi česa, kar njenemu ljubimcu ni po volji. Od trenutka, ko se je odvrnil od mene, pa do danes od njega nismo dobili ne pisma ne odgovora, Ibn Mansur.’ Vprašal sem jo: ‘Kaj torej želiš?’ Rekla je: ‘Po tebi mu želim poslati pismo. Če mi prineseš njegov odgovor, dobiš od mene petsto dinarjev; če odgovora ne prineseš, ti za pot pripada sto dinarjev.’ Rekel sem ji: ‘Stori, kakor želiš.’ Odgovorila je: ‘Slišim in ubogam.’ Nato je poklicala eno svojih služabnic in ji rekla: ‘Prinesi mi črnilnik in papir.’ Prinesla ji je črnilnik in papir, ona pa je napisala te verze:

Moj ljubi, čemu ta oddaljenost in odpor? Kje sta najina prizanesljivost in nežnost? Zakaj se odvračaš od mene in me zapuščaš? Tvoj obraz ni več obraz, ki sem ga poznala. Da, obrekovalci so ti o meni pripovedovali laži; verjel si njihovim besedam, pa so jih še pomnožili in pretiravali. Če si res verjel njihovim pripovedim — ne, to ni tebi podobno, predobro poznam tvojo razsodnost! Pri tvojem življenju, povej mi, kaj si slišal, saj znaš presojati besede in ravnati pravično. Če sem tiste besede res izrekla, jih je vendar mogoče razložiti in razumeti tudi drugače. In četudi bi bile besede, razodete od Boga: mar niso nekateri spreminjali in potvarjali Tore? Koliko laži so že pred nami izrekli o ljudeh: tako so tudi pred Jakobom obtoževali Jožefa. A zame, zate in za obrekovalca bo prišel veliki dan, ko bomo vsi stopili pred sodbo. Nato je pismo zapečatila in mi ga izročila. Vzel sem ga in odšel do hiše Džubajra ibn Umajra aš Šajbanija. Bil je na lovu, zato sem sedel in ga počakal. Medtem ko sem sedel tam, se je vrnil. Ko sem ga zagledal na konju, vladar pravovernih, me je njegova lepota tako prevzela, da sem izgubil razsodnost. Obrnil se je in me videl sedeti pred vrati svoje hiše. Takoj je stopil s konja, prišel k meni, me objel in pozdravil; zazdelo se mi je, da sem objel ves svet in vse, kar je na njem. Nato me je odpeljal v hišo, me posadil na svoje ležišče in ukazal prinesti mizo. Prinesli so mizo iz horasanskega lesa halandža z zlatimi nogami. Na njej so bile vsakršne jedi in različne vrste mesa, ocvrtega, pečenega in drugega. Ko sem sedel k mizi, sem si jo natančno ogledal in našel na njej napisane te verze …« Tedaj je Šeherezado prehitelo jutro in je prenehala s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila tristo trideseta noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je Ali ibn Mansur dejal: »Ko sem sedel k mizi Džubajra ibn Umajra aš Šajbanija, sem si jo natančno ogledal in našel na njej napisane te verze:

Zavij k žerjavom v četrti skledic in se ustavi med cvrtjem in mesom v kisu. Opevaj mlade stepske jerebice, kakor jih sam venomer opevam, skupaj z zapečenimi dobrotami sredi piščancev. Kako moje srce hrepeni po dveh vrstah rib ob svežem hlebcu na pladnjih! Bog blagoslovi večerjo, kako je bila slastna, in zelenje, pomočeno v kis iz stekleničk! Pa tudi riž z bivoljim mlekom, v katerega so se roke potapljale vse do zapestnic. Potrpi, moja duša, kajti Bog je radodaren: ko ti postane pretesno, ti prinese olajšanje. Nato je Džubajr ibn Umajr rekel: ‘Sezi po naših jedeh in nas razveseli s tem, da poskusiš našo hrano.’ Odgovoril sem: ‘Pri Bogu, niti grižljaja tvoje hrane ne bom pojedel, dokler mi ne izpolniš prošnje.’ Vprašal je: ‘Kakšna je tvoja prošnja?’ Izročil sem mu pismo. Ko ga je prebral in razumel, ga je raztrgal, vrgel na tla in mi rekel: ‘Ibn Mansur, izpolnili bomo vsako tvojo prošnjo, razen tiste, ki zadeva pisateljico tega pisma. Za njeno pismo nimam odgovora.’ Jezen sem vstal, da bi odšel, on pa me je prijel za rob oblačila in rekel: ‘Ibn Mansur, povedal ti bom, kaj ti je rekla, čeprav nisem bil z vama.’ Vprašal sem ga: ‘Kaj mi je rekla?’ Odgovoril je: ‘Mar ti pisateljica tega pisma ni rekla: Če mi prineseš njegov odgovor, dobiš od mene petsto dinarjev; če odgovora ne prineseš, ti za pot pripada sto dinarjev?’ Rekel sem: ‘Da.’ Dejal je: ‘Ostani danes pri meni, jej, pij, uživaj in se veseli, za povrh pa vzemi petsto dinarjev.’ Ostal sem pri njem, jedel, pil, užival, se veselil in kramljal z njim. Nato sem vprašal: ‘Gospodar, mar v tvoji hiši ni glasbe?’ Odgovoril mi je: ‘Že nekaj časa pijemo brez glasbe.’ Potem je poklical eno svojih služabnic: ‘Šadžarat ad Dur!’ Iz svoje sobane se je odzvala mladenka z lutnjo indijske izdelave, zavito v svileno vrečo. Prišla je, sedla, si jo položila v naročje in zaigrala enaindvajset napevov. Nato se je vrnila k prvemu, nas prevzela z melodijami in zapela te verze:

Kdor ni okusil sladkosti in grenkobe ljubezni, ne ve, kaj pomeni bližina ljubega in kaj njegova odsotnost. In kdor se je ognil potem ljubezni, ne pozna ne njihovih ravnin ne strmin. Dolgo sem grajal zaljubljence, dokler nisem tudi sam okusil njene sladkosti in grenkobe. Po požirkih sem izpil čašo njenega gorja in se v njej uklonil sužnju in svobodnemu. Koliko noči mi je bil ljubi družabnik in sem z njegovih ust srkal sladkost poljubov! Kako kratka je bila noč najine združitve: večer je prišel skupaj z zoro. Čas se je zaobljubil, da naju bo ločil, in zdaj je svojo zaobljubo izpolnil. Čas je razsodil in njegovi sodbi ni ugovora; kdo bi gospodarju oporekal pri njegovem ukazu? Ko je mladenka končala pesem, je njen gospodar glasno zakričal in se nezavesten zgrudil. Dekle je reklo: ‘Naj te Bog ne kaznuje, starec! Že nekaj časa pijemo brez glasbe, ker se bojimo, da bi našega gospodarja doletel prav tak napad. Pojdi zdaj v tisto sobano in prespi v njej.’ Odšel sem v sobano, ki mi jo je pokazala, in spal do jutra. Tedaj je prišel k meni sluga z vrečko, v kateri je bilo petsto dinarjev, in rekel: ‘To je, kar ti je obljubil moj gospodar. Vendar se ne vračaj k mladenki, ki te je poslala; naj bo, kakor da ti o tem nisi nič slišal in tudi mi ne.’ Rekel sem mu: ‘Slišim in ubogam.’ Vzel sem vrečko in odšel svojo pot, pri tem pa si rekel: ‘Dekle me čaka že od včeraj. Pri Bogu, moram se vrniti k njej in ji povedati, kaj se je zgodilo med menoj in njim. Če se ne vrnem, bo morda preklinjala mene in vsakogar iz moje dežele.’ Odšel sem k njej in jo našel stati za vrati. Ko me je zagledala, je rekla: ‘Ibn Mansur, nisi mi izpolnil prošnje.’ Vprašal sem jo: ‘Kdo ti je to povedal?’ Odgovorila je: ‘Ibn Mansur, razodeto mi je še nekaj drugega: ko si mu izročil pismo, ga je raztrgal, vrgel predte in rekel: Ibn Mansur, izpolnili bomo vsako tvojo prošnjo, razen prošnje pisateljice tega pisma, kajti zanjo nimam odgovora. Ti si jezen vstal, da bi odšel, on pa te je prijel za rob oblačila in rekel: Ibn Mansur, ostani danes pri meni, saj si moj gost. Jej, pij, uživaj in se veseli, za povrh pa vzemi petsto dinarjev. Ostal si pri njem, jedel, pil, užival, se veselil in kramljal z njim. Služabnica je zapela tisti napev in tisto pesem, on pa je padel v nezavest.’ Tedaj sem ji, vladar pravovernih, rekel: ‘Mar si bila z nami?’ Odgovorila mi je: ‘Ibn Mansur, ali nisi slišal pesnikovih besed:

Srca zaljubljencev imajo oči, ki vidijo, česar ne vidijo drugi. Toda, Ibn Mansur, ni stvari, ki je menjavanje noči in dneva ne bi spremenilo.’« Tedaj je Šeherezado prehitelo jutro in je prenehala s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila tristo enaintrideseta noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je mladenka rekla: »Ibn Mansur, ni stvari, ki je menjavanje noči in dneva ne bi spremenilo.« Nato je dvignila pogled k nebu in dejala: »Moj Bog, moj Gospod in moj Gospodar, kakor si mene preizkusil z ljubeznijo do Džubajra ibn Umajra, tako njega preizkusi z ljubeznijo do mene in prenesi ljubezen iz mojega srca v njegovo.« »Potem mi je dala sto dinarjev za pot. Vzel sem jih in odšel k sultanu Basre, ki se je medtem vrnil z lova. Prejel sem svoj letni znesek in se vrnil v Bagdad. Ko je prišlo naslednje leto, sem se po navadi odpravil v Basro po svoje plačilo in sultan mi ga je izročil. Ko sem se že hotel vrniti v Bagdad, sem pomislil na mladenko Budur in si rekel: ‘Pri Bogu, moram jo obiskati in pogledati, kaj se je zgodilo med njo in njenim ljubim.’ Prišel sem do njene hiše in videl, da je pred vrati pometeno in poškropljeno, tam pa so bili služabniki, spremstvo in sluge. Rekel sem si: ‘Morda je žalost preplavila dekletovo srce, da je umrla, v njeni hiši pa se je naselil kateri od emirjev.’ Obrnil sem se in odšel do hiše Džubajra ibn Umajra aš Šajbanija. Njeni kamniti klopi sta bili porušeni in pred vrati ni bilo slug kakor po navadi. Rekel sem si: ‘Morda je umrl.’ Ustavil sem se pred vrati njegove hiše, začel točiti solze in ga objokovati s temi verzi:

O gospodje, ki ste odšli, moje srce pa vam sledi, vrnite se, da se z vami vrnejo moji prazniki! Stojim v vaši hiši in objokujem vaša bivališča; solze lijejo in veke se sklapljajo. Po vas sprašujem hišo, ki tudi sama joče: kje je tisti, ki je delil dobroto in darove? Pojdi svojo pot, kajti ljubi so zapustili te kraje in zdaj ležijo zasuti pod zemljo. Naj nas Bog ne prikrajša za pogled na vso njihovo lepoto in naj njihove plemenite vrline ne izginejo. Medtem ko sem s temi verzi objokoval stanovalce hiše, vladar pravovernih, je iz nje prišel črn suženj in rekel: ‘Starec, utihni, naj te mati objokuje! Zakaj vidim, da s temi verzi žaluješ za to hišo?’ Odgovoril sem mu: ‘Poznal sem jo kot dom enega svojih prijateljev.’ Vprašal je: ‘Kako mu je ime?’ Rekel sem: ‘Džubajr ibn Umajr aš Šajbani.’ Dejal je: ‘Kaj neki naj bi se mu zgodilo? Hvala Bogu, še vedno ima bogastvo, blaginjo in posest. Le da ga je Bog preizkusil z ljubeznijo do mladenke, imenovane gospa Budur. V ljubezni do nje je ves utopljen in zaradi silnega hrepenenja in muk je kakor negiben kamen. Če je lačen, ne reče, naj ga nahranijo, in če je žejen, ne prosi za pijačo.’ Rekel sem: ‘Prosi ga, naj mi dovoli vstopiti.’ Odvrnil je: ‘Gospod, ali bi vstopil k nekomu, ki razume, ali k nekomu, ki ne razume ničesar?’ Rekel sem: ‘V vsakem primeru moram k njemu.’ Šel je v hišo prosit za dovoljenje, se vrnil in me povabil noter. Vstopil sem in ga našel kakor negiben kamen: ni razumel ne kretnje ne jasne besede. Nagovoril sem ga, a mi ni odgovoril. Eden njegovih služabnikov mi je rekel: ‘Gospod, če znaš kakšno pesem, mu jo glasno recitiraj. To ga bo zdramilo in spregovoril bo s teboj.’ Izrekel sem ta verza:

Si pozabil ljubezen do Budur ali se le pretvarjaš, da si trden? Ali prebediš noč ali tvoje oči spijo? Če ti solze neprenehoma tečejo, vedi, da boš večno prebival v rajskih vrtovih. Ko je zaslišal te verze, je odprl oči in mi rekel: ‘Dobrodošel, Ibn Mansur! Šala je postala resnica.’ Vprašal sem ga: ‘Gospodar, ali lahko kaj storim zate?’ Odgovoril je: ‘Da. Želim ji napisati pismo in ji ga poslati po tebi. Če mi prineseš njen odgovor, ti dam tisoč dinarjev, če pa odgovora ne prineseš, ti za pot pripada dvesto dinarjev.’ Rekel sem mu: ‘Stori, kakor želiš.’« Tedaj je Šeherezado prehitelo jutro in je prenehala s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila tristo dvaintrideseta noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je Ibn Mansur dejal: »Rekel sem mu: ‘Stori, kakor želiš.’ Poklical je eno svojih služabnic in ji naročil: ‘Prinesi mi črnilnik in papir.’ Prinesla mu je, kar je zahteval, in napisal je te verze:

Pri Bogu vas prosim, moja gospodarica, bodite blagi z menoj, kajti ljubezen mi ni pustila razuma. Ljubezen do vas in hrepenenje po vas sta me osvojila, me odela v bolezen in mi zapustila ponižanje. Pred današnjim dnem sem ljubezen preziral in mislil, moja gospodarica, da je lahka in preprosta. Ko pa mi je pokazala valove svojega morja, sem se uklonil Božji sodbi in začel opravičevati tiste, ki jih preizkuša. Če me želite osrečiti, je moja sreča v združitvi z vami; če pa me želite zapustiti, se vendar spomnite dobrote. Potem je pismo zapečatil in mi ga izročil. Vzel sem ga in odšel z njim do Budurine hiše. Po svoji navadi sem začel počasi dvigovati zaveso in zagledal deset mladih devic s polnimi prsmi, lepih kakor lune. Gospa Budur je sedela med njimi kakor polna luna sredi zvezd ali sonce, ko se razkadijo oblaki. Ni je mučila ne bolečina ne bolezen. Medtem ko sem jo opazoval in se čudil temu stanju, se je ozrla proti meni in me zagledala pri vratih. Rekla mi je: ‘Dobrodošel, prisrčno dobrodošel, Ibn Mansur! Vstopi.’ Vstopil sem, jo pozdravil in ji izročil pismo. Ko ga je prebrala in razumela, se je zasmejala ter mi rekla: ‘Ibn Mansur, pesnik ni lagal, ko je dejal:

Potrpežljivo bom prenašal ljubezen do tebe in se kazal trdnega, dokler ne pride k meni tvoj glasnik. Ibn Mansur, napisala ti bom odgovor, da ti izroči, kar ti je obljubil.’ Rekel sem ji: ‘Naj te Bog nagradi z dobrim.’ Poklicala je eno svojih služabnic in ji naročila: ‘Prinesi mi črnilnik in papir.’ Ko ji je prinesla zahtevano, mu je napisala te verze:

Zakaj sem bila zvesta naši zavezi, vi pa ste jo izdali? Kazali ste mi pravičen obraz, nato pa mi storili krivico. Vi ste začeli z odtujitvijo in hladnostjo; izdali ste me in vaša izdaja je očitna. Med ljudmi sem ves čas varovala našo zavezo, čuvala vaš ugled in prisegala v vašo obrambo, dokler nisem na lastne oči videla, kar me je užalostilo, in slišala novic o vaših nečednostih. Mar moja vrednost pada, ko povzdigujem vašo? Pri Bogu, če bi izkazali spoštovanje, bi ga bili deležni tudi sami. Zato bom srce odvrnila od vas in vas pozabila, otresla bom roke in opustila vsako upanje na vas. Rekel sem ji: ‘Pri Bogu, gospa, od smrti ga loči le še to, da prebere to pismo.’ Nato sem ga raztrgal in ji rekel: ‘Napiši mu drugačne verze.’ Odgovorila je: ‘Slišim in ubogam.’ Potem mu je napisala te verze:

Pozabila sem in spanec je sladek mojim očem; slišala sem vse, kar so govorili grajavci. Srce je privolilo, da vas pozabi, moje veke pa so se naveličale bedeti po vašem odhodu. Laže, kdor pravi, da je ločitev grenka: okus oddaljenosti je bil zame sam sladkor. Zdaj sovražim vsakogar, ki namigujoč omenja vaše ime, in se mi zdi odvraten. Z vsem svojim bitjem sem vas pozabila; naj to izve obrekovalec in vsakdo, ki želi vedeti. Rekel sem ji: ‘Pri Bogu, gospa, komaj bo prebral te verze, bo njegova duša zapustila telo.’ Odgovorila mi je: ‘Ibn Mansur, trpljenje me je pripeljalo prav do tega, kar si opisal.’ Rekel sem ji: ‘Tudi če bi rekla še več, bi imela prav, vendar je odpuščanje vrlina plemenitih.’ Ko je slišala moje besede, so se ji oči napolnile s solzami in napisala mu je pismo. Pri Bogu, vladar pravovernih, v tvoji pisarni ni nikogar, ki bi znal napisati kaj podobnega. Vanj je zapisala te verze:

Kako dolgo še ta prevzetnost in te krivične obtožbe? Pri tvoji časti, z menoj si potešil zavistneže! Morda sem zagrešila kaj slabega, pa ne vem; povej mi, kaj so ti sporočili o meni. Moj ljubi, rada bi te položila na mesto spanca v svojih očeh in pod svoje veke. Kako si mogel izpiti čašo nerazredčene ljubezni? Če me vidiš pijano od nje, me nikar ne grajaj. Ko je končala pisanje pisma …« Tedaj je Šeherezado prehitelo jutro in je prenehala s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila tristo triintrideseta noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je Budur, ko je napisala in zapečatila pismo, to izročila Ibn Mansurju. »Rekel sem ji: ‘Gospa, to pismo ozdravi bolnika in poteši koprnenje.’ Vzel sem pismo in odšel. Ko sem že stopil ven, me je poklicala in rekla: ‘Ibn Mansur, povej mu, da bom nocoj njegova gostja.’ To me je silno razveselilo in s pismom sem se odpravil k Džubajru ibn Umajru. Ko sem vstopil, sem videl, da nepremično strmi v vrata in čaka na odgovor. Izročil sem mu pismo; odprl ga je, prebral in razumel njegov pomen, nato pa glasno zakričal in padel v nezavest. Ko je prišel k sebi, je rekel: ‘Ibn Mansur, ali je to pismo napisala s svojo roko in se ga dotaknila s konicami prstov?’ Odgovoril sem: ‘Gospodar, mar ljudje pišejo z nogami?’ Pri Bogu, vladar pravovernih, komaj sva izmenjala te besede, že sva zaslišala žvenket njenih gleženjskih obročkov v veži, ko je vstopala. Ko jo je zagledal, je skočil na noge, kakor da ga nikoli ni nič bolelo, jo objel, kakor se črka lam oklepa alifa, in izginila je njegova trdovratna bolezen. Nato je sedel, ona pa ni. Vprašal sem jo: ‘Gospa, zakaj ne sedeš?’ Odgovorila je: ‘Ibn Mansur, ne sedem, dokler ni izpolnjen pogoj, za katerega sva se dogovorila.’ Vprašal sem: ‘Kakšen pogoj je to?’ Odgovorila je: ‘Nihče ne sme poznati skrivnosti zaljubljencev.’ Nato je približala usta njegovemu ušesu in mu nekaj skrivaj povedala. Rekel je: ‘Slišim in ubogam.’ Džubajr se je zatem naslonil in nekaj zašepetal enemu svojih sužnjev. Suženj je za nekaj časa izginil, nato pa se vrnil s kadijem in dvema pričama. Džubajr je vstal, prinesel vrečo s sto tisoč dinarji in rekel: ‘Kadija, skleni mojo zakonsko zvezo s to mladenko za ta znesek.’ Kadija ji je rekel: ‘Reci: Privolim v to.’ Rekla je: ‘Privolim v to.’ Sklenili so poročno pogodbo, potem pa je odprla vrečo, zajela polno pest novcev in jih dala kadiju in pričama, preostanek pa izročila njemu. Kadija in priči so odšli, jaz pa sem z njima sedel v veselju in sproščenem pogovoru, dokler ni minil večji del noči. Tedaj sem si rekel: ‘Zaljubljena sta in dolgo sta bila odtujena. Zdaj bom vstal in šel spat kam proč od njiju, da bosta lahko sama.’ Vstal sem, ona pa me je prijela za rob oblačila in vprašala: ‘Kaj ti je prišlo na misel?’ Povedal sem ji, kaj sem mislil. Rekla je: ‘Sedi. Ko bova želela, da odideš, te bova odslovila.’ Sedel sem z njima, dokler se ni približalo jutro. Tedaj je rekla: ‘Ibn Mansur, pojdi v tisto sobano. Pripravili smo ti ležišče in tam boš spal.’ Vstal sem in spal tam do jutra. Ko se je zdanilo, mi je sluga prinesel umivalnik in vrč. Opravil sem obredno umivanje, zmolil jutranjo molitev in sedel.

Medtem ko sem sedel, sta Džubajr in njegova ljubljena prišla iz kopeli v hiši in si vsak ožemala svoje kite. Zaželel sem jima dobro jutro in jima čestital za dobro počutje in ponovno združitev. Nato sem mu rekel: ‘Kar se začne z dogovorom, se konča z zadovoljstvom.’ Odgovoril mi je: ‘Prav imaš in zaslužiš si nagrado.’ Poklical je svojega zakladnika in mu naročil: ‘Prinesi mi tri tisoč dinarjev.’ Prinesel mu je vrečko s tri tisoč dinarji in Džubajr mi je rekel: ‘Izkaži nam čast in sprejmi to.’ Odgovoril sem mu: ‘Ne sprejmem, dokler mi ne poveš, zakaj se je ljubezen po vsej tisti veliki odtujenosti preselila iz nje vate.’ Rekel je: ‘Slišim in ubogam. Vedi, da imamo praznik, ki mu pravimo navruz. Takrat gredo ljudje ven, se vkrcajo v čolne in se razgledujejo po vodi. Tudi jaz sem šel s prijatelji na tak izlet. Zagledal sem čoln z desetimi mladenkami, lepimi kakor lune, in sredi njih to gospo Budur z lutnjo. Zaigrala je enajst napevov, nato se vrnila k prvemu in zapela ta verza:

Ogenj je hladnejši od plamenov v moji notranjosti in skala je mehkejša od srca mojega gospodarja. Čudim se, kako je sestavljeno njegovo bitje: kamnito srce v telesu iz vode. Rekel sem ji: ‘Ponovi verza in napev.’ Pa ni hotela.’« Tedaj je Šeherezado prehitelo jutro in je prenehala s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila tristo štiriintrideseta noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je Džubajr dejal: »Rekel sem ji: ‘Ponovi verza in napev.’ Pa ni hotela. Zato sem čolnarjem ukazal, naj jo obmetavajo, in obmetavali so jo z grenkimi pomarančami, dokler se nismo zbali, da se bo njen čoln potopil. Nato je odšla svojo pot. To je bil vzrok, da se je ljubezen preselila iz njenega srca v moje.« »Čestital sem jima za ponovno združitev, vzel vrečko z vsem, kar je bilo v njej, in se odpravil v Bagdad.« Kalifovo srce se je razvedrilo in minili sta nespečnost in tesnoba, ki sta ga mučili.