Prevod
Izvirni jezik: latinščina Vir: PerseusDL canonical-latinLit Zanesljivost razčlenitve: srednja Toda tuje nesreče ne morejo ublažiti Egerijine žalosti; leže ob samem vznožju gore se raztaplja v solzah, dokler se je ne usmili Febova sestra, ganjena ob njeni bolečini, in njenega telesa ne spremeni v hladen izvir, udov pa raztopi v večno tekoče vode. Čudež je pretresel nimfe, Amazonin sin pa je ostrmel prav kakor tirenski orač, ko je sredi njive zagledal preroško grudo, ki se je najprej sama od sebe, ne da bi jo kdo premikal, zganila,
nato privzela človeško podobo in izgubila obliko prsti ter odprla pravkar nastala usta, da bi razodela prihodnjo usodo (domačini so ga imenovali Tages; prvi je etruščansko ljudstvo naučil razkrivati prihodnje dogodke); ali kakor Romul, ko je nekoč na palatinskem griču nenadoma zagledal, da je njegovo v zemljo zasajeno kopje ozelenelo; zdaj ga ni več držala zabodena železna ost, temveč nova korenina, in ni bilo več orožje, temveč drevo z gibkimi vejami, ki je začudenim ponujalo nepričakovano senco; ali kakor Cipus, ko je v rečni vodi zagledal svoja rogova — res ju je videl — in ker je menil, da ga odsev vara, je večkrat segel s prsti k čelu
in otipal, kar je videl; ko ni več dvomil o svojih očeh, je obstal na poti, po kateri se je kot zmagovalec vračal od premaganega sovražnika, dvignil roke k nebu in tja uprl tudi pogled ter dejal: »Bogovi, karkoli napoveduje to čudovito znamenje, če je sreča, naj bo sreča za domovino in Kvirinovo ljudstvo, če pa je grožnja, naj zadene mene!« Nato na oltarjih iz zelenih ruš z ognjem dišečih zelišč daruje spravno žrtev, iz daritvenih skodel izliva vino in še drhtečo drobovino zaklanih ovac sprašuje, kaj mu znamenje napoveduje.
Ko si jo je ogledal vedeževalec iz etruščanskega ljudstva, je v njej res videl napoved velikih preobratov, vendar še nejasno. Ko pa je svoj ostri pogled dvignil od živalske drobovine k Cipusovima rogovoma, je dejal: »Pozdravljen, kralj! Kajti tebi, Cipus, tebi in tvojima rogovoma bodo pokorni ta kraj in latinske trdnjave. Le nikar ne odlašaj, temveč pohiti skozi odprta vrata! Tako veleva usoda; ko te bo mesto sprejelo, boš kralj in brez strahu boš za vselej držal žezlo.« Cipus je stopil nazaj in z mrkim obrazom se je obrnil od mestnega obzidja. »Daleč, daleč naj bogovi odvrnejo,« je dejal, »takšna znamenja! Mnogo pravičneje bo, da življenje
preživim kot izgnanec, kakor da me Kapitol vidi kot kralja!« To je rekel in nemudoma sklical ljudstvo in častitljivi senat, vendar si je prej rogova zakril z lovorom, znamenjem miru; stopil je na nasip, ki so ga naredili pogumni vojaki, in po stari šegi molil k starodavnim bogovom, nato pa dejal: »Tu je mož, ki bo postal kralj, če ga ne izženete iz mesta. Kdo je, vam ne bom povedal z imenom, temveč z znamenjem: na čelu nosi rogova. Vedeževalec vam oznanja, da vam bo, če vstopi v Rim, naložil suženjske zakone.
Lahko bi že vdrl skozi odprta vrata, vendar sem ga zadržal, čeprav mi nihče ni bližji od njega. Preprečite mu vstop v mesto, Kviriti, ali pa ga, če si to zasluži, vklenite v težke verige, ali s smrtjo usojenega tirana naredite konec strahu!« Kakor šumijo borovi gozdiči, ko skoznje zapiha divji vzhodnik, ali kakor bučijo morski valovi, če jih kdo posluša od daleč, tako je završalo ljudstvo; a iz zmedenih besed hrumeče množice se je vendarle dvignil en sam klic: »Kdo je ta mož?« In ogledovali so si čela ter iskali napovedana rogova.
Cipus jim je spet spregovoril: »Pred vami je ta, ki ga iščete,« in si kljub nasprotovanju ljudstva snel venec z glave ter razkril senca, zaznamovana z dvema rogovoma. Vsi so povesili oči in zastokali; tisto po zaslugah slavno glavo — kdo bi verjel? — so gledali proti svoji volji; niso pa dopustili, da bi še dlje ostala brez častnega okrasa, in so ji nadeli praznični venec.
Ker pa ti, Cipus, niso dovolili stopiti med mestne zidove, so ti prvaki v čast podarili toliko polja, kolikor si ga lahko z vpregnjenimi voli in v zemljo zaritim plugom oboral od sončnega vzhoda do konca dne, na z bronom okovana podboja pa so vrezali rogova, podobo čudežnega znamenja, da bi se ohranila še dolga stoletja.
