Prevod

Nekoč, ko je bil Yorinobu, poznejši upravitelj province Kawachi, še upravitelj province Kōzuke, je v pokrajini Bandō živel bojevnik po imenu Taira no Tadatsune. Ker se ni menil za ukaze, se je Yorinobu odločil, da ga kaznuje. Zbral je veliko vojsko in krenil proti njegovemu domovanju. Tadatsune si je postavil hišo na nasprotni strani zaliva, ki je segal daleč v kopno. Če bi hoteli okoli njega, bi potrebovali sedem ali osem dni, če pa bi ga prečkali naravnost, bi lahko napadli še istega dne. Zato je Tadatsune dal poskriti vse čolne za prevoz čez zaliv in videti je bilo, da ga ni mogoče prečkati. Ko so vojaki prijezdili na obalo, so menili, da jim ne preostane drugega, kakor da gredo ob bregu naokrog. Toda upravitelj province Kōzuke je dejal: »Če bomo šli ob obali, bomo za prihod do njega potrebovali več dni. Medtem bo lahko pobegnil ali pa si pripravil obrambo, ki je ne bomo mogli prebiti. Če pa pridemo nadenj in ga napademo še danes, bo to zanj nepričakovano in zgrabila ga bo zmeda. Vendar je dal poskriti vse čolne. Kaj nam je torej storiti?« Ko je tako povprašal svoje bojevnike, so mu odgovorili: »Nikakor ne morete čez vodo. Morali boste naokrog.« Tedaj je rekel: »Pa vendar mora biti med tolikimi vojaki kdo, ki pozna tukajšnjo pot. Jaz, Yorinobu, sem sicer prvič v pokrajini Bandō, vendar sem slišal nekaj, kar se iz roda v rod pripoveduje v naši hiši. Sredi tega zaliva je menda pot, podobna nasipu, široka približno en jō, ki vodi naravnost na drugo stran. Slišal sem, da voda tam konju sega le do trebuha. Nekje tukaj mora biti ta prehod. Med tolikimi bojevniki se bo gotovo našel kdo, ki ga pozna. Naj gre torej naprej in nas povede čez. Jaz mu bom sledil.« Spodbudil je konja in se približal vodi. Tedaj so štirje ali pet jezdecev — očitno so poznali pot — pognali konje v morje in krenili naravnost čez zaliv, za njimi pa je šlo kakih petsto ali šeststo konjenikov. Voda je konjem res segala le do trebuha. Med vso to množico bojevnikov sta pot poznala le dva ali trije; preostali o njej niso vedeli prav ničesar, še slišali niso zanjo. Med prečkanjem so si začudeno šepetali: »Naš gospod upravitelj je vendar prvič v tej deželi, mi pa smo tukaj že več rodov, pa za to pot še slišali nismo in je ne poznamo. Da on ve zanjo — resnično nas prekaša v vojaški veščini!« Tadatsune pa je medtem razmišljal: »Gotovo bodo prišli okoli zaliva. Vse čolne sem dal poskriti, plitvi prehod pa poznam samo jaz, zato naravnost čez ne morejo. Medtem ko bodo hodili ob obali, bom lahko tako ali drugače ukrepal, pa tudi pobegnil. Zlepa me ne bodo mogli napasti.« Tako je mirno zbiral svoje čete, ko je iz okolice hiše nenadoma pritekel eden njegovih mož in mu s tresočim se glasom prestrašeno sporočil: »Gospod iz Kōzuke je našel plitvo pot skozi zaliv in semkaj pripeljal veliko vojsko! Že prihaja! Kaj boste storili?« Tadatsune je dejal: »Vse se je obrnilo drugače, kakor sem predvideval. Zdaj me bodo napadli. Nemudoma se mu moram podrediti.« Pri priči je napisal listino z izjavo vdanosti, jo vpel v držalo za pisma in jo dal dvigniti. Nato je enega svojih mož posadil v čolniček ter ga z njo poslal upravitelju naproti. Ko ga je ta zagledal, je dal prevzeti listino in dejal: »S tem, da je poslal izjavo vdanosti in ji priložil pismo, v katerem priznava svojo krivdo, se je že podredil. Zato ga ni treba na vsak način napasti.« Vzel je pismo in obrnil konja, za njim pa se je vrnila vsa vojska. Odtlej so upravitelja še toliko bolj slavili kot izjemnega in občudovanja vrednega moža.