Prevod
_Cannetella ne najde moža po svojem okusu, zaradi lastne prevzetnosti pa pade v roke ljudožercu, ki ji zagreni življenje; nazadnje jo reši ključar, podložnik njenega očeta._ _Slaba reč je, gospodje, če iščemo kruh, boljši od pšeničnega, saj lahko nazadnje hrepenimo prav po tistem, kar smo zavrgli. Človek naj bo zadovoljen s tem, kar je spodobno in dobro: kdor hoče vse, vse izgubi, in kdor hodi po vrhovih dreves, ima toliko norosti v glavi, kolikor nevarnosti pod petami. Tako se je zgodilo kraljevi hčeri, o kateri vam bom zdaj povedala zgodbo._ Nekoč je živel kralj dežele Bello-Puojo, ki si je potomstva želel bolj, kakor si nosači želijo pogrebov, da bi na njih nabirali vosek. Zato se je zaobljubil boginji Serenga, da bo hčeri, če mu jo nakloni, dal ime Cannetella v spomin na to, da se je boginja spremenila v trst. In toliko je molil in prosil, da mu je bila želja uslišana: njegova žena Renzolla mu je rodila lepo punčko, ki ji je dal obljubljeno ime. Ko je deklica zrasla kakor iz vode in se potegnila visoko kot prekla, ji je kralj rekel: »Hčerka moja, Bog te blagoslovi, zrasla si že kakor hrast in čas je, da si najdeš možička, vrednega tvojega lepega obraza, da se rod naše hiše ne izteče. Ker te ljubim kakor punčico svojega očesa in ti želim ustreči, bi rad vedel, kakšnega moža si želiš, kakšen moški bi ti bil po volji. Bi učenjaka ali mečevalca? Mladeniča ali moža v letih? Temnopoltega ali belega in rdečeličnega? Dolgega kakor drog ali kratkega kakor košarino dno? Vitkega v pasu ali okroglega kakor vol? Ti izberi, jaz pa bom tvojo izbiro sprejel.«
Ko je Cannetella slišala te velikodušne ponudbe, se je očetu zahvalila in mu povedala, da je svojo deviškost posvetila Diani in se za nič na svetu noče zadušiti v zakonu. Toda kralj jo je prosil in pregovarjal, dokler ni rekla: »Da ne bom videti nehvaležna za tolikšno ljubezen, sem pripravljena ustreči vaši želji, vendar le, če mi daste moža, ki mu na vsem svetu ni enakega.« Oče je bil ob teh besedah presrečen in je od jutra do večera slonel pri oknu ter ogledoval, meril in presojal vse, ki so hodili čez trg. Ko je mimo prišel neki čeden moški, je kralj rekel hčeri: »Pridi hitro k oknu, Cannetella, in poglej, ali je ta po tvoji meri!« Dala ga je povabiti gor in pripravili so mu sijajno gostijo, na kateri je bilo vse, kar si je mogel poželiti. Med jedjo pa je ženinu iz ust padel mandelj. Sklonil se je k tlom, ga spretno pobral in spravil pod prt, ko je bilo pojedine konec, pa odšel. Kralj je vprašal Cannetello: »Kako ti je všeč ženin, duša moja?« Ona pa: »Spravi mi tega cepca izpred oči! Tako velikemu in krepkemu možu mandelj vendar ne bi smel uiti iz ust!« Kralj se je spet postavil k oknu, in ko je mimo prišel drug postaven mož, je poklical hčer, da bi izvedel, ali ji je ta kaj bolj všeč. Cannetella je rekla, naj ga povabijo gor, in tako so ga poklicali ter še njemu pripravili gostijo. Ko je pojedel in odšel, je kralj vprašal hčer, ali ji ugaja. »Kaj naj počnem s tem ubožcem?« je odgovorila. »S seboj bi moral pripeljati vsaj dva služabnika, da bi mu snela plašč z ramen.« »Če je tako, sva pa v godlji,« je rekel kralj. »To so izgovori slabega plačnika! Iščeš dlako v jajcu, samo da mi ne bi ustregla. Zato se odloči, kajti omožiti te hočem in najti krepko korenino, iz katere bo pognalo potomstvo moje hiše.« Na te razgrete besede je Cannetella odgovorila: »Da vam povem naravnost, gospod oče, kakor mislim: vi orjete morje in napačno štejete na prste. Nobenemu živemu moškemu se ne bom podredila, če ne bo imel zlate glave in zlatih zob.« Ubogi kralj je videl, da ima hči trdo glavo, zato je dal razglasiti, naj se oglasi vsakdo v njegovem kraljestvu, ki ustreza njeni želji, in dobil bo njegovo hčer in kraljestvo.
Ta kralj je imel hudega sovražnika po imenu Scioravante, ki ga ni mogel videti niti naslikanega na steni. Ko je ta slišal razglas, je kot spreten črni mag priklical trop tistih, ki naj ostanejo daleč od nas, in jim ukazal, naj mu nemudoma napravijo zlato glavo in zlate zobe;
odgovorili so mu, da mu bodo le z veliko muko ustregli, ker je to nekaj nezaslišanega na svetu; veliko laže bi mu dali zlate rogove, saj so ti dandanes precej bolj v navadi. Toda prisiljeni z uroki in zaklinjanji so storili, kar je hotel. Ko je imel glavo in zobe iz štiriindvajsetkaratnega zlata, se je sprehodil pod kraljevimi okni. Kralj je zagledal prav tisto, kar je iskal, in poklical hčer, ki je takoj, ko ga je videla, rekla: »Ta je pravi! Boljšega ne bi mogla dobiti, tudi če bi ga zgnetla z lastnimi rokami!« Ko pa se je Scioravante že hotel dvigniti in oditi, mu je kralj rekel: »Počakaj malo, prijatelj! Kam se ti tako mudi? Videti si, kakor da imaš nekaj zastavljeno pri Judu, živo srebro v zadnjici in trn pod repom! Počasi! Takoj ti dam prtljago in spremstvo zate in za svojo hčer, saj hočem, da postane tvoja žena.« »Hvala vam,« je rekel Scioravante, »a ni treba. En sam konj bo dovolj, da jo posadim za hrbet, kajti doma imam služabnikov in pohištva toliko kakor peska.« Nekaj časa sta se še pregovarjala, nazadnje pa je obveljala Scioravantejeva: posadil jo je za seboj na konja in odjezdil. Zvečer, ko iz nebeškega mlina izprežejo rdeče konje in vanj vprežejo bele vole, je prispel do hleva, v katerem je nekaj konj žrlo krmo. Cannetelli je ukazal, naj vstopi, in ji rekel: »Dobro me poslušaj! Skočiti moram domov, do tja pa je sedem let poti. Zato glej, da me počakaš v tem hlevu, ne hodi ven in ne pusti, da bi te videla živa duša, sicer ti bom dal lekcijo, ki se je boš spominjala, dokler boš živa!« Cannetella mu je odgovorila: »Podrejena sem ti in tvoje ukaze bom izpolnjevala do zadnje pičice. Rada bi le vedela, kaj mi boš pustil, da bom medtem živela.« Scioravante ji je odvrnil:
»Dovolj ti bo, kar od krme ostane tem konjem.« Zdaj pa si predstavljajte, kako je bilo ubogi Cannetelli pri srcu in kako je preklinjala uro in trenutek, ko je sploh nanesla beseda na poroko. Ostala je hladna in ledena ter se hranila s solzami, kolikor bolj ji je primanjkovalo jedi; preklinjala je svojo usodo in zmerjala zvezde, ki so jo iz kraljeve palače privedle v hlev, od dišav do smradu po gnoju;
z žimnic iz berberske volne na slamo in od slastnih grižljajev do konjskih ostankov. Tako je v pomanjkanju preživela več mesecev. Konji so dobivali krmo, čeprav ni bilo videti, kdo jim jo daje, in z ostanki njihove pojedine je vzdrževala svoje telo. Po vsem tem času pa je nekoč pogledala skozi luknjo in zagledala prelep vrt: toliko špalirjev pomarančevcev, toliko obokanih senčnic iz cedratovcev, toliko cvetličnih gred, sadnih dreves in trtnih pergol, da je bilo veselje gledati. Tedaj se ji je zahotelo lepega grozda sladkega grozdja, ki ga je opazila, in rekla si je:
»Čisto potihem bom šla ven in si ga privoščila, pa naj pride, kar hoče, četudi se podre nebo! Kaj se mi pa lahko zgodi od zdaj do čez sto let? Kdo bo povedal mojemu možu? In tudi če bi po nesreči izvedel, kaj mi more? Navsezadnje gre za grozdje, ne za rogove!« Tako je odšla ven in si poživila od lakote opešanega duha. A kmalu zatem, še pred dogovorjenim časom, se je vrnil mož in eden izmed konj je Cannetello zatožil, da je vzela grozdje. Razjarjeni Scioravante je izza hlač potegnil nož in jo hotel ubiti. Ona pa je padla na kolena in ga prosila, naj zadrži roko, saj lakota še volka prežene iz gozda. Toliko ga je rotila, da ji je nazadnje rekel: »Tokrat ti odpustim in ti iz usmiljenja podarim življenje. Če pa te še enkrat premami zlodej in izvem, da si se pokazala soncu, te razrežem na koščke;
zato dobro pazi! Spet grem od doma in tokrat me res ne bo sedem let. Glej, da boš orala ravno, kajti novega opomina ne boš dobila, jaz pa ti bom poravnal stare in nove račune.« S temi besedami je odšel. Cannetelli so se ulile reke solz; krilila je z rokami, se tolkla in si pulila lase ter govorila: »O, da se ne bi nikoli rodila na svet, če me je morala doleteti tako grenka usoda! Oče moj, kako si me pogubil! A kaj se pritožujem nad očetom, ko pa sem si sama nakopala nesrečo, sama sezidala svojo bridko usodo? Zlato glavo sem si želela, da bi potonila kakor svinec in umrla pod železom! O, prav mi je: ker sem hotela zlate zobe, zdaj škripljem s svojimi! To je kazen z neba, saj bi morala ustreči očetu, ne pa se toliko prepirati in trmoglaviti. Kdor ne posluša matere in očeta, zaide na pot, ki je ne pozna!« In ni minil dan, da ne bi ponovila te žalostinke;
njene oči so se spremenile v dva studenca, obraz pa je postal tako upadel in rumenkast, da se je človeku zasmilila že ob pogledu nanjo. Kje so bile tiste bleščeče oči? Kje tista sladka lička? Kje nežna lepota njenih ust? Še lastni oče je ne bi prepoznal. Po letu dni je po naključju mimo hleva prišel kraljev ključar. Cannetella ga je prepoznala, ga poklicala in stopila ven. Ko je zaslišal svoje ime, uboge deklice pa ni prepoznal, tako zelo je bila spremenjena, je kar ostrmel. Toda ko mu je povedala, kdo je in kako se je zgodilo, da je tako drugačna kot nekoč, jo je deloma iz sočutja do mladenke, deloma pa zato, da bi si pridobil kraljevo naklonjenost, skril v prazen sod, ki ga je prevažal na tovorni živali. Nato se je v drncu odpravil proti deželi Bello-Puojo in štiri ure po mraku prispel pred kraljevo palačo;
potrkal je na vrata in služabniki so pogledali ven. Ko so izvedeli, da je ključar, so ga začeli na vso moč zmerjati: imenovali so ga brezobzirna živina, ki ob taki uri prihaja motit spanec vsem po vrsti, in mu povedali, da jo bo še poceni odnesel, če mu na glavo ne vržejo kakega kamna ali opeke. Kralj je slišal hrup, in ko mu je sobar povedal, kdo je pred vrati, je ukazal, naj ga takoj spustijo noter. Pomislil je namreč, da se je moralo zgoditi nekaj pomembnega, če si ključar ob tako nenavadni uri drzne priti k njemu. Ključar je razložil tovor, odprl sod in iz njega je stopila Cannetella. A same besede niso zadostovale, da bi jo oče prepoznal: če ne bi imela bradavice na desni roki, bi se lahko kar obrnila in odšla. Ko pa se je povsem prepričal, jo je objel in neštetokrat poljubil;
takoj ji je dal pripraviti toplo kopel, jo umiti in vso urediti, nato pa ji prinesli jesti, saj je od lakote že hirala. Oče ji je rekel: »Kdo bi si mislil, hčerka moja, da te bom videl takšno?
Kakšen obraz imaš! Kaj te je spravilo v tako žalostno stanje?« Odgovorila mu je: »Tako je, moj ljubi gospod. Tisti barbar iz Berberije me je mučil kakor psa, da sem bila vsak trenutek na robu smrti. A nočem ti pripovedovati, kaj vse sem prestala;
kajti kakor to presega človeško potrpljenje, tako presega tudi vse, kar človek lahko verjame. Dovolj, da sem tu, oče moj, in nikoli več se nočem ločiti od tvojih nog. Raje bom dekla v tvoji hiši kakor kraljica v tuji; raje bom nosila cunjo ob tebi kakor zlat plašč daleč od tebe; raje bom vrtela raženj v tvoji kuhinji kakor držala žezlo pod tujim baldahinom.« Medtem se je Scioravante vrnil s poti in konji so mu povedali, da je ključar odpeljal Cannetello, skrito v sodu. Ves osramočen in razgret od besa je oddrvel proti deželi Bello-Puojo. Tam je našel starko, ki je stanovala nasproti kraljeve palače, in jo vprašal: »Koliko hočete, gospa moja, da mi omogočite pogled na kraljevo hčer?« Ko je zahtevala sto dukatov, je Scioravante segel v mošnjo in ji jih nemudoma naštel drugega na drugega. Starka je vzela denar in ga odpeljala na ravno streho, od koder je zagledal Cannetello na loži, kjer si je sušila lase. Kakor da bi ji srce spregovorilo, se je obrnila v tisto smer in opazila zalezovalca. Pognala se je po stopnicah, stekla k očetu in zavpila: »Gospod moj, če mi pri priči ne napravite sobe s sedmimi železnimi vrati, sem izgubljena!« »Zaradi take malenkosti te vendar ne bom izgubil,« je rekel kralj. »Četudi bi me stalo oko, je treba ustreči tej lepi hčerki!«
Rečeno, storjeno: vrata so bila nemudoma izdelana. Ko je Scioravante izvedel za to, se je vrnil k starki in ji rekel: »Kaj še hočeš od mene? Pojdi v kraljevo hišo pod pretvezo, da prodajaš lončke rdečila. Ko prideš tja, kjer je hči, ji spretno podtakni med žimnice ta zavitek in medtem tiho zamrmraj:
_Naj vsi ljudje trdno spijo, le Cannetella naj ostane budna._« Starka je pristala za novih sto dukatov in mu pošteno ustregla. O, nesrečen tisti, ki v svojo hišo spušča takšne ostudne babnice: pod pretvezo, da prinašajo ličila, vam ogulijo čast in življenje kakor strojar kožo! Ko je starka opravila to lepo uslugo, je vse v hiši obšel tako neustavljiv spanec, da so ležali kakor poklani. Samo Cannetella je ostala odprtih oči. Ko je zaslišala razbijanje vrat, je začela kričati, kakor da bi jo zajel ogenj, a na njene klice ni nihče pritekel. Tako je Scioravante podrl vseh sedem vrat, vdrl v sobo in zgrabil Cannetello skupaj z žimnicami, da bi jo odnesel. A po srečnem naključju je zavitek, ki ga je podtaknila starka, padel na tla in prašek se je razsul. Vsa hiša se je prebudila; ko so zaslišali Cannetellino vpitje, so vsi pritekli, celo psi in mačke, planili na ljudožerca in ga sesekljali kakor tunino. Tako se je ujel prav v tisto past, ki jo je nastavil nesrečni Cannetelli, in na lastni koži spoznal, _da ni hujše bolečine, kakor če kdo od lastnega orožja pogine._
Izvirnik
_Cannetella non trova marito, che le dia all’omore, ma lo peccato sujo la fa ’ncappare ’n mano a n’Uorco, che le dà mala vita: ma da no chiavettiero Vassallo de lo Padre è lliberata._ _È mmala cosa Segnure, a cercare meglio pane, che de grano, perchè se vene a termene de desiderare chello, che s’è ghiettato, devenno la perzona contentarese de l’onesto: che chi tutto perde, e chi cammina ’ncoppa a le cimme de l’arvole, ha tanta pazzia ’ncoppa la chiricoccola, quanto pericolo sotta le ccarcagne: comme se vedde a na figlia de Rrè, che sarrà materia de lo cunto che v’aggio a ddicere._ Era na vota lo Rrè de bello-Puojo, ch’aveva cchiù desederio de fare razza, che non hanno li Portarobbe, che se facciano assequie pe
raccogliere cera. Tanto che fece vuto a la Dea Serenga, che le facesse fare na figlia, ca le voleva mettere nomme Cannetella pe memoria, ca s’era straformata ’ncanna; e tanto pregaje, e strapregaje, che recevenno la grazia, avuta da Renzolla la mogliere na bella squacquara, le mese lo nomme, ch’aveva ’mpromisso: la quale cresciut’a pparme, e ffatta quanto a na perteca, le disse lo Rrè: Figlia mia, già si fatta, lo Cielo te benedica, quanto na cercola, e si a buon tiempo d’accompagnarete co no Maretiello ’mmerdevole pe ssa bella facce, pe mantenere la Jenimma de la casa nostra; perzò volennote bene quanto a le bisciole, e desideranno lo gusto tujo, vorria sapere, che rrazza de marito vorrisse, che sciorte d’ommo te darria a l’omore; lo vuoje
letterummeco, o spategiacco? Guaglioncello, o de tiempo? Morrascato, o janco, e rrusso? luongo ciavano o streppone de fescena? stritto ’ncentura, o tunno comm’a Boje; tu sciglie, e io me ’nce fermo. Cannetella, che sentette ste llarghe afferte, rengrazianno lo Patre, le disse, ca aveva dedecato la vergenetate soja a Diana, nè boleva pe nnesciuno cunto strafocarese co lo marito: co tutto chesso pregata, e strapregata da lo Rrè, disse, pe no mmostrareme ’nsamorata a ttanto amore, mme contento de fare le boglie vostre, puro, che mme sia dato ommo tale, che non ce ne sia cchiù pe lo munno; lo Patre sentuto chesso co n’allegrezza granne se pose da la matina a la sera a la fenestra affacciato, squatranno, mesuranno, e scanaglianno tutte chille, che
passavano pe la chiazza, e passanno cert’ommo de bona grazia, disse lo Rrè a la figlia. Curre, affacciate Cannetella, e bide si chisso è a mmesura de le boglie toje; ed essa facennolo saglire, le fecero no bellissimo Banchetto dove ’nce fu quanto poteva desederare: e mmagnanno magnanno, cadatte a lo Zito da la vocca n’ammennola, che calatose nterra, l’auzaje destramente, mettennola sotta a lo mesale, e scomputo lo mazzecatorio, se ne jette: lo Rrè disse a Ccannetella, comme te piace lo Zito, vita mia: ed essa squagliamillo da nnante sto Crisolaffio: pocca n’ommo granne, e gruosso comm’ad isso, non se doveva lassare scappare n’ammennola da la vocca: lo Rrè sentuto chesto, tornaje ad affacciarese n’autra vota, e passanno n’autro de
bono taglio, chiammaje la figlia pe ’ntennere si l’avesse grazia chist’autro, e responnenno Cannetella, che lo facesse saglire, fu chiammato ad auto; e ffattole n’autro commito, comme fu scomputo lo mmagnare, e ghiutosenne chill’ommo, addemmannaje lo Rrè a la figlia, se le piaceva, la quale disse; e che nne voglio fare de sto scuro cuorpo, lo quale deveva a lo mmanco portare co isso no paro de serveture pe llevarele lo farrejuolo da cuollo. S’è cossì, è pasticcio (disse lo Rrè) chesse so scuse de male pagatore, e tu vaje cercanno leppole pe non me dare sto gusto; perzò resuorvete, ca te voglio ’mmaretare, e trovare radeca vastante da fare sguigliare la soccessione de la casa mia. A ste parole ’nfomate, respose Cannetella: pe ve la dire, Segnore
Tata, fora de li diente, e comme la sento, vuje zappate a lo maro, e facite male lo cunto co le ddeta: perchè non me soggettarraggio maje ad ommo vevente, si non averrà la capo, e li diente d’oro. Lo Rrè negrecato vedenno la figlia co la capo tosta, fece jettare no banno, che chi s’asciasse a lo Regno sujo secunno lo desedderio de la Figlia, se facesse ’nnante, ca le darria la figlia, e lo Regno.
Aveva sto Rrè no gran nemmico chiammato Scioravante, lo quale non se poteva vedere pinto a no muro; che ssentuto sto banno ped’essere no bravo Nigromanto, fece venire na mano de chille arrasso sia, commannannole, che le facessero subeto la Capo, e li diente d’oro; a lo quale resposero, che con gran forza l’averriano fatto servizio, ped’essere cosa stravagante a lo Munno, ca cchiù ppriesto l’averriano dato le ccorna d’oro, comme cosa cchiù osetata a lo tiempo d’oje. Co tutto chesto sforzate da li ’nciarme, e percante, facettero quanto voleva: lo quale vistose la Capo, e li diente de vinte quatto carate, passaje pe ssotta le ffeneste de lo Rrè, lo quale visto chillo, che ghieva propio cercanno, chiammaje la Figlia, che subeto vedennolo,
disse; Ora chisto è isso, ne porria essere meglio, si mme l’avesse ’mpastato co le mmano meje, e bolennose auzare Scioravante pe ghiresenne, lo Rrè le disse. Aspetta no poco frate, comme si ccaudo de rine; pare, che stinghe co lo pigno a lo jodio, e ch’agge l’argiento vivo dereto, e lo spruoccolo sotta la codola; chiano, ca mò te dò bagaglie, e gente pe accompagnare a tte, e a Ffigliama, ca voglio che te sia Mogliere. Ve rengrazio (disse Scioravante) non c’è de che: vasta schitto no Cavallo, quanto mme la schiaffo ’ngroppa, ca a la casa mia non mancano serveture, e mmobele quanto l’arena. E ccontrastato no piezzo, all’utemo Scioravante la venze, e postola ’ngroppa a no cavallo se partette; e la sera quanno da lo centimmolo de lo Cielo se levano
li Cavalle russe, e se ’nce mettono li vuoje janche, arrivato a na stalla, dove manciavano cierte cavalle, nce fece trasire Cannetella, decennole, sta ’cellevriello: io aggio da dare na scorzera fi a la casa mia, dove ’nce vonno sette anne ad arrevarence, perzò avierte ad aspettareme drinto sta stalla, e non scire, ne farete vedere da perzona, che biva ca te nne faccio allecordare, mentre si biva, e berde. A lo quale respose Cannetella: io te songo soggetta, e farraggio lo commannamiento tujo pe fi a no fenucchio: ma vorria sapere schitto, che ccosa mme lasse pe campare fra sto miezo, e Scioravante leprecaje: Ta vastarrà chesso, che resta de biava a sti cavalle. Conzidera mò che ccore fece la negra Cannetella, e si jastemmaje l’ora, e lo punto,
che nne fu pparola; e rrestanno fredda, e ghielata se faceva autro tanto pasto de chianto, quanto le mancava lo civo, ’mmaledecenno la sciorte, e desgrazianno le stelle, che l’avessero arreddotta da lo Palazzo Riale a la stalla, da li proffumme a lo fieto de la lotamma; da li matarazze de lana varvaresca a la paglia; e da li buone muorze cannarute a la remmasuglia de li Cavalle; la quale vita stentata passaje na mano de mise ch’era dato de magnare la biava a li cavalle, e non se vedeva da chi, e lo relievo de la tavola sostentava lo cuorpo sujo: ma ’ncapo de tanto tiempo affacciannose pe no pertuso, vedde no bellissemo giardino, dov’erano tante spallete de cetrangole, tante grotte de cedra, tante quatre de sciure, e ppiede de frutte, e pergole
d’uva ch’era na gioja a bedere: pe la quale cosa le venne golio de na bella pigna de ’nzoleca, ch’aveva allommata, e ddisse fra se stessa: voglio scire guatta guatta a zeppoliarennella, e bengane chello che benire vole, e cada lo Cielo: che pò essere maje da ccà a cient’anne, chi ’nce lo bole dire a mmaritemo? e ca lo ssapesse pe ddesgrazia, che mme vò fare, all’utemo chessa è ’nzoleca, non cornecella. Cossì scette, e se recreaje lo spirito assottigliato pe la famme. Ma da llà a poco ’nnanze lo tiempo stabeluto venne lo marito, e no Cavallo de chillo accusaje Cannetella, ca s’aveva pigliata l’uva. Tale che sdegnato Scioravante, cacciato da miezo li cauzune no cortiello la voze accidere; ma essa ’ngenocchiatase ’nterra lo pregaje a tenere la mano
ad isso, pocca la famma cacciava lo Lupo da lo vosco, e tanto disse, che Scioravante le disse, io te la perdono pe sta vota, e te dò la vita pe llemmosena: ma si n’autra vota te tenta chillo, che scria, e ssaccio ca te faje vedere a lo sole, io nne faccio mesesca de la vita toja; perzò stamme ’ncellevriello ca vao n’autra vota fore, e starraggio da vero sett’anne, e ssorca deritto, ca non te vene cchiù ’mparo; ed io te sconto lo biecchio, e lo nnuovo. Cossì dditto partette, e Cannetella fece na sciomara de lagreme, e sbattenno le mmano, e ppisannose, e ttirannose le zervole, diceva: O che non ce fosse maje ’ngriata a lo munno; pocca doveva avere sta ventura ponteca. O patre mio, e comme m’aje affocata? Ma che mme doglio de patremo, s’io stessa m’aggio fatto
lo danno, io stessa m’aggio fravecata la mala sciorta? ecco desederato la capo d’oro, pe ccadere ’nchiummo, e morire de fierro. O comme ’nce lo bole, ca pe volere d’oro li diente, faccio le ddente d’oro; chisto è ccastico de lo Cielo, ca doveva fare a boglia de Patremo, e non avere tanta vierre, e mmerruojete: chi non ’ntenne mamma, e patre, fa la via, che non sape; Cossì non c’era juorno, che non facesse sto riepeto; tanto che l’uocchie suoje erano fatte doje fontane, e la facce era tornata smascata, e gialloteca, che bedive na compassione; dove erano chille uocchie frezziante; dove chelle mmeladiece? dove lo tesillo de chella vocca? no l’averria canosciuta lo patre stisso. Ora ’ncapo de n’anno passanno pe ddesgrazia da chella stalla lo chiavettiero de lo
Rrè canosciuto da Cannetella, lo chiammaje, e scette fora; ma chillo, che se ’ntese chiammare pe nnomme, nè ccanoscenno la povera fegliola, tanto era stravisata, appe a strasecolare; ma ’ntiso chi era, e comme se trovava cossì scagnata dall’essere sujo, parte pe la pietate de la giovane, parte pe se guadagnare la grazia de lo Rrè, la mese drinto na votte vacante, che portava ’ncoppa a na sarma, e trottanno a la vota de Bello Puojo, jonze a le quattr’ore de notte a lo Palazzo de lo Rrè; dove tozzolato la porta, e affacciatose li serveture, e ’ntiso, che era lo chiavettiero, le fecero na ’ngiuriata a doje sole, chiammannolo animale senza descrezzione, che beneva a chell’ora a sconcecare lo suonno de tutte; e ca n’aveva buon mercato, si non le tiravano
quarche savorra, o mazzacano a la chiricoccola. Lo Rrè sentuto sto remmore, e dittole da no Cammariero chi fosse, lo fece subeto trasire, conzideranno, che mentre a n’ora cossì nsolita se pigliava sta feducia, quarche gran cosa era accaduta, e scarrecata la sarma lo chiavettiero, stompagnaje la votte da donne scette Cannetella; la quale ’nce voze autro che pparole ad essere canosciuta da lo Patre; e si non era pe no puorro, ch’aveva a lo vraccio deritto, essa poteva tornaresenne: ma comme s’accertaje de lo ttutto, l’abbracciaje, e basaje millanta vote; e ssubeto fattole fare no scaudatiello, e polizzatola, e rresidiatala tutta, la fece fare colazione, ca de la famme allancava; e decennole lo patre, chi mme l’avesse ditto (figlia mia) de vederete de ssa manera?
che facce è chessa? che t’ave arreddutta a sto male termene? ed essa respose, accossì va, Segnore mio bello. Chillo Turco de Varvaria, m’ha fatto patere strazie de cane, che mme so bista a tutte l’ore co lo spireto a li diente; ma non te voglio dicere chello, ch’aggio passato; perchè quanto sopera lo sopportamiento omano, tanto passa la credenza dell’ommo. Vasta so ccà, Patre mio, e non me voglio partire maje cchiù da le piede tuoje, e ’nnanze voglio essere Vajassa a la casa toja, che Regina a la casa d’autro, nnanze voglio na mappina dove tu staje, che no manto d’oro da te llontana; nnanze voglio votare no spito a la Cocina toja, che tenere no scettro a lo bardacchino d’autro. Tra chisto miezo tornato Scioravante da fora, le fu rreferuto da li Cavalle, che
lo Chiavettiero n’avesse fojuta Cannetella drinto la votte; lo quale sentuto chesto, tutto scornato de vregogna, e tutto scaudato de sdigno, corze a la vota de Bello Puojo, e trovato na vecchia, ch’abbetava faccefronte lo Palazzo de lo Rrè, le disse: quanto te vuoje pigliare, Maddamma mia, e lassamme vedere la figlia de lo Rrè; e ccercannole chella ciento docate, Scioravante se mese mano a la guarnera, e ’nce le ccontaje subeto uno ’ncoppa l’autro, la quale pigliatose lo fatto, lo fece saglire ’ncoppa l’astraco, da dove vedde Cannetella fora na loggia, che s’asciuttava li capille, la quale comme se lo core l’avesse parlato, votatase a chella parte, s’addonaje de l’agguajeto, e derrupatase pe le scale, corze a lo Patre, gridanno: Segnore mio,
se no mme facite a sta medesema pedata na cammara co ssette porte de fierro, io so barata. Pe sto ppoco te voglio perdere, disse lo Rrè, che se spenna n’uocchio, e se dia sfazione a sta bella figlia: subeto, toccata jocata, foro stampate le pporte, la quale cosa saputa Scioravante, tornaje a la vecchia, e le disse, che autra cosa vuoje da me? va a la casa de lo Rrè co scusa de vennere quarche scotella de russo, e trasenno dove sta la figlia, miettele destramente fra li matarazze sta cartoscella, decenno mentre ’nce la miette sotta lengua; _tutta la gente stiase addormentata, e Cannetella stia sulo scetata_.
La Vecchia accordatase pe cient’autre docate, lo servette de bona ’ngresta. O nigro chi fa prattecare a la casa soja ste brutte cajorde, che co scusa de portare cuonce, te conciano ’ncordovano lo nnore, e la vita. Ora fatto ch’appe la Vecchia sto buono afficio, venne tale suonno spotestato a chille de la casa, che parevano tutte scannate; schitto Cannetella stava coll’uocchie apierte: pe la quale cosa sentenno scassare le pporte commenzaje a gridare comme cotta de fuoco, ma non c’era chi corresse a le buce soje de manera tale, che Scioravante jettaje tutte le ssette porte a tterra, e ttrasuto drinto la cammera, s’afferraje Cannetella co tutte li matarazze pe pportaresella: ma comme voze la sciorte soja, cascata ’nterra la cartoscella che ’nce
pose la Vecchia, e sparpogliata la porvera, se scetaje tutta la casa, che ssentenno li strille de Cannetella, corzero tutte pe fi a li cane, ed a le gatte, e ddato de mano all’Uorco nne fecero tonnina, restanno ’ncappato a la medesema tagliola, ch’aveva aparato a la sfortunata Cannetella, provanno a ddanno sujo, _Che non c’è peo dolore,_ _De chi co l’arme propie acciso more._
