Džuha

Besedilo

Džuha

Zhâ je prišel h kralju Jahji. Kralj ga je imel rad in mu je rekel: »Prosi me, kar hočeš.« Zhâ je dejal: »Vsak, ki mu je ime Jahja, naj mi da rial; vsak, ki zgodaj odhaja od doma, naj mi da rial; vsak, ki posluša svojo ženo, naj mi da rial; vsak, ki ima dolgo brado, naj mi da rial, in vsak plešec naj mi da rial.« Kralj je ukazal: »Napišite mu odlok za vse, kar zahteva.« Zhâ je vzel odlok in odšel. Ob zori se je odpravil k enim izmed mestnih vrat in sedel. Medtem ko je tam čepel, je prišel mimo neki podeželan, ki je v mesto nesel rožmarin. Zhâ ga je zgrabil in mu rekel: »Daj rial!« »Zakaj pa?« ga je vprašal mož.

»Ker si tako zgodaj odšel od doma.« Podeželan ga je pogledal in rekel: »Ko ne bi poslušal žene, ne bi tako zgodaj vstal.« »Potem daj dva riala!« je rekel Zhâ. Podeželan se je razjezil: »Poberi se in pusti me pri miru! Nikoli še nisi okusil udarca iz rok hadžija Jahje!« »Tri riale!« je odvrnil Zhâ.

Začela sta se prepirati; eden je govoril: »Plačaj!«, drugi pa: »Ne dam ti!« Zgrabila sta se in se začela pretepati. Podeželanu se je razkrila brada. Zhâ je videl, da je dolga, in zavpil: »Štiri riale!« Še huje sta se udarila, možu se je razgalila glava in pokazalo se je, da je plešast. »Daj pet rialov!« je rekel Zhâ. Prepir se je tako razrasel, da so ju odpeljali pred sodnika. Ko sta stopila pred sultana, je ta pogledal Zhâja in ga vprašal: »Kaj pa je to, Zhâ?« »Tukaj je tvoj blagovoljeni odlok, ki si mi ga dal,« mu je odgovoril. »Ta mož ima vseh pet lastnosti, zapisanih v njem: ime mu je Jahja, zgodaj odhaja od doma, posluša ženo, ima dolgo brado in plešasto glavo.« Sultan je možu rekel: »Pojdi domov. Revež si, prišel si le kaj zaslužit, Zhâ pa te je ujel.« Nato mu je nekaj podaril in ga odpustil.

Zhâ ga je pogledal in rekel: »Vsak, ki mu je ime Jahja, ima šibko pamet!« Kralj je pobesnel in se razjezil: »Pri Bogu, če mi ne najdeš človeka, ki mu je ime Jahja in je slaboumen, ti dam odsekati glavo!« Zhâ mu je odgovoril: »Daj mi sto rialov in devet dni

časa.« Kralj mu je dal denar in odobril rok. »Če mi ga v devetih dneh ne pripelješ, boš ob glavo!« je dodal. — Zhâ je odšel na ovčji trg, kupil lepega ovna, ga okrasil z rdečim barvilom in ga popeljal po ulici dišavarjev. Tam je ustavil nekega moža in ga vprašal: »Ali je tu med dišavarji kdo, ki mu je ime Jahja?« Mož mu je pokazal: »Vidiš tisto trgovino? Tistemu, ki je v njej, je ime Jahja.« Zhâ je stopil k njemu in rekel: »Mir z vami!« »In z vami mir!« je odgovoril mož ter ga veselo sprejel. »Je tebi ime Jahja?« ga je vprašal Zhâ.

»Da,« je odgovoril. »Prinesel sem ti darilo.« »Od koga pa?« »Tega ovna ti pošilja naš gospod Džibril.« Starec se je razveselil in rekel: »Hvala Bogu, da se me je moj Gospod spomnil in mi po gospodu Džibrilu poslal ovna!« Odpeljal ga je domov. Zhâ mu je dejal: »Nekaj ti moram naročiti. Poslušaj: ta oven pove vse, kar sliši, in vse, kar vidi. Vse ponovi.« Mož ga je odpeljal domov in privezal v kuhinji. Njegov sin se je bil ravno pred kratkim oženil. Mlada nevesta je vstala in odšla na stranišče. Ušel ji je prdec, potem pa je zagledala ovna, ki jo je gledal. Sram jo je bilo in pomislila je: »Zdaj bo povedal mojemu možu in me osramotil!« Rekla mu je: »Prosim te, nikar ne povej!« Oven je zablejal: »Bee, bee!« »Obljubi mi pri Bogu, da ne boš povedal!« je prosila. »Bee!« je odgovoril. Slekla je svojo obleko in mu rekla: »Vzemi jo, samo mojemu možu ne povej!« Slačila je kos za kosom in jih dajala ovnu, dokler ni ostala gola na stranišču. Njena mati se je začudila, ker je tako dolgo ni bilo, in šla za njo.

Našla je hčer, kako gola sedi na stranišču. »Kaj ti je? Ali nisi pri zdravi pameti?« jo je vprašala. »Mamica, prdnila sem in oven je slišal. Bojim se, da bo povedal, zato sem mu dala obleko, da bi molčal. A še kar noče obljubiti pri Bogu!« Tudi starka se je začela slačiti, dokler ni še sama obsedela gola na stranišču. Ženinovi materi se je zazdelo, da ju predolgo ni, pa je prišla za njima in vprašala: »Kaj vama je, da sta goli?« »Moji hčerki je ušel prdec in bojiva se, da bo oven povedal njenemu možu.« Še ona se je začela slačiti, dajati obleko ovnu in govoriti: »Sinko moj, lepo te prosim, nikar ne povej!« Medtem je stric Jahja prišel domov in zaklical: »Hadudža! Fatma!« Nihče mu ni odgovoril. Preiskal je vso hišo in nazadnje prišel v zadnji del. Ko jih je zagledal, je vprašal: »Kaj pa vam je?« Molčale so od sramu.

»Povejte mi!« je zahteval. »Nevesti je ušel prdec, pa se bojimo, da bo oven povedal njenemu možu.« Tudi sam je začel slačiti svojo obleko. Ovnu je dajal spodnje oblačilo, jopo in kaftan, dokler ni ostal gol kakor one. Nato je prišel ženin, sin strica Jahje. Hiša se mu je zdela prazna. Klical je: »Mati! Hej, kje ste?« Toda nihče mu ni odgovoril.

Stopil je naprej in zaslišal glasove v zadnjem delu hiše. Pogledal je noter in zagledal vse gole: očeta, mater, ženo in taščo. »Čudne reči! Kaj pa vam je?« je vprašal. Molčali so in povesili oči. Oče se je obrnil k njemu in rekel: »Sinko moj, nevesti je ušel prdec in bojimo se, da bi ti oven povedal.« — Pustimo jih zdaj, naj se na stranišču oblečejo, in se vrnimo k Zhâju. Kaj je počel Zhâ? Teden dni ga ni bilo k starcu, potem pa ga je spet obiskal. Starec ga je vesel pozdravil: »Dobrodošel!« »Pridi, nekaj bi ti rad povedal na samem,« mu je rekel Zhâ. »No, povej.« »Jaz sem naš gospod Azrail. Nocoj me bo Alah poslal, da ti vzamem dušo.« »Sinko moj, bom torej umrl?« ga je vprašal starec.

»Boš ali ne boš — komur je ura odbila, mora iztegniti noge! Pojdi in se poslovi od svojih otrok, sorodnikov, prijateljev in vseh, ki jih poznaš.« »Nočem umreti!« je rekel starec. »Kaj pa naj bi to pomenilo? Darila si vesel, smrti pa nočeš? V trgovini vzemi mrtvaški prt in pojdi domov. Ob večerni molitvi pridem k tebi še z dvema: z gospodom Mikailom in gospodom Džibrilom.« Nato je odšel in ga pustil samega. Stric Jahja je sedel in premišljeval: »Nocoj bom umrl!« Vzel je mrtvaški prt in šel domov. Obredno se je umil, opravil dva priklona molitve in domačim naročil, naj nihče ne odide od doma. Potem je obiskal prijatelje in sorodnike ter prosil: »Odpustite mi!« Spraševali so ga: »Kaj pa ti je?« »Nocoj bom umrl,« jim je govoril. Eni so rekli: »Zmešalo se mu je,« drugi pa: »Morda mu je bilo razodeto, da bo umrl.« Vrnil se je domov. Žena in snaha sta mu prišli naproti in ga pozdravili. Odgovoril jima je: »Nič več pozdravov, nič več drugega! Odpustita mi, nocoj bom

umrl!« — Zdaj pa se vrnimo h kralju. Zhâ je prišel k njemu in mu rekel: »Našel sem ti človeka, ki mu je tako kakor tebi ime Jahja in ima šibko pamet.« Prinesel je dve dolgi halji, eno za sultana, drugo za vezirja, pa tudi sam se je preoblekel.

Ob večerni molitvi so prišli pred hišo strica Jahje in našli vrata odprta. Vstopili so, ženske pa so pobegnile, govoreč: »To je angel smrti! Še nas bo ubil!« Stopili so noter in rekli: »Mir z vami!« »In z vami mir,« jim je s slabotnim glasom odgovoril starec. Zhâ mu je rekel: »Lezi in se iztegni.« Legel je in se iztegnil. »Izpovej vero,« mu je naročil Zhâ.

Začel ga je ščipati od spodaj navzgor. Začel je pri nogi, pri nožnem palcu, potem pa nadaljeval do trebuha, do prsi in nazadnje do vratu. Tam ga je močno pritisnil, da bi ga omamil. Pokril mu je obraz in kralju ter vezirju rekel: »Pojdita domov.« Ko je Zhâ prišel iz hiše, je domačim dejal: »Če spregovori ali zakliče, mu vzamem dušo!« Sultanu in vezirju pa je naročil: »Jutri pridita z menoj na pogreb.« Tako so dočakali jutro.

Zjutraj je njegov sin pripeljal bralce Korana in prinesel mrtvaški oder. Umili so ga, zavili v mrtvaški prt in položili na nosila, on pa je bil še ves omotičen. Odpravili so se na pokopališče. Za pogrebom so šli ljudje, z njimi sultan, vezir in Zhâ. Na poti so srečali neko starko. Zhâ ji je rekel: »Pridi sem, dam ti zlatnik. Stopi pred mrtvaški oder in jim reci, kar ti bom naročil.« Poučil jo je, kaj naj pove. Stopila je pred može, ki so nosili oder, in jih vprašala: »Pri časti gospoda Zhâja, kdo je umrl?« »Stric Jahja iz ulice dišavarjev,« so ji odgovorili.

»Naj se ga Alah ne usmili!« je rekla. »Pri njem sem kupila funt ambre za hčerino poroko, pa mi je pri teži ukradel štiri unče!« Ko je starec to slišal, je sedel na mrtvaškem odru in zavpil: »Jaz da sem tat, vlačuga? Ali me mar kdo pozna kot tatu?« Možje, ki so nosili oder, so ga vrgli na tla

in pobegnili. Ljudje so planili v smeh, z njimi pa tudi sultan in vezir. Gospod Zhâ se je obrnil k sultanu in rekel: »Ali ti nisem povedal, da ima vsak, ki mu je ime Jahja, premalo pameti?« »Oproščeno ti je,« je odgovoril sultan. »Prosi, kar hočeš!«

Zhâ si je šel k sosedu izposodit bakren lonec. Obdržal ga je štiri ali pet dni, potem pa šel na trg, kupil majhen lonček in mu vrnil oba, velikega in malega. Sosed ga je vprašal: »Od kod pa tale mali lonec?« Zhâ mu je odgovoril: »Tvoj lonec ga je rodil. Ko sem ga odnesel od vas, sem ugotovil, da je brej, pa je pri meni skotil mladiča. Zato sem ti prinesel njega in njegovega otroka.« Sosed ga je vzel. Čez kak teden je Zhâ spet prišel in rekel: »Še enkrat mi posodi lonec.« Sosed mu ga je dal. Zhâ ga je odnesel, prodal in zapravil denar. Sosed je poslal ponj in zahteval lonec nazaj, Zhâ pa je rekel: »Umrl je.« »Kako je umrl?« ga je vprašal.

»Umrl je po porodu,« mu je odgovoril. Šla sta pred sodnika. Ta je soseda vprašal: »Kaj te muči, sinko?« »Zhâ si je pri meni izposodil lonec in ga prodal.« Sodnik se je obrnil k Zhâju, ta pa je rekel: »Rodil je. Vprašaj ga o tem.« Sosed je pojasnil: »Gospod, prvič si ga je izposodil in mi ga vrnil skupaj z majhnim lončkom. Vprašal sem ga: ‘Zhâ, od kod pa ta?’ Rekel mi je: ‘To je njegova hčerka, rodil jo je.’ Ko si ga je izposodil drugič, mi ga sploh ni vrnil. In ko sem ga terjal, je rekel, da je umrl.« Sodnik ga je vprašal: »Mar nisi prvič vzel od njega lončeve hčerke?« »Zakaj je pa ne bi?« »Potem ima Zhâ prav: kar rojeva, tudi umre!«

Zhâ in njegova mati sta spala pod enim samim ogrinjalom. Vsak dan, ko se je mujezin povzpel na minaret in zaklical k molitvi, je mati vstala, si nadela ogrinjalo, Zhâ pa je ostal na mrazu. Nekega dne je rekel: »Ta mujezin, kurbin sin! Vsako noč me spravi na mraz!«

Povzpel se je za njim na minaret. Medtem ko je mujezin klical k molitvi, ga je udaril in ubil, mu odsekal glavo in jo vrgel v vodnjak pri domači hiši. Potem je prišel k materi in rekel: »Rešil sem te tega mujezina. Ubil sem ga in mu odsekal glavo.« »Kje pa je glava?« »Vrgel sem jo v naš vodnjak.« »Pojdi noter in lezi, da te ne pridejo prijet!« je rekla mati. Šel je noter, legel in ona ga je pokrila. Imela je ovniča; zaklala ga je in njegovo glavo vrgla v vodnjak. Potem je vzela drobovino, pripravila okusne polnjene vampe in jih skuhala. Prišla je k sinu Zhâju, jih raztresla okoli njega in rekla: »Vstani, Zhâ! Polnjeni vampi so deževali z neba!« Vstal je, jih pobiral in jedel. Nato je šel ven in našel mošejo polno ljudi. Spraševali so: »Kako to, da je mujezin brez glave? Kdo ga je ubil?« »Jaz sem ga ubil,« jim je rekel.

»Kje pa je njegova glava?« so ga vprašali. »Vrgel sem jo v naš vodnjak.« »Moramo iti pogledat,« so rekli. Ko je segel v vodo in tipal po njej, je dobil v roke ovnove rogove. Dvignil je pogled in vprašal: »Ali je imel vaš mujezin rogove ali ne?« »Kaj pa govoriš?« so rekli.

»Kdaj si ga ubil?« »Tisto noč, ko so polnjeni vampi deževali z neba.« Spogledali so se in rekli: »Ah, saj je Zhâ nor!« Zhâ je imel strica. Zaljubil se je v njegovo ženo in ona se mu je dajala. Stric se je od nje ločil in se oženil z drugo. To je posvaril: »Pazi na kurbinega sina Zhâja, da ne pride k tebi in se mu ne daš!« Zhâ je pasel stričevo čredo. Kadar se je z ovcami vračal domov in jo hotel ogovoriti, ga je nagnala. Nekega dne je med pašo našel podzemno votlino, zaprl vanjo ovce in zadelal vhod. Prišel je k stricu in rekel: »Ovce so izginile.« Ubogi stric in njegova žena sta šla iskat čredo, ki je bila skrita v votlini. Ko so se približali votlini, je Zhâ začel nekaj govoriti sam pri sebi. Stric ga je vprašal: »Kaj govoriš? Kaj praviš?« »Ptice govorijo z menoj.« »Kaj pa ti pravijo?« »Tega, kar so mi povedale ptice, ti ne morem ponoviti. Nespodobno je.« Stric je nekaj časa premišljeval, potem pa rekel: »Kar povej, nič hudega.« »Ptice so mi rekle: ‘Poseksaj stričevo ženo, pa boš našel stričevo čredo!’« »Res, Zhâ? Res jo bom našel, če ti dam svojo ženo?« »Pri Bogu, zares!«

»Potem jo pelji v kočo in se naužij je!« Zhâ jo je odpeljal v kočo in se je naužil. Ko je prišel iz koče, je spet začel govoriti sam s seboj. Stric ga je vprašal: »Kaj ti je zdaj povedala ptica?« »Povedala mi je, kje so ovce. Rekla je, da so tamle v votlini.« »Zares ali mi lažeš?« Prišla sta do votline, Zhâ jo je odprl, izpustil ovce in rekel: »No, stric, pa sva našla čredo!« Ko so se vrnili domov, je stric pogledal ženo in rekel: »Ta kurbin sin Zhâ nas je ukanil in se norčuje iz naju. Naženi ga!«

Zhâ je imel osla. Neka druščina šaljivcev ga je ukanila: odpeljali so mu osla, ga ukradli in prodali, potem pa se vrnili k njemu in rekli: »Zhâ, tvoj osel je postal kadija.« »Zares?« jih je vprašal. »Ko položimo predenj knjigo in začnemo brati, nas posluša.« Pustil jih je in odšel, vzel krmilno torbo in se napotil h kadiji.

Kadija je sodil, Zhâ pa mu je molil torbo pred obraz in govoril: »Pridi, jej ječmen! Ali nisi osel?« »Kaj pa je to?« je vprašal sodnik. »Ti me imaš za osla, prekletnik?« Možje so zgrabili Zhâja in mu odmerili dvesto udarcev. Medtem ko so ga tepli s palicami, je govoril: »Aha, nič več ti ne bom dajal ječmena in slame! Samo da me izpustijo, pa boš že videl!«

Kadija se je obrnil in rekel: »Ta je nor! Koliko je vreden tvoj osel, fant?« »Sto rialov.« »Dajte mu sto rialov in ga naženite od mene!« »Če torej nisi moj osel, kje pa je moj osel?« je vprašal Zhâ. »Kako si ga pa izgubil?« »Šel sem pogledat za njim, pa ga nisem našel. Srečal sem neke ljudi in rekli so mi, da je moj osel postal kadija. Zato sem prišel k tebi, ti pa si me dal pretepsti. Zdaj vem, da si res kadija, ne osel.« Kadija je dal poklicati ljudi, ki so razširili to govorico. Ko so jih privedli, je ukazal: »Vsakemu odmerite dvesto udarcev s palico, pa še osla mu morajo vrniti!«

Zhâ je vzel svojega osla in mu v zadnjico potisnil šest ali sedem zlatnikov, nato pa ga odpeljal na trg prodajat. Zajahal ga je in ga drezal v vrat. Osel je prdel in iz zadnjice so mu padali zlatniki. Ljudje so spraševali: »Ali ta osel serje zlatnike?« Začeli so višati ponudbe in nazadnje so ostali trije, ki so ga skupaj kupili. Prodal jim ga je za deset tisoč rialov.

»Kaj pa je?« so ga vprašali. Rekel jim je: »Kupite mu mlado zeleno krmo, sobo mu pogrnite s preprogami, v kot mu nasujte krmo in ga pustite odvezanega.« Odpeljali so ga, pogrnili sobo in ga zaprli vanjo. Zhâ jim je dejal: »Ko zjutraj vstanete, vam bo nasral celo mernico zlatnikov.« Zaklenili so ga in odšli. Potem so se spogledali in vprašali: »Komu bomo zaupali ključ?« Eden je rekel: »Pustimo ga pri trgovcu.« Trgovcu so naročili: »Ključa ne daj nikomur, dokler ne pridemo vsi trije.« »Prav,« je rekel. Zjutraj so prišli po ključ in šli v sobo k oslu. Ta se je najedel zelene krme in vso noč driskal. Odprli so vrata. Prvega, ki je stopil noter, je udaril smrad po driski. Vrnil se je ven in tovarišema rekel: »Zlatnikov je na pretek in povsod so raztreseni, samo strašansko smrdijo.« Drugi je stopil noter in naredil enako kakor prvi. Ko je vstopil tretji, je rekel: »Zhâ nas je potegnil!« Šli so k njemu in ga vprašali: »Zhâ, ali nisi rekel, da osel serje zlatnike?« Odgovoril jim je: »Premalo pameti imate! Ali je na svetu kakšen osel, ki serje zlatnike? To sem vam rekel samo zato, da bi iz vas izvabil denar!«

Zhâ je potem odšel domov. V njihovi ulici je stala gosposka hiša in v njej je živela ženska, ki je imela enookega ljubimca. Zhâ je vsak dan videval enookega moža hoditi v hišo. Kaj je storil? Kupil je tolsto kozo, jo zaklal in zbral pse iz soseske. Rezljal je meso in jim ga dajal, dokler ni prišel tudi enook pes. Vse druge pse je nasitil z mesom in odšli so. Enooki pes pa je še čakal, da bi kaj dobil. Zhâ ga je stisnil v kot v ulici in ga začel pretepati, dokler ni pes zbežal v hišo, kjer je bila ženska s svojim enookim ljubimcem.

Pes je stekel skozi vrata in se skril v veži. Zhâ je prišel za njim, stopil v vežo in zavpil: »Pridi ven, enooki! Žreš tuje imetje, potem pa bežiš in se skrivaš po tujih hišah!« Uboga ženska ga je slišala, prišla ven in vprašala: »Kako si pa videl tega enookega?« »Na lastne oči sem ga videl vstopiti. Pes je, pasji sin!« »Tukaj imaš sto rialov in pojdi proč,« mu je rekla. »Sramoto mi delaš pred hišnimi vrati.« Začel se je pogajati z njo, dokler mu ni dala petsto rialov. Ko je imel denar v roki, ji je rekel: »Pes je tamle v veži. Spravi mi ga ven.« Obrnila se je, zagledala psa in videla, da je enook kakor njen ljubimec. »Ah, kurbin sin, ukanil me je!« je rekla. Psa je spodila ven, Zhâ pa ga je vzel in odšel.

Zhâ je pasel govedo svojih ujcev. Med njihovim govedom je imel tudi svojo telico, vse svoje premoženje. Njihovo govedo je bilo suho, njegova telica pa rejena. Ko ga ni bilo zraven, so jo zaklali in pojedli. Prišel je in jih našel jesti njeno meso. Rekli so mu: »Zadišala nam je, pa smo jo zaklali, da jo pojemo.« »Dajte mi njeno kožo,« jim je rekel. Dali so mu jo, on pa jo je odnesel na trg prodajat. Ves dan jo je ponujal in jo nazadnje prodal za en sam mumenijski drobiž. Pogledal ga je in si mislil: »Kaj naj pa s tem?« Preluknjal ga je, skozenj napeljal rdečo nit, si ga obesil na prst in se odpravil domov.

Pred seboj je zagledal dva moža, ki sta našla zaklad zlatnikov in jih zdaj merila, da bi si jih razdelila. Prikradel se je od zadaj, neopazno vrgel svoj novčič med zlatnike in rekel: »Mir z vama!« »Kako si se znašel tukaj?« sta ga vprašala. Odgovoril jima je: »Kako pa sta se vidva znašla tukaj in si delita tuji denar?« »Ta zaklad nama je dal Bog. Z zaklinjanjem sva ga priklicala na dan.« »Moj je,« jima je rekel. »Kako, tvoj?« »Označil sem ga z mumenijskim novčičem, skozi katerega je napeljana rdeča nit.«

Preiskala sta kup in ga našla. Rekla sta mu: »Prav imaš. Dajmo si ga razdeliti na tri dele.« »Ne,« jima je odgovoril. »Vidva vzemita polovico, jaz pa vzamem polovico.« Vzel je torej polovico, onadva pa drugo. Svoj delež je zavezal v ogrinjalo in se vrnil domov k ujcem. Pozdravil jih je, razgrnil ogrinjalo in vsi so osupnili. »Od kod ti toliko denarja?« so ga vprašali. »Ali ne veste? To sem dobil za kožo svoje telice.« »Potem pa zakoljimo naše govedo in prodajmo kože!« »Kar zakoljite ga, obogateli boste!« je rekel. Lotili so se klanja, zaklali govedo in ga odrli. Naročil jim je: »Kože pustite, da se usmradijo. Nikar jih ne solite.« V vsem taboru so torej zaklali govedo, jedli meso in ga dajali psom, kože pa pustili, da so se usmradile. Čez tri ali štiri dni je Zhâ pogledal kože in videl, da iz njih že lezejo črvi. Prišel je k njim in rekel: »Zdaj jih vzemite in odnesite prodajat.« Šli so na trg in jih začeli ponujati. Prišli so obrtniki, izdelovalci copat in čevljarji, pogledali kože in videli, da smrdijo in mrgolijo od črvov. Rekli so: »Tile se hočejo norčevati iz nas!« Zgrabili so jih in začeli pretepati s pestmi. »Poberite svojo mrhovino in jo vrzite proč!« so vpili. Zbežali so in rekli: »Če nocoj ne ubijemo Zhâja, nas bo spravil ob vse!« Vrnili so se k njemu, ga zgrabili in mu zvezali roke. »Tako torej, Zhâ! Spravil si nas na beraško palico!« je zavpil eden. Zhâ jih je pogledal in rekel: »Ali ste res mislili, da se prodajajo smrdljive kože? Samo ponorčeval sem se iz vas.« Zvezali so ga, ga stlačili v vrečo in jo zavezali, da bi ga vrgli v morje. Nato so ga odnesli.

Ko so se približali obali, so zagledali pastirja, ki je pasel ovce. Rekli so: »Dajmo za zdaj odložiti vrečo sem in stopimo k pastirju, da popijemo malo mleka.« Šli so k njemu in ga vprašali: »Ali imaš kaj mleka za pitje?« Dal jim ga je v mehu in pili so. Potem so se zleknili poleg njega, zadremali in utonili v spanec.

Pastir jih je pustil spati in odšel pogledat ovce. Tedaj je pred seboj zagledal odloženo, zavezano vrečo. Dregnil jo je s palico. »Pusti me pri miru!« se je oglasilo iz nje. Pastir se je prestrašil in vprašal: »Si človek ali džin? Kaj delaš tukaj v vreči?« »Dali so me vanjo, da bi se naučil pravilno brati. Kdor pravilno bere, vidi pri Bogu varovano ploščo usode!« »Potem grem pa jaz na tvoje mesto!« je rekel pastir. Zhâ je nalašč odgovoril: »Ne, nočem!«, čeprav si je na vse kriplje želel, da bi ga oni zamenjal. Pastir ga je dolgo pregovarjal, nazadnje pa je Zhâ popustil: »Prav, pa me reši iz vreče.« Pastir ga je odvezal in Zhâ je zlezel ven. »Sleci svojo obleko,« mu je rekel. Sam jo je oblekel, svojo pa dal pastirju. Ta si jo je nadel, Zhâ pa ga je spravil v vrečo, jo zavezal, zbral ovce in se vrnil v tabor. Preden je odšel, je pastirju naročil: »Ko pridejo pote, da te odnesejo, ne spregovori! Če spregovoriš, te vržejo v globoko morje.«

Možje so se zbudili, ko je bil Zhâ že daleč proč. Prišli so po vrečo, jo odnesli in vrgli v morje. »Pa smo se ga rešili!« so rekli. Vrnili so se domov pred Zhâjem, on pa je prišel v tabor šele proti večeru. — Vse ženske v taboru so se veselile in govorile: »Zhâ je mrtev, rešili smo se ga!« — Ob sončnem zahodu pa je prignal ovce v tabor. »Saj to je Zhâ! Še živ je, ni umrl! Ali niste rekli, da ste ga vrgli v morje, da je mrtev in smo se ga rešili?« »Zhâ, od kod ti te ovce?« so ga vprašali. Rekel jim je: »Iz morja sem jih pripeljal. Morje visi na nebu, spodaj pa se pasejo ovce.«

»Povej nam, kako naj pridemo do njih, Zhâ!« so rekli. »Zvežite svoje otroke, zvežite jim roke, kakor ste jih meni, stlačite jih v vreče in jih vrzite v morje. Do večera vam bodo pripeljali ovce!« Vsak je prijel svojega sina in ga zvezal. Neka ženska iz tabora se je obrnila k Zhâju in rekla: »Jaz pa nimam otrok, Zhâ!« »Vzemi svojega psa in ga vrzi za njimi. Zvečer ti bo pripeljal ovce.« Vrgla ga je v vodo in pes je začel plavati. Zhâ se je skril na vrhu griča, gledal in se smejal. Klical je: »Pripelji ji lepe ovne in ovčice, Belež!« Pes je plaval, prilezel iz vode in se vrnil h gospodarici, ne da bi pripeljal eno samo ovco. Ženska je zaklicala Zhâju: »Moj Belež ni pripeljal nobene ovce!«

»Zato, ker se ni potopil,« ji je rekel. »Če bi se potopil, bi ti jih pripeljal. Drugi so se potopili in zvečer bodo pripeljali ovce. Le priveži mu kamen za vrat, da se bo dobro potopil!« Proti večeru so ljudje postali nestrpni, ker se otroci niso vrnili. Rekli so: »Zhâ, otroci še niso prišli.« »Počakajte, da se stemni,« jim je odgovoril. Stemnilo se je, njih pa še ni bilo. Zaskrbelo jih je, obrnili so se k Zhâju in rekli: »Niso prišli!« »Ali ste res mislili, da so v morju ovce?« jim je odgovoril. »Vaše otroke so ribe pojedle za večerjo!«

Začeli so tarnati in objokovati svoje otroke. Zgrabili so ga, zvezali in rekli: »Za tega ni drugega, kot da ga odpeljemo v sotesko in ga privežemo na oljko, da pride lev in ga požre.« Odnesli so ga v sotesko, ga privedli k oljki ob poti, privezali nanjo in ga pustili tam. Tako privezan je zagledal jezdeca, ki se je vračal iz mesta, kjer je bil pri beju. Jezdec je prišel do njega in rekel: »Mir s teboj!« »In s teboj mir,« mu je nerad odgovoril Zhâ. »Zakaj si privezan?« »Poberi se in pusti me pri miru! Zakaj me sprašuješ?« »Je mar vprašanje sramota ali kaj?« je rekel starec. Zhâ ga je pogledal in dejal: »Zdaj me boš spravil nazaj v takšno stanje, kakršno je bilo prej.« »Kakšen pa si bil prej?« »Star sem bil sto let. Zdaj pa, ko so me privezali na drevo gospoda Abd el Kaderja, jih imam spet trideset. Vsak starec, ki ga privežejo na to drevo in ne spregovori, se pomladi.« »Sinko moj, pri Bogu?« »Pri Bogu!« »Potem pa pusti mene na svoje mesto!«

Nazadnje je Zhâ rekel: »Odveži me.« Mož ga je odvezal. »Sleci obleko,« mu je rekel Zhâ. »Niti srajce ti ne pustim.« Starec se je začel slačiti, slekel je burnuse, ogrinjalo in vse drugo. Zhâ ga je zgrabil in namesto sebe privezal na oljko, si nadel njegovo obleko, zajahal njegovega konja in se vrnil v tabor. Ljudje so sedeli tam, ko je Zhâ prijezdil mednje na lepem konju, oblečen v imenitna oblačila. Rekli so mu: »Ah, Zhâ, od kod ti ta konj?« »Vsa tista soteska jih je polna in prosto tekajo naokrog,« jim je odgovoril. »Lažeš, kurbin sin! Kdo ve, koga si spet ukanil!« so rekli.