Prevod

Nekoč, za vladavine cesarja iz dobe Engi, je blizu svetišča Tenjin na Gojōju raslo veliko kakijevo drevo, ki ni rodilo sadu. V njegovi krošnji se je prikazal Buda in ljudje iz vse prestolnice so trumoma prihajali tja. Za vozove ni bilo več prostora, množice ni bilo mogoče zadržati in vse je glasno molilo ter vzklikalo. Ko je tako minilo pet ali šest dni, je desni minister začel dvomiti. »Pravi Buda se v teh poslednjih časih sveta pač ne bi prikazal. Sam pojdem tja in preverim,« si je dejal. Oblekel se je v brezhibno dvorno opravo, sedel v voz, prekrit s palmovimi listi, in se odpravil z velikim spremstvom pred seboj in za seboj. Zbrano množico je dal razgnati, nato so voz izpregli in mu postavili klop. Sedel je ter približno dve uri nepremično strmel v drevesno krošnjo, ne da bi trenil ali odvrnil pogled. Buda je sprva še trosil cvetje in izžareval svetlobo, toda pod tako vztrajnim, neizprosnim pogledom je nazadnje omagal: na tla je padel velik, usran škarnik z zlomljenim krilom in začel zmedeno prhutati. Otroci so pritekli in ga pobili. »Saj sem vedel,« je rekel minister in se vrnil domov. Ljudje tistega časa pa so ga na vsa usta slavili kot izredno bistrega moža.