Waltey

Waltey

Sveče

Andersenove pravljice · Hans Christian Andersen
Kupi e-knjigo Kupi tiskano izdajo

O besedilu

Sveče

Vir
Andersenove pravljice
Avtor
Hans Christian Andersen
Jezik branja
Slovenščina
Jezik izvirnika
Dansk
Čas branja
4 min branja
Obseg
4 strani
Naslov izvirnika
Lysene

O izvirniku

Andersenove pravljice

Literarne pravljice z nežnostjo, bolečino in ostrim občutkom za čudežno. Bralni jezik je Slovenščina, izvirnik pa prihaja iz vira Andersenove pravljice v jeziku Dansk.

Besedilo

Sveče

Nekoč je bila velika voščena sveča, ki je dobro vedela, kaj je. »Iz voska sem rojena in v kalupu ulita!« je govorila. »Svetim lepše in gorim dlje kakor druge sveče; moje mesto je v lestencu ali srebrnem svečniku!«

»To mora biti čudovito življenje!« je rekla lojna sveča. »Jaz sem samo iz loja, samo navadna pomočena sveča, a se tolažim, da je to vendarle nekaj več kakor biti ločjeva sveča; njo pomočijo samo dvakrat, mene pa so osemkrat, da sem dobila spodobno debelino. Zadovoljna sem! Gotovo je imenitneje in srečneje, če si rojen iz voska in ne iz loja, toda svojega mesta na tem svetu si pač ne izberemo sami. Vi pridete v salon, v steklen lestenec, jaz ostanem v kuhinji, a tudi tam je lepo, od tam dobiva vsa hiša hrano!«

»Toda nekaj je še pomembnejše od hrane!« je rekla voščena sveča. »Družabno življenje! Gledati njegov sijaj in tudi sam sijati! Nocoj bo tu ples, zdaj bodo kmalu prišli pome in po vso mojo družino!«

Komaj je to izrekla, že so odnesli vse voščene sveče, vendar so vzeli tudi lojno. Gospa sama jo je prijela s svojo nežno roko in jo odnesla v kuhinjo; tam je stal deček s košaro, ki so jo napolnili s krompirjem, vanjo pa dali še nekaj jabolk. Vse to je dobra gospa podarila revnemu dečku.

»Tu imaš še svečo, moj mali prijatelj!« je rekla. »Tvoja mama dela pozno v noč, prav ji bo prišla!« Hčerka hišnih gospodarjev je stala tik zraven, in ko je slišala besede »pozno v noč«, je vsa vesela rekla: »Tudi jaz bom pokonci pozno v noč! Imeli bomo ples in nosila bom velike rdeče pentlje!«

Kako ji je žarel obraz! To je bilo veselje! Nobena voščena sveča ne more sijati kakor dvoje otroških oči! »Kako blagoslovljen prizor!« je pomislila lojna sveča. »Tega ne bom nikoli pozabila in najbrž nikoli več videla!«

Potem so jo položili v košaro pod pokrov in deček jo je odnesel. »Kam neki grem zdaj?« je premišljevala sveča. »K revnim ljudem grem, morda ne bom dobila niti medeninastega svečnika, medtem ko voščena sveča stoji v srebru in gleda najimenitnejše ljudi. Kako lepo mora biti svetiti najimenitnejšim ljudem! Meni pa je bilo usojeno, da sem iz loja in ne iz voska!«

In sveča je prišla k revnim ljudem, k vdovi s tremi otroki, v majhno, nizko sobico prav nasproti bogate hiše. »Bog blagoslovi dobro gospo za vse, kar nam je dala!« je rekla mati. »Kako lepa sveča! Ta lahko gori pozno v noč.«

In svečo so prižgali. »Puh, fej!« je rekla. »S kakšno smrdljivo žveplenko me je prižgala! Kaj takega bi voščeni sveči v bogati hiši nasproti komaj privoščili!«

Tudi tam so prižgali sveče; njihov sij je segal čez ulico; kočije so ropotale in pripeljale za ples opravljene goste, odmevala je glasba. »Zdaj se je tam začelo!« je zaznala lojna sveča in pomislila na sijoči obrazek bogate deklice, ki je žarel bolj kakor vse voščene sveče. »Tega prizora ne bom nikoli več videla!«

Tedaj je prišel najmlajši otrok v revni hiši, deklica; brata in sestro je objela okoli vratu, nekaj zelo pomembnega jima je imela povedati, a to je bilo treba zašepetati: »Nocoj bomo – pomislita! – nocoj bomo jedli topel krompir!«

In njen obrazek je žarel od blaženosti; sveča ji je svetila naravnost vanj in videla veselje, srečo, prav tako veliko kakor v bogati hiši nasproti, kjer je deklica rekla: »Nocoj bomo imeli ples in nosila bom velike rdeče pentlje!«

»Ali topel krompir res toliko pomeni?« je pomislila sveča. »Saj je veselje teh otrok prav tako veliko!« Nato je kihnila; to se pravi, zaprasketala je, več lojna sveča ne zmore.

Pogrnili so mizo in pojedli krompir. Oh, kako je teknil! Bila je prava pojedina, za povrh pa je vsak dobil še jabolko in najmlajša deklica je povedala kratko molitev:

»Dobri Bog, zahvaljujem se ti, da spet si me nasitil nocoj! Amen.« »Ali nisem lepo povedala, mama?« je nato vzkliknila deklica. »Tega ne smeš spraševati ne govoriti!« je rekla mati. »Misliti moraš samo na dobrega Boga, ki te je nasitil!«

Otroci so šli v posteljo, dobili poljub in takoj zaspali, mati pa je sedela in šivala pozno v noč, da bi zaslužila za njihovo in svoje preživetje. Iz bogate hiše nasproti so sijale sveče in odmevala je glasba. Zvezde so migljale nad vsemi hišami, nad bogatimi in revnimi, enako svetle, enako blagoslovljene.

»Pravzaprav je bil to prijeten večer!« je menila lojna sveča. »So se voščene sveče v srebrnih svečnikih imele lepše? To bi rada vedela, preden dogorim!« In mislila je na deklici, ki sta bili enako srečni: eno so osvetljevale voščene sveče, drugo pa lojna!

Da, to je vsa zgodba!

Izvirnik

Lysene

Naslednje strani prikazujejo izvirno besedilo za primerjavo.

Eventyr af Hans Christian Andersen

Der var et stort vokslys, det vidste nok hvad det var.

"Jeg er født i voks og støbt i form!" sagde det. "Jeg lyser bedre og brænder i længere tid end andre lys; min plads er i lysekrone eller sølvstage!"

"Det må være en dejlig tilværelse!" sagde tællelyset. "Jeg er kun af tælle, kun spiddelys, men jeg trøster mig ved, at det altid er lidt mere end at være en prås; den dyppes kun to gange, jeg er dyppet otte gange for at få min anstændige tykkelse. Jeg er tilfreds! det er vistnok finere og lykkeligere stillet at være født i voks og ikke i tælle, men man stiller sig jo ikke selv i denne verden. De kommer i storstuen i glaskrone, jeg bliver i køkkenet, men det er også et godt sted, derfra får hele huset maden!"

"Men der er noget, der er vigtigere end maden!" sagde vokslyset: "Selskabeligheden! se den stråle og selv at stråle! Her er bal i aften, nu bliver jeg og hele min familie snart afhentet!"

Næppe var det sagt, så blev alle vokslysene afhentet, men også tællelyset kom med. Fruen selv tog det i sin fine hånd og bar det ud i køkkenet; der stod en lille dreng med en kurv, den blev fyldt med kartofler, også et par æbler kom deri. Alt det gav den gode frue den fattige dreng.

"Der har du et lys til, min lille ven!" sagde hun. "Din moder sidder og arbejder helt ud på natten, hun kan bruge det!"

Husets lille datter stod tæt ved, og da hun hørte de ord: "ud på natten," sagde hun med inderlig glæde: "Jeg skal også være oppe til ud på natten! vi skal have bal, og jeg får de store, røde sløjfer på!"

Hvor strålede hendes ansigt! det var glæde! intet vokslys kan stråle som to barneøjne!

"Det er velsignet at se!" tænkte tællelyset, "det glemmer jeg aldrig, og det ser jeg vist aldrig mere!"

Og så blev det lagt i kurven under låget, og drengen gik med det.

"Hvor skal jeg nu hen!" tænkte lyset; "jeg skal til fattige folk, får måske ikke engang en messingstage, mens vokslyset sidder i sølv og ser de fineste folk. Hvor det må være dejligt at lyse for de fineste folk! det blev nu min lod at være tælle og ikke voks!"

Og lyset kom til fattigfolk, en enke med tre børn i en lille lav stue lige over for det rige hus.

"Gud velsigne den gode frue for hvad hun gav!" sagde moderen, "det er jo et dejligt lys! det kan brænde til ud på natten."

Og lyset blev tændt.

"Fut-føj!" sagde det. "Det var en fæl lugtende svovlstik, hun tændte mig med! Sligt byder man næppe et vokslys ovre i det rige hus!"

Også der tændtes lysene; de strålede ud over gaden; vognene rumlede med de pyntede balgæster, musikken klang.

"Nu begynder de derovre!" fornemmede tællelyset og tænkte på den lille, rige piges strålende ansigt, mere strålende end alle vokslysene. "Det syn ser jeg aldrig mere!"

Da kom det mindste af børnene i det fattige hus, en lille pige var det; hun tog broder og søster om halsen, hun havde noget meget vigtigt at fortælle, det måtte hviskes: "Vi skal i aften – tænk! – vi skal i aften have varme kartofler!"

Og hendes ansigt strålede af lyksalighed; lyset skinnede lige ind deri, det så en glæde, en lykke så stor som ovre i det rige hus, hvor den lille pige sagde: "Vi skulle have bal i aften, og jeg skal have de store røde sløjfer på!"

"Er det at få varme kartofler lige så meget!" tænkte lyset. "Her er jo lige stor glæde hos de små!" Og det nøs derpå; det vil sige, det spruttede, mere kan et tællelys ikke.

Bordet blev dækket, kartoflerne spist. Oh, hvor de smagte! det var et helt festmåltid, og så fik hver et æble ovenpå, og det mindste barn fremsagde det lille vers:

"Du gode Gud, jeg takker dig,

At du igen har mættet mig!

Amen."

"Var det ikke pænt sagt, moder!" udbrød derpå den lille.

"Det må du ikke spørge om, eller sige!" sagde moderen. "Du skal alene tænke på den gode Gud, som har mættet dig!"

De små kom i seng, fik et kys og sov lige straks, og moder sad og syede til ud på natten for at få sit udkomme til dem og sig. Og ovre fra det rige hus skinnede lysene og musikken klang. Stjernerne blinkede over alle huse, over de riges og over de fattiges, lige klare, lige velsignede.

"Det var i grunden en rar aften!" mente tællelyset. "Mon vokslysene havde det bedre i sølvstage? Det gad jeg nok vide før jeg er brændt ud!"

Og det tænkte på de to lige lykkelige, den ene bestrålet af vokslys, den anden af et tællelys!

Ja, det er hele historien!