Sveče

Besedilo

Sveče

Nekoč je bila velika voščena sveča, ki je dobro vedela, kaj je. »Iz voska sem rojena in v kalupu ulita!« je govorila. »Svetim lepše in gorim dlje kakor druge sveče; moje mesto je v lestencu ali srebrnem svečniku!«

»To mora biti čudovito življenje!« je rekla lojna sveča. »Jaz sem samo iz loja, samo navadna pomočena sveča, a se tolažim, da je to vendarle nekaj več kakor biti ločjeva sveča; njo pomočijo samo dvakrat, mene pa so osemkrat, da sem dobila spodobno debelino. Zadovoljna sem! Gotovo je imenitneje in srečneje, če si rojen iz voska in ne iz loja, toda svojega mesta na tem svetu si pač ne izberemo sami. Vi pridete v salon, v steklen lestenec, jaz ostanem v kuhinji, a tudi tam je lepo, od tam dobiva vsa hiša hrano!«

»Toda nekaj je še pomembnejše od hrane!« je rekla voščena sveča. »Družabno življenje! Gledati njegov sijaj in tudi sam sijati! Nocoj bo tu ples, zdaj bodo kmalu prišli pome in po vso mojo družino!«

Komaj je to izrekla, že so odnesli vse voščene sveče, vendar so vzeli tudi lojno. Gospa sama jo je prijela s svojo nežno roko in jo odnesla v kuhinjo; tam je stal deček s košaro, ki so jo napolnili s krompirjem, vanjo pa dali še nekaj jabolk. Vse to je dobra gospa podarila revnemu dečku.

»Tu imaš še svečo, moj mali prijatelj!« je rekla. »Tvoja mama dela pozno v noč, prav ji bo prišla!« Hčerka hišnih gospodarjev je stala tik zraven, in ko je slišala besede »pozno v noč«, je vsa vesela rekla: »Tudi jaz bom pokonci pozno v noč! Imeli bomo ples in nosila bom velike rdeče pentlje!«

Kako ji je žarel obraz! To je bilo veselje! Nobena voščena sveča ne more sijati kakor dvoje otroških oči! »Kako blagoslovljen prizor!« je pomislila lojna sveča. »Tega ne bom nikoli pozabila in najbrž nikoli več videla!«

Potem so jo položili v košaro pod pokrov in deček jo je odnesel. »Kam neki grem zdaj?« je premišljevala sveča. »K revnim ljudem grem, morda ne bom dobila niti medeninastega svečnika, medtem ko voščena sveča stoji v srebru in gleda najimenitnejše ljudi. Kako lepo mora biti svetiti najimenitnejšim ljudem! Meni pa je bilo usojeno, da sem iz loja in ne iz voska!«

In sveča je prišla k revnim ljudem, k vdovi s tremi otroki, v majhno, nizko sobico prav nasproti bogate hiše. »Bog blagoslovi dobro gospo za vse, kar nam je dala!« je rekla mati. »Kako lepa sveča! Ta lahko gori pozno v noč.«

In svečo so prižgali. »Puh, fej!« je rekla. »S kakšno smrdljivo žveplenko me je prižgala! Kaj takega bi voščeni sveči v bogati hiši nasproti komaj privoščili!«

Tudi tam so prižgali sveče; njihov sij je segal čez ulico; kočije so ropotale in pripeljale za ples opravljene goste, odmevala je glasba. »Zdaj se je tam začelo!« je zaznala lojna sveča in pomislila na sijoči obrazek bogate deklice, ki je žarel bolj kakor vse voščene sveče. »Tega prizora ne bom nikoli več videla!«

Tedaj je prišel najmlajši otrok v revni hiši, deklica; brata in sestro je objela okoli vratu, nekaj zelo pomembnega jima je imela povedati, a to je bilo treba zašepetati: »Nocoj bomo – pomislita! – nocoj bomo jedli topel krompir!«

In njen obrazek je žarel od blaženosti; sveča ji je svetila naravnost vanj in videla veselje, srečo, prav tako veliko kakor v bogati hiši nasproti, kjer je deklica rekla: »Nocoj bomo imeli ples in nosila bom velike rdeče pentlje!«

»Ali topel krompir res toliko pomeni?« je pomislila sveča. »Saj je veselje teh otrok prav tako veliko!« Nato je kihnila; to se pravi, zaprasketala je, več lojna sveča ne zmore.

Pogrnili so mizo in pojedli krompir. Oh, kako je teknil! Bila je prava pojedina, za povrh pa je vsak dobil še jabolko in najmlajša deklica je povedala kratko molitev:

»Dobri Bog, zahvaljujem se ti, da spet si me nasitil nocoj! Amen.« »Ali nisem lepo povedala, mama?« je nato vzkliknila deklica. »Tega ne smeš spraševati ne govoriti!« je rekla mati. »Misliti moraš samo na dobrega Boga, ki te je nasitil!«

Otroci so šli v posteljo, dobili poljub in takoj zaspali, mati pa je sedela in šivala pozno v noč, da bi zaslužila za njihovo in svoje preživetje. Iz bogate hiše nasproti so sijale sveče in odmevala je glasba. Zvezde so migljale nad vsemi hišami, nad bogatimi in revnimi, enako svetle, enako blagoslovljene.

»Pravzaprav je bil to prijeten večer!« je menila lojna sveča. »So se voščene sveče v srebrnih svečnikih imele lepše? To bi rada vedela, preden dogorim!« In mislila je na deklici, ki sta bili enako srečni: eno so osvetljevale voščene sveče, drugo pa lojna!

Da, to je vsa zgodba!