Prevod

Umatilla, poglavar Indijancev pri kaskadah reke Columbia, je bil eden redkih rdečekožcev svojega časa, ki so zagovarjali mir z belimi naseljenci in niso odobravali divjih razuzdanosti »potlača«. Na teh »praznikih darov« so se divjaki v veri, da jih je »obsedel duh«, razvneli do blaznosti, ki jo je bilo večkrat mogoče pomiriti le s prelivanjem krvi. Pero črnega orla — ali Benjamin, kakor so ga imenovali naseljenci — je bil edini od otrok starega poglavarja, ki je preživel poletje kuge, in Umatilla je v tega dečka položil vse svoje upe in vso svojo ljubezen.

Deček je močno zaupal svojemu belemu učitelju, univerzitetno izobraženemu možu z Vzhoda, ki je ob reki Columbia zgradil majhno šolo in učil indijanske glave meriti še na kaj drugega kot na belce. Deček in njegov učitelj sta skupaj hodila na lov; potovala sta v istem kanuju; po isti stezi sta pešačila do velikih slapov Missourija; pri izviru Giant Spring pa sta opazovala Piegane, kako vanj mečejo darove v prepričanju, da jih bo tamkajšnji manitu v onstranstvu izročil bogu sonca, ki so ga častili. Nekega dne je Benjamin zbolel in učitelj je spoznal, da bo tudi on umrl za kugo. Stari Umatilla je novico sprejel z indijansko stoičnostjo, vendar je odšel v gozd, da bi bil nekaj časa sam.

Ko se je vrnil, se je že danilo in nad njimi je glasno gagala jata divjih gosi. Deček jih je slišal in vprašal: »Boston tilicum« (beli človek), »ali Veliki oče pove gosem, kam naj gredo?«

»Da.« »Potem bo povedal tudi meni?« »Da.« »Nikoli več se ne bova skupaj vrnila k Missouriju. Moj oče —« »Pazili bomo nanj.« »Tako je prav.« In čez nekaj ur je vodenje svoje duše skozi svet senc zaupal nevidnemu očetu belega človeka.

Umatilla je vso noč sedel ob truplu, zjutraj pa je sklical svoje ljudstvo. Povedal jim je, da je pripravljen slediti svojemu dečku s tega sveta, vendar je najprej hotel njihovo obljubo, da se ne bodo več vojskovali z belci, temveč bodo pri njih iskali prijateljstvo in vodstvo. Ob tem se je zaslišalo nekaj negodovanja, saj so bolj divji možje že snovali napad na naseljence, toda Umatilla jim je na zadnjem potlaču podaril veliko blaga in so nejevoljno privolili. Častitljivi poglavar jim je naročil, naj Benjaminu pripravijo grob, kakršnega imajo belci, in ko je bil izkopan, so štirje bojevniki vanj položili truplo njegovega sina. Nato je poglavar stoječ ob robu dejal: »Moje srce se ohlaja, saj je tam v grobu z mojim sinom. Ko naredim tri korake k njemu, bom tudi jaz umrl. Bodite dobri do belih ljudi, kakor ste obljubili, in pokopljite naju skupaj. Veliki duh, prihajam.« Zgrudil se je na tla in življenje je v enem samem dihu zapustilo starca. Njega in njegovega sina so pokopali v skupen grob, naslednji dan pa so odšli k učitelju in ga prosili, naj jih vodi in poučuje. In s tistim letom so se končali vsi spori med rdečekožci in belci ob reki Columbia.