Prevod

Nekoč je v Indiji stal tempelj, v katerem je živelo veliko menihov. Mojster Bodhidharma je prišel vanj in si ogledoval, kako se menihi posvečajo duhovni praksi. V nekaterih celicah so klicali Budovo ime, brali sutre in opravljali razne pobožnosti. V neki drugi celici pa je zagledal dva stara meniha, ki sta štela kakih osemdeset ali devetdeset let in sta zgolj igrala go. Nikjer ni bilo ne Budove podobe ne suter; razen igranja goja se nista ukvarjala z ničimer drugim. Bodhidharma je stopil iz njune celice in o njiju povprašal druge menihe. Odgovorili so mu: »Ta dva stara meniha že od mladosti ne počneta drugega, kakor da igrata go. Še za ime Budovega nauka nista nikoli slišala. Zato ju menihi v templju sovražijo in prezirajo ter se ne družijo z njima. Zaman uživata hrano, darovano menihom, in imamo ju za nič boljša od krivovercev.« Ko je mojster to slišal, si je mislil, da se za tem gotovo nekaj skriva. Sedel je k njima in opazoval njuno igro. Eden je vstal, drugi pa je ostal sedé; tedaj je tisti, ki je vstal, nenadoma izginil. Medtem ko se je mojster čudil, se je menih vrnil in spet sedel. Nato je izginil še drugi, ki je dotlej sedel, a se je kmalu spet pojavil. »Prav kakor sem slutil,« si je mislil mojster in jima rekel: »Slišal sem, da ne počneta ničesar drugega, kakor da igrata go, pa sta vendar sveta moža, ki sta dosegla razsvetljenje. Povejta mi, kako je prišlo do tega.« Stara meniha sta odgovorila: »Vsa ta leta se res nisva ukvarjala z ničimer drugim. Toda kadar zmagujejo črni kamni, žalostna pomisliva, da so prevladale najine duševne nečistosti; kadar zmagujejo beli, pa se veseliva, da je prevladalo razsvetljenje. Ob vsaki potezi si želiva, da bi črnina nečistosti izginila in bi zmagala belina razsvetljenja. Po zaslugi te prakse sva nenadoma dosegla razsvetljenje.« Mojster je zapustil celico in o tem povedal drugim menihom. Vsi, ki so ju dolga leta sovražili in prezirali, so se pokesali in ju odtlej globoko spoštovali.