Prevod
Tudi to se je zgodilo že davno, v deželi Cukuši, kjer je prebival bog razpotij, imenovan Tausaka no Sae. Neki potujoči menih je prenočil v njegovem svetišču. Ko je spal in je bila ura, kakor je sodil, že okoli polnoči, je zaslišal topot mnogih konjskih kopit, kot bi mimo jezdila druščina. Nato se je oglasil glas: »Je bog Sae doma?« Menih je začuden prisluhnil in iz notranjosti svetišča zaslišal odgovor: »Tu sem.« Še bolj osupel je poslušal naprej. »Pojdete jutri v tempelj Musaši?« je vprašal glas. »Nisem nameraval. Kaj pa bo tam?« se je glasil odgovor. »Mar ne veste, da se bo jutri v templju Musaši pojavil nov Buda in da se bodo zato tam zbrali Brahma, Indra, nebeška božanstva in zmajski bogovi?« »O tem nisem nič slišal. Kako me veseli, da ste mi povedali! Le kako bi mogel izostati? Zagotovo pridem.« »Potem pa jutri ob uri kače. Le pridite, čakal vas bom,« je odvrnil glas in druščina je odšla mimo. Ko je menih to slišal, si je mislil: »Kako nenavadnemu pogovoru sem bil priča! Jutri sem sicer nameraval drugam, a preden odidem kamorkoli, si moram ogledati, kaj se bo zgodilo.« Komaj se je zdanilo, je že pohitel v tempelj Musaši, toda tam ni bilo videti nič posebnega. Bilo je celo tišje kakor navadno in nikjer ni bilo nikogar. Prepričan, da se vendarle mora nekaj zgoditi, je sedel pred Budo in čakal na uro kače. Čakal je in čakal, dokler ni bilo že skoraj poldne. Ko se je spraševal, kaj naj bi vse to pomenilo, je prišel starec, star čez sedemdeset let. Bil je plešast, le tu in tam mu je ostalo še nekaj belih las, čez glavo pa si je poveznil mehko čepico eboši. Že po naravi je bil droban, zdaj pa še ves sključen v pasu; opiral se je na palico in počasi stopal naprej. Za njim je šla nuna in v roki nosila majhen črn čeber, v katerem je nekaj bilo. Vstopila sta v molilno dvorano. Starec se je pred Budo dvakrat ali trikrat priklonil s čelom do tal, nato pa sedel in med dlanmi prebiral zelo dolg molek z velikimi jagodami iz semen. Nuna je čeber postavila poleg njega in rekla: »Grem poklicat častitega,« ter odšla. Čez nekaj časa je prišel kakih šestdeset let star menih. Poklonil se je Budi in vprašal: »Zakaj ste me poklicali?« Starec je odgovoril: »Prišel sem v leta, ko ne vem več, ali bom dočakal jutrišnji dan. Zato bi rad, da mi obrijete še teh nekaj belih las, ki so mi ostali, in me sprejmete za svojega učenca.« Menih si je obrisal oči. »Kako plemenita odločitev! Opraviva torej brez odlašanja,« je dejal. V malem čebru je bila topla voda. Z njo je starcu umil glavo, ga obril in mu podelil meniške zaobljube. Starec se je nato še enkrat poklonil Budi in odšel. Potem se ni zgodilo nič več. Torej so se nebeška bitja zbrala iz radosti nad tem, da je ta starec postal menih; to so pomenile besede, da se bo pojavil nov Buda. Da odpoved posvetnemu življenju vsakomur prinese zasluženje po njegovih močeh, seveda ni nič novega. Toda ob tem lahko še toliko jasneje doumemo, kolikšno zasluženje si pridobi človek, ki je še mlad in pri polni moči, pa v sebi iskreno prebudi težnjo po Budovi poti in se ji posveti z vsemi svojimi močmi.
