Prevod

Nekoč je živela deklica po imenu Alice in imela je prav nenavadne sanje. Bi radi slišali, o čem je sanjala?

No, najprej se je zgodilo tole. Mimo je pritekel Beli zajec, ki se mu je strašno mudilo; in ravno ko je pritekel mimo Alice, se je ustavil in iz žepa potegnil uro.

Ali ni bilo to smešno? Ste že kdaj videli zajca, ki bi imel uro in žep, da bi jo spravil vanj? Seveda mora zajec, če ima uro, imeti tudi žep zanjo: nikakor je ne bi mogel prenašati v gobčku — pa tudi tačke včasih potrebuje, da z njimi teka naokrog.

Ali nima lepih rožnatih oči (mislim, da imajo vsi beli zajci rožnate oči), pa rožnatih ušes in čednega rjavega suknjiča? Iz žepa njegovega suknjiča lahko ravno še vidite kukati rdeč robček; in z modro kravato ter rumenim telovnikom je res prav lepo oblečen.

»Ojoj, ojoj!« je rekel zajec. »Zamudil bom!« Le kam bi zamudil, se sprašujem? No, veste, moral je na obisk k Vojvodinji (kmalu boste videli sliko Vojvodinje, kako sedi v svoji kuhinji); Vojvodinja pa je bila zelo sitna stara gospa in zajec je vedel, da se bo strašansko razjezila, če ga bo morala čakati. Zato je bil revež prestrašen, da bolj že ne bi mogel biti (Ali ne vidite, kako se trese? Samo malo stresite knjigo sem ter tja, pa boste takoj videli, kako trepeta), saj je mislil, da mu bo Vojvodinja za kazen dala odsekati glavo. Tako je ravnala Srčna kraljica, kadar je bila jezna na ljudi (kmalu boste videli tudi njeno sliko): vsaj ukazala je, naj jim odsekajo glave, in vselej je mislila, da so njen ukaz izvršili, čeprav tega v resnici nikoli niso storili.

In ko je Beli zajec stekel proč, je Alice hotela videti, kaj se bo zgodilo z njim, zato se je pognala za njim; tekla je in tekla, dokler ni padla naravnost v zajčjo luknjo.

Potem pa je padala zares zelo dolgo. Navzdol in navzdol in navzdol, dokler se ni začela spraševati, ali bo padla kar skozi Zemljo in prišla ven na drugi strani!

Bilo je kakor v zelo globokem vodnjaku, le da v njem ni bilo vode. Če bi kdo v resnici tako padel, bi se najbrž ubil; toda saj veste, da padec v sanjah prav nič ne boli, ker ves čas, ko mislite, da padate, v resnici nekje ležite na varnem in trdno spite!

Vendar se je ta strašni padec nazadnje le končal in Alice je pristala na kupu vejic in suhega listja. Prav nič se ni poškodovala, zato je skočila na noge in spet stekla za zajcem.

In tako so se začele nenavadne sanje Alice. Ko boste naslednjič videli belega zajca, si poskusite predstavljati, da boste tudi vi imeli nenavadne sanje, prav takšne kakor ljuba mala Alice.

II.